BLOG - ANDRAŽ
SEZONA: 2007, 2008, 2009, 2010, 2011, 2012, 2013
2012
30.12.; Andraž:
Sem jamral in sem bil uslišan. Je Brzi blefiral prvo noč na Pokljuki, pa ni pomislil da tudi jaz igram poker. Princip je princip in kakršna osla sva sva se kmalu znašla v tekaški opremi namesto v postelji. Ko je partijo zavohal še Zmrzli, je postalo pa zabavno. Destinacija Blejska koča, sneg, noč in total raztur mladih psov. Bomba.
Preostale dni na Rudnem Polju pa kot v dobrih starih časih trening kampov: vstajanje ob 6, trije treningi dnevno, vmes pa žretje, kolikor sem le lahko strpal vase. Tokrat nisem imel piva in sem od utrujenosti težko zaspal, ampak spal bom itak ko bom mrtev. Treningi so bili ali hitri ali pa počasni in dolgi; sem bil malo skeptičen nad vsem tistim španciranjem ampak glede na utrujenost danes po Pokljuki, mislim da je bila kar prava kombinacija.
A ni časa za jamranje. Treningi so zaključeni, sezona se začne v sredo, zato sem napekel piškote in hrustljave rogljičke, jutri skočim še na Snežnik, nato pa
23.12.; Jaka:
Sem nameraval pisati o tem, kako konstanten sem zadnje čase, potem sem pa ugotovil, da že dolgo nisem malo nergal, tako da...To, da nekdo, ki je pred dobrega pol leta zaradi zafiksanosti s kemoterapijo komaj prilezel na vrh 100 metrskega klančka in imel pred slabega pol leta odprt trup kot merasec na kolinah, tako suvereno obvladuje konkurenco, je žalostno. To je dokaz, da Slovenci še vedno nimajo pojma, kaj pomeni tista prva beseda v našem športu. To, kar je za Slovence dobra tehnika, je ravno toliko dobro, kot je dobro lulanje v hlače, da se ogreješ. Pa lep Božič.
20.12.; Jaka:
Včeraj je Posavski gonič (http://www.mojpes.net/modules/pasme/index.php?id=259), no ja, ni take barve, niti nima kratkih nog, kaj šele da bi imel uhlje dve številki prevelike, prebudil nostalgijo. Zato sem odlaufal AOK Gotska (latvijski) trening na Rožniku, potem pa naredil še dobrih 5km do stanovanja. Potrebno je bilo zbrati vso voljo po zdravem življenju, da sem se uprl kebabu, ko sem po natančno 100minutah teka, kakovostno smrdeč po najgnilejših močvarah Rožnika, švigal med množico na Čopovi in Tromostovju. Sem pa zato doma predse postavil vso hrano, ki sem jo našel, in začel mlatit. Ja, je bila kar gonja tole.
19.12.; Andraž:
Ta vikend sem bil po dolgem času na kamenjaku doli na Istri. Prijalo je lavfati na malo višji temperaturi ob morju; so bila pljuča že precej iziritirana od tega hladu (ja, občutljiv sem, veliko časa, vnetij in grip je bilo potrebnih, da sem si to priznal). In vsakič ko se gonim po tovrstnem terenu se spomnim časov gonj mladih psov. Psi se sicer še vedno gonijo, to da niso več mladi me ne moti, a kaj ko se jaz ne gonim več v Ljubljani! V glavnem, pogrešam Brzega in Zmrzlega.
14.12.; Andraž:
V sredo se čevapčiči niso ohladili, čeprav je bilo mrzlo ko pes, snega pa do kolen. 1h sem potreboval za tole progico. Sledi se mi ni ljubilo vnašat, da boste lahko sami ugibali
13.12.; Jaka:
Včeraj se je odvijal trening AOK Gotska, pripravil sem ga jaz, udeležilo se ga je šest ljudi in bojda nekaj merjascev. Saj ne vem ali so se ljubitelji orientacije ustrašili razmer (neizkušeni žal ne vedo, kdaj in kaj je najlepše) ali traserja (neizkušeni vedo s kom ni šale).
12. 12.; Andraž:
Odkar živim v dveh državah moram poslušati tudi dvojna poročila. Za dozo enih poskrbi dolg delavnik, za vesti iz druge strani pa dolga vožnja. Je špas poslušati kakšen meddržaven konflikt! Je pa res da sem potem tudi jaz bolj konflikten v prometu. A na srečo moj avto hupa s štimo prdca iz stisnjene riti, tako da se ob prvem ekscesu že tudi nasmejim. Kaj bi jaz brez mojega avtka!
Grem na Sljeme. Mini nočni treking čaka. Kako bo to po celcu izgledalo ne vem, vem pa, da moram biti prvi, da se čevapčiči ne ohladijo.
11.12.;Jaka:
Sem vam mislil povedat, kako mi je danes zmrznil ruselj, pa sem ugotovil, da bi s tem iz vidnega polja prestavil Andražev zadnji post. Zato raje ne bom nič napisal.
