Sem moral preveriti arhiv, da lahko zatrdno zapišem številko udeležbe na svetovnih prvenstvih: Tole je deveto. Sem presenečen, ker sem bil sveto prepričan, da je deseto. Zato sem se tudi nagibal k besedam, da je zadnje. Kajti deset je res veliko in če je tako, je čas, da se posvetim še čemu drugemu v življenju. A šele deveto?! To pa spet ni toliko, da bi me moralo biti strah za širino v življenju. Devet ni omejenost. Ne, ne, devet je pravljično število!

Dejstvo je, da se mi sila dopade takole hoditi na tekme. Že prejšnji teden na Alpe Adria pokalu sem strašno užival. Všeč so mi velike prireditve, ki so razlog daljšega potovanja, večje posvečenosti in tudi večjega trošenja energije. To me pomiri in osredotoči. Da mi željo, ki sem jo že pozabil: biti boljši. Ta želja nemudoma vodi v načrtovanje, načrtovanje pa je kot mahanje s čarobno palico, s katero predreš tkanino prostora časa in posežeš v prihodnjost. Načrtovanje je stik z bodočnostjo. Ko gradim letni plan, se leto strne v eno točko na dlani. Občutek nadzora, ki ga dobim ob tem, zadovoljuje eno osnovno človeško lastnost, ki je seveda tudi v meni. Zdaj ko to pišem, sem dojel bistvo še enega kamenčka v mozaiku Andraža Hribarja. Piše se 3. dan prvenstva in namen potovanja je izpolnjen. Vse kar pride, bo samo bonus.

ŠPRINT

A začnimo lepo po vrsti, kot so hiše v 'Trsti', mestu, katerega vloga se bo razjasnila malo kasneje. Trenutno je to 'naše' mesto služilo le kot orientir pri vožnji skozi Vipavsko dolino in ciljanju prave avtoceste proti Benetkam. Lahko bi se reklo, da je bilo mesto orientacijski svetilnik, se pravi tisti objekt, ki ti služi približnemu lociranju na daljšem odseku neke etape. Na vzhodnem robu Italije kažipoti namreč še imajo smisel.
Z Mojco sva v nabito polnem avtu pripotovala k Beneškemu zalivu v petek zvečer, iz sestanka vodij ekip sva snela še Klemna in skupaj smo se nekako prebili skozi Italijansko večerno gnečo do kampa na severni strani zaliva, dokaj blizu Benetk. Lokacija ni bila izbrana preveč posrečeno, zaradi, kaj tigrastih, bikovskih komarjev, spalnih hišic iz kartona in dolge poti do tekme (odhod z ladijcami na prizorišče prve tekme, kvalifikacij šprinta, je bil na drugi strani zaliva).
Ta večer sem opazil živčnost. Nervoza pri mojih kolegih reprezentantih me ni presenetila, za Nejca in Ajdo je bilo to prvo svetovno. Klemen je bil morda nervozen po nepotrebnem, a ga popolnoma razumem. Okupiran je s 101 zadevico v življenju in v vsej kolobociji je našel čaš se za organizacijo slovenske ekipe; brez njega še tega prenočišča ne bi imeli in nihče nas ne bi zalagal z informacijami. Tako da večna mu hvala. No, kar me je presenetilo, je bila nervoza v meni. Zares šokiran sem bil, ko sem se zbudil ob 4:30 zjutraj s tornadom misli v glavi in nisem mogel več zaspati. Noč, za katero sem računal na počitek po celem tednu v službi, je izpadla nič kaj prida. Proti jutru sem še zatisnil oko a za vogalom je bila že budilka, takoj za njo pa Klemen, ki nas je obveščal, da se je uštel v računici in da je pomol z ladijcami še dlje, kot smo sprva mislili, zato se moramo spraviti hitro zdaj takoj. Mirno sem pokimal, v glavi sem pa odločno zavrnil sprejem dodatnega nepotrebnega miselnega balasta. Hudiča, moje 10. svetovno (takrat še nisem pogledal arhiva) je tole in če kaj vem, je VEDNO dovolj časa, ker se VEDNO tekmovalna procedura vleče kot ČREVA.

