Na jugovzhodu v vseh pogledih (iz)gledamo široko. Nekoč je Pipi Melikajdu postavil vprašanje: »Melikajd, kaj je to triatlon?«

Pipi
Ti si superstrokovnjak za triatlon, zato me zanima, če si že opravil s standardnim triatlonom (1500m, 40km, 10km)? Kakšne čase si imel?
Koliko si v štartu svojih priprav plaval na 1500m?

Melkijad
A res? Počaščen sem, da se tako blesteča titula spaja z mojim imenom v tvoji betici. Res očaran sem. Edino cesar ne vem je, kdo ti je zasejal seme, ki se je razbohotilo v taksen superpridevnik?
Najbrž kar ti sam.
Mojih rezultatov ne arhiviram niti ne pomnim. Plaval vedno sem in vedno bom cca 20'/km, kolo bi rekel cca 1h, tek pa ti obvladaš, se posebej rezultate, tako da raje ne bom riskiral kaljenja moje na novo pridobljene titule.
Kdo se spravlja na triatlon? Ti vem da se ne.

Pipi
Me veseli, da se, zavoljo mojih besed, krasno počutiš.
No, po tistem udarcu v stegno na TK, po katerem si ti kot tekaški vsevednik pomodroval, da z ogrevanjem bolečina izgine, se je izkazalo, da sem si natrgal mišico in ker laufat ne morem, sem se spravil plavat. Zadnjič prvih 1500m v 42minutah, pa me je Kuzmin sin, ki je plaval vštric, označil za strašnega talenta. Meni pa se ni zdelo nič posebnega, zato sem se obrnil nate. Kot superstrokovnjaka seveda.
Danes sem stvar brez naprezanja že odplaval v 37minutah.
Med savnanjem pa sem nagruntal, da sem dovolj star, da se morda poizkusim v triatlonu. Saj veš, ko človek več ni dovolj dober, se vrže ali v ultre ali pa v triatlone. No, ni res, nekateri se v oboje.

Melkijad
Natrgala? Hm priznam da sem pričakoval od krškovaščana preka(l)jenega v jurčku več kot to, da ga en kamen ustavi (vsaj nož).
Sicer vem, da imaš na kolesu prednost pred konkurenco, ker te tam doli manj žuli. Pa vseeno, vedno si izražal takšen odpor do kolesa (verjetno izhaja iz tvojih kratkih nog), da sem od tebe pričakoval zgolj kakšen akvatlon.
A šalo na stran, kako ti gre kolo? Oddelaš 40km v 85' s terenskimi gumami? Ali imaš cestne?
Spregledal si morda ključen faktor, kar pa je od vas srednjeprogašev za pričakovati (toliko buljenja v karto ima za stranski učinek kratkovidnost), zato te bom razsvetlil: triatlon sestavljajo TRIJE športi. Ker očitno ocenjuješ težavnost triatlona preko dejstva, da se jaz ukvarjam z njim, imaš celo dvojno kratkovidnost; spregledal si tudi, da sem precej dober v bicikliranju.

Pa si pri merjenju časa plavanja upošteval, da Krka teče v drugo smer? Vedno si namreč plaval navzgor in je po moje tvoj čas boljši. Ipak si čokat krkaš, direkten potomec Savčanov (iz vasi Sava), za katere je pa znano, da so iz jezera ljubljanskega barja dol prišli z drvaki, se pravi da si pravzaprav bober, kot so se tamkajšnji prebivalci takrat imenovali. Le pozabil si to morda. Pa se boš že spomnil. 1500 bi namreč ti moral plavati 25-27'.
Ampak me veseli vse skupaj. V prvem letniku faksa sem namreč spoznal, da triatlon loči moške od fantkov. Tako da mi je lepo slišati, da je še upanje zate.
Ah je fajn ta kriza srednjih let, a ne da?

Pipi
Precej tipično zate, kup podatkov, ki jih hraniš v čilenki zmečeš vkep, pa čeprav sploh ne pašejo skupaj (primer JukoMila). Če tega ne bi počel, bi vedel, da so Sibenci tisti, ki se v gostilnah z noži špikajo.
Hm, ni mi čisto jasno, zakaj bi ti dodelil titulo superstrokovnjaka, če pa bi spregledal dejstvo, da si precej dober v bicikliranju. Ti si vendarle cel paket. Zato tudi na vse tako tekmovalno gledaš, jaz pa se bom, če se bom, na triatlon spravil čisto ljubiteljsko. Na specialki sploh še bil nisem, s starim Rogovcem sem pred kratkim v eni uri bicikliranja (predvidevam, da z bistveno več vzpona kot je na triatlonih) zmogel nekoliko manj kot 30km. In sploh ni bilo neprijetno.
Spet si me napolnil z veseljem in optimizmom, ko tako optimistično ocenjuješ moje plavalne sposobnosti. Hvala.
V prvem letniku faksa si ti spoznal kaj so tiste čudne osebe, ki mednožja nimajo tako zapolnjenega kot ti. Pa tudi to, kako težko je s ključem biciklove ključavnice vhodna vrata odklent. Si bil pa očitno že takrat nadarjen kolesar.
Za blaženje krize "srednjih let" sem si jaz omislil povsem drugačno stvarco.

P.S.: Če bi toliko časa, kot ga nameniš odgovarjanju na te maile, posvetil sestavi poročila članske reprezentance, te meni ne bi bilo treba zagovarjat na sejah IO-ja, češ da si blazno zaseden. In konec koncev, ne bi bilo treba meni pisat poročil. Ampak sej razumem, to je precej bolj zabavno. 

Milijad
Morda bi me opremljenost s fun-facts, zadnjimi fuzbal rezultati in podatki aktualnega pisarjenja z atack-point blogov res prikrajšala za kakšen miselni preskok. A od kreativnosti sem dolgoročno samo profitiral, hkrati pa je smešnost zaradi nebuloz (se spomniš 'ti si moj čale'?)  bistveno bolj kratkotrajna kot smešnost življenjskega stila, kot na primer kriza srednjih let, ki je trenutno pri tebi aktualna, kot sam priznavaš.

Mene res zanima, kakšne norosti me bodo primile, ko me zgrabi, pa nikakor ne pride. Če pa je že tukaj, sem pa razočaran. In ker gledam vas okoli sebe, kako vas meče, ne morem sprejeti, da je pri meni to to. Vseeno pa verjamem, da bom tudi takrat bolj zvest sam sebi in dosleden principom, katerih eden je recimo pomen širine, spektra informacij in zavedanja o povezanosti ter vplivu vseh doživetij na dan trenutek, pa četudi izpadem smešno. Ker zame je recimo smešno, da nekdo podcenjuje rogovca. Ali pa podcenjevanje vizionarstva parih 'čudnih cigar' in alkoholnih hlapov.

Hvala pa za kompliment, da je moje mednožje zapolnjeno; resnično sem bil deležen kar nekaj hvale, čeprav po na skrivaj primerjanju pod tušem nisem mogel doumeti, zakaj. Morda je pa res finta v tehniki. Ali pa v hlinjenju orgazmov. Kaj pa vem. Strinjam se pa, da sem spoznal mnogo oseb z manj zapolnjenim mednožjem - resnično, ko se primerjam z drugimi imam jajca. Ne vem kaj je z današnjimi tipi a razlika je, kot si napisal, bila očitna že v prvem letniku in se od takrat samo stopnjuje.

Aprila se začne triatlon ligica na Jarunu. Lepa zadevščina, da se greš ljubiteljstvo, kar te baje motivira. Je pa samo sprint in super sprint disciplina, morda je tvojemu ljubiteljstvu to pod častjo?

Pipi
Ne bi rekel, da je smešnost zaradi nebuloz kratkotrajna, nekatere so tako nebulastično fantastične, da so večne. Pravzprav sploh ne bi rekel, da so nebuloze smešne, nekatere odražajo nepoznavanje dejstev in s tem (blago) neresnost. In če na tak način kao prodajaš neko znanje, hja, potem je to na nivoju Morečega Smiljana.

Glede te "krize srednjih let" si v svojih povedih precej nekonsistenten, morda je to dokaz, da se te vendarle loteva. In sledeči odstavek o jajcih to samo potrjuje. Se spomniš debate o generaciji naših fotrov, ki nikoli ne prizna, da nečesa ne ve, ima bolj kot ne ves čas prav in je strašno samozavestna?
Sem pa srčno vesel za tiste tri osebe, ki so zaradi tvojega mednožja (ali pa tehnike) doživljale (ali pa hlinile) orgazme. Glede na to, da spretno obračaš besede, bi bilo morda vredno razmislit o stvaritvi priočnika za telebane?

Jarun? Ne želim biti grob, ampak v to zagrebško greznico pa res ne grem, pa ne mi modrovat, da Krka ni nič boljša. Kaj je pa super sprint? A bo to naslov enega daljših, na podlagi lastnih izkušenj najbolj raziskanih, poglavji zgoraj omenjenega priročnika?

Melkijad
Nepoznavanje dejstev in neresnost... svašta. Reče tip ki misli da je premalo hrane na planetu. Ti kar obvladuje fun-facte, v tem je resnica.
Me veseli da si si zapomnil eno večjih mojih pogruntavščin glede psihologije generacij. Manj me pa veseli, da nisi pokapiral, da poskušam s to zgodbo tebi nekaj povedati. Še ena podobnost z Bojanom, on tudi ne kapira. Ne vem zakaj imate ljudje tak problem s samokritičnostjo.

Jarun je ok. Ni tako slaba voda. Krka je itak boljša, zdaj ko so izpusti fabrike Krke pod kontrolo in tudi glavno ČN v NM kolikor toliko uredili s terciarnim čiščenjem. Jarun vodo testirajo in ni onesnažena. Je pa vsem težko sprejeti (tudi meni) da se je tudi Savska voda bistveno izboljšala. Tudi Sava ni več kar je bila, problem je da ljudje težko spreminjamo prepričanja. No, Jarun je boljši tudi od Save. Vanj ni nobenega izpusta, kmetijstva okoli tudi ni (kar za Krko ne velja), ki je glavni polutant. Problem Jaruna je jer nima pretoka in se ves organski odpad (listje z dreves, vodno rastlinje, trava) akumulira na dnu. Čez leto se tako razrastejo lokvanji in eno čudno grmovje pod vodo in neha biti prijetno plavat tam nekje avgusta.

