Aja, če vam prejšnji post ni jasen: poškodoval sem se. Ahilova tetiva baj-baj. No, ni tako grozno; če inštaliram še generator v sobni bicikl bomo pa še na elektriki prihranili.

Vrhunski šport je kockanje.
V primeru treniranja je vložek odrekanje.
Pri kockanju lahko vložiš le tisto, kar si lahko privoščiš izgubiti.
Vložil sem preveč.

Vstajanje ob pol 5, ob 7:30 utrip že na 190.
Če to ni elitaštvo.
Dober mesec sem čist (bureka i pleskavica) pa takoj 3 kile dol na teži, 2,7% maščobe dol v podkožju in 1cm GOR na višini.
ČE TO NI EGO!!

Čeprav nisem ravno ekstremist imam rad vsaj nekatere ekstreme. Kljub temu se te dni sprva držal bolj notri, potem sem se pa vživel v situacijo.
Drugače sem pa preveč mandlje jedel; sta se mi dva zataknila v grlo in me zdaj nekaj pikata.
Uživam.

Opa! Sem dobil odziv! Se pravi da se bo jutri žgalo... stari dobri cajti; družba, da ni variante da narediš trening tako počasi kot bi ga moral, steptan sneg, da bo drselo ko p.... in zakajena Ljubljana... šmrc
Danes grem prečekirat fitnes.

Res je, Bomba je ta sneg. Se počutim kar zverinsko!
15km, 80'
Kdo gre v četrtek lavfat v Ljubljani?

Neverjetno, kako te sneg upočasni (pa tudi če se zgubiš malo pomaga)
68'
"Running and other endurance sports are the most unforgiving of mistresses. You can drop out of law school for a year and come back to it later, picking up where you left off. Few things, certainly not knowledge, fade as quickly as the results of hard physical training. It is a flower that does not last long past the picking." (Marty liquori)

Sem jamral, pa me je sekretar poklical na raport, češ da demoraliziranja scene pa že ne bo dopustil. Na argument, da scena nižje itak ne more pasti, ni niti mrdnil, tako da mi ni preostalo drugega, kot da se dam bičati (mi je pa v veselje, da je bilo teh 10km bolj za njega križev pot kot pa zame).

Čas je ža nov šopek; tokrat so na tapeti ženske (kot da kdaj niso):
1. INTERNET  ŽENSKA: za dostop morate plačati.
2. SERVER ženska: vedno je zaposlena in ko  jo potrebujete, je preobremenjena.
3. WINDOWS ženska: veste, da ima veliko  napak, pa kljub temu ne morete brez nje.
4. POWERPOINT ženska: idealna je za  predstavitev ljudem na kakem slavju.
5. EXCEL ženska: govori se, da zmore  marsikaj, a vi vedno uporabljate samo osnovne štiri funkcije.
6. WORD ženska:  vsak dan znova vas preseneča in na svetu ni nikogar, ki bi jo povsem  razumel.
7. MS-DOS ženska: vsi so jo imeli in nihče več je noče.
8.  BACK-UP ženska: mislite, da ima vse, a ko enkrat res nekaj potrebujete, vidite,  da ji vseeno nekaj manjka.
9. SCANDISK ženska: vsi vemo, da lahko naredi  veliko dobrega, a v bistvu nihče natanko ne ve, česa je sposobna.
10. SCREEN  SAVER ženska: nima posebnih funkcij, a jo radi gledate.
11. HARD DISK ženska:  spomni se vsega, ob vsakem času.
12. E-MAIL ženska: od desetih stvari, ki vam  jih pove, je devet popolnih neumnosti.
13. VIRUS ženska: ko najmanj  pričakujete, se instalira v vaše stanovanje in si prigrabi vaše  stvari.

In vrhunec na koncu, kot se spodobi; komentar tistega, ki najbolje pozna svoj krompir:
14. SPORTIDENT ženska: zbudi se, ko ga prvi vtakne noter in ne zaspi, dokler ga zadnji ne potegne ven.

Po včerajšnji atletiki me tokrat boli samo 'herbet'. Imajo for ti atleti. Vsakič najdejo eno novo mišico!
Danes mučnih 90' GROGa

Včerajšnji džir izpeljan: čez skrivni hrib v mistično dolino; ne, to ni Gardaland, ampak še nekaj bolj otročjega - Golovec! In spet sam. Od Ivana itak nič, ostali so pa vsi nekakšni študentje. Resno, slovenska O scena je blazno dolgočasna in folk nima pojma.
Danes Portovald - najprej sem ga prekvačkal, nato pa še dvakrat obkrožil, da sem zaokrožil tisto uro (za dlako). Všeč so mi ti s potmi prepredeni urbani hribčki.
10km

Določene stvari lahko sam odlašaš, vsakršna iluzija o tem, da se jim lahko izogneš, je pa točno to: iluzija.
In zdaj sem tu. Včeraj sem se krasno prepričal, da ne potrebujem počitka, in sem lavfal, ko bi lahko počival. Danes, ko ne morem počivati, bi pa počel točno to.
Včeraj 60', danes pa ... točno to. 60', zdaj takoj. Čav.

En tak nostalgičen tek čez Rožnik in Utik pod Toško Čelo (gor je vse belo). La bomba!
Prehitim enega psa po desni stran, pa se gospodar oglasi: Barak, k nogi!
2h

Nič os Ivana. Sicer pa še boljše; je bil tako Golovec ponoči še bolj strašen. 15km
Danes 8km; malo se mi je mudilo.

"Based on a true story: Once during the racing season in Europe, two world-class American distance runners (male an female, if you please) spent the entire night before a big meet getting to "know" each other in the biblical sense. Many times, it was said.
The next day she went out and set a world record and he (a sub-3:55 miler) went out and ran a race worthy of a junior high school drum major." (Marty liquori)
V uk, če ga najdete (jaz sem ga :D )
Včerajšnja atletika bila dosti bolj humana (tudi zaradi upada elana). Danes me čaka pa the Golovec, upam da v družbi (A NE, IVAN?!)

Nov trening plan. Nobeno navdušenje me ne preveva... morda le toliko kot je Tieri bil vesel zmage tam na Danskem ali kje že... itak je vedel kaj se bo zgodilo.
Zaenkrat lavfam prehitro. Dosti prehitro.

Auč. Sem kar ponosen, kako se poznam. Upam da mi bo ratalo skuhat vse kar imam v planu...
Brzi se mi nekaj posmehuje... kaj naj rečem; itak se nikoli ni znal tempirati.
Zvečer mrbit bicikl... ali pa kakšen film... ali kar oboje.

Počutim se kot da sem v Skandinaviji; v Trondheimu tudi ni snega in tudi pri nas zimska liga postaja nočna liga; ali pa je to le finta bogatih rekreativcev z neonkami da hendikepirajo nas revne elitaše.
Atleti imajo velike; rit me danes šele začenja boleti, me je kar strah kako bom jutri sedel, ko se razboli. Dobro so me, drug teden grem spet, če se bo le trener strinjal. 105' švicanja.
Danes sem pa na klubskem krožku še jaz lavfal; Brzi mi je priredil prav lepo testiranje novih šuhov. 45'

Okrevalni podaljšan vikend je zaključen. (kaj bi na to pripomnil stari Alex?) 
Po ponedeljku v mariborskem študentu sem pobegnil na drug konec mesta, ko sem pa izvedel, da je torek dan za Žur, pa tudi iz mesta.
Počutim se par mesecev starejši, če je imelo smisel, pa še ne vem.
Zdaj grem pa na džoging. Moram pokuriti kalorije, ki jih bom pojedel za južino. Spet se namreč počutim ko Emil (težak; ko svinja, ampak divja)

V Italiji so opravili statistično raziskavo. Pokazala je, da je leta 1976 gimnazijec v povprečju poznal 1500 besed, leta 1996 pa samo še 600. Manj ko imate besed, manj lahko razmišljate in teže ubesedite, kar čutite. (Umberto Galimberti)
Danes ogrevanje za trening plan. Divje bo. Maribor, 50' pod nadzorom.

