Azerbajdžan

Nekaj brutih faktov, ker opažam, da veliko ljudi nima pojma.
Azerbajdžan je država v Zakavkazju, ki na severozahodu meji na Gruzijo, na severu na Rusijo, na vzhodu na Kaspijsko jezero, na jugu na Iran, ter na zahodu na Armenijo, na katero na severu meji tudi azerbajdžanska eksklava Nahičevan, ki na jugu prav tako meji na Iran, na severozahodu pa se dotika Turčije. Zaseda površje štirih Slovenij in ima okoli 9 milijonov prebivalcev.

Glavno mesto je Baku, ki naj bi bilo mesto vetra, a z izjemo rahle sapice, nisem občutil ničesar. Najbrž zaradi tega, ker moji receptorji za lovljenje vetra, ne delujejo tako kot legendarni komentatorki plavanja, umetnostnega drsanja in jadranja Jolandi Bertole, ki je nekoč ob poročanju iz jadranja bistroglavo sporočila, da piha bonaca (za morje ne-plovce, to je bojda brezvetrje). Mesto ima po zadnjem štetju okoli 3 milijone prebivalcev. Leži na podmorski višini 28m, smo se pa na sprintu celo vzpeli na 1m nad morjem. To pomeni, da so v eni taki depresiji, se mi pa narod, ki je nek koktejl Kozakov, oglatoglavatih Rusov in Erdoganov, ni zdel nič kaj depresiven. Še več, človek bi rekel, da so srečni. Parki so ves čas polni, ljudje pa se ves čas nekaj pomenkujejo, gledanja v ekrane praktično ni.
Kaspijsko jezero je največja celinska mlaka na planetu, ki si ga tako brezsramno lastimo, in je slano. Ne vem, zakaj se ne kvalificira v kategorijo morij. Verjetno zaradi tega, ker leži v že omenjeni depresiji.
Zdaj, ko je copy-paste seminarska naloga nadobudnega šestošolčka končana, lahko spišem še nekaj lastnih opažanj.

Očitno so blazno zaveden narod. V vsakem stavku, ki je kot glas grlice zadonel iz hreščečega radia, je bilo slišati Azerbajdžan. Himna se začne z Azerbajdžan (2x) in zaključi z Azerbajdžan (4x). Edini besedi, ki sem ju slišal večkrat kot Azerbajdžan sta Heydar Aliyev. To je en tak, azerbajdžanski Tito. Skoraj da ni ulice v Bakuju, kjer se vsaj iz ene stavbe ne bi bohotil njegov nasmešek. Tip je tam bog i batina. Še tekma se je imenovala International Heydar Aliyev orienteering cup.

Tržnice so polne »lokalnega« sadja in zelenjave, a v dve urnem pacanju v brezklimni konzervi nisem opazil niti enega drevesa, kaj šele njive, iz kamna se pa granatnega jabolka ne da narediti. Razen če si Đizs, ampak on tam itak ni popularen. Se pa očitno izplača biti branjevka, vsaka je imela vsaj en zlat zob. Glede na (ne)higieno, verjetno tudi zlato žilo.  Tržnice so odlično založene z vsakojakimi oreščki, katerih cene so zasoljene, pa oreščki sploh slani niso.

Me je pa ves čas spremljal legenda Oreh(oci), ki je v svojih oprijetih kratkih hlačkah povzročal kolektivna izbuljena očes.  7/8, 11/14 in ostalih z ulomki poimenovanih hlačnic, ki omogočajo sončenje gležnjev, in so zadnjih nekaj let, med mladci v naših krajih, krik mode (mene mnogokrat prime, da bi zakričal, ko vidim tiste nogice, ki spominjajo na suho vejevje), v Azerbajdžanu namreč ni moč videti. Ni mi čisto jasno zakaj so gole moške noge tak tabu. V narodnem parku Gobustan, kjer so se škrici že pred 10000 leti na stenah balvanov šli umetnost, je sicer precej risb, ki ponazarjajo moške z ekstremno dolgimi otepači. Morda pa zato zdaj ne nosijo krakih hlač, vendarle so potomci tistih umetnikov in bi znal kakšen glavič pobegnit.