Kam bi pa ti sel na triatlon? Če boš iskal takega z izvirsko vodo - srečno ti. Eden je na Kolpi, morda je kakšen na Bohinjskem jezeru, kakšen je verjetno kje v bazenu, ostalo ti bodo pa jezera. Na Hrvaškem je boljše seveda, tu je morje in zato tudi sem se začel ukvarjati s tem.

Ne vem v kakšni meri me hecas (dober stos, mimogrede) in koliko ne poznaš disciplin; discipline v triatlonu so hudo bedasto poimenovane: super sprint, sprint, olimpijski, pol-ironman, ironman. Moj prvi triatlon je bil resda pol-ironman ampak potem ko sem se začel malo resneje s tem ukvarjati sem pa začel s superS in šprintom. Je malo lažje za začetek. Je tudi tako, da je po razmerju dolžin olimpijski najbolj neugoden za tekača, najbolj ugodna sta pa iron in polovička.

Kako je pa z orientacijo te dni? Easter ste prestavili, kako pa kaže z vsemi tekmami, tudi poletnimi? Prijavljenih imate? Delovna sila je pripravljena, ali so Čehi previdni? Kako pa je bilo na Lipici? Se je ze kaj poznala korona? Je bilo kaj usipa? Pa vzdušje na ciljnem prostoru, kaj drugačno?

Špekulacije

V prvem krogu Trofeje rimskega zidu, katerega ostanki tako zelo interesirajo med orientacisti navdušene nad relikti, sem sledil Maticu, ki je s svojimi dolgimi kraki kot kak albatros jadral po logaški gmajni. Za razliko od njega, sem sam ugotovil, zakaj ima bližnje avtocestno postajališče takšno ime. Lomil sem se in lomil sem ga, kar mi je dalo mislit. Sem res tako zanič?

Le dan prej, na DP v sprintu, katerega glavni organizator, prej omenjeni dolgokraki vetra jezdec, tokrat ni vzredil nekih hudih miselnih orehov, sem nekako uspel dobre 3km prelaufat v tempu 3:49/km, kar me je prijetno presenetilo. Predvsem zato, ker nisem imel občutka, da se res zelo gonim. Malo sem špekuliral, sploh ne znanstveno, ker tega itak ne znam, ampak morda sem pa vendarle sposoben 3km na stezi odlaufat v 10:30. In potem sem se še majčkeno igral špekulanta. Nesporni vladar letošnje sezone, mimogrede, je sploh že kdaj kdo v moški eliti osvojil vse možne državne naslove in tudi zmagal SOL? Hribar verjetno, ampak brez DP mešane štafete, zategatelj si Stane zasluži Bele vrane (hm, to zna biti nekoliko pomenljivo). Torej nesporni vladar letošnje sezone in ostali mladunci s tremi kilometri vrtenja opravijo kakšnih 30-40 sekund hitreje. Srednje proge trajajo približno trikrat dlje, torej bi moral biti moj tekaški zaostanek med 1:30 in 2:00. Ker pa menim, da sem izkušen maček, ki se po terenu smuka nekoliko bolj spretno in ker je nekaj manevrskega prostora pri tehnični izvedbi, se jim lahko precej približam. Sem mislil.

Ker le dan po tem špekuliranju, sem se lomil in ga lomil. Človek, ki ga brez večjega pretiravanja, vsaj po stilu premikanja, lahko označim za slovenskega Žorža, me je na srednjih progah nabil za osem minut. Že res, da sem naredil eno večjo neumnost, padel s karte, v to potegnil še dva soborca ter tam izgubil dobre 4 minute, ampak folk, tudi če tega ne bi storil bi zaostal 4 minute. Matematika torej ne špila. Slab špekulant sem.

Pa sem se spravil na daljši tek in malo razmislil o minuli sezoni. Žalostno ugotavljam, da zelo verjetno ne bom izpolnil cilja, ki sem si ga postavil v začetku iztekajočega se leta. Nisem bil dovolj tekajoč. V zadnjem mesecu pa skoraj da tekaboječ.
Nekje v začetku januarja sem si za cilj zastavil 365 ur premikanja. Težko rečem treninga, ker sem že takrat vedel, da sploh nisem dovolj motiviran, da bi sledil nekemu strukturiranemu trening planu in da bodo moje aktivnosti jako stihijske.
V 35 dneh bi za dosego cilja moral utrip z gibanjem dvignit še v 59 urah. Še tako slab špekulant kot sem, vem, da mi to ne bo uspelo. Tudi če, po zgledu nekaterih hrvaških legend, v trening hojo po nakupih prištejem. Bolj malo nakupujem, mimogrede, med češkimi orientacisti se je izluščila skupina ljudi, ki v naslednjem letu ne namerava kupiti niti enega kosa oblačila ali obutve. Navdihujoče. Samo, da se katera od njih ob pogledu na kak plašč ne zjoče.
Torej, letos mi ne bo uspelo, razmišljam pa o ciljih za prihajajoče leto. Naj prvi cilj ostane enak letošnjemu, ker pa je pomembna kvaliteta, bom v 2020 vsaj 20% treningov skušal izvesti pri višjem pulzu (v coni 4, letos je bilo tega bolj okoli 10%), to je torej drugi cilj. In še tretji, nikakor pa ne zadnji cilj? V 2020 želim med treningom srečat migrante. .

Peace, ljubav, bok!

Kaj sem se naučil na Norveškem?

Povprečni obiskovalec birtije Jurček v tisti Krški vasi, ki ne potrebuje TV žajfnice, da postane hit, bi vsakega, ki raje kot v horizontali na jadranski (šele zdaj sem ugotovil, da imajo prve tri črke pomen) plaži, preživi dopust v vertikali na Norveškem, označil z norcem. Očitno nas je med orientacisti precej. Sočasno je namreč ločeno vsaj šesterček članov izjemne organizacijske ekipe močilo kožo tam zgoraj.
Kakorkoli, moja sopotnica skrbno pazi na svoj ogljični odtis, zato veliko štopa, se premika peš, če že ne gre drugače pa uporablja javni prevoz. Malo manj skrbna je, kar se pravočasnih odhodov tiče, zato sva zamudila trolo (če potuješ v deželo trolov, bi bilo vredno skočit na ljubljansko švic konzervo) in morala vprežt taksi, ki naju je zapeljal do najbolj uboge avtobusne postaje iz šopka najbolj ubogih avtobusnih postaj prestolnic Evrope. Strašno zlo, če njo vprašate, ne postaja, taksi namreč. Sva pa bila prezgodnja, zato sem imel medtem, ko sem šel v internacionalno pekarno, mimogrede, že večkrat je omenila, da ji takšne korporacije niso povšeči, po drugi strani pa bojda Remzijev špinačni burek nima za burek, katere obratovalnice še širijo kot Wizzairova mreža poletov (ne govorim na pamet, sem podrobno preučil njihovo brošuro med letom na sever) čas razmišljat o svojem ogljičnem odtisu. S tremi špinačnimi in dvema francoskima sem se vrnil poklapan. Do podrtije bi res lahko prišla tudi peš. In to je prva stvar, ki sem se je naučil na tokratnem potovanju. Če si poklapan, jej (no, tega me je že davnega leta 2002 med romanjem na O-Ringen naučil Hribar).

Druga stvar, ki sem se je naučil v Odinovi deželi je, da Romuni ostajajo v Transilvaniji, četudi živijo na otoku Holsnoy, 30 minut vožnje z javnim prevozom oddaljenem od Bergna. Tipično skandinavsko hiško podro, potem pa brez gradbenega dovoljenja postavijo 200m^2 bajturino polno sveč, romunskega vina, raznih kož odrtih živali, z biljardom in jacuzzijem obogateno. Potem se pa čudijo, ko pride inšpekcija in zaukaže porušitev. Hja, ni kaj, porušijo, dobijo gradbeno dovoljenje in postavijo še enkrat. So nori ti Drakule potomci.

Tretja stvar, ki sem se je naučil na Norveškem je, da je Bergen deževno mesto. Bojda tam dežuje 240 dni v letu, kar je 66% dni. Če ocenjujem po dneh, ki sva jih preživela tam, je ta odstotek nekoliko višji, in sicer ravno 100%. To spoznanje me je pripeljalo do ključnega spoznanja, ki pravi, da planiranje potovanja v naprej (za razliko od načrtovanja uporabe pravilnih orientacijskih tehnik) ni nujno potrebno in da je fleksibilnost živcem prijazna lastnost. Deževni Bergen sva zapustila in se z vlakom 150km na vzhod preselila.
Gre za najslikovitejšo železniško traso na Norveškem, ki pripelje tudi do najvišje ležeče železniške postaje, Finse, ki leži na 1222,2m n.m.v. Na momente sem imel oči kot Bubimir. In dve številki prevelika ušesa, ko je norveški napol domorodec Jan, mimogrede sporočil, da ima kočo ravno v bližini Geigla (izg. Jejlo), kamor sva bila namenjena. Nastanitev v šotoru pri okoli 0°C sva brez večjega tehtanja zamenjala za tokrat prav zares tipično skandinavsko leseno hiško. Sekanje drv, gretje vode na peči, »tuširanje na verandi«, poseben tip prečrpavanja vode v WC kotliček, ma romantika do amena.

Četrta stvar, ki sem se je naučil na Norveškem je, da štopanje ni nujno slaba odločitev. Že omenjenega davnega leta 2002 sva z Andražem štopala na O-Ringen. Do Švedske sila uspešno, potem pa sva v mestu z jezerom in komarji (ha, skušajte ugotovit katero mesto je to) obtičala za 24 ur. Vse do avgusta 2019 sem bil prepričan, da Skandinavci tujcev v svoja vozila ne vabijo radi. No, tokrat nisva niti enkrat štopala več kot 10 minut in to na neprometnih cestah. Štel sicer nisem, ampak dvomim, da je v katerem od slučajev mimo naju odkimalo ali pa strmelo nekam daleč, kot da naju ni, več kot 20 voznikov. Težko rečem, morda se je v vseh teh letih kaj spremenilo v severnjaških glavah, morda je krivo to, da nama v resnici sploh niso ustavljali severnjaki, morda sem pa samo imel privlačnejšo sopotnico.
Zabaven je bil škric, ki je s svojim prenatrpanim kombijem vlekel prikolico za orodje, kamor naju je vljudno (vsaj delovalo je tako, norveščine ne obvladam) povabil. In ravno, ko sva se začela kobacat vanjo, je možakar sedel za volan in odpeljal. Še vedno mislim, da je bil prepričan, da sva se že vkrcala.

