8. 12. 2014 Beh na ByčiSkalu

Tu, v Brnu, krožijo miti in legende o človeku tekaču. Vsak, ki svojo rit nekajkrat tedensko brcne v okoliške hribe, na razne sorte tekaške zanimacije, ga je zelo verjetno že srečal. Dokaj visok je, suhec. Udi pa takšni, da bi se ob kakšnem padcu polomili kot suho vejevje. Dolge lase ima spete v konjski rep. Teče brez majice in nogavic, samo v kratkih tekaških hlačah. Njegov stil teka pa je tako grd, da se še čebula zjoče, ko ga vidi. Daniel Oralek mu je ime. V najboljših časih je 10km odlaufal pod 30 minutami (zdaj okoli 32), z maratonom opravi hitreje kot v 2:27, ampak vse to je zanj zgolj ogrevanje. Ultramaratonec je. In to kakšen. Tekel je s Caballom Blancom in bil hud boj na dirki s Tarahumarami, premagal ga je samo Miguel Lara. Legenda! To soboto sem ga imel čast spoznati. Vse o njemu drži, z izjemo tistega o obleki, tokrat je bil v 3/4 pajkicah in švic majici.
Beh na Byči skalu je bil prilika za to. Gre za tradicionalni decembrski tek v Brnu. Tokrat že 51. (enainpedeseti!). 30km, z dobrimi 800m vzpona in ravno toliko spusta in pa 15km, 400m vzpona/spusta. Reč sem pred kakšnim mesecem izbrskal na spletu in mi je takoj padla v oko, tudi zaradi tega, ker v razpisu piše, da se ne kratko (15km) progo lahko prijavijo samo ženske, slabiči, starčki in nemocni (kar v češčini pomeni bolni, a mi je ta izraz ljubši). Ok, saj sem že kdaj tekel/lazil po Pokljuških hribih tudi 3 ure, ampak tisto je drugače. Spomnim se, da sva enkrat z Andražem v tandemu nastopila na SOMu nekje v okolici Celja, je bil to morda Šentjur in tisti hribi okoli? No, takrat me je po 2 urah pobralo kot sneg v Katarju. Še nikoli pa nisem opravil s 30km teka, zato sem dokaj dobro preučil profil proge. Najprej 0,5km ravnine, potem 2,5km vzpona, 4,5km blagih vzponov in spustov, 2,5 km spusta in 5km ravnine, ter nazaj. Do 10km po gozdnih poteh, drugih 10km asfalt, potem pa spet gozdne poti. Pa tudi sicer so mi misli večkrat pobegnile k tej preizkušnji, celo ogljikovo-hidratno dieto sem se šel. No, če makaroni dan pred tekom štejejo za to. Pa tudi dva pira sem srknil večer pred štartom. Od kar sem tu, počasi razvijam teorijo o tem češkem pivu. Skoraj prepričan sem, da je to en tak, čudežni napitek. Z lahkoto si predstavljam, da je Dan Oralek, kot Obelix v otroštvu, padel v čeber piva.
Prvi jutranji pogled sem vrgel skozi okno, lažem, prvi je vedno namenjen moji dragi (sem osladen kaj?), in srce je zaigralo, saj je bilo nebo lepo sinjemodro. Preko noči je zapadel prvi sneg (par centimetrov). O, to bo lepa kulisa. Med jutranjo rutino (čaj krvomočnice, žajbljev čaj, vmes pa pozdrav soncu in nekaj vaj za prebuditev sistema), pa se je stemnilo, kot da se pripravlja sodni dan. V nekaj minutah je nastal pravi snežni vihar. No, v tistem trenutku sem bil pred prvo dilemo. Kaj obleči? Švic majica in drugi sloj (tisti legendarni craftov, Zmrz-lee ima enakega), to bi moralo, kar se temperature tiče, biti dovolj, saj je bilo okoli nule, ampak če bo ta snežni metež vztrajal, me zna spremeniti v snežaka, po dveh urah teka, pa to ni najboljša varianta. Odločitev je hitro padla, spakiral sem anorak in dodaten buff, za okoli vratu, ali pa te razne ninjafore.