11.12.; Andraž:
Včeraj fartlek s Štanfijem. Me je skrbelo, če bom zdržal. In res, prvi del, intervali po globokem snegu so me ubili. Ko sva pa zavila na uhojene in ledene poti, me pa ne z vajami za moč, ne s šprinti in ne s tempo teki ali intervali ni prišel do živega - kar pa še ne pomeni, da me ni nascal seveda.
Po treningu pa nisem imel moči niti pripraviti si večerjo. Res, sedel sem pred televizijo, sestradan, z glavobolom od lakote in tečen ter se smilil sam sebi. Toliko o Štanfiju.
9.12.; Jaka:
Tole je bilo pa zabavno, tekmica zimske lige v Komendi namreč. Sploh ko sem se spomnil, da se da razrahljati gumico na čipu, in si oddahnil, da le ne bom žrtvoval prsta. Kaj hočeš, če sem bil pa v začetku popolnoma fokusiran na karto. Ljudje so me spraševali zakaj sem bil tako hiter, odgovarjal sem da zaradi bioterapije maga Domančiča, moja draga pa pravi, da zaradi tega, ker sem ji končno imel priložnost pobegniti..kdo bi vedel..no, ona me kar dobro pozna.
7. 12.;Andraž:
Spet se mi zeha na predavanjih. Služba me je spodbudila v poglobljeno razmišljanje o moških nagonih in nasilju, kar me je utrudilo. Jaka je nekaj razposajen in se heca z mano. Pravi da ga je Domančič nabil z energijo. Meni se pa glede na njegovo zbijanje šal zdi, da ga je nabil kvečjemu s samomorilskim nagonom. A saj vem kako je, ko si mlad in nepreviden.
7. 12.; Andraž:
Enkrat je nekdo zame med igranjem košarke rekel: -neverjetno, kako je lahko na pogled grda tehnika učinkovita-. Verjamem, da to velja zame pri vseh igrah z žogo in da včerajšnja odbojka ni bila izjema. Meni je sicer vseeno, hočem le, da se igra, da niso na igrušču lenobe, da je vnetost, da je tekmovalnost! Sicer je posledica kakšna nervoza, ki jo človek znese nad žogo, ki ti jo z nogo pošlje v glavo ampak ok! Saj ne rečem da ni minusov.
V glavnem, službeni kolegi so me presenetili. Zabavno je bilo videti, kako so me ocenili v naprej; afekt in to: Ker sem visok in športnik so zaključili, da dobro igram odbojko in servise nikoli niso pošiljali v moj del igrišča! Ko sem bil na mreži so bili nervozni, češ kako bom zdaj zabijal, a jaz igram ravno nasprotno! Tudi pri košarki nikoli nisem razumel v čem je poanta tistega zabijanja. Kakšne neizživete frustracije morajo ljudje dati iz sebe da se tako trudijo zabiti. Pri odbojki hitro najdeš takšnega, ki iz sredine igrišča zabija in se muči in udarja od zgoraj; nič ne rečem, v 5% udarcev mu lepo uspe. Vse ostale pa pošlje v tri krasne.
Po drugi strani so pa čisto vsi zadovoljni takrat, ko je žoga dolgo v zraku. Ko vsaka ekipa izkoristi vse tri dotike, ko se načrtuje napad in pripravi obramba, ko igramo šolsko, bi rekel. In zdaj bo nekdo pametoval in rekel, da potem si pa lahko žogo podajamo in ne potrebujemo igrišča. Tudi Danci si med nogometom veliko podajajo, pa jim gre kar dobro a ne! Estetika dragi moji, estetika. Tudi v teku je (beri par objav nazaj)
5. 12.; Andraž:
http://www.gelender.hr/images/stories/p1020228.jpg
Danes zjutraj zadnje kolo gelender lige. Prvi sneg in to kar do kolen. Joj kako je bilo lepo. Še posebej spust.
30.11.: Andraž:
Ludi ljudi, spočit sem. Sedim tu na predavanjih za trenerje, spi se mi katastrofalno in naenkrat me je prešinila / blazno močna želja gnat se do amena; šprint na Sljeme, 60km po Velebitu, saj veste, take fore s skupnim imenovalcem fizično izčrpavanje. Ti šment. Prijatelj mi je zadnjič ko sva se v megli fijakala iz Sljemena v dolino (vidljivost 3m) rekel -ne može se svirat na 3 trube odjednom- ali nekaj podobnega. Zelo dobro reklo. Jaz točno to delam, pa ne vem, ča mi je simfonija všeč. Vprašanje: ali je tudi to sposobnost, ki se jo da natrenirat?
29.11.; Jaka:
ljudje! Ravno pravi datum za tak partizanski tek čez domače gošče. Nojšč v žep, česen in korak jegra okrog pasa, pa gasa, kot pravi dasa.
Drugače pa včeraj izjemen trening za 10Milo. Dež, noč, mehka tla da se na mestih pogrezneš do jajc (opa, do jajca) in tu pa tam malo manj tehnično zahtevna orientacija. Za spumpat se. Nekaj takega pričakujem 4.5.2013.
27.11.; Jaka:
Zakaj sploh delamo tako natančne karte, če si pa za trening itak vse ven zmečemo in izgleda nekako tako (https://picasaweb.google.com/jpiltaver/Treningi#5815537248310628498)?