Trli so se tudi orientacijski orehi. Tri dni, tri različne karte, tri tereni. Od zelo zanimivega sprinta, kjer se je iranski reprezentant nalimal name kot kakšna bogomolka, preko brutalno zajebanih srednjih na terenu vrednem svetovnega pokala, do depresijskih močvarastih dolgih prog, kjer so ob našem obisku komarji in drugi derivati mrčesa imeli krvopivsko veselico. Približno 70% udeležencev ni dokončalo vsaj ene etape. Saj ne da je bil tam nek jagodni izbor evrazijske orientacije, so pa tudi organizatorji malo pomagali pri tem.
Karte so narisane v stilu Cezarja, s starti so zamujali tudi do 45minut (ker niso znali postavit kontrol), koordinate ciljnih prostorov v biltenu so bile napačne, v naravi pa nobenih oznak, tako da smo se šli spiralno tehniko profesorja Škarabota, da smo sploh našli cilj. Je bilo pa vzdušje fajn, v koridor so nas klicali z mikrofonom, na otvoritvi in razglasitvi sta bila prisotna veleposlanik Ukrajine in namestnica veleposlanika Gruzije, tak rompompom torej. Saj bi spisal kaj več o tem, pa sem ugotovil, da se mi tehničnih opisov tekem niti prebirat ne da, kaj šele ustvarjati jih. Najbolj elegantno bi zagato rešil z objavo kart, pa sem jih pozabil v Bakuju pri krasni gostiteljici Firuzi, katere stanovanje v centru mesta priporočam vsakemu.

Peace, ljubav, bok

Dregljaj

Očitno smo rahlo dregnili v male možgane PR sekcije največjega (nikakor ne najelitnejšega) slovenskega orientacijskega kluba. Čutiti je namreč nekakšno prebujanje. Morda pa ima pomlad kaj s tem.

Kakorkoli, všeč nam je in brez lažnega sprenevedanja si bomo lastili zasluge za to.
Sumimo, da gre za mlade možgane, ker mož gane s svojimi objavami izključno FB občestvo. Če gre verjeti spretno zapisanemu vabilu na dogodek, ki se ima zgoditi 27.5.2018, ta mož zelo verjetno ni iz Gane, ker bojda nima porjavelih gležnjev.  

Torej, če se že kitimo z vplivom, ki ga naj bi imeli, je edino pravilno, da vse potencialno zainteresirane opozorimo na nekaterim očem morda nevidno. Verjamemo namreč, da na SLO-O sceni še vedno obstajajo relikti, ki bolj kot novodobnim socialnim omrežjem, sledijo nekoliko izčrpnejšim izlivom skrbno izbranih misli (nekateri temu rečejo bluzenje). Če v to ne bi verjeli, se seveda ne bi reaktivirali (analogija na NEK in jedrski reaktor je povsem naključna).

Vrzite oko na FB stran OK Azimut, med prihajajočimi dogodki pa boste našli SOL 5. Objave si trenutno sledijo z dnevno frekvenco.
Del ekipe bomo vsekakor poslali tja, drugi pa se odpravljamo v Azerbajdžan. Deželo ognja, kjer si obetamo obilico testa, ki ga bo potrebno v kruh zamesit. Konec koncev vas hranimo z besedami. Samo da ne pregorimo.

Peace, ljubav, bok.

Spet nazaj

Če bi človek spremljal izključno digitalno slovensko O-sceno, bi rekel, da se v slovenskih hostah nič ne dogaja. Izuzevši (ja, na JV smo, tu so takšne besede dovoljene) nekaj sramežljivega čivkanja iz komendskega gnezda in bolj kot ne reklamnih rjovenj iz rovtarskega brloga, je pisane besede na tone papirja in hektolitre tinte manj, kot v časih legendarnega Stihoklepa Georgija. Pa smo v redakciji rekli:« Pubi, usidma se.« (vpliv rjovenja seže do naših jagodnih ravnic).

OK!B spletna stran je brez kančka dvoma najgrša obstoječa O-stran na Slovenskem. Ampak, forma je bolj kot ne brez pomena, kakor pravijo Prepovedani kadilci. Kar pa ne pomeni, da se brez (solidne) forme, da odlaufati dobro tekmo.

OK!B spletna stran bo ostala takšna, saj smo v uredništvu sami računalniški analfabeti. In žal nekoliko preleni, da bi se teh veščin priučili. Lahko pa poskusimo ali znamo (še vedno) ponuditi vsebino. Tu in tam je bilo moč v kuloarjih napol rumene O-brozge, slišati nostalgične vzdihe, kako tavajoči hrepenijo po reaktivaciji posavske perle. Torej, tu smo za vas in oprostite, če smo nekoliko zarjaveli, minila so leta.