Med tacanjem pa vlažnih tleh sem ugotovil tudi, da ni nič čudnega, da so Norvežani tako mahnjeni na mitologijo. Če najbližji sosed živi 2 uri hoda stran in je zima dolga 7 mesecev, ima človek ogromno časa za izmišljevanje pravljic, ki popestrijo dolgočasje. Recimo, da je to peta stvar, ki sem se je naučil na Norveškem. Ampak to sem vedel že prej, tako kot sem vedel, da je tam borovnic dovolj za vsakodnevno OKB torto, me je pa modrina kljub temu še enkrat več hudo navdušila.

Aha, če ste se uspeli prebiti vse do sem, ste upravičeni do slikovnega materiala, ki bo verjetno povedal več o tem, kaj sva počela. Klik stran je.

Peace, ljubav, bok!

Alpe Adria 2019, NAŠIce

Hej folk, v celotni zgodovini pokala Alpe Adria, ni mi čisto jasno zakaj so Somlói Galuska peki del te scene, saj kolikor je meni znano nimajo ne Jadrana ne Alp, je ekipa kokošarjev samo enkrat pokorila ta del zemeljske kugle. Do vikenda 7. 6. – 9. 6. 2019. Tokrat sem bil zraven in to v vlogi tako zvanega team leaderja (gre za internacionalno tekmovanje, zato si bom dovolil uporabo tujk). Ko sem že pri tem, splača se biti TL na AA, ker si kot tak upravičen do večerje po TLM. Tokrat so nas pogostili v hotelu Park, v samem centru metropolitanskih slavonsko-baranjskih Našic. Še insajderska informacija za vse lačne nadobudneže, na TLM sta iz vsake ekipe vabljena dva. Zapomnite si to, leta 2020 se ima AA Cup zgoditi v Munchnu, pivo in wurst bosta zanesljivo na meniju.

Organizatorji so prvi dan »areno« pripravili kar sredi gozda, krošnje dreves sicer niso nudile prav globoke sence, je bilo pa ob prvem letošnjem vročinskem valu to vsekakor dobrodošlo. Predvsem za lokalne komarje, priredili smo namreč pravi festival za krvosese, gostota pikov je bila večja kot gostota gostega soka, noge deklet pa sledeče jutro bulaste kot čelo boksarskega (ne)šampiona Andrewa Joshue na ponedeljek, 3 6. 2019. Opažam, da imajo hribovke bistveno nižjo toleranco na mrčesje zbadanje. Morda zaradi tega, ker so dolinske dekline bolj obdarjene s pigmentom in so zato posledice pikov slabše vidne? Ne vem, vsekakor vprašanje vredno podrobnejše analize, za kar pa zdaj nimam časa.

Organizatorji so se v biltenu krasno pohvalili, da so na kartah ob številki kontrol tudi kodne oznake, kar sem, kot prizadeven TL, prenesel vsem članom ekipe. Pa jih ni bilo, ne članov ekipe, kodnih oznak namreč. So pa bile številke KT čudno postavljene in so v krogcu, ki je sledil KT za gledalce, marsikoga zvabile v past. Organizatorjev torej ne gre hvaliti.
Je pa hvale vredna reakcija bivše predsednice najelitnejšega Slo-O kluba. Kljub temu, da smo se razgreti huligani ob njenem zapuščanju KT za gledalce huronsko drli, da gre v napačno smer, nas je suvereno ignorirala. To je osredotočenost, ko šljivi gledalce in sotekmovalce.

Prvo noč sem spal ravno tako kot PR največjega Slo-O kluba, zanič. S prebrisanostjo zvitorepca sem okupiral ločen rokav telovadnice, a me je v startu motila svetloba ulične razsvetljave, potem smrčanje debele z brki obdarjene Hrvatice, ki je spala v drugem kotu glavne dvorane, in ravno ko sem sladko zaspal, me je zbudila, po sliki ozadja sodeč, ritaste italijanske smrklje budilka, ob 5:45. In ker je bil to ločen rokav, se na bedasto elektronsko ruženje nihče ni odzval. Zato sem se mrkega pogleda spravil do vtičnice, a je novodobna tehnologija zajebana reč. Telefon je javljal, da ne prepozna obraza, ni mi preostalo drugega, kot da sem izklopil napravo in hkrati nekoliko zlovešče upal, da ritalijanka PIN-a ne pozna. Da skrajšam, to jutro sem bil še posebej nataknjen.

Pa me je navdušila ciljna arena na Papuku, romantičen sprehod okoli ribnika z glavnim organizatorjem in gladkim zmagovalcem elite (gre za eno osebo, zato bi zlobni jeziki rekli, da sta ti dve funkciji v navzkrižju interesov) in 35m visok slap Skakavac. Ogledal sem si ga s tretje uvrščenim elitašem na srednjih progah in drugo uvrščenim na dolgih progah, tudi v tem primeru gre za eno osebo, čeprav ima vsega skupaj kil za pol osebe. Reč je vredna ogleda, kar lahko potrdita tudi K.B. in D.K., ki sta predtem tam zganjala romantiko. Kar naj jo, dokler so rezultati takšni kot so. Več o rezultatih pa ne bom, tako pomembne informacije najdete na ostalih (dveh) Slo-O portalih.

Peace, ljubav, bok!

CEYOC 2019 - OSTRAVA - ČEŠKA

Nazadnje sem bil na Češkem pred 35 leti, ko je bila še siva, zaradi komunizma otožna, in tisto poletje še posebej vroča in prašna. Bila mi je všeč, dobro sem se počutil. Mogoče tudi zato, ker sem v živo spoznal njihovo resnico: pivo dela teška tela. In duše tudi.

Drugi razlog, da sem se razveselil selektorjevega povabila, naj odpeljem mladinsko reprezentanco v Ostravo, je bil ta, da sem nazadnje bil s tako ekipo, ko je bil Andraž mladinski reprezentant. Pred 18 leti. Prav zanimalo me je, kako bo sedaj, z novo generacijo.

Poberem jih ob 6., ker jih je 6, v Komendi, ker je večina od tam. Elektronske aplikacije pokažejo, da se bomo vozili 8 ur, ampak jaz začnem slabo kot večino reprezentančnih dirk. Že na štartu pokažem pretirano živčnost zaradi močnega prometa in zapeljem kar proti Škofji Loki. Potem dve etapi dobro zvozim, do Gradca, kjer se zasanjam in zgrešim odcep proti Dunaju, kar opazim šele pri razcepu za center in tunel proti Lincu, zacincam, prepočasi reagiram, ujamem se v 16 km tunel. Ko se relociram, peljem do Mosta na Muri in tam je AC proti V do AC Gradec-Dunaj. Zdelo se mi je, da sem veliko izgubil, a na poti nazaj sem videl, da to ni veliko slabša varianta od vzhodne, ki se vzpne na 800 m in ima ovinkov več kot km, pa še lepo je bilo videti neznani del Avstrije. Če bi mi šlo za zmago, bi se sekiral. Naslednja napaka v Dunaju, kjer mi je karta prav kazala, a sem sledil kažipotu in oznaki CZ. Na srečo mi je še hitro kanilo, da je to najbližji prehod blizu Slovaške, ne pa najboljši proti Brnu. Minute za prečko v pravo varianto pa so tekle. Šele v naslednjih križiščih so Hochoberrunkli napisali na kažipote Praga. Še tretjič sem zajebal pred češko mejo, ko se je na karti izrisala bližnjica proti Brnu, jaz pa sem vztrajal na ac in kažipotih, kar se je pred mejo končalo in potem smo se vozili čez gradbišča in vasi v neskončni koloni vlačilcev. Potem nisem več zajebal, ker se zajebati ni več dalo; do Ostrave je vodila le še ravna AC. Na srečo smo imeli dovolj časa, prišli smo le pol ure za izračunanim časom, kar seveda pomeni, da so v izračunu upoštevane vse omejitve hitrosti.

Šprint so izvedli v železarni, ki je sedaj tehnični muzej. Zanimivo. Naštel sem 6 držav, mi smo nekakšna dvoživka, saj se slinimo tako k srednjeevropejcem kot jugovzhodnim (dokler se ne imenujejo Balkanci). Tu se je že pokazala zanič organizacija, na nivoju slabe tekme za SOL. Vsi so sicer prijazni, a pomagati ne zna nihče, nihče nima biltena, vsi se zanašajo, da bomo vsi ves čas na internetu. Šele danes so objavili zadnji bilten z vsemi podrobnostmi. Hitro ugotovim, da največ vedo vodje drugih ekip, še posebej Poljak je prijazen in dobro informiran. Tudi vodja češke reprezentance ve več podrobnosti kot šef organizacije. Ta se pa rad pogovarja. Če nič drugega, moram te Čehe pohvaliti, ker vsi govorijo angleško. Ali pa je orientacija res tak šport, da samo bolj izobraženi zabredejo vanj?
REZULTATI: V 16 je Katja 9. od 32 z 1.57 zaost., Tina 18 s +2.36, Pia v 18 pa 24. s +3.54. V M16 je Natan 18. od 30 z 1.53 zaost, Martin 30. s 4.10 zaost, v M18 pa Domen 17./18 +3.54.

Po tekmi se odpeljemo v Haj ve slezsku, manjši kraj s hotelom, cerkvijo in ŽP, kjer spimo v šoli. 100 ljudi so strpali v telovadnico, ki je ravno za eno košarkarsko igrišče. Skrajno bedno, Češka je v 35 letih napredovala veliko manj kot SLO in če vemo, da je bila že takrat dokaj za nami,...No, en napredek opazim: od dveh tušev v garderobi je sicer le en uporaben, a topla voda je res topla in ne zmanjka je.

Druga zgodba je hrana. Tu se spomnim slovenske odprave na tekmi za svetovni pokal na Poljsko in Slovaško. Mislim, da je bilo leta 1997. Začetki kapitalizma na Poljskem, zaradi katerega smo prva dva dneva dobesedno stradali vsi udeleženci od elitnih Skandinavcev do rekreativnih Slovencev. Zato ker so prehrano prepustili „zunanjemu izvajalcu“, ki je seveda gledal na denar, ne na zadovoljstvo gostov.