Druga dilema, ki je bila dejansko prva, saj sem se z no ukvarjal že prejšnje dni, pa je bila hrana. Naj med tekom jem in pijem? Če ja, kaj in kdaj. Vedel sem, da je na 15km okrepčilo, ampak to se mi je zdelo malo prepozno. V žep hlač sem strpal vafelj, taka sladka reč, Andraž me je seznanil z njimi, in sklenil, da ga bom zmazal po 50' teka. Potem pa še na 15km kakšno malenkost.
Tretje dileme, glede tempa, nisem imel. Dirke nisem nikoli jemal kot tekmovanje, temveč dolg trening. Ker večino teh tekov odlaufam v tempu malo nad 5'/km, sem imel tokrat enak plan. Če obrnem v 75' in potem obdržim tempo bom zadovoljen.
Ogreval se nisem, kar je bila napaka. Malo pred startom je nehalo snežiti, zato sem opustil idejo z anorakom, a ko sem pomolil nos skozi vrata, je tako zabrilo, da sem se cel stresel, pa imam velik nos in je bilo telo še globoko v garderobi. Sem navlekel anorak in buff nase in počasi odlaufal na 500m oddaljen start. Lepa četica se je zbrala. Sledilo je nekaj organizatorjevih besed vzpodbude, Oralekov bojni krik in start.
Krenil sem lepo počasi, vlak me ni potegnil, mi je pa že po desetih minutah postalo blazno vroče, tako da sem slekel anorak in buff in sklenil, da ga bom držal v roki (včasih sem imel grozen odpor do tega, da bi med tekom moral imeti kaj v roki, z izjemo karte seveda. A sem se tu navadil na to. Kadar se do izhodišča treninga zapeljem s tramvajem imam vedno na sebi en sloj preveč, ki ga po 10-15' teka slečem, potem pa cel trening držim v roki, da si ga zopet navlečem nase, ko čakam na tramvaj ob vračanju), če pa me bo proti koncu slučajno zeblo, ga bom pa spet oblekel. Prvih 7,5km je čudovitih, deloma pot poznam, ker precejkrat krožim po tistih stezah. Prepričan sem, da mi je to koristilo, saj sem precej dobro vedel, koliko vzpona me še čaka. Kolona se je hitro raztegnila, tako da sem ostal sam s Pavlom Ptačkom jr., ki je laufal 15km. Počasi ga je pobiralo, meni pa je reč postala zabavna, ker sem kakšnih 100m pred sabo zagledal naslednjo skupinico tekačev. Sem si rekel, da jih moram uloviti, ker je v družbi bolj zabavno. Sem potrepljal Pavla, ampak ni šel z mano. Do vrha sem ulovil še Adama Braveny-a, ki pa tudi ni šel z mano naprej. Teren se je položil in skupinica se je začela oddaljevati. Ajej. Na 7,5km sem prvič pogledal na uro, 37:33, fajn. Glede na to, da je bil ves čas klanec. To je tudi najvišja točka proge, in ja, snega je bilo več, brilo pa je tako, da so me snežinke špikale v oči. Sem si želel čim prej pobegniti, zato sem pospešil in spet zagledal tisto skupinico. Vedel sem, da sledi spust. Računal sem, da bi znal biti kar divji in da je to zanesljivo priložnost za priključitev. Drugih 10km je namreč precej dolgočasnih, asfalt v dolini, tam nikakor nisem želel biti sam. Pičim tako nekaj minut in se zavem, da že dolgo nisem videl nobenega oranžnega trakca, ki so bili v 7,5km kar pogosti in so označevali traso. Malo mi je bilo sumljivo, sem pa še vedno videl one pred sabo. Hja, verjetno že vedo kam moramo. Aha in potem so končno zavili iz ceste v dolino, zajeban spust po razriti poti, kupi blata so bili zamrznjeni, pod nekaj cm snega, izjemen poligon za zvijanje gležnjev. Pičim jaz navzdol, ko mi pridejo naporti:«To je špatnje!« Ni, prav? Hm, se obrnem še jaz in počasi laufamo nazaj in sproti poberemo še 2-3 komada. Pa se zadnji v skupini nekaj zadere. Vsi se obrnejo in odžgejo nazaj dol. Ma kaj je zdaj to? Sem šel za njimi, saj ni bilo druge. Fantje so pogruntali, da se moramo samo spustiti v glavno dolino, po kateri je šla trasa proge. No, to pa je bil pravi orientacijski spust po celem, med podrtim drevjem. Spust sem začel kot zadnji v skupinici desetih, v dolini pa sem bil že tretji. Pa še odpočil sem se. Očitno sta bila tista dva pred mano precej jezna, saj sta potem palila navzdol po dolini, da sem ju komaj dohajal. Ampak nikakor ju nisem hotel izpustiti izpred oči, tistih 10km asfalta je bilo zame ključnih.
