| EPILOG
Kako veš da si orientacist? Ko se lahko tekmo analiziraš dlje, kot je trajala sama tekma. V primeru zadnjega trekinga situacija ni tako ekstremna, saj sva ga z Vedrano analizirala samo 10 ali 15 ur, se pravi manj, kot je trajalo najino udejstvovanje na tekmi. Je pa res, da je bilo veliko za povedati.
Vem, da sem tekmovalne objave zaključil brez epiloga in da sem vas pustil suhe. Moje načelo je, da se tekme ne analizira takoj, ampak kakšna dva dni kasneje, ko se glava umiri, ko si si pripravljen priznati napake in ko je pogled manj čustven. Spis sem pisal več dni in ga sedaj zaključujem.
Kajti odstopiti ni lahko, predvsem zaradi zavedanja, kaj sledi odstopu: premlevanje v glavi. Biti poražen je lažje; dal si vse od sebe in nekdo je pač boljši. Odstop je pa zavestno dejanje, na katerega v popolnosti vplivaš sam.
Na vseh mojih udejstvovanjih na svetovnih prvenstvih sem spoznal ta občutek do obisti. Zraven tega jaz iz te tekme tudi ne prihajam pretirano poražen; moj cilj je bil videti, kako to izgleda, dobiti občutek in pa nuditi podporo Vedrani. Ona, hja, ona pa je imel en in edini cilj - priti do cilja. In moj problem je v tem, da nisem nudil kaj prida podpore. Dal sem največ kar sem lahko in s tem se tolažim, je pa kaj slaba tolažba.
Prvič: Časovnico, ki sem si jo naredil pred tekmo sem naredil bedasto, kolikor se le da. Vzpone in kilometre sem pošiljal skozi najrazličnejše matematične formule, NITI ENKRAT pa nisem pogledal na vse skupaj z logiko in izkušnjami, ki jih tudi menda imam nekaj. Tudi ko sem pred štartom spoznal kako banalna je moja ideja o 32h nisem spremenil principa, s katerim sem izdelal časovnico, le čas sem spremenil v glavi. Na progi sva potem lovila navidezne limite in tempo, namesto da bi se ravnala po občutku, kar je, kakor zdaj vidim, način, ki bi bil (naj)uspešnejši.
Drugič: V življenju sem kar dosti treniral. To je bila obremenitev, za katero telo mora najti način, da jo čim lažje preživi. Tako kot študentje medicine ali prava, ki morajo spremniti svoje dojemanje realnosti, da prebavijo tisto količino informacij, s katerimi jih pitajo, je tudi moj um zasedel takšen položaj, v katerem mu je najbolj udobno ali povedano drugače, v katerem najmanj trpi. Med tekom se instiktivno zaprem vase, sanjarim o tekmah, o uspehu, o dosežkih in ciljih ter gradim gradove v oblakih. Na takšen način tisti čas htireje mine, hkrati je to tudi motivacija, ki jo potrebuješ prekleto veliko, da se ljubi iti na naslednji trening. A za vstop v to stanje potrebujem določeno hitrost, določeno stopnjo in vrsto telesnega neugodja, tako kot avion potrebuje dovolj vzgona, da se dvigne. Dvomim, da je kdo sposoben meditirati na vlaku podzmene železnice. Najti si mora kakšno drugo kratkočasno dejavnost, kot je naprimer opazovanje. Z Vedrano sem bil na veliko tekmah in vedno sem jih preživel na dva načina: ali sem delal še za njo (na pustolovskih tekmah tekmuje ekipa, kar pomeni, da je dovoljeno vlečenje, rinjenje, nošenje in vse druge perverzije), ali pa sem občudoval okolico, ki je na tekmah vedno nekaj posebnega. In kaj mi preostane, če tekma poteka po noči brez meseca? Jaz tudi nisem kaj prida zgovoren človek. Govorjenje se mi prepogosto zdi nepotrebno, raje držim sebe in vse okoli sebe v blaženi nevednosti in pričakujem, da bomo brali en drugemu misli. Tako da tudi ta kratkočasna dejavnost odpade. Še ena razlika v nŕavi je sposobnost bedenja. To je bila druga tekma, kjer sem bil aktiven celo noč; pred dvemi leti sem na pustolovski tekmi okoli Rijekeštartal ob 19 in končal okoli poldneva naslednji dan. Spomnim se, da nisem bil več sposoben sprejemati odločitve, kar je bilo nujno potrebno, saj sem jaz orientiral tim. Aljaž, moj partner je zato predlagal 10' spanca in spomnim se, kakšen neverjeten učinek je imela tista pavza. Tokrat je bilo podobno. Na neprespanost sem se pripravljal že pred tekmo in ko sem proti jutru opazil, da za pisanje ene spletne objave, ki mi je na začetku vzela 1', zdaj potrebujem 10', sem vedel, da se moram resetirati. Takoj tega nisem mogel izvesti, ker se Vedrani ni spalo. Ona je noč bolje prenašala in sledilo je kakšnih 10-15 z moje strani nergavih kilometrov, dokler se nisem na tranziciji v Buzetu brez nadaljnje debate zložil v prvi prosti kot.Vedrana se je sicer ulegla, a zaspati ni mogla.Iz napisanega vam ni težko zaključiti poanto točke 2: glede na Vedranino družabno naravo, zgovornost, vzdržljivost in počasen tempo se točka dva imenuje nekompatibilnost.