Zakaj ne berem pravljic? Ker živim v njej.

Vrnitev v Slovenijo še nikoli ni bila tako turobna. Ljubo doma kdor ga ima my ass... Hm, morda se pa počutim doma drugje... Na srečo imam doma pripravljene malenkosti, kot je recimo moj arzenal; dileme ki te zaposlijo in razvedrijo. Kaj pravite, kateri so se umazali včeraj (slikano pred treningom)?

Ko so se Lakotnik, Zvitorepec in Trdonja znasli v skripcih, je Lakotnik resil situacijo tako, da je cez prepad
najprej vrgel Zvitorepca in Trdonjo, nato sta pa ta dva vrgla cez se njega.
Danes 1 ura na grebenu

Igro sem oboževal že na televiziji. Igranje igre je pa orgazmično. Priporočam vsem. Ker tako zajebanih stvari je pa na tem planetu malo.
Včeraj tekmica na Kalemegdanu; sem mislil, da je ta karta tipa 'enkrat videl - vse videl' pa ni.

Moram hitro nekaj objaviti da izrinem prejšnji post; navodila od zgoraj. Žal ni vsem všeč moje pecanje mladoletnic.
"Vi u Crnoj Gori imate isto ko u Japanu, imate kult smrti, visoko dostojanstvo; kao što je nemoguče od crnogorca očekivati da bude dobar konobar. To je činjenica. Da ti nekoga služiš... malo je bezveze, nije ok. Takav je i rokenrol, koji nema dobru infrastrukturu. Ali to što ja radim nije rokenrol... to je nova... izvorna... naivna... umjetnost" (Rambo Amadeus)

Eden v stilu Spinoze in njegove Etike:
1. zakon: Principi povprečne osebe so prilagodljivi.
2. zakon: Glede na gausovo krivuljo je večina ljudi povprečnih.
3. zakon: Povprečne osebe imajo povprečno življenje in razmišljajo povprečno.
4. zakon: Povprečno življenje vključuje povprečno službo s povprečno plačo, povprečim fantom/punco in povprečen življenjski ritem.
Pravilo: You got to stick to your principles
Dokaz: Povprečen človek nima želje biti povprečen (na katerem koli področju)
Opomba: DRŽI SE JIH ZA CENO ŽIVLJENJA

Nihče se nima za povprečnega. In vsakdo za vse ostale misli da so povprečni. Hecno ne? Živimo v morju povprečnosti in to nam uspeva ker smo razbili vsa ogledala. "Maybe hell is beeing in Bruges [v Bružah]". Če to združim še s Sartrom: pekel so ljudje okoli nas, smo vsi v Bružah.

Danes 60'. Še dobro da ni bil daljši, bi še kaj pogruntal.

Punce, po novem znam speči še odličen štrudelj (pa same pogruntajte kaj vam hočem sporočiti)

Jutri je na sporedu Laško. Tokrat bo malo manj piva, pa tudi cvetje dvomim da bo iz blata pokukalo, tako da se moram še odločiti, če sem sposoben prebaviti ves ta štrudelj do jutri (in če sem ga, če se ga ne bi raje še malo bolj nabasal).

Evo jih. Hm, če je to res in je moj kalkulator na sončne celice dobil dovolj sonca, sledi: 5,35'/km in 5,06'/km. Se pravi 2.krog je bil hitrejši, kakor sem želel. Ampak da sem šel tako hitro! Pa klinc gleda vse, ki mislite da se finega delam.

Drugače sem pa spet poln navdušenja. Kaj dobite, če se norvežani spravijo snemati stereotipni film? UMETNINO, vam rečem.

Sem prec šel razglašati, kako lepe so "naše" hostice (Tito je bil tudi iz Kumrovca, pa je naš a ne??) v tem letnem času. Švedi so že zapaljeni (če ne bi bila Ivan in Dani tako dobra z mano bi zahteval provizijo). Tomo, daj rezultate pa kakšno fino analizo daj, da vidim, če sem šel drugi krog kaj hitreje kot prvega. Pa še en namig: Stello se podeli zmagovalcem (legenda legendam! Glede na to, da B ne pije alkoholnih gaziranih pijač, je moje razočaranje dvojno)

Včeraj en legendarni krog po Rožniku; nisem se testiral, le preveril sem, če se še spomnim; ni se veliko spremenilo v enem letu, nič pa tudi ne.
Trenutno aktualna je zagotovo sobotna štafeta; če Brzi ni zadel vseh ušes, dajem povezavo še jaz. Bubiju z veseljem sporočam, da naj nikar nima dolgega frisa; vse štafete bodo tudi legitimne, ne samo legalne. In moj cilj? Zasesti vse tri stopničke :)

Ko sem začel brati tole, se mi je v trenutku v glavi oblikovalo materiala za 3 ali 8 strani. Ko sem začel pisati tale post, nisem našel niti ene prave besede.
Kdo je tu zmešan, vas vprašam. Kdo je tu nor.

Včeraj 21km. Priznam, da je doživetje odtehtalo 35€. In o ne govorim samo zaradi nižjih kriterijev po lanskem teku v Logarsko. Res je bilo kul; zdi se ti, kot da cela Ljubljana tisti dan obstaja samo za maraton. 81'03'', super - jutri bi lahko izboljšal čas za 1'. In zabavni so mi ti cestni teki; poslušanje pogovorov o "vzponu na progi" (višinska razlika 30m na 5km), odločanje o tempu med 3:50 in 3:52 in kako bi naredil tisti en korak več na 100m. Seveda, zdaj ko poznam intelektualne zahteve ene orientacijske proge, je tole zabavno do količine 2x letno. Vsekakor se pa učim o mojih fizičnih sposobnostih.

Sprašujejo me, zakaj nisem nič lavfal s Pasijem zadnjič v Trondheimu. Treninge , ki si jih je zamislil, sem opravil že spomladi, zato. Vidim pa, da je imel enake probleme kot jaz.
Včeraj en najbolj usranih dni in lokacij za organizacijo tekme (za OFRje, če si kompjutor majstor, je pa itak vseeno). In seveda, jaz sem organiziral tekmo. Še več, bil sem OFR. Ampak, jaz lepo oblečem Vasterasovo vetrovko, in komu se župan najprej predstavi?

Srbija poosebljeno.
Danes tempo na štadionu; najti moram pravo prestavo za nedeljo. Trener je zastavil 3:50, pa naj korigiram. Kaj pa vem. Se precenjujem sam, me precenjuje on, me kdo podcenjuje... občutki zadnje dni so porazni, sploh nisem imel vizije kakšnega rezultata v nedeljo... pa še vse tekme, ki jih organiziram... Je pa danes morala bolje, bomo videli popoldne.

Govoriči se naokoli hudo. Res je, kaj naj rečem; ujeli so me pri pogovoru z enim izmed trenerjev, zašel sem pa tudi v rumeni tisk, kot pravi sodelavec v firmi; če izvzamem izraze "Andraz", "Hribar" in "Slovenec", je še googlu češčina čisto češka. Folk, umirite se. Resda paradiram okoli v novi vetrovki, to je pa tudi vse.
Poglejte pa še ostale slike in komentarje, ker si ne upam več omenjati tiste tisočeverske spremembe.

Fajn je špilat boga in batino.
Tudi Ljubljana je fajn. Moja naslednja punca bo vampir.
Jaz kar počivam. Saj ne, da bi bilo tako težko organizirati klubsko Azimuta (čeprav se pobje ne šalijo), ampak sem nekam švohten.
Včerajšnji trening je Vid raztrgal. Od karte ni ostalo nič!