To je bil seveda že 3. veliki orientacijski festival z dvema udeležencema. Že na prvo kontrolo me je Mr.Nagy šolal, nauk: -Če nisi sposoben hkrati gledati karte in zajebavati tekmeca, počni samo eno.- Odločil sem se za prvo, tako sem ga lahko bolj sladko zajebaval po treningu.
27. 11.; Andraž:
Saj ne da nimam želje. Saj ne da nimam idej. Saj ne da nimam časa. Pozabim pisat, hudirja! Utapljam se v izračunih o količinah ljubljanskega dreka. Res ga je veliko, kar poslušajte radijo, če meni ne verjamete.
Od prejšnje sobote (od testiranja maksimalne moči na seminarju za trenerje) do danes me je zategovalo v levi rami. In zateguje me tudi danes, je pa bolje. Včeraj je namreč k meni na dom prišla ena dvestokilska rit in se malce naslonila name. S komolci. Vsakič ko me tale jeti masira si obljubim, da je ne pokličem nikoli več! Popolnoma brez občutka za postopnost, brez znanja o muskulaturi, brez logike iskanja in posvečanja bolečim mestom, niti malo se ne vživi vame, nima pojma o športnikih in njihovih potrebah, masira nesimetrično in še zajebava me po vrhu vsega. A kaj ko se po enem mesecu spomnim le še to, da računa 13€ na uro. No, ampak danes sveto prisegam, da je ne pokličem nikoli več.
Malo prej mi je pisal Lino in mi čestital za taktičnost na trekingu na Rabu v soboto: -Prvi: (1) sa startnim brojem (13), došao u 13:03 sa vremenom: 3:33-. Ja, vedno sem trdil (moja ideja, čeprav nekateri mislijo, da sem jo pobral od velikega Prefontaine-a), da je vsaka posamična tekma oz. to, kako jo športnik opravi, umetnina enakovredna kakšni sliki ali kipcu. Ali kakšnem performance-u. Recimo.
23.11.; Jaka:
Mi je prišlo na uho, da v Zagrebu dogaja. Okrog 6h zjutraj prav gotovo ne, v mestu je še večje mrtvilo kot v Ljubljani, je pa špas ob večerih, ko se ti nori purgerji grejo razne zimske lige, ena od teh številnih je Dotka. Krasna reč. 8km preganjanja po čudovitih ozkih stezicah. Sem že rekel, da je krasno?
19.11.; Jaka:
Za nami je že tradicionalni 2. veliki orientacijski festival z dvema udeležencema. Tokrat 5 tekmic v eni. Rezultat: suverena petarda, sem fantu pokazal, da ni šale z mano. Ampak res, bil sem pol minute hitrejši na km, kot leta 2003, ko sem prvič postal prvak v šprintu. Ampak ok, takrat sem bil tako neizkušen kot ta kurji tat (https://picasaweb.google.com/jpiltaver/Treningi#5812481404687753282).
18.11.; Jaka:
Za konec rekordnega tedna (34km teka) v minulem letu, sem si privoščil tekmico v Dobravljah. Sem se na štartu zagnal kot se mlad fazan čez cesto, nerodno in brezglavo. Še dobro, da sem po 15 sekundah omagal in sem zaradi tega pogledal karto/kompas; malo iz smeri, ampak še vedno nič kritičnega. Potem sem pa kar lepo nadaljeval, z izjemo dveh napak (po 30sekund). Nekoč sem imel težave s tem, da sem bil prehiter za svojo tehniko, zdaj pa je ravno obratno. Ampak to ni nič slabega, tokrat bom tehniko razvijal sinhornizirano s hitrostjo. Sicer sem se komaj spustil pod 10min/km in sem bil malo razočaran, pa sem preveril svoj tek na istem terenu iz leta 2009, takrat sem bil samo 30sekund/km hitrejši. Obetavno. Drugače je bila pa to itak samo uvertura v jutrišnji 2. veliki orientacijski festival z dvema udeležencema.
16.11.; Andraž:
Da, da, zanemaril sem telo te tri dni od polmaratona in evo posledice. Včeraj na krogu na Dotrščini sem odstopil! ODSTOPIL! In to piskajočih pljuč, bolečih stopalnih sklepov, zakrčenih meč in s hlačami pri kolenih. Katastrofa. Hitro v bano vroče vode, 8 grenivk, in 30s raztezanja. Danes mnogo bolje. Zakaj nisem tega naredil v ponedeljek? Očitno zanemarjam tudi duha...
15.11.; Andraž:
Že tri dni nisem nič naredil in počutim se gnilo. Noge me bolijo od nedelje in čisto nič nisem storil glede tega. Danes me čaka še ena etapa od mnogih lig ZG. 8,5km krog za kolesarjenje se vsak četrtkov večer prelavfa. Čudovit krogec moram reči. Klanci lepo položni, spusti pa nori. Same potke pa bolj ozke od ... ne najdem metafore.