OK!B je še vedno eliten klub. Na minulem DP dolge proge so vsi resni člani kluba, z izjemo pisca teh vrstic, ki se je  v letih silencie stampa prelevil v fukcionarja (nameren tipfeler oziroma zatipkovina, kakor se temu slovensko lepo reče. Tako da otroci pod 16 let tega ne berite. Aja, ste že.), osvojili naslove državnih prvakov. Gladko. Rutinirano. S takšno zasedbo dokaj pričakovano. Se je pa nekoliko spremenila zasedba v elitni štafeti.
Stalnega člana štafete smo poslali širit obzorja v tujino, zato smo rekrutirali iz tujine. Vedno smo metali oko čez mejo, smo pač tak, liberalen klub, kljub temu, da živimo ob dvometrskih žiletkah, ali pa ravno zaradi tega. Na uho nam je sicer prišlo, da ni povsod tako, nekateri so bistveno bolj konservativni in izdajo pristopne izjave pogojujejo z lokacijo stalnega prebivališča.

OK!B je (vendarle) zmagal prvič po letu 2012, bitka pa že zdaj pridobiva razsežnosti legende. Če ne drugače, pa s spodnjim zapisom. Redakciji žal (še) ni uspelo pridobiti zapisov drugih dveh članov. No, eden itak ne zna slovensko, vi pa ne hrvaško. Morda kdaj objavimo slovar. Tokrat pa, kot že omenjeno, nekaj nepovezanih misli člana zmagovalne štafete, ki je preveč živčen za štartnega psa in prepočasen za sidraša.

DP štafete, 13.5.2018, Rakitna
Po štirih letih sem na svoje butasto čelo nadel trak, da izgubljene misli ne bi stopile na plan, kakor so dan poprej. Zadeva pomirja. Morda je pa zato Mr. Miyagi tako miren. Bil sem nekoliko živčen, saj pri štafetah je načeloma vedno tako, ampak tokrat je bilo drugače. Stara grča Andraž je nepričakovano zaostal za letečim Stanetom. Pričakovanja sem temeljil na skupnem izgubljanju, ki sva ga s Simonom izvajala na dolgih progah, a je pobec obrnil ploščo, vame pa zalučal disk. Disk. se na štafetah ne sme zgoditi, edino pravilo je: «Glej kodne oznake!«. Dodal sem še: »Glej karto, vsaj 3x toliko kot včeraj.«
Na momente sem verjetno celo pretiraval, sem se pa imel pod kontrolo. No, prav veliko hitreje v prvih desetih minutah itak ne bi mogel iti, ker sem očitno bolj dizelske sorte. Kar pa pomeni, da redko zaribam. Tudi to me je, v kombinaciji s trakom, pomirjalo.
In tako sem spodobno kruzal po rakiških pobočjih, a nikoli uzrl Gregorja. Hvale nevredno, sem tu in tam pomislil. Sploh ob edini pravi napaki, na KT pred KT za gledalce, katere je gotovo glodalo vprašanje, kdo se bo prvi prikazal na travniku. Lepo nadzorovano sem zapustil pot, a je bila zastavica globoko v luknji, moj pogled pa površen in tako sem po tistem vrhcu krožil skoraj minuto.
V zadnjem krogcu v slogu Moveknowledgementovskih Moodswings.  Vedel sem, da mi ni šlo slabo, bil pa sem daleč od prepričanja, da sem opravil svojo nalogo in nas postavil na vodilno pozicijo, kamor OK!B spada. Odleglo mi je, ko sem videl, da je karta s številko 1.3. še vedno tam. Potem pa čakanje.

Matiji razum ni odpovedal in tako se je po slabe pol ure lahko začelo skoraj da nerazumsko slavje (Matija je spil požirek piva, totalno ne Razumsko).

Peace, ljubav, bok.