Predolgo že nisem igral taroka, rimske številke mi ne gredo več, spet sem moral popravljati razpis.
Vikend paket Novi Svet priporočam vsem. Hosta je za prste oblizent (občudovanje barv je tudi edini razlog, da sem se pri sprehajanju zgubil). Si grem danes dokazati, da naše hoste nič ne zaostajajo. Hkrati bom pa še malo Vida gonil; pripravil sem mu tak trening, da ne vem, če bi ga jaz zmogel.

Ma nimam časa pisat. Na srečo se vpeljujejo spremembe. Tisoč everske spremembe... upam da kmalu. Na kratko; razpet sem med skandinavsko utrujenostjo, pripravami za moj 10 dni oddaljen cilj sezone, dvema tekmama, ki ju organiziram ta vikend (no, eno samo nadzorujem) in drugim hobijem.
Včeraj 7x1km, porazno počasi. Danes pa teren.

Lep pozdrav iz Švedske. Trondheimski del je mimo. Spoznal sem direktorja WOCa, generalnega organizatorja vseh treningov za WOC, odgovornega za namestitev in si ovohal tekmovalni center. Produktivno torej. Kakšna beseda in slika še pride, trenutno je preveč novih vtisov. Sem nameraval kar nadaljevati s treningi, pa sem malo upočasnil. Sobota bo namreč besna.

Se par kart je gor; najbolj interesantna je zagotovo tale. Opisi so pod slikami.
Danes je bila na sporedu najlepsa etapa, kar mi jih je do zdaj ponudila dezela vikingov. En tak blag 1,8km spust cez mocvirje s tako bozajoco travico in rahlim snezenjem... drug planet.

Lep pozdrav iz Trondheima! Trener ukazuje, da moram biti priden. A ce lavfam pri 4 stopinjah, pri cemer piha severno-Atlantski veter in pada toca, se steje da sem?
Zdaj imam ze kaj za pokazati. Ker je tu res usrano, delam samo krajse treninge, ker voda v zraku, voda na tleh in hladen zrak, ki se ponavadi se premika, res iscrpava. Psiha tu hitro pade. Odlicen trening NE razmisljanja; samo uzivaj v trenutku in naredi kar moras narediti.
Ampak gre dosti bolje kot spomladi. Temu botrujejo tudi mocnejse noge in seveda glava. Kompas me pa se vedno jebe, ampak ga bom ze ukrotil. Za zacetek se bom kar preimenoval v Gospodarja kompasa (saj veste; pozitivno razmisljanje).
Tereni so pa za prste obliznit! Zapeckarstvo te nikamor ne pripelje... no, sicer smo bili pa spomladi res omejeni zaradi snega.
Se karta iz DPja. Vse skupaj je bilo res tako... mimogrede, tako da nimam nic vec za povedati.
Za konec pa se Lakanenove gate.

Bomba! Je ratalo. Boste rekli, da je ja samoumevno. Me veseli da vam je. Meni ni. Ne ko gre za šprint. Ne po izkušnji v Piranu. Tudi odsotnost konkurence je bila čisti nateg. Doktor se je prav spodobno boril, če bi naredil še kakšno napako več, bi oplel. Tudi Dani je dal karte na mizo; no, več vam naj pove kar sam.
Tekme mi ni ratalo vklopiti v trening plan; ogrevanje sem imel dolgo, pa tudi po dirki sem se spravil lavfat, ampak 120´ mi pa ni uspelo nabrati. Ja, trening plan imam, nisem nič povedal. En teden je že za mano. Sem po svetovnem predolgo počival in bicikl pač ni čisto to, čeprav je zakon, tako da sem bil na začetku čisto zlomljen. Zdaj pa že gre. Sicer pa mora, če hočem zdržati tole Norveško hudiča.

Približuje se še en DP. Zadnji. Ključen. Ta je namreč vreden več kot ostali. Če dobil še tega, je komplet. Že drugo leto. Če ga ne, imam pa samo 3 naslove. Lepo, boste rekli. Ampak ni komplet. Tako da so stave višje. Kajti tu ne zgubim samo naslova, kot bi ga zgubil maja na dolgih. Tokrat zraven tega zgubim še komplet. Ki resda da ga nimam. Imam pa zelo dobre šanse. Ergo: pulz je malo višji kot ponavadi in če v enačbo vključim še to, da nimam pojma kaj me sploh čaka, je rezultat grozno zabaven.
Potem se gre pa Brzi fentat.
On se zdaj nekaj zgovarja, da me ima usoda rada, jaz se zgovarjam, da me usoda nima rada, ker bo zdaj dolgčas, itak pa nima usoda nič s tem. Ni bilo hladnega prsta, ki bi segel iz neznane dimenzije in ga požgečkal za kolenom, ko je preskakoval tistih pet hlodov. Ni bilo nimfe, ki bi skočila izza grma ravno takrat, ko je letel čez tisto brezno, in se odmaterializirala, da bi kot kup nesreče, kar je v tistem trenutku bil, zmedeno mežikal v oblaček mavričnega dima. Ni bilo strele z jasnega, da bi sklatila tisto grlico z vejico rožmarino v kljunu v grmiček materine dušice, pod katerim bi teoretično lahko ležal še krožnik s solatno posteljico doux comme vers le bas. Je pa res, da nekateri pravijo, da so usoda naši spomini, navade in to, kako smo bili vzgojeni. In če v to prištejemo še moje sub-psihološko sugeriranje...

"Študentje kot Blair so se od svojih profesorjev naučili, da prepričevanje - utemeljeno argumentiranje - v univerzitetnem življenju ni več cenjeno. Njihovi profesorji, privrženci feminizma, marksizma, historicizma in cele vrste drugih teorij, pripadajo sumničavim, zaprtim intelektualnim skupinam, ki jih bolj kot pogovor z drugimi zanima ograjevanje lastnega teritorija in pospeševanje dnevnega reda. Zakaj bi se torej človek učil debatiranja? Čeprav sem prestal že nešteto sestankov osebja, se ne spomnim, kdaj je kdo zadnjič spremenil svoje mnenje zaradi utemeljene razprave. Če bi nas kdo opazoval, bi gotovo prišel do zaključka, da je namen vsake akademske razprave, da se lahko še trdneje vkopljemo na svojem prvotnem položaju." (Russo, R. 2003. Pravi moški = Straight man. Ljubljana, Meander. str. 297 (ha? Se vidi, da pišem seminar, a ne??) )

Danes se mi je potrdil sum, da so študentje, ki šimfajo Mikoša, ali bleferji ali zgube. Ok, nekateri so oboje. Mikoš je car! Joj kaj me je skritiziral! Zakon.
Pogrešam Teno. Brzi, daj, pomagaj. Po moje bodo tudi ostali orientacisti veseli :)

Brzi, hvala za zadnji link. Resil si mi zivljenje.
Ni pa vse turobno in neproduktivno. Spomnil sem se, da se letos sekiram glede rezultata v ligi. Tudi carji smo vcasih trceni.

Še ena ura do detonacije. Sem prestavil odhod, da sem se spravil v BG pravočasno, da bom lastno-očno videl, kako solzice izpirajo šminko nekoč bojda najlepših v Jugoslaviji, ko bodo zgubili za eno piko, kot je moje dejanje označila ena od maloštevilnih še živečih legend VKI-ja.

Prejšnji teden samo 250 km. Sem pa odkril nekaj novih cest oziroma so mi bile pokazane, tako da še malo bolje poznam Sromeljsko okolico (ki glede na to, kako daleč seže moja roka, itak zajema pol Slovenije).