Novo leto se bliža in počasi se vsi usmerjajo na to temo. Na WOO poteka glasovanje za naj progo leta. Moj uč je ulovila jamska orientacija: http://www.dailymotion.com/video/x4oina_mine-2007-pm-team_sport#.UKR5-IfXZPo. Tule je pa nekaj slik, za boljšo predstavo: https://plus.google.com/photos/115560167788410626238/albums/5690191892567981313?banner=pwa&authkey=CNqgzduFl6TmFA
13.11.;Jaka:
To mi je všeč, da se piše. Me je gospod Hribar s tema dvema prispevkoma sunil pod rebra, pa se bom še jaz malo pohvalil. Včeraj me je za trasiranje pohvalil človek, ki je organiziral prvi O-Ringen. Fant že ve kako in kaj. Potem sem se pa udeležil še enega velikega orientacijskega festivala z dvema udeležencema. Mr. Nagy in jaz. Rezultati: on slab predzadnji, jaz pa odličen drugi.
12.11.; Andraž:
21-ka včeraj mi je ratala bolje kot štrudelj. In štrudelj mi rata dobro (vsaj ponavadi). Prvih 500m sem kolebal med tempom 3:30 in 4/km, nato sem se pa odločil za hitrost 3:50, ki je bila lepo udobna, da nisem preveč trpel. Po pričakovanjih je v drugem krogu (tekli smo 3 kroge) postal ta tempo lepo zariban, v tretjem krogu, ko sem začel malo pospeševati pa grozodejen. Tako da sem izredno vesel, da mi je enkrat uspelo zadeti tempo. Tudi s hidriranjem nisem imel problemov, do 15km sem pil na vsaki okrepčevalnici (kolikor ti uspe iz kozarčka spraviti v usta ne pa po ušesih), nato sem samo še tekel. Pomagal sem si z drugimi kolikor je šlo a po 12km so vsi okoli mene začeli omagovati in sem imel izbiro ali upočasnim, da bom imel nekoga pred sabo, ali pa jaz povedem in imam njih za sabo. Ni mi treba razlagati, za kaj sem se odločil.
rezultat: 1h20m01s. Očitno nisem kaj prida pospešil v zadnjem krogu. dobri 2m pod mojim rekordom a nič ne de, zdržal sem, ko je bilo ežko, to je bila poanta.
11.11.; Andraž:
Včeraj sem se z Jakatovim žegnom in potuho pognal na Golovec ovohat kdo vse je scal po mojih potkah v letih odsotnosti. V duhu rezultatov s petkovega obremeniltvenega testa sem vse klance prešprintal. Na testiranju sem dokončno spoznal, da so noge v dobri formi, glava je pa zanič. Ne znam več trgat gat, finiširat, krvavet za vsak centimeter. To se bo hitro spremenilo.
Danes polmaraton na Jarunu (ZG). Ne bo padel ravno osebni rekord, bo pa dober trening.
24.10.; Andraž:
Vsi so bili na šprintu. Meni pa niso verjeli, da mi avijon zamuja. Vam dam za povohat teniske, da res smrdijo po finskih močvirjih, če pridete kaj mimo.
Pišem kar tako, ker se mi zdi frajersko.
23.10.; Jaka:
Zadnje dni sem bil na toplem (https://picasaweb.google.com/jpiltaver/Madeira) in ker se je telo razvadilo, sem se moral udeležiti nečesa kar pogreje. Bubijev poslovilni šprint na Gotski. Zabavno. Je pa jako frustrirajoče, ko ne moreš prehiteti ženske. Se tolažim, da bo jutri na kamenju drugače.
17. 10.; Andraž:
Včeraj na seji so mi izročili nagrade SOL za OKB.
Ljudje, drugi sem. Drugi!
Ne, ne usajam se, ker sem SAMO drugi. Usajam se ker sem SPLOH drugi! Na 3 tekmah sem bil letos!! In sem kar drugi! Pa kam gre ta orientacija no. Tretjeuvrščeni Leon je bil na 6 tekmah.
Vid je pa prvi. Udeležil se je 6 tekem od 8. Si zasluži nagrado. Čestitam!
3.10., Jaka:
Nihče nič ne piše, kot da se ne bi nič dogajalo. No, jaz sem se prejšnji teden postrigel, pa ne zaradi tega, ker ona pričeska ni bila seksi, ampak zaradi tega, ker sem z leti postal bolj praktičen človek. Ja, nekoč sem kot pravi roker tudi v največji vročini švical pod ledrasto jakno...včeraj pa na čudovitem Raskovcu, brez jakne, z marelo (gobo, da ne bo pomote) v roki.
10.9., Jaka:
Hua. Včeraj sem se imel lepo (Dp srednje, da ne bo pomote). Z izjemo prvih dveh kontrol, ko sem tipal karto, sem uspel vse kar je za dobro tekmo ključnega pomena, prav lepo izpeljati. To, da se premikam kot tista četica starih gadov v kategoriji M35, je zaenkrat nepomembno. Rezultat? Eden od mojih številnih notranjih šivov je očitno zavohal lepote Novega Sveta, zato je prišel na površje. Kdo bi mu zameril..