Na potovanju v službo, ki ga izvajam zadnji dve leti (50' Zagreb-Krško), sem se naučil zasesti določeno stanje uma; ovijem se v nekakšen kokon, um se upočasni in nekako posivi. Zoži se, a ne v smislu osredotočenosti temveč manjše sposobnosti. Izključijo se miselni tokovi, ki bi lahko rodili misli kot so >kaj za hudiča počnem tukaj<, >ali res ne gre drugače<, >dolgčas< in podobno. Gre za varnostno zaporo, ki sem jo razvil na treningih. Jasno, del možganov kljub vsemu mora delovati, da lahko opravlja življenjske funkcije, kot sta dihanje in vožnja; Ta del se pa zaposli z mislimi in sanjarjenjem. Seštevek vsega je bilo sproščeno razmišljanje o moji živčnost na tisti poti na šprint. Kako to, da je prisotna? Nisem si mislil, da mi današnja tekma kaj pomeni. Prepričan sem bil, da verjamem, da ne morem ničesar doseči. Ali nisem smešen s to nervozo? Ali jo občutijo tudi drugi najboljši? Kaj pa gledališki igralci, ko izvajajo vsakdanjo službo, so kaj živčni? V tovrstne misli sem vpletel nekaj udarnih skladb z mojih kompilacij. Žal nisem bil sam v avtu, tako da sem se omejil na udrihanje po volanu, saj bi z dretjem verjetno spravil Nejca v nelagodno situacijo.

Res se je vse vleklo kot čreva. A se ni bilo težko zamotiti. V beneškem zalivu je vrvež neverjeten. Tudi splet močvirij, travnatih ali pozidanih otokov in labirintom koridorjev za barke je bil interesantna kulisa. Pristanek v Buranu in karantena v telovadnici. Čakanje je hitro minilo; štartni interval na šprintu je kratek, na kvalifikacijah štartajo trije naenkrat in ker je to prva tekma srečanja s starimi znanci po dolgem času z lahkoto zamotijo. Celo Blažo me z njegovimi večnimi nebulozami ni vrgel iz tira.
V naslednjem trenutku sem že dirjal, kolikor so noge dale. Krasno sem zadeval kontrole. Na pol proge je začelo zmanjkovati kisika in glava ni več sto procentno delovala. Nisem več tako suvereno zadeval podhode in izbiral variante. Kljub vsemu sem zadevo generalno gledano odlično izpeljal, štejem si 3 manjše napake od 5 do 15''. Na koncu sem še vedno bil zbran in sem na zadnjo kt. prečital finto, ki jo večina ni (prečkati je bilo treba kanal), s čimer sem prav zadovoljen. Še posebej sem pa ponosen na brezkompromisno izpeljane zavoje okoli vogalov stavb; lahko je bila tam 'starka s pesekom na šetnji', voziček ali takšen ali drugačen zid. Vedno sem odbil vogal fasade in izkoristil celotno širino ulice za zavoj s kar največjim polmerom.
Šprint tekma na svetovnem seveda ne gre brez incidenta. Tokrat je bila >karta slaba<. Ena ulica, na karti narisana kot navadna ulica, je bila zaprta z ograjo. Ta ulica je bila pomembna za navigacijo, saj smo morali zadeti naslednjo ozko ulico. Ker je bila zaprta z ograjo in cveticami bi lahko izgledala kot urbano oz. zaprto območje. Italijan (Sepi) in Finec (Bolstrom - lanski svetovni prvak v šprintu) sta smatrala, da ta ulica ni prava in sta šla predaleš, zavila šele v tretjo ulico in naredila 10-15'' napako. Za finalom sta na koncu zaostala 2 in 5''. Seveda so sledile pritožbe ekip in nasploh cela štala, kot vsako leto. Pritožbo je komisija organizatorja zavrnila. Šlo je na naslednjo inštanco in tudi komisija IOF je pritožbo zavrnila. Meni je žal za prijatelja Sepija a moram se strinjat z odločitvijo komisij. Sicer smatram, da je karta pomankljivo narisana: ulica je tam, vrata pa niso narisana. Vendar so pogoji bili enaki za vse tekmovalce. Kar je pa pomembneje, takšna pomankljlivost na karti ni razlog za napako tekmovalca. Tudi jaz sem za trenutek okleval ob pogledu na tisto ulico. In ker nisem bil siguren, sem pogledal okrog sebe in se lociral na podlagi drugih objektov. Brez problema sem zaključil, kje sem in sem tako zadel pravo ulico. To je po mojem mišljenju poanta orientacije. V gozdu se nihče ne sekira, če je kakšen objekt narisan nerazumljivo; greš naprej in se lociraš s pomočjo drugih objektov. V gozdu ne komplicirajo, na šprint kartah so pa vsi tako strašno kunštni.