Debate se zaključujejo. Zanimiva so razmišljanja funkcionarjev na tekmi (ki so na koncu dali odločitev) in mnenje, ki so ga podale vpletene nacionalne ekipe (in njihova neodločnost). Najbolj všeč mi je misel sekretarja svetovnega o pravilni odločitvi: "Cruel as it is, but I’m quite convinced, that had it been the other way round, we would have received much more criticism overall."
Ok, so se odločili, in imamo tudi letos rezultate, kakršni že so. Konec koncev je bila lani enaka situacija, le v manjšem obsegu a ne. Amak so pa v tem džumbusu vsi kar nekam pozabili na 4. kt. v 3. predaji. Tieri je bil sposoben priti nazaj v vodstvo po tem, ko ga je tam zgubil. Švica je pa ostala brez medalje; ostala je brez zlate medalje! In po Simonini pripovedi, so tam iskale vse tekmovalke! V nekem trenutku je potem pač zagledala druge tri, kako šibajo naprej, in to je bilo to. Vlakec je odpeljal (poglejte absolutne čase). In za to gre pri orientaciji; na tej kt, niso vsi imeli enakih pogojev. O tem, kako hitro je nekdo našel kt, je odločala sreča. In v igri je svetovno prvenstvo! Po moje bi morali tekmo razveljaviti zaradi tega in to obe kategoriji.

Pasi je v enem postu objavil krivuljo nočnega pulza; kaže mu 31/37/76. Seveda sem si ga šel še jaz meriti: 44/54/96. Hja, očitno Minna le ni tako zanimiva...

Sem prežvel. Je JayZ tako gonil, da je začelo mojemu črnemu vrancu nekaj škrtati tam v drobovju. Meni v kolenih pa še bolj! Pa naj še kdo reče, da je kolesarjenje zdravo! Morda je za zdrave, za tako bolane kot sem jaz pa ni preveč. kakor koli že, vikend je ratal kljub usrani soboti; sem bil tisti dan itak tako sesut, da je bila samo tekmica v Ukancu dovolj in idealno. Če potegnem črto, 320 km v prejšnjem tednu. Sploh ni švoht. In če sem že pri statistiki, sem se danes malo poigral; od svetovnega do svetovnega je padlo 2600km v 290 urah urah treningov in tekem. To pa je švoht.

Gledam toti viamichelin pa obračam etape tako pa drugače, ampak, ni mi pomoči. Jutri bo jeba, že vidim. Po včerajšnji jagi iz Brežic v Škofja Loko, nisem več tako entuzijastičen. Mi bolj dišijo takšne, iz Žalca v Sromlje, bolj humane in z robidami.
Drugače pa to svetovno buri duhove bolj kot katerokoli prej... je pa resda dober razlog. Tieri se je razpisal o nesreči v hosti in ni mogel kaj, da ne bi pokomentiral slabe karte. Ja bogi revček. Morda je pa le kaj pozitivnega v vseh slovenskih problemih na tekmah zadnje čase! :) Recimo danes Ukanc: ok, nisem jemal zares in v cilj prišel vesel ne glede na vse, na pomembnejši tekmi bi popizdil, ampak vseeno. Johansson je zapisal še njegov pogled; ljubko, me je pa presenetil komentar Lakanena; tega tipa sem imel do zdaj v čislih... In tu je seveda še Minna... ki je pač Kauppi.... in tako naprej. Vsaj Brzi je pozitiven! Dejansko je še najbolj normalen komentar te dni napisal Tieri. Kdo bi si mislil!
Ampak tale Chris Forne pa raztura. Boga mu.

Malo faksa in veliko bicikla. Naslednji vikend se na gorenjskem dogaja marsikaj, samo odločiti se moram kam me srce vleče.
Do takrat pa analize.

Opala, ja kdaj je pa konec prišel? Nič, bo treba že domov. Danes štafete, boril sem se kot konj ki ga zbadajo z ostrogami in tako se tudi počutim. Ne, tako sem se počutil pred tekmo, zdaj se počutim pa razstavljeno. Ko sem pritekel v cilj sem se zgrudil in dobil pretres možganov. Brez zajebancije. Kar je pa dobro, jaz se ubijem po tekmi, ne pa med njo, kar je bil na tem svetovnem kar nekakšen standard (a ste videli Mino na srednjih? Za Johansona pa menda že veste. So se nekomu uresničili moji strahovi in je dobil vejo skozi mišico (no, v mojih strahovih gre skozi pljuča - ravno v Miškolcu, na JWOC-u mi je šla skoraj; takrat sem jo odnesel samo z brazgotino pa v rebrih me je zbadalo en cajt).
Ja, sem rabil zbadanje z ostrogami danes, čisto zares. Kaput sem. Ne vem kako sem jaz lahko sploh sanjal, da sem sploh sposoben zlavfati finale klasike. Tole razmetavanje samega sebe je čisto nekaj drugega kot tisti zimski 3+ urni treningi in trekingi.
Tako, zdaj pa naprej. Najprej k hrvatom na gajbo, potem pa k srbom v posteljo. Potem pa domov. Upam da bom vmes tudi kaj spal.

Pogledam vmesne čase in vidim, da je Matthias Mueller raztural. Od druge kontrole naprej je bil v vodstvu. Hm, kdo je pa vodil na prvi? Ja kdo le??
Krasna zadnja tekmica. Na tem svetovnem sem se naučil, da se res nima smisla obremenjevati z motivacijskimi in psihičnimi pripravami, ker sem se pripravljen že rodil. Tudi štart navzdol mi zelo leži (srednje in šprint), da sem bolj šumadijac kot pa urbana duša pa itak vsi veste (vsaj kar se orientacije tiče). Pač, moji principi mi govorijo, da se skok imenuje skok zato, ker je za preskočiti, ograja je ograja, ker je za preplezati. Na šprintu se moraš pa pred oviro obrniti. A ne zveni to luzersko? V glavnem, užival sem; zdajle lahko teoretiziram, da sem na 2. in 12. izbral slabo varianto, da sem ga malo usral na 11, da se na 13, kjer je bilo treba kvačkati med ograjami nisem prej pripravil, da nisem natančno bral mikrolokacij... ampak ko je kisika komaj dovolj za mišice, možgani pač stradajo. Odlična proga, ne bi mogel bolje. 19'' je lahko skoraj nič, lahko pa je tudi večnost.
Vsekakor si bom tole svetovno zapomnil pa štartu. Predštart je zmeraj na nekem pripravnem mestu, z sekreti, kakšno garderobo, travnikom, nič zajebancije s šotori in tem. Potem pa 9' dolg koridor z 100/150m dolgimi boksi, tako da je štartna črta lahko kjer koli! Res, čisto vsak dan smo napačno predvidevali, kje bo štartna zastavica. Popolnoma napačno. Danes je bila štartna črta na ciljnem prostoru, da je bilo bolj zanimivo za gledalce! Na predštartu sem pa mislil, da sem vsaj 2km od cilja. Ma bomba, vam rečem!
Tako, tekmice so res mimo, zdaj pa zares. Jutri prva prava tekma. Tokrat bom druga predaja, sem kar malo živčen, ko bom čisto sam v gozdu; tako da Brzi, eno dobro štartno pozicijo prosim!

Osebne tekme so mimo. Očitno sem imel res najboljše šanse na srednjih, ampak jbg; ni krivda za tisto napako čisto na mojih plečih. Za en maaaajcen delček lahko krivim neko neimenovano osebo ki se skriva za grmom in se zlobno smehlja in to mi je v blazno zadovoljstvo, ker: opa, če njega ne bi bilo, ja, potem je pa čisto druga zgodba! Moj prispevek k napaki sam po sebi itak ne bi vodil v napako samo a ne.
Včeraj pa klasika; raztural sem in imel sem odlično tekmo. To vem zato, ker sem se na cilju zjokal. Rezultat je takšen kot čisto vsako leto: 21. oz. letos 22. mesto. Za finalom sem spet zaostal tistih večnih nekaj minut, sem pa dobil dosti pik na WRE lestvici in temu zadnje čase kar verjamem; se mi zdi še najboljši pokazatelj dobrega rezultata.
No, od tekem s samim sabo je po novem tu še šprint. Nisem ga imel v planu in dva dni bosta komaj dovolj, da se zbrihtam; tale klasika me je res sesula (fizično, psihično sem se pa po včerajšnjem večeru že pobral :) ).
Potem pa še grand finale: Štafete! Bomba! Je treba pogruntat zmagovalno kombinacijo. Prva predaja je letos dosti krajša od drugih dveh...