8.9.: Andraž:
Navdahnjen (od PREDzadnje objave) sem se spravil na svoj testni krog, ki sem ga takrat pred leti oblikoval v Ljubljani.
http://dl.dropbox.com/u/17355676/trasa%20testnega%20kroga%20roznik.rar
Rekord drži Brzi; ne morem se spomniti koliko a zdi se mi da je bil okoli 15:30 - Brzi, popravi me. No, za džir sem motiviral Jureta. Prvi klepetav krog za ogrevanje je bil čudovit. Moral sem si priznati, da sem genij. Nekaj po terenu, nekaj na total-raztur, nekaj nažiganja. Drugi, ta zaresen krog, nisem tako užival. Sem pa tekel 15:26. Tako da se lahko pohvalim, da sem tako dober, kot je bil Jaka v najboljših časih.
Danes sem organiziral klubsko OK Azimut.
Kot vedno njihova forma tako niha da ni mogoče napovedati kaj se bo zgodilo. No na Petra so vsi stavili in res se je izkazal. Dobro mu napreduje forma, bomo pa jutri videli, če se bo izkazal tudi v resnejši konkurenci.
7.9. Bojan
Ne sekiraj se, Jaka, saj boš kmalu tako star kot jaz in ne boš zmogel več niti tega. Podvig bo že, če bom prehodil tako razdaljo.
3.9., Jaka:
Danes, osem tednov po tretji operaciji, sem izvedel dobro novico, požiganje plevela ni potrebno, pa sem se nagradil s svojim 5km krogcem. Pred tem sem v predhodnjih 14 dneh skupaj spravil pet tekcev (od 20-30min). Rezultat? 23:12, natančno pet minut počasneje kot v najboljših časih. Minuta na kilometer torej. Ja nič, vsak mesec moram zbiti minuto..
3. 8., Andraž:
Mazziniju se je utrnila tale misel: Vsi junaki, ki so se v zgodovini žrtvovali pred veliko anestezijo, in bili takrat zgled otrokom, so danes, z našega stališča, le še depresivni.
In spisal je tole zgodbo.
Kako preprosto!
1. 8.
Jaka, sicer si kemično in fizično zatrt revček, ampak vedno bom ponosen, da sva člana istega kluba, tudi če ne bo nobene medalje več. Ker si pismen. To je po mojih merilih, navkljub uradno čez 99 procentni pismenosti Slovencev, dokaj redka sposobnost, tako zelo redka, da sem prepričan, da mora imeti človek kak pravi gen. Samo poslušaj tele komentatorje olimpijskih iger. Slovenščina po njihovem nima več niti sklonov niti dvojine.
27.7.,Jaka:
So bila Andraževa pisanja tako čudovita, da si kar nisem upal spisati parih besed o moji dogodivščini. Zdaj pa je minilo že toliko časa, da sem končno zbral pogum. Najbrž ste že lačni. Torej vsi na mojo stran. Jaz sem prebutast, da bi usposobil povezave, Andraž pa nima časa... http://www.okb.si/okb/clani_datoteke/Jaka.htm
13. 7., Andraž:
Kaj bi besedičil... http://www.orientacijska-zveza.si/reprezentance/ot.html
4.6., Jaka:
Hja nič, očitno pretiravam z vajami za moč trupa, SI čip sem polomil (kot Bohorc suho vejevje. Jedem malu decu, bi rekli Hrvati, poglejte kako se je revček skril za očka. Drugače pa očitno sploh nisem takšen polž, dobra minuta zaostanka za novim prvakom, s tem da sem se od 2. KT naprej mučil s perforiranjem na karto (tri kontrole pa sploh niso imele luknjača, pa sem jih preiskal še bolj kot dohtarji mene zadnje čase). Je pa res, da bi vsak malo boljši orientacist s to progico opravil hitreje kot v 13 minutah. Pa še to, a ni malo sporno, da človek, ki je narisal karto, tekmuje na tej tekmi? Pa ne mi s takimi, da itak ni konkurenčen.
30.5., Jaka:
Zadnjič sem pisal o tem, kako se mi vse zdi preprosto. Ne strinjam se več sam s sabo. Risanje karte za orientacijo je cel hudič.
27. 5., Andraž
Malce pozno, ampak od srca: uživajte.
25. 5., Andraž:
Vesel dan brisač!
Samo brez panike prosim.
23.5., Jaka:
Lepo je, ko ti ljudje čestitajo, iz srca. Ko vidiš, da so navdušeni, ko si vzor. Ampak ne vem, jaz samo uživam v orientaciji, v tem, da spet lahko tečem. Sicer zelo počasi, ampak z veseljem. Vsak korak, vsakič ko vržem oko na karto..vse je en sam užitek. Še nikoli nisem pričakal svoje predaje na štafeti s takim nasmeškom. Ne vem, meni se vse zdi preprosto..Uživajte ljudje!
6. 5., Andraž:
Črn sem.
17.4., Jaka:
Ah ja, za razliko od večine, nad katero sem, tako čisto mimogrede, jako razočaran, spremljam Slo O-sceno. Že res, da imam morda več časa kot ostali, ampak če ljudi (izkušenih orientacistov) prav nič ne zanima, kaj ima kdo povedati, potem se žal slovenski orientaciji ne obeta nič dobrega. Morda so pa mladci bolj zagreti. Čeprav rezultati iz Komende, z redkimi izjemami (v bistvu izjemo) niso pokazatelj tega. Moj nasvet:\\\\\\\\\\\\\\\"V roke vzemite karte, narišite si progo in akcija. Mama vam naj nariše linijo in akcija. Karta je majka!\\\\\\\\\\\\\\\".