Hrano dobimo v hotelu nekajsto metrov od telovadnice. To je večja jedilnica - dvoranica z odrom na koncu, očitno v socializmu kulturni dom, ki ga je podjetnik v kapitalizmu spremenil v hotel, saj ni nič narejeno smiselno - strežnice nosijo hrano po stopnicah, vse je asketsko, še velike luči v dvorani so čisto socialistične. Čakamo pol ure, da nam začnejo prinašati bedne porcije riža v redki argo omaki z velikimi bedri najverjetneje poljskih piščancev, na katerih je meso tako mlahavo, da pade od kosti, ko ga dvignem s krožnika. Še enkrat so prišli vprašati, če je kdo vegetarijanec (čeprav je bilo to navedeno že v prijavi) in potem je Pia čakala. Eno uro po začetku večerje, ko so pospravili že vse naše ostanke z mize, so ji prinesli tisto, kar so še pred 20 leti tudi pri nas vedno postregli kot vege obrok - pohan sir in pomfri. Pii se je milo storilo, potolažila se je s tem, da ima v prtljagi v telovadnici še nekaj svoje hrane.

Življenske izkušnje mi ne dovolijo več, da bi še pristal na "floor accomodation", zato sem kljub s(a)vinjskemu značaju (skoraj taki stiskači kot Gorenjci) pripravljen iti na tekmo le tja, kjer ne bom spal v telovadnici. Tukaj imam svoj kombi, za mladino se pa ne sekiram. Itak se morajo še socializirati. No, tu se bodo eksponenčno, saj v telovadnici ležijo kot sardine. So pa disciplinirani, kar je nekaj novega zame, saj so se še pred 20 leti Poljaki in Čehi (zanimivo, da Slovakov ni tukaj - a so mogoče že preveč vzhodni za Čehe?) vedno obnašali kot drhal. Spim v kombiju pred vhodom in čeprav sem zaspal že ob 9., me ni nihče zbudil, kar pomeni, da zunaj sploh ni bilo kričanja ali loputanja z vrati. No, res je, da je tale mladina ravno dovolj mlada, da še ne išče pivnic, pa tudi za višji tekmovalni nivo gre. Vsi se bolj "športno" obnašajo, vsi so reprezentantje in večinoma tudi bolj ambiciozni od poprečnežev, ki hodijo na običajne tekme.

Za nami je prišel zahodnoevropski ciklon z dežjem in ohladilo se je za en debel pulover. Zajtrk je na srečo bolj "obilen", klasičen hotelski samopostrežni z dovolj izbire, da vsakdno najde nekaj zase. Ugotovim, da so nas tako daleč iz Ostrave nastanili zato, da smo ob sami karti. Zdaj že vem, kdo od organizatorjev zna angleško, žal pa ni nikogar, ki bi znal povedati, ali bo danes štart po uri ali bo spet zamik. Sicer so pa vsi nestrpni in veliko prezgodaj oddidejo iz telovadnice. Na srečo oblaki presahnejo, da je na cilju na vrhu griča dovolj prijetno čakati. Za njimi se še sam zapodim po gozdu in moram priznati, da tehnično ne bi znal napraviti težje proge kot so tele mladinske. Razlike med kategorijami so le v dolžinah. Tekaški časi so pa takšni, da se lahko delam pametnega le še pri tehniki.
REZULTATI: Katja 6. od 29 s 3.37 zaost., Tina 18. z 12.33 zaost. Pia v W18 14. od 21 z 11.07 zaost. Martin 17 od 31 z 11.46 zaost, Natan 30. s 30.28 zaost., Domen v 18 pa 10. od 21 in +11.07.

Popoldan in zvečer lije, zato se stari in mladi prepustimo elektroniki. Seveda le tisti iz treh držav z višjim BDP. Mi samo buljimo ali mižimo s slušalkami. Čehi, Poljaki in Madžari pa kljub dežju pridrvijo na igrišče in kurijo pubertetniške hormone.Takoj bi dal vse dneve, kolikor mi jih je še usojeno, za en sam dan čez 100 let, da bi videl, kakšno bo takrat človeštvo. Bo še imel kdo normalne oči, bodo še reševali logične naloge, se bodo razmnoževali na sedaj naraven način?

Računalnika me reši sestanek predstavnikov zvez. Vodi ga koordinator češke O-zveze. Ponosni so, ker prvič sodeluje 6 držav. Ob tem pove, da so Nemci prejšnje leto zapustili skupino in se letos spet vrnili, veseli so Slovenije, ki je sedaj že drugo leto poleg, skujala pa se je Slovaška. Zaradi tega je letos tekmovanje tu in nekoliko slabše pripravljeno, saj so prevzeli obveznost šele ob koncu prejšnjega leta, ko so Slovaki nenadoma odrekli sodelovanje in tekmo. O podrobnostih ni nihče spraševal. Bo pa zaradi tega dvakrat zapored tekmovanje na Češkem, saj bo naslednje leto v Brnu. Za nas dobro uro bližje kot letos. Zatem Poljaki povejo, da njihov klub iz Krakowa kandidira za tekmo v 2021. Tekmovanja pa ne omejujejo le na 7 CE držav, temveč zagovarjajo odprtost za vse regije, zato upajo, da se bo naslednje leto vključila tudi Belorusija, kjer so menda že izrazili to željo. Tam bo letos EYOC in ob tem snidenju naj bi se dobili tudi vsi iz skupine EC, da bi se odločili o novem predlogu za povečanje števila tekmovalcev. Poljak je predlagal, da bi ukinili omejitev 6 tekmovalcev v posamezni kategoriji (gre seveda za MŽ16 in 18). Poljaki in Čehi imajo toliko mladincev, da morajo delati selekcijsko tekmo za izbor udeležencev na CEYOC. Jaz sem ta predlog takoj podprl, ker najboljši ne bodo nič izgubili, hkrati pa lahko okusijo elitno tekmo še vsi, ki sicer niso v vrhu svoje generacije, niso pa še izgubili motivacije. Zatem smo seveda začeli razmišljati o točkovanju za države in ugotovili, da bi vseeno morali določiti število tistih, ki bodo prinesli točke svoji državi, kar me je seveda spomnilo na našo Alpe - Adrio, kjer imamo točno takšen sistem. Na koncu se je izoblikoval predlog, da bi vsaka država določila svojo reprezentanco z največ 6 tekmovalci oz. dvema štafetama v posamezni kategoriji, vsi ostali tekmovalci v teh štirih kategorijah pa bi lahko tekmovali za klube. Vzporedno pa bo seveda še vedno spremljevalna tekma za vse ostale kategorije, ki pa bo še naprej le spremljevalna, kar pomeni, da se začne, ko se mladinska zaključi. Ker so se vsi želeli pred glasovanjem posvetovati s svojimi zvezami, je koordinator predlagal, da to razčistimo in da vsaka zveza preko svojega predstavnika na EYOC sporoči odločitev. Dobro bi torej bilo, če bi spremljevalec naših mladincev na EYOC na prvi seji OZS to razčistil, da bo vedel, kako glasovati v Belorusiji.

Zatem je sledila večerja. Trikrat lahko ugibate. Riž in perutnina, le da je bilo danes meso iz prsi. Za jutri so jim torej ostale le še perutnice. Sreča, da jutri zaključimo, sicer bi nazadnje dobili še kurje vratove, hrbte in bognedaj še drobovino. So pa napredovali pri vege meniju, saj so bile danes že ocvrte gobice z dušenim krompirjem. No, pošteno moram povedati, da se čez okus nihče ne pritožuje, le količine so za parkilske punčke. Že moj Martin, ki je suhec poleg Natana in Domna, gladko zmaže še mojo porcijo, torej bi onadva potrebovala vsaj dve in pol. Na srečo je poleg hotela trgovina z živili. In kdo jo vodi? Kitajci.

Tretji dan je sončen, malo toplejši, štafeta pa dobro organizirana. Proge so dobro zadeli.
REZULTATI: Od naših se najbolj izkažeta Domen s 3. mestom v 1. izmeni, le 8 sek za vodilnim, Katja pa s 4. mestom, 5 min za vodilno. Drugi so slabši in punce osvojijo 7. mesto med 8 štafetami, fantje pa so 8., zadnji. Zanimivost dneva je, da sta imela Natan in Martin do sekunde isti čas. Skupno smo vseeno predzadnji, saj so bili Avstrijci v prvih dveh dnevih nekoliko slabši, bilo jih je pa ravno toliko kot nas. Ker ne verjamem, da bomo imeli kmalu dovolj mladincev za polno kvoto, 6 x 4 je kar 24, po 12 v 16 in 18. Si predstavljate, da bomo imeli kdaj tako številčno mladinsko konkurenco? Enako kot pri številu pa zaostajamo v kakovosti. Madžari so izrazito superiorni, Čehi jim dihajo za ovratnik, še najbolj pa je opazen napredek Nemčije, saj so že tik za Poljaki, tako po številu kot kakovosti.

Češka je zame, Alpskega Hrvata, nekoliko dolgočasna dežela, a imajo svoje bisere, zato jo bo vedno lepo obiskati. Žal ni več cenejša od Slovenije, kar je bil nekoč močan argument za obiske, a na srečo ni predaleč za obiske med vikendi. Ker je nivo tekmovalcev enak kot na Madžarskem, sporazumevanje bistveno lažje, dežela pa malo manj skorumpirana in desničarska, bom kar večkrat pogledal na njihov koledar tekmovanj.

10.4.2019, za OKB nihče drug kot Starosta

Sportaš Grada Samobora traži slavu u Sloveniji

Poznato kameno lice ulice Andrije Bijankinija o čijem sapunanju mačora u gradu najluđijeg Fasnika kruže miti i legende je odlučio svoju mistiku proširit cak i van nešengenskog područja. Svaki orientacist zna gdje je sjever pa je najnaravnije krenuti u tom smjeru. Ma da je to u stvari zapad ali nemojte mu to rijeci, on je cak i za Slovence zapadna Evropa.

U sredini trećeg mjeseca je taj lik bio viđen na Krasu, najčešće u impotentu Lipica Open. Ove godine je (koliko je nama iz redakcije poznato) samo jedan put bio u Piceriji Skala, to mora da je neki neslavni rekord iliti je možda odlučio pojest i nešto sto nije pica ili bečka šnicla. Nadamo se, da zbog toga nije smršavio, već sad ga je teško primijetit ako ga »vidite« iz profila.

Pravo pitanje je, zašto je odlučio tražit slavu u Sloveniji? Možda nema konkurencije u Hrvatskoj? Čovjek sigurno voli izazove, u to nema sumnje. Znamo da je (barem) jednom pristao na takmičenje u beer relayu (ma da sam čak ne pije piva) i to protiv Čeha, koji svake godine organiziraju trening kampove u beer relayu. Tad je cak i dosta dobro proso, jest istina, da je isto kao žene pio malo pivo ali za svoju ekipu je dao sve.