Po tekmi malo razgledovanja in fotografiranja res lepega mesteca, nato pa v telovadnico pod tuš in na ladijco. Po poti sem v eni štacuni ubodel par pirčkov 'Venice', ki jih verjetno pridelujejo direktno iz vode iz kanalov. Katastrofa. Popil sem ga med sončenjem na ladijci samo zaradi imidža.

Šprint finale v benetkah je bil na JV koncu mesta, kjer je bilo manj turistov. Je bilo zanimivo. Zgodilo se ni nič pretresljivega, o dogajanju na progi je na World of O napisano dosti več in kvalitetneje. Ob prvi priliki po tekmi smo se pobrali na ladijce, se spravili v avte in pičili proti območju Lavarone, na pol poti med Asiagom in Trentom. S sabo sem vzel tudi Štanfija, ki se je hvalil s tem, kako kvalitetni navigatorji so Fužinci (hrvaške Fužine). Sprva sem bil vesel; Trst se je izkazal kot središče sveta in vsi kažipoti so kazali tja , ne glede na trud, da bi se peljali v nasprotno smer. Na poti proti Milanu, cca 30km globoko na napačni avtocesti, pa je Štanfi dodal, da so Fužinci v bistvu poznani po navigiranju na morju. Tsja. Sem moral rešiti situacijo z vzratno vožnjo ter prečkanjem cestne zapore da sem obrnil. In tudi v drugo je frajer falil izvoz! Se mu je zdela pot skozi Trentino boljša kot po obvoznici... komaj, res komaj smo pustili Trst za sabo, četudi je bil 200km daleč. Naredil sem poglobljeno analizo izbora varinat in izluščil sem naslednji bistven problem, ki vam ga polagam na srce: Italijani označujejo smer avtoceste z mestom, ki leži na obeh koncih odseka. Četudi je to neko selo 300km daleč. Da bi označili večja mesta v neki smeri? neee saj ja ne želimo potovati hitro in efektivno. K temu dodajte dejstvo, da je mreža italijanskih cest sestavljena iz mozaika odsekov v upravljanju različnih firm (zato se tudi plačuje cestnina vsakih 5').
Zanimivo da tudi Klemnov avto ni kaj bolj optimalno potoval, čeprav jih je vodil garmin...