Ah ja, malo sem zašel. Ker imam čas in voljo, sem pregledal trasiranje SOL3. Ni mi všeč. Da je Ž21B tehnično bolj zahtevna od elite, eee..to ni dobro. Da na elitni progi ni niti ene prave izbire poti, in to na klasiki (in na terenu, ki kar kriči po odličnih variantah), to spet ni dobro. Škoda. In da je samo en slovenski elitaš s to progico, kjer si na pol etapah samo sledil linijskim objektom, bil sposoben opraviti pod 10min/km...brez besed.
Ah ja, mogoče sem pa samo malo nataknjen, ker se ne morem iti te meni tako ljube reči. Grem risat karto...
13. 4., Andraž:
Eureka na petek trinajstega
27. 3., Andraž:
Ko preberem kaj takšnega me zgrabi nostalgija na čase, ko je tudi meni uspelo še kaj fletnega napisati. Pa nič ne de, vse fluktuira, neznanka je le hitrost. Hitrost spreminjanja naslovnice OKB strani je recimo trenutno v eni taki padajoči krivulji. Ne ljubi se mi gledati od daleč, da bi prepoznal obliko, ker treniram analitika v sebi po 9+ ur na dan. Analitik se ima fajn, kot se ima vsaka žverca ko je v luknji še kaj žita. Jaz sem pa malo skurjen in sanjarim o tistem kosilu, s katerim je naju z Brzim Bubi presenetil tam gori v Trondheim-u pred tremi... zdi se kot včeraj. Še zdaj se spomnim tistega nadobudnega žara v njegovih očeh. Vsekakor takšnega kosila nekaj časa ne bomo dobil in to zaradi drugačnih razlogov kot bi si mislili: 1.: še nekaj časa ne bom šel nikamor na trening kamp. 2: samo na trening kampu, kjer zmrzuješ in se goniš kot žival ter ješ inozemske sestavine lahko ima hrana takšen okus. 3: vem pa ne povem.
22.3., Jaka:
Lipica je mimo, operacija je bila uspešna. Zdaj pa počakajmo, da vidimo kaj bo prinesla pomlad.
19. 3.: Andraž:
"Ženske in avtomobili so si zelo podobni. Oboji te pustijo na cedilu in pri obojih se zelo razveseliš novega modela." Brian Adams, pevec AC/DC
9. 3.: Andraž:
Pomlad je skoraj tu pobje! Čas da se vprašate kakšna je forma? A o tem kdaj drugič, zdaj mislim na Brzega, ki se nekje sključeno cijazi, ledvice prešpikane s cevkami, vse se cedi ven... sej bo boljše.
Prebral sem Tierijev zadnji post (ja, redko surfam). Naenkrat sem zavohal Lipico. Če ne veste, o čem govorim, niste dovolj dolgo v orientaciji. Naenkrat me je prešinila misel, če ga nisem usral z letšnjo postavitvijo orientacije na stranski tir...
8. 3.: Andraž:
Imam musklfibr. In pazite zdaj to: imam musklfibr od nažiganja igrc. Brat in sestra sta dobila playstation s kamero, ki sledi tvojim gibom. In včeraj sem tako vneto mahal z mečem, da me danes rama boli. Brez heca. Ob tistem špilu švicam kot konj. Sploh če vzamem eno tako veliko kladivo pa štomp štomp po glavah hehehehe....
5. 3.:Andraž:
V zadnjih treh dneh 7 ur teka (tempo PK2 - oziroma po domače: počasi).
Danes grem plezat.
Pri iskanju fotk sem našel tale nasmešek.
21. 2.: Andraž:
Eh.
V trenutku ko sem začel počivati, sem zbolel. Nauk? Ne počivaj. Nikoli. Pretreniral sem se. Kot vsako leto vsaj enkrat. V tolažbo mi je edino to (zraven Jakatovega pisanja), da me vsako leto zvije nekaj drugega. To pomeni, da nisem ravno zvest načelu "lačnega raje nauči loviti ribe, kot pa da mu ribe daš", sem pa vsaj sit no.
Eh.
Zdaj sledi obračanje koledarja, premetavanje aktivnosti in preračunavanje, koliko lig še lahko osvojim. Pri vsakem načrtovanju se držim načela, da ima vsak dober načrt prostor za spremembe. Pa da vidimo, če je bil letošnji koledar dobro zastavljen!
20.2.: Jaka:
Če ste kot jaz in raje berete, je to za vas obvezna reč - Mr. Jani is back!
18.2.:Jaka:
Res je res, smuči drsijo vsak dan, včasih celo dvakrat. Dobro mi gre, pisanje pa bolj slabo te dni. Malo govorim, raje berem. A ker se je že pred časom oglasil Fužinarac, sem enostavno moral nekaj spisat.