Ma kuli me borac.

"Ni prvaka, ki v svojih vrstah ne bi imel enega ali dveh izjemnih posameznikov, ki vlečeta za seboj. Prvakov z desetimi enakovrednimi igralci ni. Kljub temu v Sloveniji velikokrat slišimo to molitev povprečnežev. Velik trener ne bo imel težav z velikimi igralci, velik direktor tudi ne, povprečneži pa", pravi Peter Vilfan v svoji biografiji (ki je odlično branje pred svetovnim. Ko jo končam, pričakujte par novih objav), ki potrjuje moje sume, da je Olimpija en velik kup dreka, med vrsticami pa pravi tudi to, da se je bilo veliko lažje odcepiti leta 91, kot pa se naučiti beograjskega razmišljanja. No, govori samo o košarki in tako pač jaz razumem (žal mi je kljub patriotizmu razmišljanje o slovenčku kot o cmeri zelo blizu). Nič ne de, saj je orientacija šport posameznikov, a ne. A ne??? Le zakaj je potem moja najljubša disciplina štafeta...
Ampak do štafet je še daleč, do takrat bom pojedel še par obrokov; moje izdajanje za vegetarijanca je bilo nepotrebno; tu imamo vedno na voljo vse. Se sploh ne pritožujem, smo dobro postreženi; sicer si je bilo to treba izbojevati, ampak sem si (nasploh je bila moja odločitev, da bom to leto konflikta oseba, perfektna). Problem je v meni (kot se reče vsem bivšim puncam); letos sem se odvadil gostilniške hrane, saj sem študent le še po nazivu in imam bone samo še v arhivu, nič več v denarnici. Me matra vsa ta sol. Si bom ključne obroke kar sam kuhal.
Vodenje reprezentance je danes dokončno prevzel Dani, ko se je dokončno izvedlo predajanje logističnih izkušenj. Je že včeraj izvedel par sprememb, tako da smo danes in bomo jutri trenirali na istem terenu, ki je najbolj relavanten za obe kvalifikaciji. Na karti kjer je bil tudi Poštaš kupa to pomlad. Odlična izbira, moram reči. Prekleto dobro sem se počutil, ko mi je bilo vse tako znano; isto parkirišče, iste reprezentance okrog mene, kontrole na istih objektih, še divje svinje so bile po moje prav tiste iste. Zares pomirjujoče.

In še za konec:
Danes se do finala atletskega SP ali OI, kar pomeni biti med prvimi desetimi na svetu, prebije le 9,4 % tistih, ki so bili finalisti že na mladinskem SP, preden so dopolnili 18 let. Več kot 90% najbolj talentiranih mladincev in mladink nikoli ne doseže vrha. Čeprav je jasno, da ne morejo zmagati vsi, pa noben športnik ni v športu zato, da bi izgubljal.
"Najpomembnejša stvar na OI ni zmagati, temveč sodelovati - podobno kot v življenju ni najpomembnejša zmaga, temveč prizadevanje zanjo", se glasi OI kredo, ki ponazarja duh modernih OI. Vince Lombardi, eden izmed najuspešnejših trenerjev ameriškega nogometa, pa meni: "Zmagovanje ni vse; je edino, kar je."

3/5 TV-ja so že mimo; nekam hitro gre tole; precej hitreje, kot zadnjič spomladi! Se pozna, da je vzdušje prijetnejše. Kljub vsemu pa danes ni bilo tako navdušujoče; tale Rašica je potrebna obnove. Kljub vsemu ni bilo vse tako dolgočasno (Brzi me je nažgal za 2' majke mu!!)

Bok Virgis, bok Karsten, uživajta! Se vidimo ob priliki...

V anketi ameriškega časopisa Sports Illustrated iz leta 1997 je 195 od 198 vprašanih športnikov potrdilo, da bi uživali prepovedano substanco, če bi jim zagotovili, da jih ne bi odkrili na dopinškem testu, medtem ko bi jih 50% jemalo prepovedano substanco, čeprav bi njeni neželeni učinki povzročili njihovo smrt po petih letih uspešnega tekmovanja...
"Rad bi vedel, ali je bil testiran ... in stavim, da bi tudi on rad vedel, ali sem bil testiran. To je nekaj, kar ti daje občutek, da je igrišče enako za vse", je dejal atlet Ed Moses.

Prvi trening TV-ja. Kaj pravite, kakšni občutki so me obhajali, ko sem se bližal gradu Jable? Tako je, kilavi. Po lanskem Jesenskem O-srečanju so mi kriteriji pač padli na nivo tistega trasiranja. Potem pa štartam v TOLE. Ma poezija!! Samo najlepši deli hoste, humano skozi zeleno in strmine, pa še tehnično je bilo daleč od trivialnega! TO je traser.

Srečno Bojan, uživaj!

"Sanje vsakega kolesarja so, da bi lahko kolesaril v klanec v visoki prestavi, dihal sproščeno in ne čutil bolečin v nogah. Od tega so odvisni - da bi naredili kolesarjenje lahko", je leta 1999 zapisal maser Willy Voet, obtožen dopingiranja kolesarjev.
Prejšnji svetovni prvak v maratonu, je dejal: "Zakonodajni organi v športnem svetu in javnosti morajo sprejeti to, kar so se uspešni atleti naučili že zelo zgodaj v svoji karieri - da vse, kar naredijo, da bi se optimalno pripravili na tekmo, izhaja iz upanja, da bo to izboljšalo njihova športni nastop."

Trening na štadionu (7x1km) sem opravil, zdaj se pa lahko postrižem, ker bom bolj v hosti.

Med glavnimi učinkovinami, ki jih uporabljajo športniki olimpijskega razreda, so tako anabolični steroidi (AAS), poživila beta 2 agonisti, inzulinu podobni rastni faktor (IGF-1), eritropoetin (rEPO) in rekombinantni humani rastni hormon (rHGH).
Kljub temu, da se proti dopingu bori na globalnem nivoju in na posameznih športnih področjih, pa pri posameznih, predvsem zasebnih ligah, pravila določajo same športne federacije (NBA, NHL, NFL). Če pogledamo graf spreminjanja indeksa telesne mase vseh igralcev ameriškega nogometa v letih 1930-1999, je hitro jasno, da po letu 1980 njihov indeks narašča petkrat hitreje. Raziskovalci sklepajo, da je vzrok uporaba AAS. Novi igralci so imeli leta 1998 povprečno težo že 140 kg.

Čao Ivan, fajn se mej!
Včeraj sem vlagal v moč (klanci, 7x1km), danes bom pa kompote.

GENSKI DOPING
Finski tekač na smučeh, Eero Mäntyranta, ki je leta 1964 v Innsbrucku osvojil dve zlati medalji, ni bil dopingiran. Pozneje so namreč dokazali, da je imel ta športnik gensko mutacijo, zaradi katere je imel v krvi 20% večjo vsebnost rdečih krvničk kot običajni ljudje. Mäntyranta je imel tisto, kar si želi vsak športnik, tj. gensko prednost.
Že leta 1997 so raziskovalci poročali o tem, da jim je uspelo v miši in primate uspešno vnesti gen za EPO. WADA (svetovna antidopinška agencija) ta čas največ sredstev namenja razvoju odkrivanja genskega dopinga. Raziskovalci so leta 2006 zapisali, da bo genski doping stopil na športno sceno v roku 5 let.

Basta finito. Tuš je začetek konca. Takšen s šamponom namreč. No, če sem natančen, moram še pojesti enega odojka in priti domov; menda mi bo uspelo.