ŠPRINT ŠTAFETE

Nedeljski dan je minil sila zanimivo. Kakšnih 14 ur sem zabil za računalnikom, naredil iztek in se kvalitetno prenažiral. V ponedejlek pa špas...
Dopoldne pakiranje in planiranje. Štart šprint štafet je bil na sporedu ob 17h. V karanteni so nas opremili z elektroniko, da bi še vesoljska raketa bila ponosna. Mojca je kot prva predaja izginila 16:45. Razen oddaljenih odmevov vzklikanja nismo vedeli 'ama-ništa', kaj se dogaja. Počasi sem tudi jaz opravil štartno proceduro in nato čakal. Vsi tekači druge predaje smo čakali v uličici, pokriti s šotori. Videli nismo nič, arena je bila za vogalom. Do nas je prodiralo le vzklikanje, navijanje in napovedovalčev glas. Občutek je bil nor. V nekem trenutku je organizator na vhodu zažvižgal. Nemudoma smo se postrojili in v dveh kolonah odtekli v areno po koridorju. Gledalci vsepovsod, če ne bi deževalo bi me zagotovo sonce malo oslepilo, preden bi oko izostrilo širino arene in število gledalcev. Bil sem v sedmih nebesih. Razpostavili smo se ob ograji, na drugi strani je čakala moja karta na Mojco, da mi jo preda. Prišprintale so prve tekmovalke in posamezniki so začeli svojo dirko. Mojca je oddelala fantastično tekmo in nepričakovano hitro sem štartal tudi jaz. Naslednjih 15' je minilo najhitreje v mojem življenju. Tako brez sape se ne spomnim, da bi kdaj dirjal! Šprint proga čisto povprečna, adrenalina in zmede pa na TONE. Na srečo je moja trenutna največja hitrost tako zanič, da si mišic sploh ne morem zakisati. Stanja popolne zblojenosti tako nisem dosegel in karto sem lahko bral, če sem jo pogledal. A za pogled sem si komaj vzel trenutek tu in tam! Celotna proga je en sam preblisk sestavljen iz kolaža slik. Spomnim se teka mimo ene kt in preverjanja čipov na rokah, če utripajo. Pri kt.3 so se trije tipi v podhodu pri kontroli pretepali, čuvaji kontrole so stali varno daleč, tekmovalci so pa dirjali mimo, kot da so v neodvisni dimenziji. Spomnim se da sem priletel iz podhoda pri kt.10 na glavno cesto in nisem uspel zvoziti zavoja po pločniku, zato sem tekel med avtomobili. Spomnim se, kako sem pešcem in kolesarjem klel prednike do 5. kolena nazaj in to na glas.
Nekako mi je uspelo zvoziti celo progo, kakšna dva napačna zavoja in pa malo večja zmeda pri teku skozi vmesni koridor za gledalce, zaradi česar sem drugi štart pri menjavi karte slabo zapustil, kar je botrovalo slabi varianti. Ljudi je bilo na progi dosti, tudi avtomobilov. Poln adrenalina se nisem preveč oziral na njih, pripravljen sem bil biti tudi povožen. Gnečo na ulicah sem pa reševal z dretjem in kletjem. So bili tudi organizatorji tam in se nekaj trudili delati prostor.
Z Nejcem in Ajdo kot tretjo in četrto predajo smo uspešno izvedli prvo šprint štafeto na svetovnem prvenstvu. Presenečen sem, kako zabavna je zadeva in iz tega vidika dam IOF prav, da jo je uvedel. So pa bile pomankljivosti pri organizaciji, saj je ta dogodek verjetno najtežje organizirati in nekdo se mora odločiti, če ima ta >popularizacija orientacije< smisel. Mesto bi morali zapreti za promet. Tekli smo po peš conah, kjer pa so vozili in bili parkirani tudi avtomobili. Na dveh etapah po robu karte sem tekel vštric z avtomobili po glavni cesti. Ljudi veliko povsod. Po eni strani zabavno, po drugi se pa sprašujem, če je to poanta. Celotna infrastruktura na trgu je bila zagotovo organizacijsko zahtevna in draga. Ne vem, če cena odtehta koristi. Baje tekme niti ni bilo tako zabavno gledati na televiziji. Biti v areni je bilo lepo; dva velika ekrana in vsi prehodi tekmovalcev. Trento zagotovo sedaj zelo dobro pozna orientacijo... ampak mest na svetu je veliko in če eno mesto opraviči namen, bo popularizacija tega športa zelo dolgo trajala.