8. 12. 2014 Beh na ByčiSkalu

Tu, v Brnu, krožijo miti in legende o človeku tekaču. Vsak, ki svojo rit nekajkrat tedensko brcne v okoliške hribe, na razne sorte tekaške zanimacije, ga je zelo verjetno že srečal. Dokaj visok je, suhec. Udi pa takšni, da bi se ob kakšnem padcu polomili kot suho vejevje. Dolge lase ima spete v konjski rep. Teče brez majice in nogavic, samo v kratkih tekaških hlačah. Njegov stil teka pa je tako grd, da se še čebula zjoče, ko ga vidi. Daniel Oralek mu je ime. V najboljših časih je 10km odlaufal pod 30 minutami (zdaj okoli 32), z maratonom opravi hitreje kot v 2:27, ampak vse to je zanj zgolj ogrevanje. Ultramaratonec je. In to kakšen. Tekel je s Caballom Blancom in bil hud boj na dirki s Tarahumarami, premagal ga je samo Miguel Lara. Legenda! To soboto sem ga imel čast spoznati. Vse o njemu drži, z izjemo tistega o obleki, tokrat je bil v 3/4 pajkicah in švic majici.
Beh na Byči skalu je bil prilika za to. Gre za tradicionalni decembrski tek v Brnu. Tokrat že 51. (enainpedeseti!). 30km, z dobrimi 800m vzpona in ravno toliko spusta in pa 15km, 400m vzpona/spusta. Reč sem pred kakšnim mesecem izbrskal na spletu in mi je takoj padla v oko, tudi zaradi tega, ker v razpisu piše, da se ne kratko (15km) progo lahko prijavijo samo ženske, slabiči, starčki in nemocni (kar v češčini pomeni bolni, a mi je ta izraz ljubši). Ok, saj sem že kdaj tekel/lazil po Pokljuških hribih tudi 3 ure, ampak tisto je drugače. Spomnim se, da sva enkrat z Andražem v tandemu nastopila na SOMu nekje v okolici Celja, je bil to morda Šentjur in tisti hribi okoli? No, takrat me je po 2 urah pobralo kot sneg v Katarju. Še nikoli pa nisem opravil s 30km teka, zato sem dokaj dobro preučil profil proge. Najprej 0,5km ravnine, potem 2,5km vzpona, 4,5km blagih vzponov in spustov, 2,5 km spusta in 5km ravnine, ter nazaj. Do 10km po gozdnih poteh, drugih 10km asfalt, potem pa spet gozdne poti. Pa tudi sicer so mi misli večkrat pobegnile k tej preizkušnji, celo ogljikovo-hidratno dieto sem se šel. No, če makaroni dan pred tekom štejejo za to. Pa tudi dva pira sem srknil večer pred štartom. Od kar sem tu, počasi razvijam teorijo o tem češkem pivu. Skoraj prepričan sem, da je to en tak, čudežni napitek. Z lahkoto si predstavljam, da je Dan Oralek, kot Obelix v otroštvu, padel v čeber piva.
Prvi jutranji pogled sem vrgel skozi okno, lažem, prvi je vedno namenjen moji dragi (sem osladen kaj?), in srce je zaigralo, saj je bilo nebo lepo sinjemodro. Preko noči je zapadel prvi sneg (par centimetrov). O, to bo lepa kulisa. Med jutranjo rutino (čaj krvomočnice, žajbljev čaj, vmes pa pozdrav soncu in nekaj vaj za prebuditev sistema), pa se je stemnilo, kot da se pripravlja sodni dan. V nekaj minutah je nastal pravi snežni vihar. No, v tistem trenutku sem bil pred prvo dilemo. Kaj obleči? Švic majica in drugi sloj (tisti legendarni craftov, Zmrz-lee ima enakega), to bi moralo, kar se temperature tiče, biti dovolj, saj je bilo okoli nule, ampak če bo ta snežni metež vztrajal, me zna spremeniti v snežaka, po dveh urah teka, pa to ni najboljša varianta. Odločitev je hitro padla, spakiral sem anorak in dodaten buff, za okoli vratu, ali pa te razne ninjafore.
Druga dilema, ki je bila dejansko prva, saj sem se z no ukvarjal že prejšnje dni, pa je bila hrana. Naj med tekom jem in pijem? Če ja, kaj in kdaj. Vedel sem, da je na 15km okrepčilo, ampak to se mi je zdelo malo prepozno. V žep hlač sem strpal vafelj, taka sladka reč, Andraž me je seznanil z njimi, in sklenil, da ga bom zmazal po 50' teka. Potem pa še na 15km kakšno malenkost.
Tretje dileme, glede tempa, nisem imel. Dirke nisem nikoli jemal kot tekmovanje, temveč dolg trening. Ker večino teh tekov odlaufam v tempu malo nad 5'/km, sem imel tokrat enak plan. Če obrnem v 75' in potem obdržim tempo bom zadovoljen.
Ogreval se nisem, kar je bila napaka. Malo pred startom je nehalo snežiti, zato sem opustil idejo z anorakom, a ko sem pomolil nos skozi vrata, je tako zabrilo, da sem se cel stresel, pa imam velik nos in je bilo telo še globoko v garderobi. Sem navlekel anorak in buff nase in počasi odlaufal na 500m oddaljen start. Lepa četica se je zbrala. Sledilo je nekaj organizatorjevih besed vzpodbude, Oralekov bojni krik in start.