14. 2.: Andraž:
Včeraj obujanje spominov na dobre stare čase, ko sem se pajsal gori na finskem v savni z golim trenerjem na eni in mrzlim pirom na drugi strani. Sicer sta bila tokrat zraven samo ena vroča bejba in mrzel pir, ampak ok.
S tem sem zaključil ta težek teden; moram reči da sem se konkretno zmatral. V soboto prvič v zgodovini nisem zmagal v planinski kategoriji na trekingu! Jejhata jejhata... Pa danes me tudi nekaj v grlu praska, ampak nič česar ene palačinke z nutelo ne bi mogle pozdraviti. Tako da me zdaj čaka teden aktivnega počitka in obljubljam, da se bom zadeve lotil z vso resnostjo! V soboto me čaka ultra!
10. 2.:
Jaka je ta teden menda stestiral nove tekaške smučke. Pa nič ne pove. Ccc...
7. 2.: Andraž:
IZREDNO OBVESTILO ZA IZREDNE RAZMERE:
Zasledil sem tale opis sveta danes, onega prej in tistega vmes.
7. 2.: Andraž:
Celo zimo čakam ta dan, potem se mi pa skoraj ne ljubi lavfati v službo! Stari Alex bi me okaral. Če bi vedel, kakšna avantura se mi obeta, bi si nadel zlate copate in bi pogledal skozi okno malo bolj prešerno. Tako sem si pa nadel najbolj zajeban DeNirovski izraz in se še trikrat vrnil v sobo, ker sem "nekaj pozabil".
Ata, Mama, hvala za košate trepalnice, da me je sneg malo manj pikal.
2. 2.: Andraž:
Na, ravno zberem voljo da ukrenem nekaj glede nedelujočega bloga, pa popravijo server. Fajn! Lahko grem nazaj delat.
19. 1.: Andraž:
V petek (pred soboto) je bila ena tekmica na Gotski ulici v Ljubljani, ki sem jo iskoristil za en tak aktivacijski trening. Dobrih 11 minutk frustriranja s perforiranjem (tehnologija me je pomehkužila). Tam na 6 ali 7 kt. Sem si rekel ajde, pospeši malo. Pa nisem dolgo vztrajal. Ker se nisem zares gnal, prej nasprotno. Malo sem se sekiral zaradi mrzlega zraka recimo. No, v cilju zvem, da je Bubi tekel 19 minut. Zdaj vidim, da so tudi ostali šli tam nekje. V glavnem, od kod za vraga je nastala takšna razlika, to se jaz zdaj sprašujem? Kako lahko na 1,8km dolgem šprintu nekdo zaostane za 70%, pri čemer se teče okoli njegove hiše? Najprej sem pomislil, da z mojo meritvijo časa nekaj ne štima. Vendar je 6'/km kar realna hitrost, tako da ni to. Kakorkoli obračam, mi ne gre v glavo. Ja, tam do 30-50% zaostanka najdem razloge; tehnika, hitrost, boljša svetilka... potem me pa zmanjka. No, medo trek mi je dal dodatno misliti. Na podlagi izločevanja mi preostane le ena možnost: noč mene ne ovira tako kot druge. Ko pomislim, si moram priznati, da dejansko večino treningov zadnji mesec/dva delam ponoči. In to naredi tisto razliko – med tekom sem siguren, da grem v pravi smeri. Ni mi treba toliko gledati pod noge. Ni strahu, da se bom v kaj zaletel. Malenkosti, ki prihranijo pri vsakem koraku stotinko. Oziroma sekundo v našem primeru.
18. 1.: Andraž:
Zadnjič je bilo govora o Sljemenu in trenutno se res vse vrti okoli tega brega. Medo polunight trek je mimo in zmaga je moja. Podvig, na katerega sem ponosen. Tkatika pobiranja kt. Je bila prava, strategija prehrane in pijače končno enkrat usprešno izvedena, fizična predstava pa več kot navdušujoča. Horizontalne in vertikalne količine mi niso znane, pravijo pa, da sem naredil nekje 50km v eno smer in 3,5 - 4km v drugo, vse to v 8h10', slabo polovico od tega ponoči. Zdaj, ko je vse mimo, vem da bi moral spustiti kt.31 in gručo 40, 41 ter 42. Namesto tega bi potem na koncu lahko v miru pobral še 54 in 55, v cilj bi pa prišel dovolj zgodaj, da bi si prislužil nekaj bonus minut. Tako pa sem si za 10' prekorančenja 8h limita prislužil 30 negativnih minut. Sem pa zato naredil 500m vzpona več, kar tudi nekaj šteje, a ne!