RASTNI HORMON
Pospešuje izgubo maščob in ima obenem tudi anabolične učinke, ob tem pa ne povzroča androgenih stranskih učinkov. Zloraba rHGH še danes ostaja najtežje dokazljiva. "Nisem uporabljal samo THG, EPO in HGH, temveč sem užival tudi testosteron, ki mi je pomagal pri spanju in zniževal holesterola. Vbrizgaval sem si tudi inzulin, po tri enote po vsakem treningu z utežmi ... Ko sem bil čist, je bil moj osebni rekord na 100 m 9,97 s", je zapisal atlet Dwain Chambbers. Leta dopinga so mu prinesla čas 9,87.

Postajam utrujen. Na srečo pa bo zdaj vsak dan manj dela. Treningi pa fajn; mi je pa Ivan priskutil Predgriže. Škoda.

ERITROPOETIN
Greg Lemond pravi, da se je uporaba rEPO (rekombinirani eritropoetin - hormon, ki spodbuja tvorjenje rdečih krvničk) pokazala že leta 1991 na dirki po Franciji: "Še posebej se spominjam etape od St. Brieuca do Nantesa. Povprečna hitrost skupine je bila 50 km/h in samo dvakrat smo se ustavili zaradi vlaka. Nekaj se je spremenilo." Ko je v hribih poskušal ohranjati še njemu neverjetno hitrost, je zbolel in zapustil dirko.
Terapija z rEPO v 4 tednih povzroči na netrenirahih zdravih posameznikih dvig VO2max za 9,1% brez dodatnega treninga. To je toliko, kot poklicni kolesarji dosežejo z enoletnim treningom (izmerjeno največ 8,2%), kjer prekolesarijo 30-35000 km.

Leto je okoli. Naslednjih 5 dni me najdete tam kot vsako leto. Moram reči, da je fajn! Se predstaviš britancu, pa ti reče: "Yeah, you're the one from the OO cup start!"
Drugače pa... dragi moji: tole je tretji in najtežji teden zadnjega trening plana pred svetovnim!! Ta teden se še skurim, to je pa to! No, potem je še dosti tehnike na planu, ampak tisto je bolj za dolgčas preganjat. Kar ne morem verjeti!!
Za vse tiste, ki ne boste OOn-line ampak samo on-line: preverite tole. Morda bo pa zanimivo!

KRVNI DOPING
V 60.-80. letih se je izkazalo, da VO2max predstavlja glavno determinanto vzdržljivostnega nastopa, zaradi česar je ključna manipulacija s telesno zalogo hemoglobina. Ugotovili so, da dobro izurjeni tekači na smučeh po prejemu 1350 ml lastne krvi izboljšajo čas na 15-km za 4-6%. Enak pozitivni učinek se je ohranil še 14 dni po infuziji. Če upoštevamo, da na OI prvih 50 tekmovalcev običajno konča tekmo v 10% zmagovalnega časa, to pomeni, da lahko krvni doping premakne smučarja tekača iz 30. mesta na zmagovalne stopničke.
Danes je možno odkriti homologno transfuzijo, tj. zaznati prisotnost krvodajalčeve krvi, še vedno pa ni mogoče dokazati uporabe lastne krvne transfuzije.

Bodočnost z globalnim segrevanjem ne obeta nič dobrega. Treningi v prihodnjosti bodo tako bistveno drugačni in jaz se že pripravljam: V petek sem naredil cel trening pod zemljo (7x500m).
Slučajno sem imel na planu dolg trening in sem ga lahko naredil v obliki trekinga. Če bi vedel, da bom na progi skoraj 4 ure, pa ne bi šel. Je pa res, da sem naredil za 45' napak, tako da sem si sam kriv, a ne.

ABNDROGENI ANABOLIČNI STEREOIDI
Povečajo moč in mišično maso netreniranih moških za 3,2 kg mišic. Če ob tem izvajajo težko vadbo moči, je učinek 6,1 km mišic. Sama težka vadba moči je pri kontrolni skupini v enakem časovnem obdobju povzročila napredek +2kg. Neka metalka krogle je tako tako po treh ciklusih terapije v 20 tednih svoj rezultat izboljša za 17% in (spet) dosegla nov svetovni rekord (20,10m)
AAS dokazano vodi do hudih obolenj srčnožilnega in razmnoževalnega sistema ter jeter in vpliva na vedenje. Dokazana je tudi 4,9-krat večja umrljivost zaradi samomora, akutnega miokardnega infarkta in hepatične kome.

Fajn se je vreči v morje po treningu.
Saga o mojem bodočem fohtu.

Opus "a tribute to doping"
Doping danes opredeljujemo kot pojav ene ali več kršitev predpisov proti dopingu, ki jih določa besedilo protidopinškega kodeksa Svetovne protidopinške agencije WADA. Nanj se uvrščajo snovi in tehnike, ki izpolnjujejo dve od treh meril:
1. medicinski in/ali znanstveni dokaz, da snov ali metoda lahko vpliva na izboljšanje športnega rezultata,
2. medicinski in/ali znanstveni dokazi, farmakološki učinek ali izkušnja, da uporaba snovi ali tehnik pomeni resnično ali možno grožnjo športnikovemu zdravju,
3. definicija agencije WADA, da uporaba snovi ali metode krši duh športa.

Moj namig vsem za te dni: Ne dehidrirati!

Malo sem zašušmaril z dnevi. Nič ne de, važno je le, da so se vsi treningi zgodili, četudi ne takrat, kot sem napisal.
Danes moram narediti en iztek. Upam, da ga bom res, se mi je plan čisto podrl; zakaj bi si človek vgradil vrata, ki iz zunanje strani nimajo kljuke?? No, verjeto je tudi to bolje, kot da kljuke ni na notranji strani a ne.
That's not pink, that's psihadelic!

Včeraj klanci (ja, tudi na novem trening planu so), danes iztek (sem zmatral enega psa).

Sem se aklimatiziral in lahko spet pišem. Biti v Sloveniji mi je namreč čisto nenaravno.
Drugače sem pa v karanteni. Imam prašičjo gripo. Kako vem? Ker so vse gripe prašičje. Tako da čmurim v prazni bajti in ko sem pri močeh, pogledam kakšen film. Danes sem bil kar ok in sem naredil analizo Kopaonika.

Spet visim v zraku... V čem je smisel, o Bob?
Ta vikend dvodnevna tedma, precej brezveze, moram reči. Preberite pod kartami.
Svetovno se bliža, spet dobivam nasvete. Tokrat je Tomo zlil na mene škaf vode v takem elegantnem curku, ki te še mahne zraven. Hvala!

Vsi postajajo zainteresirani. Morda se pa drugo leto celo najde kakšna ekipa zame! Če se, hočem teči prvo predajo.
Včeraj 12km, danes špeh. Shujšal sem! Še 10 kil, pa bom zadovoljen sam s sabo.

Danes čekiral teren za en pokal drugo leto (ime še ni znano). Kot oni kitajski hribčki na Jang-ce-jangu.
70'
Še en suhoparen recept.

Klanci (6x4') padli danes, v torek so bili tempo teki (8x1km).
Tale osvinčen bencin me ubija.

Beograd poleti... tole bi lahko postalo pa še zanimivo.
Prejel sem vprašanje, kaj se dogaja z Rogačem. Pa odgovarjam kar javno, da bo vsem jasno; preselil se je. To pač ni nek običajen polž, ki do smrti ne zapusti hiše.
V nedeljo 80', včeraj nič, danes me pa čakajo klanci... mrbit pa res.

Ko sem lavfal po hosti, si nisem mogel kaj, da ne bi grulil: "Kako lepo, da imamo v Sloveniji še eno takšno karto!"

Kar 12. smo že. 6 dni vam nisem nič napisal! Upam da boste razumeli, da v hribe, morje, dva izpita, vseh družinskih kosil in 5 treningov nisem znal vključiti še interneta. Zato so bile tudi neke konfuzije okoli biltena in lokacije jutrišnje tekme. Morda se bom še jaz prikazal. Firbec me že matra.

Ko se mi sesuje plan sem čisto sesut. Nič se mi ne ljubi. Komaj sem se spravil na vsaj en iztek.