Krenil sem lepo počasi, vlak me ni potegnil, mi je pa že po desetih minutah postalo blazno vroče, tako da sem slekel anorak in buff in sklenil, da ga bom držal v roki (včasih sem imel grozen odpor do tega, da bi med tekom moral imeti kaj v roki, z izjemo karte seveda. A sem se tu navadil na to. Kadar se do izhodišča treninga zapeljem s tramvajem imam vedno na sebi en sloj preveč, ki ga po 10-15' teka slečem, potem pa cel trening držim v roki, da si ga zopet navlečem nase, ko čakam na tramvaj ob vračanju), če pa me bo proti koncu slučajno zeblo, ga bom pa spet oblekel. Prvih 7,5km je čudovitih, deloma pot poznam, ker precejkrat krožim po tistih stezah. Prepričan sem, da mi je to koristilo, saj sem precej dobro vedel, koliko vzpona me še čaka. Kolona se je hitro raztegnila, tako da sem ostal sam s Pavlom Ptačkom jr., ki je laufal 15km. Počasi ga je pobiralo, meni pa je reč postala zabavna, ker sem kakšnih 100m pred sabo zagledal naslednjo skupinico tekačev. Sem si rekel, da jih moram uloviti, ker je v družbi bolj zabavno. Sem potrepljal Pavla, ampak ni šel z mano. Do vrha sem ulovil še Adama Braveny-a, ki pa tudi ni šel z mano naprej. Teren se je položil in skupinica se je začela oddaljevati. Ajej. Na 7,5km sem prvič pogledal na uro, 37:33, fajn. Glede na to, da je bil ves čas klanec. To je tudi najvišja točka proge, in ja, snega je bilo več, brilo pa je tako, da so me snežinke špikale v oči. Sem si želel čim prej pobegniti, zato sem pospešil in spet zagledal tisto skupinico. Vedel sem, da sledi spust. Računal sem, da bi znal biti kar divji in da je to zanesljivo priložnost za priključitev. Drugih 10km je namreč precej dolgočasnih, asfalt v dolini, tam nikakor nisem želel biti sam. Pičim tako nekaj minut in se zavem, da že dolgo nisem videl nobenega oranžnega trakca, ki so bili v 7,5km kar pogosti in so označevali traso. Malo mi je bilo sumljivo, sem pa še vedno videl one pred sabo. Hja, verjetno že vedo kam moramo. Aha in potem so končno zavili iz ceste v dolino, zajeban spust po razriti poti, kupi blata so bili zamrznjeni, pod nekaj cm snega, izjemen poligon za zvijanje gležnjev. Pičim jaz navzdol, ko mi pridejo naporti:«To je špatnje!« Ni, prav? Hm, se obrnem še jaz in počasi laufamo nazaj in sproti poberemo še 2-3 komada. Pa se zadnji v skupini nekaj zadere. Vsi se obrnejo in odžgejo nazaj dol. Ma kaj je zdaj to? Sem šel za njimi, saj ni bilo druge. Fantje so pogruntali, da se moramo samo spustiti v glavno dolino, po kateri je šla trasa proge. No, to pa je bil pravi orientacijski spust po celem, med podrtim drevjem. Spust sem začel kot zadnji v skupinici desetih, v dolini pa sem bil že tretji. Pa še odpočil sem se. Očitno sta bila tista dva pred mano precej jezna, saj sta potem palila navzdol po dolini, da sem ju komaj dohajal. Ampak nikakor ju nisem hotel izpustiti izpred oči, tistih 10km asfalta je bilo zame ključnih.
Pokazalo se je sonce, mi pa smo obračali kilometre na tistem pomrznjenem asfaltu. Grozna reč. Sem tu in tam izvedel kakšen lutz oz. aksel. Enkrat tudi precej grdo padel na levo koleno. In čakal, čakal, da srečam tega tekaškega guruja. Obrat je bil nekje blizu, torej bi moral priti naproti. Vijugal sem po cesti, iskoč najmanj leden del cestišča, se spomnil na vafelj, a naredil samo en grižljaj, saj se je toaletni papir v katerega sem ga zavil, lepo napojil s švicom in je tako nastala ena taka super vafljasto-toaletnopapirnata čorba. Aha, in potem je prišel. Prelomljen v križu kot Carsten Jorgensen, ude je razmetaval, kot da je na oni gumijasti banani, ko jo z gliserjem vlečejo po morju, samo prikimal je in rekel: "Hesky, hesky". Ho, lepo. V dobrih 5minutah sem bil tudi jaz na obratu. Spil slab deci čaja, pojedel 5 rozin, vzel košček temne čokolade in hitro obrnil, saj sta onadva tudi že odšla. Huh, ne vem zakaj, ampak led mi nazaj grede ni povzročal toliko težav, tudi pot se mi v tem delu sploh ni tako vlekla, samo s tistim koščkom čokolade sem se skoraj zadavil. Počasi sem ga lizal in s časom pozabil, da ga še imam v ustih, ob srečevanju drugih, sem ob pozdravu tisti preostali košček posrkal v napačno luknjo, kar pa ni dobro. Ja, celotna atmosfera je bila zelo prijetna in bolj kot ne z vsakim, ki sem ga srečal, sem izmenjal vsaj pogled vzpodbude, če že ne kakšne besede. Hitro (20' za 5km) sem bil spet v dolini in pred dolgim vzponom. Ves čas sem se počutil res dobro, nisem se gnal, noge pa so bile sveže. S klancem sem opravil za šalo, prehitel ona dva škrica, in se podal v zadnjih 7,5km. Že pred tekom me je najbolj zanimalo, kako se bo telo odzvalo v teh zadnjih 30 minutah. Ni bilo grozno težko. V zadnjih 15' sem sicer malo trpel ob vsakem klančku, ravnine in spusti pa so bili še vedno čisti užitek. Spust je skoraj prehitro minil. Bi pa lagal, če bi rekel, da nisem bil utrujen. Zanimivo, da me je v zadnjih 5' malo bolel hrbet. Očitno moram delati več vaj za hrbtne mišice. Tudi noge so bile grozno težke.
V garderobi sem izmenjal par besed z ostalimi orientacisti in ko je Oralek slišal, da sem tujec, me je pobaral, kako sem kaj zadovoljen s progo in nasploh življenjem tukaj. Za njim sem s tistim izgubljanjem vred, recimo da ga je bilo za okoli 2', zaostal za 16minut. Najbolj sem navdušen nad tem, da sem v drugi polovici bil samo 4' počasnejši. Hm, morda pa so daljše preizkušnje moja stvar.