Score princip je po Šimunovo malo drugačen, kot smo ga vajeni orientacisti. Zdaj, ko vem, da se predčasen prihod v cilj šteje kot plus, bi zadevo čisto drugače zvozil; pobral bi obvezne točke in tiste neobvezne z največ vrednosti ter v cilj prišel uro-dve prej. Ampak dobro. Tudi nepravilno postavljene kontrole počasi jemljem v zakup: ko nisem takoj našel 45-ke sem v istem hipu klical Šimuna. In tip mi reče "nije, tamo je, ti si na krivom mjestu". Nakar sem mu odvrnil: "Jaz in Lino iščeva kontrolo; a me zajebavaš?" No, kontrola je bila tam, le da je ta "tam" zelo širok pojem. Noč me je ulovila na poti na kt.48 in takrat sem postal previdnejši. Načrt, da bom severne kt. pobral ponoči se mi zdi pravi, ker sem tu več tekel po poteh in ker tu ni bilo tako grozno strmo. Na 50-ko sem vzel napačen greben, ampak sem se hitro znašel in zadel tisto rampo, nato sem si pa rekel, da bom malo riskiral: če bi šel direktno na 53.(ki je bila še zadnja obvezna), mi bi ostalo še nekaj časa, a premalo, da poberem še kar koli. Zato sem šel najprej po 52 in 53, kar je bila kombinacija s krajšo razdaljo in manj vzpona, sem pa tvegal, da falim limit. Kot sem že prej rekel, če bi vedel, da se mi predčasen prihod v cilj šteje v plus, bi drugače razmišljal.
Zdaj pa na MK4. UPRI!
16. 1., Andraž:
Da razkrijem kaj za vraga počnem zadnje čase; bojda vas zanima.
Kar dosti sem v Zagrebu. Tako je naneslo, ali bolje rečeno tako nanaša, da se tam ljudem da organizirano trenirat, da se jim da lavfat ob dnevih in urah, ki ustrezajo tudi meni, da se trenira dobro in nenazadnje da je velik špas. Dva sklopa obstajata: najprej jutranja gelender liga oz. JGL: štartaš na dnu nekdanje vzpenjače in pališ na vrh. Zmaga tisti, ki se prvi dotakne ograje gori na platoju za gostilno. Vsako prvo sredo v mesecu se tako en kup drhali ob 5:30 zjutraj brezglavo usuje po nekih bližnjicah in potkah, kjer je sam ata Kostelič definiral pojem treniranja klancev. Potem je pa tu še Mrak kombinacija, kjer se en kup drhali brezglavo usuje po nekih bližnjicah in potkah vsepovsod po Sljemenu vsako sredo ob 18:30 zvečer. Pri tem je proga vsakič drugačna, zadeva pa poteka samo v januarju in februarju. Proga je znana v naprej, tako da se da variante naštudirat prosto po Prešernu do amena. Dva kola sta že mimo, pa si poglejte karto. Ta brihtni ste do tu že pogruntali, da se obe zadevi dvakrat v letu pokrivata. In res je. Prvi sredi, ena v januarju in druga v februarju, sta prizorišča enega takega boja pri Termopilah. Ti dve koli JGL-ja namreč štejeta tudi za Mrak kombinacijo. Še več. Tisti, ki se je sposoben zoorganizirati in pride na jutranjo in večerno tekmo, dobi bonus točke. In zdaj boste vprašali, kdo je tako trčen. No, dragi slovenski orientacisti in ostali mimobežniki, na totih tekmah se po noči v hosto usuje gruča velikosti ene slovenske ligaške tekme. In ta gruča je penasta. Hrope od sluza ki se cedi po grlu, ker ni časa kašljat. Trga trnje in grize kolena. Brutalno, vam rečem. Priprave na dirko, še posebej ono Mrak, kjer gre za vprašanje variant, trajajo DNEVE. Ma kdo od vas se je kdaj tako pripravljal na KATEROKOLI tekmo? Jaz se nisem niti za svetovno. In pazite to: V mrak kombinaciji je 5 lig z 10 tekmovalci v vsaki. Da napreduješ v višjo, moraš biti med prvimi tremi. Če si med zadnjimi tremi, padeš v nižjo. Jaz letos tekmujem prvič, kar pomeni, da bi potreboval 4 leta, še preden bom sploh dobil priložnost potegovati se za naslov Mračnjaka! Mislim ej... špas, preprosto špas. In zato me do nadaljnjega najdete v Zagrebu.
12. 1., Andraž:
Uk dneva:
Čistilka, ki pride v službo po tem, ko se je reden delavnik ostalih že končal, ve vse o prehranjevalnih navadah vseh zaposlenih.
Hec dneva:
Čistilka in fokopirničarka, ki operirata v različnih dobah dneva, sta na bojni nogi. Res, hierarhični boj je glavno gonilo človeštva.
11. 1., Andraž:
Evo ti.
Ps.: Dober post. Zelo dober.
8.1., Jaka:
Pa kaj je zdaj to? Jaz pišem najpogosteje na Slo-O, to mi ni nič všeč. Bubi tu in tam napiše kakšno fantastično zgodbo, to je pa to. V OK Azimut bi lahko malo motivirali svoje mladce, morda pa se skriva kak pisateljski talent.
Ko sem že pri mladcih, ugotovil sem, da je žal tako, da v najstniških letih ne znamo ceniti dela nekoga drugega. Mladinski selektor opravlja veliko delo, pripravlja domače naloge, a odziva ni. Sam bi v tistih letih verjetno ravnal enako, sladko bi me bolel patak za trud nekoga, a zdaj na vse skupaj gledam drugače. K sreči so pubertetniki vsaj glede trening kampov bolj zagreti.
Berite.