Možda se priprema na neki gurmanski chef show, koji su u zadnje vrijeme tako popularni. U Sloveniji je jednu veće sjeckao luk i češnjak za 15 ljudi. Večera je bila odlična unatoč tome, da su bili luk i češnjak bačeni u tavu kad je sve već bilo gotovo. Ali bio je uporan i brzo ući. Mišljenja je, da može bez problema u Gordon Remsay show. To je samopouzdanje.

I baš zbog toga se je kvalificirao u najelitniji slovenski O-klub. Takve ljude se traži. Samopouzdanje, mršavost, sve za ekipu! Još dva slaba dva mjeseca i napast će se druga uzastopna lovorika. Čeka nas DP štafete.

Ali prvo, idemo mi u posjet njemu. Na 100% Trail kojeg organizira. Sigurno bez greške kao uvijek. Matija ti si naš!

Za OKB gostujuće pero Brzinjo

Ištrijan

V času »kulturnega uzdizanja« sem se v vlogi selektorja mladinske reprezentance udeležil trening kampa v Istri. Igral pa sem tudi vlogo vadečega, česar se res že lep čas nisem šel. Kilometri so se nabirali kot borovnice v junijskih dneh, pedantno.

Ko sem v Iški vasi, kjer je bil zbor, čakal na dva avta mladincev, sem v mislih že oblikoval sočen spisek opažanja starega prdonje, ki je šel nekako v slogu, češ da mladina za sporazumevanje kot glavni kanal uporablja messenger, mailov pa da ne bere, predvidoma zato, ker se v mailih često pojavljajo večstavčne povedi, ki pa za razliko od preprostih kratkih odgovorov, ki se tvorijo s pomočjo »zuckerberg-ove» pogruntavščine in neredko izpuščajo črke, zahtevajo bistveno več časa in miselnih kolobocij. Če pa se že spravijo klobasarit, težko ta čreva razrežejo na kose, ki bi jim bili prebavljivi in tako pride do nešteto nepotrebnih vprašanj, na katere odgovore bi naleteli, če ne bi bili bralno disfunkcionalni.

Opazil sem tudi, da se časovnice ne držijo. Saj razumem, da tu in tam človek zamudi, ampak, da pa napove, da bo na zboru 10 min predčasno, potem pa zamudi 30 min…no, to je pa za zamislit se. Najraje bi jih s prdci odpihnil.
Pa se je izkazalo, da so bili res predčasno tam in da so tako bistri, da so raje čakali 200m vstran, na soncu. V tistih dneh je bilo namreč še čutiti nekaj zime. Drugi avto je sicer res zamujal več kot pol ure, ampak je šoferju oproščeno, ker takrat še ni vedel, da se okoli 15-ih na predpraznični četrtek ne izbere route choice-a čez center Ljubljane.

Kakorkoli, mladinci so me s svojim obnašanjem, razmišljanji, kuho in vsem kar spada zraven med tem ištrijanskim trening kampom tako zelo navdušili, da sem se odločil, da opažanj starega prdonje, ne obelodanim. Pa so minevali dnevi, tedni, motivacije za sestavit kakšen zmazek pa ni in ni bilo. In ker se spodobi, da OK!B vsaj tu in tam, recimo enkrat na dva meseca, izvrže kakšno blodnjo, mi ni preostalo drugega, kot uporabiti to, kar je v glavi vsaj približno sestavljeno že bilo. Ni strahu, da bi nadobudneži bili užaljeni, verjetno se čez vse te besede tako ali tako sploh ne bodo prebili, če pa že, sem pa prepričan, da so dovolj bistri in bodo razumeli, da sem človek druge generacije, a kljub temu uživam v njihovi družbi. Upam, da tudi oni v moji.

Peace, ljubav, bok

Občni zbor

Vsakega januarja se člani najelitnejšega orientacijskega kluba na slovenskem zberemo v klubski rezidenci, kjer vržemo na mizo s tinto ovekovečeno delo v minulem letu ter se zazremo v prihajajoče izzive.

Oči pa vržemo tudi na dobrote klubske kuharice, tiste ki jih pripravi in ne tiste na njej, perverzneži. Če imajo lahko Sky, Loto Jumbo in podobne leve ekipe svoje hrano-pripravljalce smo si (vsaj) eno omislili tudi mi, in to že pred leti.

Na letošnji skupščini se ni zgodilo nič pretresljivega, z izjemo dvometrske klobase, za katero nam je starosta, potem ko smo jo že poskusili, zaupal, da jo je delil z nami samo zato, ker človek katerega dar je bila, ni ravno nek hud gurman. Uh, kakšna klobasasta poved. Na občnem zboru prav veliko klobasanja ni bilo, zahteva se jedrnatost. Jedro kluba je zdravo in želja vseh je, da iz tega jedra v prihajajočih letih zraste plemenit ustroj.
Zanimivo, da se velika zvezda ni prikazala, zato nas je bilo upravičeno strah, ko je kuharica predočila žlahtno jedačo. Je pa Razumec figuri navkljub, človek se lahko skrije za štil metle, pokazal, da je kar ješč, v kolikor na mizi ni zelje.

Če spletna stran kluba ne laže, že od leta 2009 izbiramo zaslužnega člana. Gre za osebo, ki se je v preteklem letu najbolj izkazala. Izbori so bili že vseh sort, od žgočih polemik, do enoglasnega tuljenja v rog. Letos sploh ni bilo debate. V OK!B se kaže nova zvezda, ki si je zaslužila svojo zvezdniško torto. Bojan vol.3 z dolgimi koraki (drugačni itak ne morejo biti) stopa na O-sceno.

Nekaj članov se je pridušalo, da se kuščar že predolgo sonči na naši naslovnici, nekateri pa so ubrali drugačno taktiko in webmojstra (pod)kupili s predsedniško torto. In uspelo jim je, ravno zaradi takšne korupcije, ste se prebili do teh zadnjih besed. No, pa morda tudi zato, ker vam je to pisarjenje vsaj malo ljubo. Računamo na vas.

Peace, ljubav, bok

Azerbajdžan

Nekaj brutih faktov, ker opažam, da veliko ljudi nima pojma.
Azerbajdžan je država v Zakavkazju, ki na severozahodu meji na Gruzijo, na severu na Rusijo, na vzhodu na Kaspijsko jezero, na jugu na Iran, ter na zahodu na Armenijo, na katero na severu meji tudi azerbajdžanska eksklava Nahičevan, ki na jugu prav tako meji na Iran, na severozahodu pa se dotika Turčije. Zaseda površje štirih Slovenij in ima okoli 9 milijonov prebivalcev.

Glavno mesto je Baku, ki naj bi bilo mesto vetra, a z izjemo rahle sapice, nisem občutil ničesar. Najbrž zaradi tega, ker moji receptorji za lovljenje vetra, ne delujejo tako kot legendarni komentatorki plavanja, umetnostnega drsanja in jadranja Jolandi Bertole, ki je nekoč ob poročanju iz jadranja bistroglavo sporočila, da piha bonaca (za morje ne-plovce, to je bojda brezvetrje). Mesto ima po zadnjem štetju okoli 3 milijone prebivalcev. Leži na podmorski višini 28m, smo se pa na sprintu celo vzpeli na 1m nad morjem. To pomeni, da so v eni taki depresiji, se mi pa narod, ki je nek koktejl Kozakov, oglatoglavatih Rusov in Erdoganov, ni zdel nič kaj depresiven. Še več, človek bi rekel, da so srečni. Parki so ves čas polni, ljudje pa se ves čas nekaj pomenkujejo, gledanja v ekrane praktično ni.
Kaspijsko jezero je največja celinska mlaka na planetu, ki si ga tako brezsramno lastimo, in je slano. Ne vem, zakaj se ne kvalificira v kategorijo morij. Verjetno zaradi tega, ker leži v že omenjeni depresiji.
Zdaj, ko je copy-paste seminarska naloga nadobudnega šestošolčka končana, lahko spišem še nekaj lastnih opažanj.

Očitno so blazno zaveden narod. V vsakem stavku, ki je kot glas grlice zadonel iz hreščečega radia, je bilo slišati Azerbajdžan. Himna se začne z Azerbajdžan (2x) in zaključi z Azerbajdžan (4x). Edini besedi, ki sem ju slišal večkrat kot Azerbajdžan sta Heydar Aliyev. To je en tak, azerbajdžanski Tito. Skoraj da ni ulice v Bakuju, kjer se vsaj iz ene stavbe ne bi bohotil njegov nasmešek. Tip je tam bog i batina. Še tekma se je imenovala International Heydar Aliyev orienteering cup.

Tržnice so polne »lokalnega« sadja in zelenjave, a v dve urnem pacanju v brezklimni konzervi nisem opazil niti enega drevesa, kaj šele njive, iz kamna se pa granatnega jabolka ne da narediti. Razen če si Đizs, ampak on tam itak ni popularen. Se pa očitno izplača biti branjevka, vsaka je imela vsaj en zlat zob. Glede na (ne)higieno, verjetno tudi zlato žilo.  Tržnice so odlično založene z vsakojakimi oreščki, katerih cene so zasoljene, pa oreščki sploh slani niso.

Me je pa ves čas spremljal legenda Oreh(oci), ki je v svojih oprijetih kratkih hlačkah povzročal kolektivna izbuljena očes.  7/8, 11/14 in ostalih z ulomki poimenovanih hlačnic, ki omogočajo sončenje gležnjev, in so zadnjih nekaj let, med mladci v naših krajih, krik mode (mene mnogokrat prime, da bi zakričal, ko vidim tiste nogice, ki spominjajo na suho vejevje), v Azerbajdžanu namreč ni moč videti. Ni mi čisto jasno zakaj so gole moške noge tak tabu. V narodnem parku Gobustan, kjer so se škrici že pred 10000 leti na stenah balvanov šli umetnost, je sicer precej risb, ki ponazarjajo moške z ekstremno dolgimi otepači. Morda pa zato zdaj ne nosijo krakih hlač, vendarle so potomci tistih umetnikov in bi znal kakšen glavič pobegnit.