Pokazalo se je sonce, mi pa smo obračali kilometre na tistem pomrznjenem asfaltu. Grozna reč. Sem tu in tam izvedel kakšen lutz oz. aksel. Enkrat tudi precej grdo padel na levo koleno. In čakal, čakal, da srečam tega tekaškega guruja. Obrat je bil nekje blizu, torej bi moral priti naproti. Vijugal sem po cesti, iskoč najmanj leden del cestišča, se spomnil na vafelj, a naredil samo en grižljaj, saj se je toaletni papir v katerega sem ga zavil, lepo napojil s švicom in je tako nastala ena taka super vafljasto-toaletnopapirnata čorba. Aha, in potem je prišel. Prelomljen v križu kot Carsten Jorgensen, ude je razmetaval, kot da je na oni gumijasti banani, ko jo z gliserjem vlečejo po morju, samo prikimal je in rekel: "Hesky, hesky". Ho, lepo. V dobrih 5minutah sem bil tudi jaz na obratu. Spil slab deci čaja, pojedel 5 rozin, vzel košček temne čokolade in hitro obrnil, saj sta onadva tudi že odšla. Huh, ne vem zakaj, ampak led mi nazaj grede ni povzročal toliko težav, tudi pot se mi v tem delu sploh ni tako vlekla, samo s tistim koščkom čokolade sem se skoraj zadavil. Počasi sem ga lizal in s časom pozabil, da ga še imam v ustih, ob srečevanju drugih, sem ob pozdravu tisti preostali košček posrkal v napačno luknjo, kar pa ni dobro. Ja, celotna atmosfera je bila zelo prijetna in bolj kot ne z vsakim, ki sem ga srečal, sem izmenjal vsaj pogled vzpodbude, če že ne kakšne besede. Hitro (20' za 5km) sem bil spet v dolini in pred dolgim vzponom. Ves čas sem se počutil res dobro, nisem se gnal, noge pa so bile sveže. S klancem sem opravil za šalo, prehitel ona dva škrica, in se podal v zadnjih 7,5km. Že pred tekom me je najbolj zanimalo, kako se bo telo odzvalo v teh zadnjih 30 minutah. Ni bilo grozno težko. V zadnjih 15' sem sicer malo trpel ob vsakem klančku, ravnine in spusti pa so bili še vedno čisti užitek. Spust je skoraj prehitro minil. Bi pa lagal, če bi rekel, da nisem bil utrujen. Zanimivo, da me je v zadnjih 5' malo bolel hrbet. Očitno moram delati več vaj za hrbtne mišice. Tudi noge so bile grozno težke.
V garderobi sem izmenjal par besed z ostalimi orientacisti in ko je Oralek slišal, da sem tujec, me je pobaral, kako sem kaj zadovoljen s progo in nasploh življenjem tukaj. Za njim sem s tistim izgubljanjem vred, recimo da ga je bilo za okoli 2', zaostal za 16minut. Najbolj sem navdušen nad tem, da sem v drugi polovici bil samo 4' počasnejši. Hm, morda pa so daljše preizkušnje moja stvar.

Vmesni časi po odsekih:

km čas vmesni razdalja odsek (km) vzpon odsek (km) tempo na odseku ('/km)  
7,5 0.37:33 0:37:33 7,5 320, spust 70 0:05:00  
10 0:50:12 0:12:39 2,5 spust 380 0:05:04 dve minuti greška u koracima
15 1:13:02 0:22:50 5 30 0:04:34  
20 1:33:09 0:20:07 5 spust 30 0:04:01  
22,5 1:50:49 0:17:40 2,5 380 0:07:04  
30 2:21:22 0:30:33 7,5 70, spust 320 0:04:04  
  0:04:43