Tretjič sledi iz zgornjih dveh točk: Verbalno sicer nisem nikoli priganjal. Vedel sem, da mora ona teči svoj tempo, če naj bi končala to avanturo. A s tekom spredaj, vedno malo izven dosega, seveda nisem pomagal. Vedrana je tekla hitreje, kot je bilo za njo pametno. V pričakovanju padanja tempa vzdolž trase in iz tega izhajajoče bojazni, da bova zamudila časovni limit na tranziciji, sem govoril o času in s temnenamenoma ustvarjal napetost, ki ni bila potrebna.
Četrtič: Ključen in prelomen trenutek se je zgodil slabih 5km pred 2. tranzicijo na Poklonu. Zadnjih 20km naju je potlačilo in pretlačilo. En hrib za drugim, nikjer konca neskončnih gozdov, markacija za markacijo blata in dežja. Na okrepčevalnici Korito sva imela daljši počitek, jaz sem za 1' tudi zaspal, Vedrana spet ni mogla. En vrh kasneje je bila kot zombi in rekla je da bi poskusila zaspati, kot sem ji že večkrat predlagal. Dobro sem jo zavil v astrofolijo in jo objel v vlažni travi, a zaspala spet ni. Ko sva po 5' vstala se seveda ni več mogla segreti. Sledilo je zame nekaj precej travmatičnih trenutkov. Ko so se ji zobje nehali tresti in sva debatirala kaj nama je storiti sem bil prepričan, da ni zdravo nadaljevati in to prepričanje sem vlil tudi njej. Po njenih kasnejših informacijah ni za njo takšno stanje in trenutki slabosti nič posebnega. Jaz tega nisem vedel, saj izhajam iz sebe in pri meni bi takšna reakcija napovedovala odpadanje nog (dobesedno). Celo progo sem držal zobe in ji dajal prostor za misli ter motiviranje same sebe, tako da je ona prva načela temo odstopa. A ko jo je načela, sem pograbil. Ko si je kasneje premislila pa nisem popustil. Bojan mi je pametno rekel, da živ bog ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi šla naprej. Na takšnih tekmah tega ne moreš vedeti in to sem tudi jaz spoznal. Tako da ne glede na to, da je njo kritično bolelo koleno (eno narastišče), da jaz o posledicah zanikanja bolečine raje nisem razmišljal (bil sem na voltarenu) in da naju je čakalo 10 nočnih ur prečkanja divje Učke (po dolgem) o možnem zaključku tekme ne morem soditi, čeprav um hlepi, da bi za sveto resnico vzel: prišla bi še par km dlje in nato odstopila s še hujšo poškodbo. Kdo ve. Vedrana je bolj vzdržljiva kot jaz in čisto možno, da bi prišla do konca. To ni pomembno kajti ostaja dejstvo, da sem bil jaz tisti ta zategel, ki je vztrajal pri odstopu.
Danes se počutim že skoraj čisto dobro, sem pa imel 3 dni zelo boleče noge. Vedrana je bila ok že naslednji dan. Z uspehom sem zelo zadovoljen - oba sva opravila dosti daljšo razdaljo kot kadarkoli - 104km v 23h. Zdaj vem, kaj predstavlja takšna dolžina koliko energetskih tablic je to, koliko ur, kakšen je tempo, kako se sonce in luna vrtijo okoli tebe, kako se je treba pripraviti na tranzicijah, oprema, ki jo je treba nositi in psihična priprava potrebna, da to končaš. To še ne pomeni, da bom naslednjič uspešen, pomeni le, da vem več.
A
|