DOLGE

Po šprint štafetah sem v moji rdeči streli pičil v Slovenijo. Sredo sem preživel v službi in na izobraževanju, padel v posteljo, v četrtek zjutraj pa spet nespečnost. Pa od kod?! Spravil sem se iz postelje in predčasno šel čakat Bojana, ki me je pobral s kombijem. Postelja zadaj me je že čakala, zavil sem se in se uspaval s klepetom. Drugi del noči sem prespal kot žohar.
V karanteni tokrat ni bilo veliko čakanja. Zopet limanje vse elektronike nase, pa transport na predštart, pa ogrevanje na karti, pa inštaliranje GPSa v modrc, ki sem ga nosil, pa 10'ni koridor do štarta.

Štart je bil na vrhu hriba in prve kontrole so bile navzdol. To imam najraje, ker lahko za ogrevanje in spoznavanje s karto zavzamem konkreten tempo brez napora. Lepo sem žgal in pobiral kontrole brez dvoma. Tudi prve variante sem izbiral in izpeljal odlično. Srečal sem dosti tekmovalcev, številke vseh so izdajale, da so štartali dosti pred mano. Vse sem prehitel v trenutku. V 50' je prišla na vrsto dolga etapa na kt.12. Dobro sem izbral, a malo nesigurno izvedel. Pred kt sem se pa zmedel in zavil na kt.14, ki sem jo pobral točno. Nadaljeval sem na naslednjo kt. Po črti, se pravi kt.13, čeprav mi je bilo 'nekaj čudno', a nisem vedel kaj. Tudi 13ko sem našel točno a kodna oznaka mi ni štimala in pokapiral sem, da tečem narobe, zato sem se obrnil in krenil na kt. 14. Na pol poti sem končno dojel celotno sliko in zavil na kt.12.
Ne boste verjeli, ampak v primerjavi s Štanfijem sem na kt.12 izgubil samo 2'30. Po moje sem varianto oddelal odlično, da je napaka delno skrita... A to ni bil konec. Pri ponovnem obisku kt.14 me je ulovil danec z njegovim vlakcom. Pri zapuščanju kontrole sem ugotovil, da nimam naštudirane dolge etape na kt.15. Nič, sem si rekel, saj njihova varianta ne more biti slaba! In sem šel za vlakcom ter po poti gledal, kam in kako. Po nekaj 100 metrih sem ugotovil, da bodo oni tekli naokoli po poteh. Aaaa to pa ni zame. Jaz nisem tekač. In sem zavil. Jaoooo evo tega si pa ne morem odpustiti. Na etapi, kjer obstajata samo leva in desna varianta, grem jaz sredinsko. Čez dva hriba sem moral iti. In kaj mi je bilo, da sredi etape spreminjam načrt? Ma ne morem verjeti... Sta me pa hriba streznila. Med sopihanjem sem zavzel tempo, ki sem ga vajen iz trekingov in je malenkos počasnejši. Zopet sem obvladal karto in naslednje tehnične kontrole opravil z odliko.

Kakšne so bile posledice tistih napak v trenutku krize? Nikakršne. Za napačno zaporedje kt. se tedaj še nisem sekiral, nekako odmislil sem. Sem si rekel, da je to sprejemljivo za dolge proge. Zanič varianto na kt.15 sem pa takrat smatral kot dobro. Tako da sem bil še vedno motiviran. Le izčrpan sem postajal. To je bila moja tretja napaka ta dan: premalo okrepčil za 17km dolgo progo z 800m vzpona. Moral bi imeti v žepu en gel in ga mazniti na 50'. Gel v koridorju za gledalce, je bil pravilno planiran, a moral bi biti drugi. No, zdaj vem.