8. 12. 2014 Beh na ByčiSkalu

Tu, v Brnu, krožijo miti in legende o človeku tekaču. Vsak, ki svojo rit nekajkrat tedensko brcne v okoliške hribe, na razne sorte tekaške zanimacije, ga je zelo verjetno že srečal. Dokaj visok je, suhec. Udi pa takšni, da bi se ob kakšnem padcu polomili kot suho vejevje. Dolge lase ima spete v konjski rep. Teče brez majice in nogavic, samo v kratkih tekaških hlačah. Njegov stil teka pa je tako grd, da se še čebula zjoče, ko ga vidi. Daniel Oralek mu je ime. V najboljših časih je 10km odlaufal pod 30 minutami (zdaj okoli 32), z maratonom opravi hitreje kot v 2:27, ampak vse to je zanj zgolj ogrevanje. Ultramaratonec je. In to kakšen. Tekel je s Caballom Blancom in bil hud boj na dirki s Tarahumarami, premagal ga je samo Miguel Lara. Legenda! To soboto sem ga imel čast spoznati. Vse o njemu drži, z izjemo tistega o obleki, tokrat je bil v 3/4 pajkicah in švic majici.
Beh na Byči skalu je bil prilika za to. Gre za tradicionalni decembrski tek v Brnu. Tokrat že 51. (enainpedeseti!). 30km, z dobrimi 800m vzpona in ravno toliko spusta in pa 15km, 400m vzpona/spusta. Reč sem pred kakšnim mesecem izbrskal na spletu in mi je takoj padla v oko, tudi zaradi tega, ker v razpisu piše, da se ne kratko (15km) progo lahko prijavijo samo ženske, slabiči, starčki in nemocni (kar v češčini pomeni bolni, a mi je ta izraz ljubši). Ok, saj sem že kdaj tekel/lazil po Pokljuških hribih tudi 3 ure, ampak tisto je drugače. Spomnim se, da sva enkrat z Andražem v tandemu nastopila na SOMu nekje v okolici Celja, je bil to morda Šentjur in tisti hribi okoli? No, takrat me je po 2 urah pobralo kot sneg v Katarju. Še nikoli pa nisem opravil s 30km teka, zato sem dokaj dobro preučil profil proge. Najprej 0,5km ravnine, potem 2,5km vzpona, 4,5km blagih vzponov in spustov, 2,5 km spusta in 5km ravnine, ter nazaj. Do 10km po gozdnih poteh, drugih 10km asfalt, potem pa spet gozdne poti. Pa tudi sicer so mi misli večkrat pobegnile k tej preizkušnji, celo ogljikovo-hidratno dieto sem se šel. No, če makaroni dan pred tekom štejejo za to. Pa tudi dva pira sem srknil večer pred štartom. Od kar sem tu, počasi razvijam teorijo o tem češkem pivu. Skoraj prepričan sem, da je to en tak, čudežni napitek. Z lahkoto si predstavljam, da je Dan Oralek, kot Obelix v otroštvu, padel v čeber piva.
Prvi jutranji pogled sem vrgel skozi okno, lažem, prvi je vedno namenjen moji dragi (sem osladen kaj?), in srce je zaigralo, saj je bilo nebo lepo sinjemodro. Preko noči je zapadel prvi sneg (par centimetrov). O, to bo lepa kulisa. Med jutranjo rutino (čaj krvomočnice, žajbljev čaj, vmes pa pozdrav soncu in nekaj vaj za prebuditev sistema), pa se je stemnilo, kot da se pripravlja sodni dan. V nekaj minutah je nastal pravi snežni vihar. No, v tistem trenutku sem bil pred prvo dilemo. Kaj obleči? Švic majica in drugi sloj (tisti legendarni craftov, Zmrz-lee ima enakega), to bi moralo, kar se temperature tiče, biti dovolj, saj je bilo okoli nule, ampak če bo ta snežni metež vztrajal, me zna spremeniti v snežaka, po dveh urah teka, pa to ni najboljša varianta. Odločitev je hitro padla, spakiral sem anorak in dodaten buff, za okoli vratu, ali pa te razne ninjafore.