2 leti sem živel v Mostah, pa nisem niti enkrat tekel na štadionu Kodeljevo. In tudi danes nisem. Sem pa tekel za štadionom. Inkognito. "Like a shadow. Like a shadow in the night!" Sem pa bil zato deležen večjega občudovanja (v glavnem od gejev, ampak pustimo detajle)
6x1km

Juhuhu poletje je tu. Z novim trening planom, ki je kratek (samo za junij) kot poletne noči. Je trener previden... kot da ni čisto prepričan...
Ni važno, važno je, da sem imel na 9. absolutno prvi čas.
Danes KLANCI!!! Končno (ja, res sem si jih želel, pa če verjamete ali ne). 4x4'

Tri. Zdaj pa verjamem; res potrebujem tehnične treninge.
Tekma je bila ekstremna. Ne vem pa, kje je bilo fotkano tole. Danes 8km treninga kompasa z Vidom.

spet en "iztek", 65', 13km.
Te dni pridno tolčem z glavo v zid, da se navajam na lomljenje kamnov.

Sem hotel iti plavat, pa sem nekam sesut (tisti iztek v ponedeljek je bil morda malo predivji).
So uredili routegadget! Tokrat je prav zanimiv, tudi štafete (nisem vedel, da se da to zrihtat!); upam, da bo poklikal še Štamfi (Ejga, si slišal?)
Se pravi 4,2 km e?

Včeraj urca izteka, danes 4 intervali po kilometer.
Faca, ki zagotovo dela konkurenco samooklicano najgršemu ksihtu.

Link

Včeraj Pohorje (ko sem že ravno v soboto rekel, da se ne smem izčrpavat...) Sem vedel, da bo čudovito. Hostica takšna, da sem se poti izogibal!
Danes pa obveznosti, ki jih prinaša katogorizacija, in sem se malo prepustil izživljanju zdravnikov. V glavnem, malo sem utrujen. Šok je bil že prihod iz severne zmrzali, zdaj pa en sam prepih in divjanje.

Bubi je že rastural, jaz še bom, ko zrihtam fotke. Danes en hiter in kretek. Na eks. Nekaj za brzino. Ne smem se izčrpavat, sigurno sem bolj sesut kot mi pravi počutje, drug teden je državno, ta teden pa polno tekaškega dela. Ne, ni čas za hece.

105km v 11 dneh. Pa vse s karto. Ni slabo ne? Kot vsaka tableta pa ima tudi ta stranski ucinek (za glavnega - neverjeten dvig orientacijskih sposobnosti - bom pa tudi se videl, ce drzi): Poln kufer imam orientacije! :)

Danes zadnji tehnicni trening. Cao Trondheim.
should I move on, or stay strong?

Tekma je mimo. Ni bilo nic lazje.
Balada o Želvisu P. in njegovem kameradu po imenu Regor G. Žabotinski, ki pa je rad slišal, da so ga klicali Reginald G. van den Krott ali pa Rinaldo G. Žabarotti, ki pa ima vse karakteristike legende: ljubezen s premalo ljubezni, prijateljstvo s prevec ljubezni in nauk.

Postajam utrujen. Ma kaj, sem ze utrujen. Se sploh nisem zavedal, dokler nisem pogruntal, da sem ves cas lacen. Ampak zdaj se zacne tekma, bo lazje.

Kjer ni snega se treningi naredijo sami od sebe, kjer je pa sneg, pa malo pomagam. Izgubljam se pa vsepovsod. Par for, ki sem jih do zdaj pogruntal:
Po navadi so najhitrejse variante po mocvirju.
Hosta je nepregledna, objekt (ne kontrola, objekt) bos opazil, ko se bos vanj zaletel.
Izohipsa predstavlja vecji vzpon, kot v Sloveniji; ne resno: ali tu risejo izohipse na 6m, ali pa pri nas na 4m. In bolj verjetno se mi zdi slednje.
Drzati smer na tem razgibanem, ze itak nepreglednem (smreke imajo veje nizko), ponavadi pa se zarascenem terenu je umetnost.
Teren je generaliziran ze na karti.
Blazno kul je lavfat navzdol! (sploh ce ti uspe se drzati smer)

Eh. v tretjem kilometru sem še imel tempo za 17', to je bilo pa tudi vse. Na koncu 17'16'' še ni tako grozno. Kljub taktiziranju, tempiranju vrednem terminatorja in zajcu sem na koncu tam, kot na zadnjem testiranju, ko sem se zaganjal kot pohoten pes, ko nisem poslušal trenerja... ko je bila motivacija takšna kot je treba. Kaj nisem naredil testiranja prejšnji teden!?!

Kaj je bilo treba te ohladitve! No, sicer je pa to samo aklimatizacija, še vse kaj hujšega me čaka v naslednjih tednih, tako da nima imunski sistem kaj štrajkati zdaj, majke mu!

Danes en iztek; nisem vedel kaj naj delam, ko sem pa naredil že prejšnji teden vse treninge za ta teden.
A ste videli, kako se orientacija komercializira? Kakšne nagrade se že zdaj talajo? In to za navadno zimsko ligo. Komaj čakam državna prvenstva! A kdo odkupi bon za recimo 700€?

Evo me na rodni grudi. Sem dobil moralnega mačka, pa sem se vrnil, da se malo igram študenta.
Dogajanje v zadnjih dneh: 6x1000 v sredo, 5km žganja v petek, danes pa 70' terena; treniranje tistega, kar sem zadnjič pogruntal da mi manjka.
Vsem toplo priporočam prebiranje zadnje Mladine (tokrat "double edition") - sem od enostranske medijske gonje že skoraj permanentno emigriral, zdaj pa končno malo "uravnoteženosti"!
Danes sem iz hleva pripeljal mojega novega vranca in ga malo krotil, saj se dnevi odštevajo!

Ta vikend je bila trodnevna + prolog.
Seveda se človek ne pelje bogu za hrbet kar tako na eno tekmico, kjer že vnaprej ve, da mu nimajo ponuditi nič posebnega. Posledica je bil malce prepoln vikend, kar pomeni nepozabno, ampak riskantno z vidika forme. In za konec so me presenetili še z zadnjo tekmo. No, fotk nimam veliko, tako da mojega tipanja Črnega Morja ne boste videli, kljub vsemu pa, nekaj za gušt.
Izlet v drug časovni pas je bil tako ploden:
- manjka mi azimut
- manjka mi natančnosti pred kontrolo
- manjka mi tehničnih treningov oz. na njih tehnike ne treniram dovolj usmerjeno, če me razumete.
- preveč tekem
- Ne vem kako je bulgarom uspelo priti v EU.

Madžarska.
Cel včeraj sem razmišljal, kakšni so vtisi. Kako naj skombiniram: "fajn" in "brez veze"?
Recimo takole: Na takšen način se tega ne grem več.
Rezultati

Te dni se grem hudega biznismana. Jem in telefoniram samo še v avtu.
Včeraj se je moja tangenta mimo Brežic 15 ovila okoli štadiona (6x1km intervalov), danes sem pa kot selektor malo bdel nad varovanci. Janez se ima fajn, lavfa, Jure me je danes gnal eno uro po Norveški gmajni, pravi da sva naredila ene 12km, posvetoval sem se z reprezentančnim tehničnim izvršnikom, in tako.

Ali se počutim kot Accelleratii Incredibus, ali kot Carnivorous Vulgaris?
Danes tempo tek, 4 km. Tokrat na štadionu, me je zadnjič v šumi malo matralo.

Bo kar hudičevo, če se bo takole nadaljevalo; teden za zgonit in gonja čez vikend, ki mu sledi še EN teden za zgonit. Danes 12 km v 60'.
Fotke in karte, stran tekmovanja. Hehe, za malo! Ampak bo, kmalu bo 4000.