Trli so se tudi orientacijski orehi. Tri dni, tri različne karte, tri tereni. Od zelo zanimivega sprinta, kjer se je iranski reprezentant nalimal name kot kakšna bogomolka, preko brutalno zajebanih srednjih na terenu vrednem svetovnega pokala, do depresijskih močvarastih dolgih prog, kjer so ob našem obisku komarji in drugi derivati mrčesa imeli krvopivsko veselico. Približno 70% udeležencev ni dokončalo vsaj ene etape. Saj ne da je bil tam nek jagodni izbor evrazijske orientacije, so pa tudi organizatorji malo pomagali pri tem.
Karte so narisane v stilu Cezarja, s starti so zamujali tudi do 45minut (ker niso znali postavit kontrol), koordinate ciljnih prostorov v biltenu so bile napačne, v naravi pa nobenih oznak, tako da smo se šli spiralno tehniko profesorja Škarabota, da smo sploh našli cilj. Je bilo pa vzdušje fajn, v koridor so nas klicali z mikrofonom, na otvoritvi in razglasitvi sta bila prisotna veleposlanik Ukrajine in namestnica veleposlanika Gruzije, tak rompompom torej. Saj bi spisal kaj več o tem, pa sem ugotovil, da se mi tehničnih opisov tekem niti prebirat ne da, kaj šele ustvarjati jih. Najbolj elegantno bi zagato rešil z objavo kart, pa sem jih pozabil v Bakuju pri krasni gostiteljici Firuzi, katere stanovanje v centru mesta priporočam vsakemu.

Peace, ljubav, bok

Dregljaj

Očitno smo rahlo dregnili v male možgane PR sekcije največjega (nikakor ne najelitnejšega) slovenskega orientacijskega kluba. Čutiti je namreč nekakšno prebujanje. Morda pa ima pomlad kaj s tem.

Kakorkoli, všeč nam je in brez lažnega sprenevedanja si bomo lastili zasluge za to.
Sumimo, da gre za mlade možgane, ker mož gane s svojimi objavami izključno FB občestvo. Če gre verjeti spretno zapisanemu vabilu na dogodek, ki se ima zgoditi 27.5.2018, ta mož zelo verjetno ni iz Gane, ker bojda nima porjavelih gležnjev.  

Torej, če se že kitimo z vplivom, ki ga naj bi imeli, je edino pravilno, da vse potencialno zainteresirane opozorimo na nekaterim očem morda nevidno. Verjamemo namreč, da na SLO-O sceni še vedno obstajajo relikti, ki bolj kot novodobnim socialnim omrežjem, sledijo nekoliko izčrpnejšim izlivom skrbno izbranih misli (nekateri temu rečejo bluzenje). Če v to ne bi verjeli, se seveda ne bi reaktivirali (analogija na NEK in jedrski reaktor je povsem naključna).

Vrzite oko na FB stran OK Azimut, med prihajajočimi dogodki pa boste našli SOL 5. Objave si trenutno sledijo z dnevno frekvenco.
Del ekipe bomo vsekakor poslali tja, drugi pa se odpravljamo v Azerbajdžan. Deželo ognja, kjer si obetamo obilico testa, ki ga bo potrebno v kruh zamesit. Konec koncev vas hranimo z besedami. Samo da ne pregorimo.

Peace, ljubav, bok.

Spet nazaj

Če bi človek spremljal izključno digitalno slovensko O-sceno, bi rekel, da se v slovenskih hostah nič ne dogaja. Izuzevši (ja, na JV smo, tu so takšne besede dovoljene) nekaj sramežljivega čivkanja iz komendskega gnezda in bolj kot ne reklamnih rjovenj iz rovtarskega brloga, je pisane besede na tone papirja in hektolitre tinte manj, kot v časih legendarnega Stihoklepa Georgija. Pa smo v redakciji rekli:« Pubi, usidma se.« (vpliv rjovenja seže do naših jagodnih ravnic).

OK!B spletna stran je brez kančka dvoma najgrša obstoječa O-stran na Slovenskem. Ampak, forma je bolj kot ne brez pomena, kakor pravijo Prepovedani kadilci. Kar pa ne pomeni, da se brez (solidne) forme, da odlaufati dobro tekmo.

OK!B spletna stran bo ostala takšna, saj smo v uredništvu sami računalniški analfabeti. In žal nekoliko preleni, da bi se teh veščin priučili. Lahko pa poskusimo ali znamo (še vedno) ponuditi vsebino. Tu in tam je bilo moč v kuloarjih napol rumene O-brozge, slišati nostalgične vzdihe, kako tavajoči hrepenijo po reaktivaciji posavske perle. Torej, tu smo za vas in oprostite, če smo nekoliko zarjaveli, minila so leta.

OK!B je še vedno eliten klub. Na minulem DP dolge proge so vsi resni člani kluba, z izjemo pisca teh vrstic, ki se je  v letih silencie stampa prelevil v fukcionarja (nameren tipfeler oziroma zatipkovina, kakor se temu slovensko lepo reče. Tako da otroci pod 16 let tega ne berite. Aja, ste že.), osvojili naslove državnih prvakov. Gladko. Rutinirano. S takšno zasedbo dokaj pričakovano. Se je pa nekoliko spremenila zasedba v elitni štafeti.
Stalnega člana štafete smo poslali širit obzorja v tujino, zato smo rekrutirali iz tujine. Vedno smo metali oko čez mejo, smo pač tak, liberalen klub, kljub temu, da živimo ob dvometrskih žiletkah, ali pa ravno zaradi tega. Na uho nam je sicer prišlo, da ni povsod tako, nekateri so bistveno bolj konservativni in izdajo pristopne izjave pogojujejo z lokacijo stalnega prebivališča.

OK!B je (vendarle) zmagal prvič po letu 2012, bitka pa že zdaj pridobiva razsežnosti legende. Če ne drugače, pa s spodnjim zapisom. Redakciji žal (še) ni uspelo pridobiti zapisov drugih dveh članov. No, eden itak ne zna slovensko, vi pa ne hrvaško. Morda kdaj objavimo slovar. Tokrat pa, kot že omenjeno, nekaj nepovezanih misli člana zmagovalne štafete, ki je preveč živčen za štartnega psa in prepočasen za sidraša.

DP štafete, 13.5.2018, Rakitna
Po štirih letih sem na svoje butasto čelo nadel trak, da izgubljene misli ne bi stopile na plan, kakor so dan poprej. Zadeva pomirja. Morda je pa zato Mr. Miyagi tako miren. Bil sem nekoliko živčen, saj pri štafetah je načeloma vedno tako, ampak tokrat je bilo drugače. Stara grča Andraž je nepričakovano zaostal za letečim Stanetom. Pričakovanja sem temeljil na skupnem izgubljanju, ki sva ga s Simonom izvajala na dolgih progah, a je pobec obrnil ploščo, vame pa zalučal disk. Disk. se na štafetah ne sme zgoditi, edino pravilo je: «Glej kodne oznake!«. Dodal sem še: »Glej karto, vsaj 3x toliko kot včeraj.«
Na momente sem verjetno celo pretiraval, sem se pa imel pod kontrolo. No, prav veliko hitreje v prvih desetih minutah itak ne bi mogel iti, ker sem očitno bolj dizelske sorte. Kar pa pomeni, da redko zaribam. Tudi to me je, v kombinaciji s trakom, pomirjalo.
In tako sem spodobno kruzal po rakiških pobočjih, a nikoli uzrl Gregorja. Hvale nevredno, sem tu in tam pomislil. Sploh ob edini pravi napaki, na KT pred KT za gledalce, katere je gotovo glodalo vprašanje, kdo se bo prvi prikazal na travniku. Lepo nadzorovano sem zapustil pot, a je bila zastavica globoko v luknji, moj pogled pa površen in tako sem po tistem vrhcu krožil skoraj minuto.
V zadnjem krogcu v slogu Moveknowledgementovskih Moodswings.  Vedel sem, da mi ni šlo slabo, bil pa sem daleč od prepričanja, da sem opravil svojo nalogo in nas postavil na vodilno pozicijo, kamor OK!B spada. Odleglo mi je, ko sem videl, da je karta s številko 1.3. še vedno tam. Potem pa čakanje.

Matiji razum ni odpovedal in tako se je po slabe pol ure lahko začelo skoraj da nerazumsko slavje (Matija je spil požirek piva, totalno ne Razumsko).

Peace, ljubav, bok.