Druga dilema, ki je bila dejansko prva, saj sem se z no ukvarjal že prejšnje dni, pa je bila hrana. Naj med tekom jem in pijem? Če ja, kaj in kdaj. Vedel sem, da je na 15km okrepčilo, ampak to se mi je zdelo malo prepozno. V žep hlač sem strpal vafelj, taka sladka reč, Andraž me je seznanil z njimi, in sklenil, da ga bom zmazal po 50' teka. Potem pa še na 15km kakšno malenkost.
Tretje dileme, glede tempa, nisem imel. Dirke nisem nikoli jemal kot tekmovanje, temveč dolg trening. Ker večino teh tekov odlaufam v tempu malo nad 5'/km, sem imel tokrat enak plan. Če obrnem v 75' in potem obdržim tempo bom zadovoljen.
Ogreval se nisem, kar je bila napaka. Malo pred startom je nehalo snežiti, zato sem opustil idejo z anorakom, a ko sem pomolil nos skozi vrata, je tako zabrilo, da sem se cel stresel, pa imam velik nos in je bilo telo še globoko v garderobi. Sem navlekel anorak in buff nase in počasi odlaufal na 500m oddaljen start. Lepa četica se je zbrala. Sledilo je nekaj organizatorjevih besed vzpodbude, Oralekov bojni krik in start.
Krenil sem lepo počasi, vlak me ni potegnil, mi je pa že po desetih minutah postalo blazno vroče, tako da sem slekel anorak in buff in sklenil, da ga bom držal v roki (včasih sem imel grozen odpor do tega, da bi med tekom moral imeti kaj v roki, z izjemo karte seveda. A sem se tu navadil na to. Kadar se do izhodišča treninga zapeljem s tramvajem imam vedno na sebi en sloj preveč, ki ga po 10-15' teka slečem, potem pa cel trening držim v roki, da si ga zopet navlečem nase, ko čakam na tramvaj ob vračanju), če pa me bo proti koncu slučajno zeblo, ga bom pa spet oblekel. Prvih 7,5km je čudovitih, deloma pot poznam, ker precejkrat krožim po tistih stezah. Prepričan sem, da mi je to koristilo, saj sem precej dobro vedel, koliko vzpona me še čaka. Kolona se je hitro raztegnila, tako da sem ostal sam s Pavlom Ptačkom jr., ki je laufal 15km. Počasi ga je pobiralo, meni pa je reč postala zabavna, ker sem kakšnih 100m pred sabo zagledal naslednjo skupinico tekačev. Sem si rekel, da jih moram uloviti, ker je v družbi bolj zabavno. Sem potrepljal Pavla, ampak ni šel z mano. Do vrha sem ulovil še Adama Braveny-a, ki pa tudi ni šel z mano naprej. Teren se je položil in skupinica se je začela oddaljevati. Ajej. Na 7,5km sem prvič pogledal na uro, 37:33, fajn. Glede na to, da je bil ves čas klanec. To je tudi najvišja točka proge, in ja, snega je bilo več, brilo pa je tako, da so me snežinke špikale v oči. Sem si želel čim prej pobegniti, zato sem pospešil in spet zagledal tisto skupinico. Vedel sem, da sledi spust. Računal sem, da bi znal biti kar divji in da je to zanesljivo priložnost za priključitev. Drugih 10km je namreč precej dolgočasnih, asfalt v dolini, tam nikakor nisem želel biti sam. Pičim tako nekaj minut in se zavem, da že dolgo nisem videl nobenega oranžnega trakca, ki so bili v 7,5km kar pogosti in so označevali traso. Malo mi je bilo sumljivo, sem pa še vedno videl one pred sabo. Hja, verjetno že vedo kam moramo. Aha in potem so končno zavili iz ceste v dolino, zajeban spust po razriti poti, kupi blata so bili zamrznjeni, pod nekaj cm snega, izjemen poligon za zvijanje gležnjev. Pičim jaz navzdol, ko mi pridejo naporti:«To je špatnje!« Ni, prav? Hm, se obrnem še jaz in počasi laufamo nazaj in sproti poberemo še 2-3 komada. Pa se zadnji v skupini nekaj zadere. Vsi se obrnejo in odžgejo nazaj dol. Ma kaj je zdaj to? Sem šel za njimi, saj ni bilo druge. Fantje so pogruntali, da se moramo samo spustiti v glavno dolino, po kateri je šla trasa proge. No, to pa je bil pravi orientacijski spust po celem, med podrtim drevjem. Spust sem začel kot zadnji v skupinici desetih, v dolini pa sem bil že tretji. Pa še odpočil sem se. Očitno sta bila tista dva pred mano precej jezna, saj sta potem palila navzdol po dolini, da sem ju komaj dohajal. Ampak nikakor ju nisem hotel izpustiti izpred oči, tistih 10km asfalta je bilo zame ključnih.