Jutranji poklon Fredericu Beigbederu:
"Ljudje ne vedo, kaj bi radi, dokler jim tega ne povemo." (Terence Conrad)
...žensko, ki nosi "spečo milino Kreolov, izčrpano od večnega brezdelja." (Paul-Jean Toulet)
"V brezizhodni družbi, v kateri so vsi krivi, je edini zločin, če te dobijo. V svetu lopovov je edini smrtni greh neumnost." (Hunter S. Thompson, Strah in groza v Las Vegasu)
"Tistega dne, ko bodo vsi ljudje sprejeli dejstvo, da se na Zemlji dolbočasijo, bo človeštvo rešeno." (F.B.)

Pa je zaključen še en delavnik (ker sem trening naredil dopoldne), zdaj pa še vikend, kar je dandanes drugo ime za eno ali dvodnevno dirko. Tokrat bo dvodnevna.
Dopade se mi nov trening plan; Poudarek je na hitrosti oz. hitrostni vzdržljivosti in treningu tehnike, tako da je najvažnejši tek v tednu intervalni (6x1000), drugi je en 4 kilometrski džir, ostalo je pa za vzdrževanje kondicije; nič pretirano dolgega, nič pretirano počasnega. Tehnika pride pa na vrsto na vseh trening kampih in tekmah, ki jih imam toliko, da ne vem, kdaj se bom učil, hudiča! Ampak, najprej vikend...
Danes 60' (po moje blizu 12 km)

Ko sem pisal tekst v torek, nekaj ni štimalo. To ni to, ampak nisem vedel kaj. Včeraj zvečer pa končno; spokoj.
Popravek:
...pogled rezal zrak v dva toka, ki sta se mi ob združitvi zahvalila za posilstvo z božanjem po riti.
Danes intervali, 6x1k.

Ena Pedersenova karta.
Danes počivam.
Berem bloge, in vsaka druga zvezda je nekaj polomljena. Pa kaj so delali čez zimo? Sploh babe. Mislim, kaj jim je?
Ma ne bom počival, ko se je pa sonce prikazalo. Kakšno alternativo bom pa ja udaril... morda burek, za spremembo.

Pljuča so pumpala v ritmu teka, le tu in tam sem ošinil uro, da sem preveril, če motor teče v pravi brzini, drugače pa je pogled rezal zrak, katerega valovi so se prav perverzno vrtinčili okoli moje riti. Nekje v tretjem kilometru sem se ravno pripravljal da zamenjam pozo, ko so se oglasile sirene. Prva je začela tuliti nekje za hribom, v oddaljenosti, kot slutnja prihajajočih turkov, a ji je takoj sledila druga, čisto blizu, na vrhu hriba, ki je s kruto resničnostjo naznanila, da se alarm tiče tudi mene. Do tu so oči že posteklenele in ko sta se pridružili še tretja in četrta sirena doli v mestu, sem bil spet tam in takrat, ko sem razmišljal, če ima bežanje v zaklonišče sploh kakšen smisel, ko sem gledal rakete, kako plujejo mimo balkona, ko je Beograd postal Biograd. Ampak Biograd je zdaj spet Beograd... vsaj do nadaljnega.

Sicer sem si vse to izmislil, čeprav se rad pohvalim z mojimi zaslugami v "2.velikom ratu". Če je pa vzdušje ob 10. obletnici bombardiranja tako blazno kul!

Ah. Zdaj si pa lahko oddahnem. Ne zato, ker je trening vikend mimo in tudi ne zato, ker sem skurjen, ampak zato, ker sem spet v RITMU. "At last, my jurny has come to an end!"
Pred zajtrkom 60' in žganci.

Hm, verjetno vam ni jasno, o kakšni akciji sem govoril včeraj a? No, še enkrat: AKCIJA!
Čakam ekipo, danes se začne gonja. Sodeč po navodilih za pripravo na treninge, bo "žestoko".

Lipica je popolnoma mimo... no, ne še čisto, še vedno dežujejo pisma s pohvalami, vsa ozaljšana s kakšnim mošusnim parfumom; kot zadnji se je oglasil legenda Mario Vaffo. Ne samo, da je njegovo pismo najlepše dišalo, še na roza papirju je bilo napisano! (ljubičasto? Ko neki peder?!?)
Fajn je bila Lipica, res. Mislim rezultat, ne drugo. Takšni dvigi so lahko riskantni. Forma mi bo ziher kmalu padla, morda samo navidezno, ko bodo skočili konkurentje, do stresa pride v vsakem primeru; se bo najbolje kar hitro psihično pripravit.
Se pa obetajo že novi podvigi. Kako bodo izpadli ne vem, prej sem imel še upanje, da ne bo incidentov, zdaj, ko se je pa vmešala še Redakcija, ki naredi vse za branost...

U, če vas zanima ena fajn akcija; jaz se že tepem po glavi, kaj sem naročeval klubske vetrovke jeseni. Še tisk je vključen v ceno!! Tule imate kontakt: matej@rogac.si

28.3. bo organiziran seminar za traserje, če še ne veste! Koordinator sem jaz, tako da se prijavite meni, če vas interesira. Bo pa sila zanimivo. Kot vse, kjer imam jaz prste vmes.

Zvedel sem par faktov o nemcih:
1.Sploh nimajo uradne nacionalne orientacijske zveze (!)
2.Na bavarskem se razmerje med orientacisti in kartami vrti okoli 1:2 (je pri nas še vedno 1:1?) Se pravi, da nas krepko šišajo, čeprav so njihove karte po večini RES bedne.
3.samostojnih orientacijskih klubov v Nemčiji v glavnem ni; obstajajo le sekcije za orientacijo, v glavnem pod okriljem judo klubov (!!!)
4.nekje v porurju (tam kjer je črna voda, črna zemlja in črno nebo) so zaprto fabriko predelali v muzej. In zdaj se gredo tam nočno orientacijo. Svašta! (ta zanimiv del pride na koncu prispevka) Naj bo tista slavna Istanbulska tržnica še tako zanimiva, po toboganu se pa tam pač ne voziš.

Tako. Dolgo nisem bil na netu, sem sem se moral spumpat, ker dolgo spet ne bom. V glavnem se zdaj ukvarjam s hobijem, sem pa vmes tudi nekaj lavfal; včeraj 75' po terenu, danes 40'. Od Boba še nič, se mi pa kar kolca zadnje čase, verjetno dosti misli na mene.

In sem spisal.
Danes iztek z Bubijem, me je orengi zgonil, 60'. Moram povedati redakciji, da naj malo infiltrira njegovo formo. In spet sem požgečkal Golovec; pogrešam ga.

Lipica. Sem crknjen, bom pisal jutri.

Včeraj iztek in pol ure razgibavanja z gimnastičarko. Uffffffffffffffffff.
Uf.

Pasi hvali Beckhama in jamra o puščanju krvi na letošnjem svetovnem (ugrofinci pač niso vikingi), Eglinski ugotavlja, kar sem jaz ugotovil na zadnjem reprezentančnem testiranju, še Tieri je skvasil eno pametno o teh mesecih. Čisto slučajno sem tudi jaz totalno zaposlen, celo brez treninga (ampak dan je še mlad, šele 6 je), kot da razhaja nek virus kolektivnega pametovanja...

Aha, zimska liga se je zaključila! Bistvo je vsekakor to, da se je na tretjem mestu znašel Sekretarjev klubski kolega. Taktika, vredna velikega firerja. Vsaka čast!

Kost sem vam vrgel (sicer že oglodano, ampak mislim da je še ostal mozeg), jaz pa spet nadaljujem s treningi. Novega trening plana sicer ni od nikoder, tako da delam po občutku, ki me zadnje čase sicer vara z enim novinarjem iz Kirgistana (ki me že dolgo opazuje, baraba), ampak jebe se mi. Se bo že vrnil, ko ne bo zadovoljen.
Včeraj tako en fartlek, danes pa fartlek. Vmes sem pa izkoristil tisto malo sonca in si nataknil špegle.