8. 12. 2014 Beh na ByčiSkalu

Tu, v Brnu, krožijo miti in legende o človeku tekaču. Vsak, ki svojo rit nekajkrat tedensko brcne v okoliške hribe, na razne sorte tekaške zanimacije, ga je zelo verjetno že srečal. Dokaj visok je, suhec. Udi pa takšni, da bi se ob kakšnem padcu polomili kot suho vejevje. Dolge lase ima spete v konjski rep. Teče brez majice in nogavic, samo v kratkih tekaških hlačah. Njegov stil teka pa je tako grd, da se še čebula zjoče, ko ga vidi. Daniel Oralek mu je ime. V najboljših časih je 10km odlaufal pod 30 minutami (zdaj okoli 32), z maratonom opravi hitreje kot v 2:27, ampak vse to je zanj zgolj ogrevanje. Ultramaratonec je. In to kakšen. Tekel je s Caballom Blancom in bil hud boj na dirki s Tarahumarami, premagal ga je samo Miguel Lara. Legenda! To soboto sem ga imel čast spoznati. Vse o njemu drži, z izjemo tistega o obleki, tokrat je bil v 3/4 pajkicah in švic majici.
Beh na Byči skalu je bil prilika za to. Gre za tradicionalni decembrski tek v Brnu. Tokrat že 51. (enainpedeseti!). 30km, z dobrimi 800m vzpona in ravno toliko spusta in pa 15km, 400m vzpona/spusta. Reč sem pred kakšnim mesecem izbrskal na spletu in mi je takoj padla v oko, tudi zaradi tega, ker v razpisu piše, da se ne kratko (15km) progo lahko prijavijo samo ženske, slabiči, starčki in nemocni (kar v češčini pomeni bolni, a mi je ta izraz ljubši). Ok, saj sem že kdaj tekel/lazil po Pokljuških hribih tudi 3 ure, ampak tisto je drugače. Spomnim se, da sva enkrat z Andražem v tandemu nastopila na SOMu nekje v okolici Celja, je bil to morda Šentjur in tisti hribi okoli? No, takrat me je po 2 urah pobralo kot sneg v Katarju. Še nikoli pa nisem opravil s 30km teka, zato sem dokaj dobro preučil profil proge. Najprej 0,5km ravnine, potem 2,5km vzpona, 4,5km blagih vzponov in spustov, 2,5 km spusta in 5km ravnine, ter nazaj. Do 10km po gozdnih poteh, drugih 10km asfalt, potem pa spet gozdne poti. Pa tudi sicer so mi misli večkrat pobegnile k tej preizkušnji, celo ogljikovo-hidratno dieto sem se šel. No, če makaroni dan pred tekom štejejo za to. Pa tudi dva pira sem srknil večer pred štartom. Od kar sem tu, počasi razvijam teorijo o tem češkem pivu. Skoraj prepričan sem, da je to en tak, čudežni napitek. Z lahkoto si predstavljam, da je Dan Oralek, kot Obelix v otroštvu, padel v čeber piva.
Prvi jutranji pogled sem vrgel skozi okno, lažem, prvi je vedno namenjen moji dragi (sem osladen kaj?), in srce je zaigralo, saj je bilo nebo lepo sinjemodro. Preko noči je zapadel prvi sneg (par centimetrov). O, to bo lepa kulisa. Med jutranjo rutino (čaj krvomočnice, žajbljev čaj, vmes pa pozdrav soncu in nekaj vaj za prebuditev sistema), pa se je stemnilo, kot da se pripravlja sodni dan. V nekaj minutah je nastal pravi snežni vihar. No, v tistem trenutku sem bil pred prvo dilemo. Kaj obleči? Švic majica in drugi sloj (tisti legendarni craftov, Zmrz-lee ima enakega), to bi moralo, kar se temperature tiče, biti dovolj, saj je bilo okoli nule, ampak če bo ta snežni metež vztrajal, me zna spremeniti v snežaka, po dveh urah teka, pa to ni najboljša varianta. Odločitev je hitro padla, spakiral sem anorak in dodaten buff, za okoli vratu, ali pa te razne ninjafore.
Druga dilema, ki je bila dejansko prva, saj sem se z no ukvarjal že prejšnje dni, pa je bila hrana. Naj med tekom jem in pijem? Če ja, kaj in kdaj. Vedel sem, da je na 15km okrepčilo, ampak to se mi je zdelo malo prepozno. V žep hlač sem strpal vafelj, taka sladka reč, Andraž me je seznanil z njimi, in sklenil, da ga bom zmazal po 50' teka. Potem pa še na 15km kakšno malenkost.
Tretje dileme, glede tempa, nisem imel. Dirke nisem nikoli jemal kot tekmovanje, temveč dolg trening. Ker večino teh tekov odlaufam v tempu malo nad 5'/km, sem imel tokrat enak plan. Če obrnem v 75' in potem obdržim tempo bom zadovoljen.
Ogreval se nisem, kar je bila napaka. Malo pred startom je nehalo snežiti, zato sem opustil idejo z anorakom, a ko sem pomolil nos skozi vrata, je tako zabrilo, da sem se cel stresel, pa imam velik nos in je bilo telo še globoko v garderobi. Sem navlekel anorak in buff nase in počasi odlaufal na 500m oddaljen start. Lepa četica se je zbrala. Sledilo je nekaj organizatorjevih besed vzpodbude, Oralekov bojni krik in start.
Krenil sem lepo počasi, vlak me ni potegnil, mi je pa že po desetih minutah postalo blazno vroče, tako da sem slekel anorak in buff in sklenil, da ga bom držal v roki (včasih sem imel grozen odpor do tega, da bi med tekom moral imeti kaj v roki, z izjemo karte seveda. A sem se tu navadil na to. Kadar se do izhodišča treninga zapeljem s tramvajem imam vedno na sebi en sloj preveč, ki ga po 10-15' teka slečem, potem pa cel trening držim v roki, da si ga zopet navlečem nase, ko čakam na tramvaj ob vračanju), če pa me bo proti koncu slučajno zeblo, ga bom pa spet oblekel. Prvih 7,5km je čudovitih, deloma pot poznam, ker precejkrat krožim po tistih stezah. Prepričan sem, da mi je to koristilo, saj sem precej dobro vedel, koliko vzpona me še čaka. Kolona se je hitro raztegnila, tako da sem ostal sam s Pavlom Ptačkom jr., ki je laufal 15km. Počasi ga je pobiralo, meni pa je reč postala zabavna, ker sem kakšnih 100m pred sabo zagledal naslednjo skupinico tekačev. Sem si rekel, da jih moram uloviti, ker je v družbi bolj zabavno. Sem potrepljal Pavla, ampak ni šel z mano. Do vrha sem ulovil še Adama Braveny-a, ki pa tudi ni šel z mano naprej. Teren se je položil in skupinica se je začela oddaljevati. Ajej. Na 7,5km sem prvič pogledal na uro, 37:33, fajn. Glede na to, da je bil ves čas klanec. To je tudi najvišja točka proge, in ja, snega je bilo več, brilo pa je tako, da so me snežinke špikale v oči. Sem si želel čim prej pobegniti, zato sem pospešil in spet zagledal tisto skupinico. Vedel sem, da sledi spust. Računal sem, da bi znal biti kar divji in da je to zanesljivo priložnost za priključitev. Drugih 10km je namreč precej dolgočasnih, asfalt v dolini, tam nikakor nisem želel biti sam. Pičim tako nekaj minut in se zavem, da že dolgo nisem videl nobenega oranžnega trakca, ki so bili v 7,5km kar pogosti in so označevali traso. Malo mi je bilo sumljivo, sem pa še vedno videl one pred sabo. Hja, verjetno že vedo kam moramo. Aha in potem so končno zavili iz ceste v dolino, zajeban spust po razriti poti, kupi blata so bili zamrznjeni, pod nekaj cm snega, izjemen poligon za zvijanje gležnjev. Pičim jaz navzdol, ko mi pridejo naporti:«To je špatnje!« Ni, prav? Hm, se obrnem še jaz in počasi laufamo nazaj in sproti poberemo še 2-3 komada. Pa se zadnji v skupini nekaj zadere. Vsi se obrnejo in odžgejo nazaj dol. Ma kaj je zdaj to? Sem šel za njimi, saj ni bilo druge. Fantje so pogruntali, da se moramo samo spustiti v glavno dolino, po kateri je šla trasa proge. No, to pa je bil pravi orientacijski spust po celem, med podrtim drevjem. Spust sem začel kot zadnji v skupinici desetih, v dolini pa sem bil že tretji. Pa še odpočil sem se. Očitno sta bila tista dva pred mano precej jezna, saj sta potem palila navzdol po dolini, da sem ju komaj dohajal. Ampak nikakor ju nisem hotel izpustiti izpred oči, tistih 10km asfalta je bilo zame ključnih.
Pokazalo se je sonce, mi pa smo obračali kilometre na tistem pomrznjenem asfaltu. Grozna reč. Sem tu in tam izvedel kakšen lutz oz. aksel. Enkrat tudi precej grdo padel na levo koleno. In čakal, čakal, da srečam tega tekaškega guruja. Obrat je bil nekje blizu, torej bi moral priti naproti. Vijugal sem po cesti, iskoč najmanj leden del cestišča, se spomnil na vafelj, a naredil samo en grižljaj, saj se je toaletni papir v katerega sem ga zavil, lepo napojil s švicom in je tako nastala ena taka super vafljasto-toaletnopapirnata čorba. Aha, in potem je prišel. Prelomljen v križu kot Carsten Jorgensen, ude je razmetaval, kot da je na oni gumijasti banani, ko jo z gliserjem vlečejo po morju, samo prikimal je in rekel: "Hesky, hesky". Ho, lepo. V dobrih 5minutah sem bil tudi jaz na obratu. Spil slab deci čaja, pojedel 5 rozin, vzel košček temne čokolade in hitro obrnil, saj sta onadva tudi že odšla. Huh, ne vem zakaj, ampak led mi nazaj grede ni povzročal toliko težav, tudi pot se mi v tem delu sploh ni tako vlekla, samo s tistim koščkom čokolade sem se skoraj zadavil. Počasi sem ga lizal in s časom pozabil, da ga še imam v ustih, ob srečevanju drugih, sem ob pozdravu tisti preostali košček posrkal v napačno luknjo, kar pa ni dobro. Ja, celotna atmosfera je bila zelo prijetna in bolj kot ne z vsakim, ki sem ga srečal, sem izmenjal vsaj pogled vzpodbude, če že ne kakšne besede. Hitro (20' za 5km) sem bil spet v dolini in pred dolgim vzponom. Ves čas sem se počutil res dobro, nisem se gnal, noge pa so bile sveže. S klancem sem opravil za šalo, prehitel ona dva škrica, in se podal v zadnjih 7,5km. Že pred tekom me je najbolj zanimalo, kako se bo telo odzvalo v teh zadnjih 30 minutah. Ni bilo grozno težko. V zadnjih 15' sem sicer malo trpel ob vsakem klančku, ravnine in spusti pa so bili še vedno čisti užitek. Spust je skoraj prehitro minil. Bi pa lagal, če bi rekel, da nisem bil utrujen. Zanimivo, da me je v zadnjih 5' malo bolel hrbet. Očitno moram delati več vaj za hrbtne mišice. Tudi noge so bile grozno težke.
V garderobi sem izmenjal par besed z ostalimi orientacisti in ko je Oralek slišal, da sem tujec, me je pobaral, kako sem kaj zadovoljen s progo in nasploh življenjem tukaj. Za njim sem s tistim izgubljanjem vred, recimo da ga je bilo za okoli 2', zaostal za 16minut. Najbolj sem navdušen nad tem, da sem v drugi polovici bil samo 4' počasnejši. Hm, morda pa so daljše preizkušnje moja stvar.