Pokazalo se je sonce, mi pa smo obračali kilometre na tistem pomrznjenem asfaltu. Grozna reč. Sem tu in tam izvedel kakšen lutz oz. aksel. Enkrat tudi precej grdo padel na levo koleno. In čakal, čakal, da srečam tega tekaškega guruja. Obrat je bil nekje blizu, torej bi moral priti naproti. Vijugal sem po cesti, iskoč najmanj leden del cestišča, se spomnil na vafelj, a naredil samo en grižljaj, saj se je toaletni papir v katerega sem ga zavil, lepo napojil s švicom in je tako nastala ena taka super vafljasto-toaletnopapirnata čorba. Aha, in potem je prišel. Prelomljen v križu kot Carsten Jorgensen, ude je razmetaval, kot da je na oni gumijasti banani, ko jo z gliserjem vlečejo po morju, samo prikimal je in rekel: "Hesky, hesky". Ho, lepo. V dobrih 5minutah sem bil tudi jaz na obratu. Spil slab deci čaja, pojedel 5 rozin, vzel košček temne čokolade in hitro obrnil, saj sta onadva tudi že odšla. Huh, ne vem zakaj, ampak led mi nazaj grede ni povzročal toliko težav, tudi pot se mi v tem delu sploh ni tako vlekla, samo s tistim koščkom čokolade sem se skoraj zadavil. Počasi sem ga lizal in s časom pozabil, da ga še imam v ustih, ob srečevanju drugih, sem ob pozdravu tisti preostali košček posrkal v napačno luknjo, kar pa ni dobro. Ja, celotna atmosfera je bila zelo prijetna in bolj kot ne z vsakim, ki sem ga srečal, sem izmenjal vsaj pogled vzpodbude, če že ne kakšne besede. Hitro (20' za 5km) sem bil spet v dolini in pred dolgim vzponom. Ves čas sem se počutil res dobro, nisem se gnal, noge pa so bile sveže. S klancem sem opravil za šalo, prehitel ona dva škrica, in se podal v zadnjih 7,5km. Že pred tekom me je najbolj zanimalo, kako se bo telo odzvalo v teh zadnjih 30 minutah. Ni bilo grozno težko. V zadnjih 15' sem sicer malo trpel ob vsakem klančku, ravnine in spusti pa so bili še vedno čisti užitek. Spust je skoraj prehitro minil. Bi pa lagal, če bi rekel, da nisem bil utrujen. Zanimivo, da me je v zadnjih 5' malo bolel hrbet. Očitno moram delati več vaj za hrbtne mišice. Tudi noge so bile grozno težke.
V garderobi sem izmenjal par besed z ostalimi orientacisti in ko je Oralek slišal, da sem tujec, me je pobaral, kako sem kaj zadovoljen s progo in nasploh življenjem tukaj. Za njim sem s tistim izgubljanjem vred, recimo da ga je bilo za okoli 2', zaostal za 16minut. Najbolj sem navdušen nad tem, da sem v drugi polovici bil samo 4' počasnejši. Hm, morda pa so daljše preizkušnje moja stvar.

Vmesni časi po odsekih:

km čas vmesni razdalja odsek (km) vzpon odsek (km) tempo na odseku ('/km)  
7,5 0.37:33 0:37:33 7,5 320, spust 70 0:05:00  
10 0:50:12 0:12:39 2,5 spust 380 0:05:04 dve minuti greška u koracima
15 1:13:02 0:22:50 5 30 0:04:34  
20 1:33:09 0:20:07 5 spust 30 0:04:01  
22,5 1:50:49 0:17:40 2,5 380 0:07:04  
30 2:21:22 0:30:33 7,5 70, spust 320 0:04:04  
  0:04:43