Po koridorju in bližnjem srečanju z gnojno jamo sem se zagrizel v klanec drugega dela, dolgega okvirna 2km. Na klancu sem v hoji prehitel latvijca, ki me je na kt.14 prehitel v skoku sledeč dancu. He pobič, sem si rekel, bo treba malo žgancev pojesti in kakšen treking oddelati! Fant je res crknil, to sem videl po njegovem stanju, ki ga zelo dobro poznam iz dolgih tekem. Vprašal sem se, koliko razlike mu lahko naredim do cilja - štartal je 9' pred mano. Morda mi pa uspe... nekje v tistem trenutku sem prisopihal do vrha klanca in prijel je gel. Spet sem bil poln moči. Drugi klanec sem zgrizel v moji tehniki 'po vseh štirih' in lepo ter točno pobiral kt. Na poti na kt.31 sem zaslišal za sabo korake, ki jim je prijalo biti malo za mano. Očitno je fant počival. Tako pa to ne bo šlo, sem si rekel in malo upočasnil. Par trenutkov je trajalo, nato pa je pospešil in me prehitel. Britanski dres. Gladko sem se mu priključil in se pustil vleči. Na kt.32 nisem karte niti pogledal, na zadnjo, kt.33 mi je pa frajer sicer zginil a ni bilo problema slediti shojenemu koridorju čez travnike, kjer sem začel pospeševati in trošiti zadnje atome energije. Tudi finiširal sem po mojem občutku krasno in v cilj sem prišel izpolnjen. Me je pa takoj začelo gristi zavedanje o bedastih napakah. Brez njih bi bila moja predstava fantastična, tako je pa le dobra. Morálo je popravil Štanfi; crknil je, tako kot tisti latvijec. V zadnjih 2km sem bil 5'30 boljši in ga skupaj nabil za 1'30. Ha! Marsikdo bi se po tistih napakah sredi hoste predal. A ne jaz. Ni konec, dokler ni konec in na dolgih progah je konec daleč. In latvijec? Tisti zombi, ki sem ga prehitel je bil Andris Jubelis. Očitno ni crknil tako kot Štanfi, v cilj je prišel 2' za mano in bil še vedno 7' boljši od mene.

Popoldne malo masaže in raztezanja ter dolg, res dolg spanec.

SREDNJE

V četrtek sem se krasno počutil. Malo so me bolele mišice od Štanfijeve nasilne masaže, čutil sem vnetje v nekaj vlaknih. Šli smo na model karto za srednje in štafete. V različnem tempu sem pobral par kontrol in se nato dobro raztegnil, to je bilo to za ta dan. Popoldne so prispeli Ana, Jaka in Bob, tako da smo dobili okrepitve za klepet.
Petek je bil zame še en dan za počitek. Zjutraj iztek in vaje za moč, nato pa uživanje v zabijanju časa v praznem stanovanju; ta dan je bil na vrsti Jaka, da zgrize srednje proge, ostali so šli pa navijat. Jaz sem se opravičil, se mi je zdelo škoda dolge in ovinkaste vožnje ter nato še daljšega stanja v areni.

Popoldne sem si rekel, da bosta Mojca in Jaka prišla domov bodisi zmagoslavno in bo treba proslavljati, bodisi poraženo in bo treba dvigniti moralo. Srednja varianta na tem terenu ne obstaja. Zato sem skočil v štacuno po take štiri kraaasne mesnate kose bifteka ter pripravil gostijo. Imel sem prav; žal je bilo treba dvigniti moralo. Zvečer še turnir mano-a-mano v ročnem fuzbalu z Jakatom, ki me je enkrat za sprememob težje nabil; verjetno se mu samozavest še ni čisto dvignila.

ŠTAFETE

Noč je minila hitro in mirno, tokrat je bil spanec globok. Sedaj je čas da pojem zadnje zaloge in spakiram. Po štafetah gremo v Slovenijo. Karantena se začne ob 12:50, štart prvih moških predaj, se kar bo moja naloga, pa bo ob 14:55. Akcija!