8. 12. 2014 Beh na ByčiSkalu

Tu, v Brnu, krožijo miti in legende o človeku tekaču. Vsak, ki svojo rit nekajkrat tedensko brcne v okoliške hribe, na razne sorte tekaške zanimacije, ga je zelo verjetno že srečal. Dokaj visok je, suhec. Udi pa takšni, da bi se ob kakšnem padcu polomili kot suho vejevje. Dolge lase ima spete v konjski rep. Teče brez majice in nogavic, samo v kratkih tekaških hlačah. Njegov stil teka pa je tako grd, da se še čebula zjoče, ko ga vidi. Daniel Oralek mu je ime. V najboljših časih je 10km odlaufal pod 30 minutami (zdaj okoli 32), z maratonom opravi hitreje kot v 2:27, ampak vse to je zanj zgolj ogrevanje. Ultramaratonec je. In to kakšen. Tekel je s Caballom Blancom in bil hud boj na dirki s Tarahumarami, premagal ga je samo Miguel Lara. Legenda! To soboto sem ga imel čast spoznati. Vse o njemu drži, z izjemo tistega o obleki, tokrat je bil v 3/4 pajkicah in švic majici.
Beh na Byči skalu je bil prilika za to. Gre za tradicionalni decembrski tek v Brnu. Tokrat že 51. (enainpedeseti!). 30km, z dobrimi 800m vzpona in ravno toliko spusta in pa 15km, 400m vzpona/spusta. Reč sem pred kakšnim mesecem izbrskal na spletu in mi je takoj padla v oko, tudi zaradi tega, ker v razpisu piše, da se ne kratko (15km) progo lahko prijavijo samo ženske, slabiči, starčki in nemocni (kar v češčini pomeni bolni, a mi je ta izraz ljubši). Ok, saj sem že kdaj tekel/lazil po Pokljuških hribih tudi 3 ure, ampak tisto je drugače. Spomnim se, da sva enkrat z Andražem v tandemu nastopila na SOMu nekje v okolici Celja, je bil to morda Šentjur in tisti hribi okoli? No, takrat me je po 2 urah pobralo kot sneg v Katarju. Še nikoli pa nisem opravil s 30km teka, zato sem dokaj dobro preučil profil proge. Najprej 0,5km ravnine, potem 2,5km vzpona, 4,5km blagih vzponov in spustov, 2,5 km spusta in 5km ravnine, ter nazaj. Do 10km po gozdnih poteh, drugih 10km asfalt, potem pa spet gozdne poti. Pa tudi sicer so mi misli večkrat pobegnile k tej preizkušnji, celo ogljikovo-hidratno dieto sem se šel. No, če makaroni dan pred tekom štejejo za to. Pa tudi dva pira sem srknil večer pred štartom. Od kar sem tu, počasi razvijam teorijo o tem češkem pivu. Skoraj prepričan sem, da je to en tak, čudežni napitek. Z lahkoto si predstavljam, da je Dan Oralek, kot Obelix v otroštvu, padel v čeber piva.
Prvi jutranji pogled sem vrgel skozi okno, lažem, prvi je vedno namenjen moji dragi (sem osladen kaj?), in srce je zaigralo, saj je bilo nebo lepo sinjemodro. Preko noči je zapadel prvi sneg (par centimetrov). O, to bo lepa kulisa. Med jutranjo rutino (čaj krvomočnice, žajbljev čaj, vmes pa pozdrav soncu in nekaj vaj za prebuditev sistema), pa se je stemnilo, kot da se pripravlja sodni dan. V nekaj minutah je nastal pravi snežni vihar. No, v tistem trenutku sem bil pred prvo dilemo. Kaj obleči? Švic majica in drugi sloj (tisti legendarni craftov, Zmrz-lee ima enakega), to bi moralo, kar se temperature tiče, biti dovolj, saj je bilo okoli nule, ampak če bo ta snežni metež vztrajal, me zna spremeniti v snežaka, po dveh urah teka, pa to ni najboljša varianta. Odločitev je hitro padla, spakiral sem anorak in dodaten buff, za okoli vratu, ali pa te razne ninjafore.
Druga dilema, ki je bila dejansko prva, saj sem se z no ukvarjal že prejšnje dni, pa je bila hrana. Naj med tekom jem in pijem? Če ja, kaj in kdaj. Vedel sem, da je na 15km okrepčilo, ampak to se mi je zdelo malo prepozno. V žep hlač sem strpal vafelj, taka sladka reč, Andraž me je seznanil z njimi, in sklenil, da ga bom zmazal po 50' teka. Potem pa še na 15km kakšno malenkost.
Tretje dileme, glede tempa, nisem imel. Dirke nisem nikoli jemal kot tekmovanje, temveč dolg trening. Ker večino teh tekov odlaufam v tempu malo nad 5'/km, sem imel tokrat enak plan. Če obrnem v 75' in potem obdržim tempo bom zadovoljen.
Ogreval se nisem, kar je bila napaka. Malo pred startom je nehalo snežiti, zato sem opustil idejo z anorakom, a ko sem pomolil nos skozi vrata, je tako zabrilo, da sem se cel stresel, pa imam velik nos in je bilo telo še globoko v garderobi. Sem navlekel anorak in buff nase in počasi odlaufal na 500m oddaljen start. Lepa četica se je zbrala. Sledilo je nekaj organizatorjevih besed vzpodbude, Oralekov bojni krik in start.
Krenil sem lepo počasi, vlak me ni potegnil, mi je pa že po desetih minutah postalo blazno vroče, tako da sem slekel anorak in buff in sklenil, da ga bom držal v roki (včasih sem imel grozen odpor do tega, da bi med tekom moral imeti kaj v roki, z izjemo karte seveda. A sem se tu navadil na to. Kadar se do izhodišča treninga zapeljem s tramvajem imam vedno na sebi en sloj preveč, ki ga po 10-15' teka slečem, potem pa cel trening držim v roki, da si ga zopet navlečem nase, ko čakam na tramvaj ob vračanju), če pa me bo proti koncu slučajno zeblo, ga bom pa spet oblekel. Prvih 7,5km je čudovitih, deloma pot poznam, ker precejkrat krožim po tistih stezah. Prepričan sem, da mi je to koristilo, saj sem precej dobro vedel, koliko vzpona me še čaka. Kolona se je hitro raztegnila, tako da sem ostal sam s Pavlom Ptačkom jr., ki je laufal 15km. Počasi ga je pobiralo, meni pa je reč postala zabavna, ker sem kakšnih 100m pred sabo zagledal naslednjo skupinico tekačev. Sem si rekel, da jih moram uloviti, ker je v družbi bolj zabavno. Sem potrepljal Pavla, ampak ni šel z mano. Do vrha sem ulovil še Adama Braveny-a, ki pa tudi ni šel z mano naprej. Teren se je položil in skupinica se je začela oddaljevati. Ajej. Na 7,5km sem prvič pogledal na uro, 37:33, fajn. Glede na to, da je bil ves čas klanec. To je tudi najvišja točka proge, in ja, snega je bilo več, brilo pa je tako, da so me snežinke špikale v oči. Sem si želel čim prej pobegniti, zato sem pospešil in spet zagledal tisto skupinico. Vedel sem, da sledi spust. Računal sem, da bi znal biti kar divji in da je to zanesljivo priložnost za priključitev. Drugih 10km je namreč precej dolgočasnih, asfalt v dolini, tam nikakor nisem želel biti sam. Pičim tako nekaj minut in se zavem, da že dolgo nisem videl nobenega oranžnega trakca, ki so bili v 7,5km kar pogosti in so označevali traso. Malo mi je bilo sumljivo, sem pa še vedno videl one pred sabo. Hja, verjetno že vedo kam moramo. Aha in potem so končno zavili iz ceste v dolino, zajeban spust po razriti poti, kupi blata so bili zamrznjeni, pod nekaj cm snega, izjemen poligon za zvijanje gležnjev. Pičim jaz navzdol, ko mi pridejo naporti:«To je špatnje!« Ni, prav? Hm, se obrnem še jaz in počasi laufamo nazaj in sproti poberemo še 2-3 komada. Pa se zadnji v skupini nekaj zadere. Vsi se obrnejo in odžgejo nazaj dol. Ma kaj je zdaj to? Sem šel za njimi, saj ni bilo druge. Fantje so pogruntali, da se moramo samo spustiti v glavno dolino, po kateri je šla trasa proge. No, to pa je bil pravi orientacijski spust po celem, med podrtim drevjem. Spust sem začel kot zadnji v skupinici desetih, v dolini pa sem bil že tretji. Pa še odpočil sem se. Očitno sta bila tista dva pred mano precej jezna, saj sta potem palila navzdol po dolini, da sem ju komaj dohajal. Ampak nikakor ju nisem hotel izpustiti izpred oči, tistih 10km asfalta je bilo zame ključnih.
Pokazalo se je sonce, mi pa smo obračali kilometre na tistem pomrznjenem asfaltu. Grozna reč. Sem tu in tam izvedel kakšen lutz oz. aksel. Enkrat tudi precej grdo padel na levo koleno. In čakal, čakal, da srečam tega tekaškega guruja. Obrat je bil nekje blizu, torej bi moral priti naproti. Vijugal sem po cesti, iskoč najmanj leden del cestišča, se spomnil na vafelj, a naredil samo en grižljaj, saj se je toaletni papir v katerega sem ga zavil, lepo napojil s švicom in je tako nastala ena taka super vafljasto-toaletnopapirnata čorba. Aha, in potem je prišel. Prelomljen v križu kot Carsten Jorgensen, ude je razmetaval, kot da je na oni gumijasti banani, ko jo z gliserjem vlečejo po morju, samo prikimal je in rekel: "Hesky, hesky". Ho, lepo. V dobrih 5minutah sem bil tudi jaz na obratu. Spil slab deci čaja, pojedel 5 rozin, vzel košček temne čokolade in hitro obrnil, saj sta onadva tudi že odšla. Huh, ne vem zakaj, ampak led mi nazaj grede ni povzročal toliko težav, tudi pot se mi v tem delu sploh ni tako vlekla, samo s tistim koščkom čokolade sem se skoraj zadavil. Počasi sem ga lizal in s časom pozabil, da ga še imam v ustih, ob srečevanju drugih, sem ob pozdravu tisti preostali košček posrkal v napačno luknjo, kar pa ni dobro. Ja, celotna atmosfera je bila zelo prijetna in bolj kot ne z vsakim, ki sem ga srečal, sem izmenjal vsaj pogled vzpodbude, če že ne kakšne besede. Hitro (20' za 5km) sem bil spet v dolini in pred dolgim vzponom. Ves čas sem se počutil res dobro, nisem se gnal, noge pa so bile sveže. S klancem sem opravil za šalo, prehitel ona dva škrica, in se podal v zadnjih 7,5km. Že pred tekom me je najbolj zanimalo, kako se bo telo odzvalo v teh zadnjih 30 minutah. Ni bilo grozno težko. V zadnjih 15' sem sicer malo trpel ob vsakem klančku, ravnine in spusti pa so bili še vedno čisti užitek. Spust je skoraj prehitro minil. Bi pa lagal, če bi rekel, da nisem bil utrujen. Zanimivo, da me je v zadnjih 5' malo bolel hrbet. Očitno moram delati več vaj za hrbtne mišice. Tudi noge so bile grozno težke.
V garderobi sem izmenjal par besed z ostalimi orientacisti in ko je Oralek slišal, da sem tujec, me je pobaral, kako sem kaj zadovoljen s progo in nasploh življenjem tukaj. Za njim sem s tistim izgubljanjem vred, recimo da ga je bilo za okoli 2', zaostal za 16minut. Najbolj sem navdušen nad tem, da sem v drugi polovici bil samo 4' počasnejši. Hm, morda pa so daljše preizkušnje moja stvar.

Vmesni časi po odsekih: