BLOG - ANDRAŽ

SEZONA: 2007, 2008, 2009, 2010, 2011, 2012, 2013

2013

22. 12.; Andraž:

Danes še ena tekmica. Poglejte dnevnik.
In pa tale filmič.

15. 12.; Andraž:

Zabavno je opazovati samega sebe. Ta vikend dve tekmi (za vse surfanja manj vešče: do mojega spletnega dnevnika se dostopa preko moje podstrani. Seveda lahko pa kadarkoli poiščete povezavo na eni od starih objav spodaj). Na prvi se nisem gnal in se odrezal super, na drugi sem se gnal in se odrezal super. Kako?? Po vsem stresu, ki sem ga deležen zadnje tedne? Po vsem pomanjkanju količine treningov in še pomembneje, odsotnosti kontinuitete? Če paže lavfam je to kakšna tekma v obliki štart na polno potem pa pune bombe.

No, pustimo to, raje naj vas usmerim na novice iz severa. Ne tako daljnega, a tudi Češka je eksotika za nas.

10. 12.; Andraž:

Eno od mojih prepričanj je, da veliko ljudji ni odkritih do samih sebe. Če bi ljudje priznali svoje želje, potrebe, občutke sami sebi, bi bilo veliko manj nezadovoljstva, osebnih travm, občutkov manjvrednosti in podobno. Seveda je poanta vsakega principa to, da sem mu zvest takrat, ko je govora o meni samemu. Priznati si občutke, ki jih bom najenostavneje opisal z 'bedni', zahteva sprejem resnice, da sem jaz sam malce 'beden' (iz angleškega 'bad'). Pomagal mi je nauk Boba: "pregrizni drek" (to je trener! Treniral me je za življenje, ne samo za šport).
V nedeljo sem tekel na enem 11km dolgem trail-u blizu Pule. Tokrat sem se počutil zanič. Kakšna naverjetna razlika med to tekmo in tisto izpred 14 dni! A vse je skladno z načrtom; da ne boste mislili.

Na poti v službo je na enem semaforju plakat z napisom "zaspite z Lavando"; mislim da je govora o jogiju, a vse kar jaz vidim je ena blond bejba zavita v vijoličast trak. Valjda leži na jogiju, drugače bi ji bilo neudobno, a nisem prepričan. Vsak dan upam, da bo na semaforju rdeča luč in v službi sem do prvega bolj burnega sestanka čisto raztresen.
Ah, ta drobna zadovoljstva.

8. 12.; Andraž:

S prehodom na mp3 format in minimaliziranimi predvajalniki, ki ne potrebujejo več medija se je doba izdelave tematskih kompilacij končala. V arhivu še imam albume z zapisom, kdaj in s kakšnim namenom sem cd-je izdelal in pesmi, ki sem jih zapekel nanje. Poteza s kompilacijami, ki sem jo začel z odpravo na Portugalsko leta 2007 je rodila več, kot sem pričakoval. Asociacije, ki jih sedaj vzbudijo pesmi iz teh kompilacij, so neprecenljive. Zadnjič sem poslušal slišal skladbo, ki je nisem znal popredalčkati. Na predvajalniku je pisalo, da je iz albuma WOC. Kakšen WOC?! Aaaaa 'Wacky Obscure Construct' narejen za svetovno na Madžarskem leta 2009. Lepe hoste, dobre tekme, uživaški hotel, začetek razpadanja ekipe, velika pričakovanja, velika razočaranja, dolge avtoštrade in mnogo, mnogo časa za kompilacije.

27. 11.; Andraž:

Zadnje leto moja vsaka večja športna aktivnost (ki zahteva odsotnost daljšo od enega vikenda) rojeva novo neljubo posledico: strašen psihičen stres v tednu po aktivnosti. Ker moja stroka sodi med kreativne (kakor mi je prijazno razložila ena anketarka) in ker sem strokovnjak v moji stroki si izmišljam vedno nove načine eliminacije teh neljubih rojstev (nisem pa dovolj kreativen, da bi izvedel abortus). Zadnji vikend sem trening kombiniral z aromaterapijo in masažo. Rezultat je bil neverjeten.
Posledic maratona že nekaj časa ne čutim več in ne morem se več pretvarjati, spet si moram priznati, da ne treniram izključno zaradi lenobe. A tudi to je fino - sem vsaj formatiral disk.

14. 11.; Andraž:

Sem gruntal, če bi zopet kaj napisal pod odprave; Sodeč po koledarju odprav fig niste držali dovolj. A če je kakšna odprava odpadla, sem si hitro našel kakšen nadomesten razlog za odsotnost. Takšnega tipa je bil tudi minuli džir po Atenah (glej dnevnik). In če sem v dnevniku dovolj natančno opisal športni del, moram o nešportnem delu še razmisliti, če sodi na špornti blog. V tem času se zabavajte z iskanjem štadiona na katerem so organizirali prve moderne olimpijske igre in na katerem je bil cilj Atenskega maratona na naslovni fotografiji.

3. 11.; Andraž:

Danes sem po dolgem času obiskal Kamenjak. Sem zadel trenutek; tečen jugo je mene radostil in morje razbesnel, sonček se je tepel z oblaki in ravno tisti trenutek zmagoval, skale kot vedno tako seksi prišpiljene... Mah, kaj bi govoril.

23. 10.; Andraž:

Zadnja misel, ki sem jo dodal me je sprva pritegnila, v naslednjem trenutku pa asociirala na neprilagodljivo, ozkogledo, trdoglavo osebo, ki povrhu vsega še komplicira in s katero sem trenutno v konfliktu (da upravičim pravilnost mojega stališča: vsi, ki imamo opravka z njim, delijo moje mišljenje). Skratka, nerazumna oseba. In potem se z mislijo nisemveč strinjal. Ker zaradi njega se svet nič ne spremeni - svet se ga samo izogne. No, ampak dalo mi je misliti in daje misli vrednost.
Trenutno sem super. Simptomi so mimo, spet se deklariram med zdrave osebke. Trening kamp je dvignil energijo na višji nivo v pravem trenutku, da se je zdravljenje še pospešilo. Bilo je super. Kot ponavadi, karte so v arhivu.

16. 10.; Andraž:

Zainteresiranost je z odpiranjem povezav eksponentno naraščala v navdušenje; upam do bo tudi vam.
:o
:)
XD

15. 10.; Andraž:

Prejšnji teden sem pogruntal, da se obeta sprint trening kamp! (ja, nisem na tekočem - trenutno sem celo zaprt) Ob misli me je prešinila asociacija na dogajanje pred 4 leti, ko je na finskem legendarnega selektorja Janne Salmija zamenjal njegov pomočnik Juha Taini. Situacijo poznam, ker je bil takrat slednji blizu nečesa podobnega mojemu trenerju. Ob prevzemu oblasti je Juha takoj stopil v akcijo in uvedel kup sprememb; od administrativno-vodstvenih, preko teoretično-principalnih do čisto praktično-izvedbenih. V sistemu kot je 'finska članska reprezentanca' je to precej radikalno dogajanje in mogočnosti situacije se tudi jaz, navajen dela v slovenski reprezentanci, takrat nisem zavedal. Ena od sprememb je bil tudi Juhin zaključek, da finci zanemarjajo sprint. Spremembe v organizaciji so zahtevale svoj čas in njihov prvi sprint trening kamp se je zgodil šele leto kasneje. Hitro je oblikoval tudi čisto ločeno ekipo za sprint, z novimi tekači (nikogar ni izločil - a stari tekači se niso najbolje izkazali), novimi trenerji, lastnim koledarjem priprav in tekem ter podobno. Stvar sem sprva z zanimanjem spremljal, potem sem pa pozabil na vse skupaj z oddaljitvijo od situacije. Letošnji rezultati iz svetovnega na finskem so v moje zavedanje prišli iznenada a kljub temu, da so predstavljali zelo velik informacijski kamenček, so padli v mozaik zavedanja tako lepo, da sem se samo na široko nasmehnil, očaran. Prav takšen nasmešek je izvabil tudi pogled na urnik prihajajočega prvega slovenskega sprint trening kampa.

Ta vikend sem se boril v vojni nekoga drugega. Vedrani je uspeh na bohinjskem trekingu, kjer sva zmagala, odprl možnost po zmagi v treking ligi Alpe Adrija. Bil sem nervozen, če bom opravil svojo nalogo dobro (karte za treking so daleč od informacijsko polnih orientacijskih kart) in zato nisem bil sposoben poslušati intuicije na 2.kt, kar je na trekingu pogosto potrebno. Par minutam ovinka ne pripisujem velike teže in s celotno predstavo sem zadovoljen. Orientacijsko zanimiv treking, čudovit dan in čudovit teren, vsaka čast Alenu Paliski, neverjeten je.
Borbo za prvo mesto med ženskami je bilo zanimivo gledati v živo. Osebno nimam veliko izkušenj s tovrstnimi situacijami, ker sem na progi v glavnem sam. Taktiziranja nisem vajen. Ker je bila tokrat moja hitrost hendikepirana, nisem znal izkoristiti orientacijske superiornosti; ponavadi odšprintam v grmovje in ostalo je zgodovina. Za tokratno situacijo pa nisem imel arzenala. Situacijo postavljam ob bok mojim predstavam na trail tekmah in na tekaških tekmah, kjer pogosto popušim zaradi netaktičnosti in zaletavosti. V stiku s tekači se izgubim in skurim. Na tekaških dirkah sem v preteklem letu nabral nekaj izkušenj in zadnje čase mi uspeva, na trailu in v dogajanju ta vikend se pa še vedno ne znajdem. No, Marija je imela psihološko (in tudi realno) prednost zaradi kasnejšega štarta, njena ekipa se zna orientirati in je poznala teren, sama je pa že ničkolikokrat dokazala, kako dobra tekačica je. Vedrana me vedno znova preseneti s svojo predstavo (glede na njen trening in osredotočenost) a njena ekipa (jaz) čudežev pač ne zna delati.
Čudovit dan je zaključila razglasitev Alpe Adrije treking lige. Letošnji cilj, prvo mesto, je izpolnjen in to superiorno. Občutek mi kvari Ljubas. Pogrešam ga. To me spomni na besedilo, ki sem ga nekoč bral, kjer pisatelj razlaga, da ljudje nismo samo fizična in trenutna pojava v tem svetu. Predstavljamo tudi mehanizme, sisteme in procese, vpete v kulturo, gospodarstvo in skupnost ljudi. Vse to se širi okoli nas kot aura in ko je enkrat v pogonu opravlja funkcije skoraj neodvisno od nas z inercijo, ki presega našo trenutno minljivost. Če nas kot osrednji lik in razlog mehanizmov odstraniš, se bodo kolesja vrtela naprej, procesi bodo tekli in še nekaj časa bodo vodili skoraj samostojno življenje. S časoma bo inercije zmanjkalo: bančni računi se bodo zaprli, pogodbe iztekle, stopinje bo izpral dež in zbledeli bomo iz spomina. V primeru Ljubasa: frajer bo še dolgo živel.

Trenutno sem na prostovoljnem priprtju. Za potezo sem se odločil, ker drugače ne znam počivati, kar je edini način, da končno ozdravim. Z zaprtjem sem našel voljo tudi za dieto, za toplo obleko in predvsem počasnejši ritem. In zdaj surfam, kaj pa naj! In našel sem tole, kjer zverina Lakanen piše: "I did no mistakes whatsoever, and I had less to do better than Gueorgiou. Of course, there were some places I lost 10-15 seconds because of a little bit worse runnable places and so on, but THE WHOLENESS WAS ABSOLUTELY FANTASTIC". Zelo lepo nasprotje Tieri-jevi teoriji, s katero se, če še kdo slučajno ne ve, ne strinjam.
Par odstavkov nižje si pa preberite, komu vse se zahvaljuje - da dobite občutek o velikosti njegove OSEBNE ekipe.

8. 10.; Andraž:

Alpe Adrija pokal mi je dal misliti, hkrati mi je tudi odkril pozabljeno; Forma ni tako padla. Ali je občutek o fizičnih sposobnostih, ki je prisoten zadnji mesec posledica reorganizacije v telesu, poletne zaspanosti, sledov rahlega bolehanja ali kakšne resnejše telesne hibe, bom ugotovil s časoma. Ta vikend sem si dokazal, da znam teči hitro; sicer ne dovolj, a hitro.
Opisi dirk so v dnevniku, karte v bazi. Večkrat sem ubral varianto okoli, ko bi moral naravnost. Sem si mislil svoje, ko sem bral Brzijeve opise , pa vidim, da nisem nič drugačen. Kompas mi ne gre. A zanimivo, kako je boljši in nov model izboljšal mojo predstavo! Stabilnejša igla, manj nihanja... En kompas mi je pred 14 dnevi čisto odpovedal; mehurček prevelik in igla ni mogla več točno kazati. Se sprašujem, če so tudi drugemu padle sposobnosti zaradi spremembe v tekočini...
Nekdo (le kdo?) ureja na OZS strani bazo rezultatov tekmovalcev; tudi primerjava med tekmovalci bo mogoča. Po brskanju sem izbrskal sebe. Andraž vs. Klemen = 6:0 :)
Za konec pa še malo lepote.

3. 10.; Andraž:

Praktično nič nisem delal cel teden. Se počutim slabo zaradi tega, ampak nisem treniral zato, ker se počutim slabo. Izgleda, da je sinusoida počutja spet zašla v vode depresije. In tako poslušam Zmelkoow depresiven štikeljc, pečem pečenke, pijem buteljke (časi piva so zbledeli s samopriznanjem, da nisem več študent - sem napredoval a?!) in se smilim sam sebi, ker se mi res nič ampak RES NIČ ne ljubi, pri čemer je šport zadnja aktivnost na spisku..

30. 9.; Andraž:

Prestavil sem OKB stran. Sem prav zadovoljen. Zdaj imam tudi pogoje za nadaljnje ustvarjanje; ne pravim, da bom, a imam vsaj pogoje. Pomembnost tega (da imaš pogoje), sem pogruntal ob nakupu MagicShine lučke pred cca 4 leti. Kupil sem si jo, ko sem začel pogosteje zahajati v skandinavijo in sem načrtoval udeležbo na Juko/milli. Nisem nameraval trenirati ponoči a ko sem bil na trening vikendu z Edijem v Pliskovici in sem imel vse pogoje (lučko) se je v nekem trenutku poklopilo vse potrebno za preskok na višji nivo: bil sem motiviran, imel dovolj energije, čudovit teren pred nosom, bil sem na trening kampu, kjer se pač trenira, imel sem družbo, kateri sem se lahko dokazal in nisem imel izgovora, da ne morem iti (če sem pa ravnokar dal 100€ za lučko). Takrat sem spremenil lastne standarde. Če ne bi imel lučke in z njo pogojev, se ne bi spremenilo nič.
Vikend zabaven. Ker sem v AA ligi že praktično zmagal (šteje 5 tekem od 7), sem se posvetil V, ki se bori za uvrstitev in si je do zdaj sama izborila prav dobro pozicijo proti "navezam". Glede na čudne občutke iz preteklega vikenda se mi tudi ni zdelo pametno naganjati se, kljub temu, da me je mikalo (dobra konkuranca). Več v dnevniku, karta pa je tukaj.

26. 9.; Andraž:

Splača se pisati blog. Hvala vsem za inforomacije o prenočiščih v Bohinju! Lepo od vas. Sem pa ugotovil tudi, da nisem izrazil vsega kar sem želel: Na Cresu so cene prenočišč kvečjemu za malenkost nižje od cen v Bohinju. Le da so na Cresu nas trekerje po rokah nosili, ta vikend se mora pa vsak sam znajti.

Vsaka posameznikova aktivnost izhaja iz njega samega in zdrava je, če je zdrav posameznik. Ta stavek lahko zapakirate v navodila za pravilno vadbo v fitnesu, za pravilen način tekmovanja na šahovskih turnirjih ali treniranje orientacije - teci svojo tekmo, ne obremenjuj se z drugimi, tehniko izvajaj pravilno... po domače povedano: bodi dosleden, skoncentriran in čustveno neobremenjen. A če bi vam povedal samo zadnje besede, se vas ne bi dotaknile. So preveč neoprijemljive. Potrebno jih je preoblikovati v neko reklo, stavek, navodilo za uporabo. Za to preoblikovanje iščemo trenerje, guruje, mojstre. Moja ideja je, da lahko veliko (ne vse!) naredimo kar sami. Potrebno je le eno: biti zvest sam sebi in si PRIZNATI kar nas muči. Za tovrstno aktivnost pa je treba trenirati - razmišljati. In zato vam znova dajem čtivo.
Zadnja objava me je razvedrila. Delno meni neznana tematika, vse skupaj povezano z znano v lep paket.
Dve misli brez odgovora:
"Slovenija vedno zaostaja. In nima pojma, kaj bi z mladimi. Ne ve, kako jih vključiti drugače, kot da jih uči svoje vzorce in dogme. “Kar je delovalo za nas bo tudi za vas!” In ko se to izkaže za neumnost, se jim očita, da nimajo lastnih idej, nimajo volje, se ne znajo povezati."
"Kako dolgo lahko odraščaš, preden spoznaš, da ne boš nikoli odrastel?"

Ps.: Večkrat sem bil pozvan, naj že končno uredim možnost komentarjev... ja, ja. Saj ne, da nisem za debato: andrazokb(opica)gmail.c...

25. 9.; Andraž:

Še en kraljevski podvig.

16. 9.; Andraž:

najprej dve povezavi: Sem gledal posnetek finiša iz svetovnega prvenstva v triatlonu. Britanec in mehičan sta se klala zadnji km na življenje in smrt. Britanec je 10m pred ciljem omagal. Sem mislil, da je bila situacija nekaj posebnega, potem sem pa malo pobrskal po internetu in naredil en kolaž.
In še drug ocvirek: Poglejte tole plezalno steno. Kul a?

Čez vikend sem bil v gozdarski hiški sredi prekmurskih gozdov. Brez vseh signalov, vodovod priklopljen preko hidroforja. V 3 dneh 7 ur na karti in to ne na iztekih. Sem se konkretno izmozgal. Ni bilo enostavno locirati objekta za kt. na teh kartah. A užival sem zelo in tudi svoj načrt izpolnil: biti veliko na karti in se fizično utruditi, a ne uničiti. V nedeljo so me mučili glavoboli, morda tudi vročica. Tako da zdaj počitek do Cresa.

4. 9.; Andraž:

Danes še eno rano vstajanje in JGL za zajtrk. Lažje mi je vstati, ko grem s kolesom v službo, kot za to neusmiljeno nažiganje, čeprav vstanem v obeh primerih ob 4:25. Tekma zanimiva. Nikica se je nekaj šparal a v njegovo preračunljivost ne dvomim; zagotovo ve, koliko točk potrebuje za skupno zmago, današnja zmaga je pa pripadla Soboti s fantastičnim časom 34:41. Nasploh je bila danes odlična konkurenca, prvih 9 v 40'!
Za malico sem pogooglal nekaj imen, ki mi jih je včeraj natrosil kolega na žurki v čast povratku tekačev iz UTMB in odkril sem tale filmček. Priporočam, da ga odprete v celozaslonskem načinu in pustite, da se v celoti naloži pred ogledom. Na tipa me je sicer opozoril že dolgo nazaj Jay-Z, gre pa za isto osebo, ki je pred časom naredil on nor podvig: Eiger, Mönch in Jungfrau v 12h15', kar je vključevalo spuste s padalom.
A nisem se ustavil tu. Youtube je subtilno zaznal moje zanimanje in mi kmalu ponudil tale filmček. Za konec sem pa cedil sline nad turo okoli Materhorna . To moram enkrat obiskati, čeprav verjetno ne v stilu tekme. Kaj sem naspiridan! Popoldne grem do Brzega, že vidim, da ne bom zadovoljen z nič manj kot vrhom Crnika! (če pa same vrhove gledam...)

2. 9.; Andraž:

Vzrok in posledica: Sem bil v Lidlu in sem videl perfektno pumpo. Tako, z vsemi nastavki, merilcem tlaka, velika, črna. 8€ - preveč, glede na to, da imam eno čisto v redu pumpo doma. A k vragu, frajerska je bila. Sem jo kupil in včeraj napumpal mojo specialko kot je še nisem nikoli. Pot služba-Zagreb sem danes opravil celih 10' hitreje!! Ja, ja, priznam, včasih imam malo vetra v prsa, danes ga ni bilo. Pred službo nisem imel 50km ture ampak samo 10km. In pred koncem službe sem se dobro najedel, da me ne bi spet zvilo po 15km. A vseeno: splača se imeti dobro opremo. Je užitek.
Predvčerajšnjim sem bil na štafetnem triatlonu. Moj je bil tekaški del. Moj kolesar je bil kar počasen, zato sem po štartu prehiteval tekmovalce kot da stojijo, dokler nisem prišel med malo hitrejše tekače. 3,3km na valoviti cesti sem stisnil v 11'43''. Od tega moram odšteti tranzicijo (kolesar je moral priteči v cilj), vedno je pa tu vprašanje, kako natančno so izmerili razdaljo. Gledam rezultate triatloncev in ugotavljam, da sem hitrejši od njih - če gledam izključno tekaški del. Po eni duatlonski izkušnji imam spoštovanje do menjav disciplin; takrat me je ubilo. Moram se preizkusiti na triatlonu; me matra firbec!

30. 8.; Andraž:

Včeraj sem obiskal prijateljico, ki si je sredi vzpona na Materhorn izpahnila koleno. Dva podatka za izhodišče: Videla je Kiliana, kako trenira za podvig, o katerem sem pisal 23.8. in pokazala je slike poti, po kateri se je ona vzpenjala gor (njena ekipa je po opravljenem reševanju šla na vrh) in po kateri je rekord podrl tudi Kilian. In zdaj zaključek: Kilian je nor. Ne, ne verjamem, da je še kdo na tem planetu sposoben česa takšnega. Res je, da mu je tudi kakšen slovenec blizu po tekaških sposobnostih a teči po takšni strmini, takšnih stenah, grebenih in nad takšnimi prepadi ne znajo. Ne verjamem. Ker nikomur sploh ne pade kaj takšnega na pamet! Da bi šel brez majice na Materhorn. Seveda je še kdo na tem planetu, ki se počuti na višini domače. Kilian ni unikat po posameznih sposobnostih, je unikat po kombinaciji sposobnosti. To, da se je preusmeril v takšne ekstremne podvige raje kot da bi naprej nizal zmage na vseh svetovnih vzdržljivostnih tekmah, se mi zdaj zdi popolnoma logično in pravilno. Ker je to on, to je njegova stvar.
Upam, da ne bo naredil tistega enega napačnega koraka.

Jaz sem zadnje dni lenaril. Ko sem imel uro dve časa sem raje pogledal kakšen film. Vedel sem, da nedeljska tekma ni mogla miniti brez posledic in da bi se moral izteči. A uspelo se mi je samo malo razgibavati pred ekranom. In včeraj sem žel, kar sem posejal. Šel sem delat tekaške vaje in že na ogrevanju so me bolela meča. Grdo. Opazil sem tudi, da spet drsam z eno nogo ob drugo. To je znak, da sem šibek.

Sem tudi razmišljal zadnje dni. O džirih, ki jih izvajam okoli Pule. In da nimam tega s kom deliti. Pogosto med tekom po Kamenjaku ali recimo zadnji vikend, ko sem odkrival nove plaže, se spomnim na Brzega. Pogrešam ga. Moram ga kaj obiskati, preden mi mrkne na Češko.

26. 8.; Andraž:

Še en lep vikend v žepu. Ker se zadnje čase precej atletsko udejstvujem, sem se včlanil v atletski klub. Ker se udejstvujem v Istri, je klub od tam. In ker sem delavec, se klub imenuje Radničko Sportsko Društvo Uljanik Brodogradnja, grupa za trčanje Maraton (dajte, izmislite si boljše ime, da vas vidim!!). Klub je velik in resen in zahteva resnost tudi od svojih članov. Recimo če se člana povabi na zaprt klubski memorialni tek, ki mu sledi klubsko tekmovanje na 5,5km s 90m spusta in 100m vzpona ter zaključek v obliki piknika se član seveda odzove!
Šport na stran, v soboto sem med tem, ko je Vedrana spet podirala osebne rekorde na plavalnem maratonu, raziskoval okoliško obalo in lociral dve zanimivi plaži. Še isti dan sem se vrgel iz prve in potonil 10m globoko. Ven sem komaj prišel ampak to ni važno, važno je, da mi je morje spet všeč. V nedeljo sem se po nevihtni dirki in s polnim vampom zavalil iz druge. Laguna turkizna, naokoli skrivnostne votline za raziskovanje (mentalni opomnik: preveri, če je magicshine vodoodporna) in krasne plošče pod borovci. Plaža meji na nekdanjo vojno bazo, zato je ožje območje rešeno hotelov, apartmajev in drugih 'nebodigatreba' objektov. Kar še ne pomeni, da je plaža prazna, seveda.
Nimam več kaj reči, dovolj sem se napihnil. Grem delat.

23. 8.; Andraž:

Zadnje čase se proz(or)no izražam na spletnem dnevniku in si ne vzamem časa za vas, širno občestvo. Nekoč sem od nekoga slišal pohvalo, da dan ni pravi, če enkrat ne preveriš stanje na OKB strani. Sicer je beseda 'nekoč' prislov a verjamem da ji v moji besedni zvezi lahko podelimo tudi značilnost pridevnika in sicer kakovostnega.
Verjemite, da ne gre urejenost okb streni nikomur bolj na živce kot meni in če kmalu ne najdem volje, da zamenjam server, bom našel voljo da vse skupaj izbrišem. A dovolj jamranja. Pišem, da z vami delim navdušenje. Nad tem podvigom. Noro. Včeraj so mi reševali prijateljico iz Materhorna, danes pa to izvem. Pred dnevi sem se pogovarjal z B-jem in strinjam se z njim, da naš Kosovel ali Kuhar nista slabša tekača; imata le slabši marketing (čudovito alegorijo na to temo najdete v malo manj čudovitem filmu 'end of days'). Druga skrivnost so priprave, kot je razvidno iz članka in kot jaz že dolgo govorim (pa nikakor ne pokapirate, da je to moja ključna skrivnost - verjetno iz podobnih primerov izhaja reklo "kar želiš skriti, obesi na oglasno desko").
Za konec še zanimivost: surfanje po internetu me je odneslo na tole skrito plažo. Tega še nisem videl. Kdo ve, kaj vse se še skriva tam notri! Popolnoma se strinjam z mislijo nekega računalničarja: "Ljudje ne dojemajo, da ima splet značilnosti ekosistema. In kot v vsakem ekosistemu tudi tu najdete plenilce in žrtve."

7. 8.; Andraž:

Dopust v Bovcu me je navdušil, verjetno boste naslednje mesece na straneh OKB gledali tamkajšnje slapove, rečice, grebene, gozdove...
Pred tem sem sodeloval v organizaciji OO cupa. Sama tekma se ni spremenila nič, jaz pa precej. Kar ni bila ovira, da ne bi šla skupaj. Razen organizacije se je sprememba opazila tudi pri popoldanskem teku s karto; ne vem, kako mi je Štonah lahko nekoč bil najljubši teren. A moja opažanja niso merodajna, se moram jemati z rezervo. Risnjak pred tem, kolesarjenje po Istri in džir Pula-Koper me zagotovo niso pustili v formi za grizenje vseh tistih klasičnih OOcupovskih kamnov. Pač, nisem več študent, da bi lahko počival ko bi meni sedlo.
Znova v Puli, vročino po tednu v hribih težje prenašam. Saj ne da je tu več sonca, je pa več vlage. Res ni za živet, kaj šele gibati. Razbudim se po 20.uri in potem se mi ne ljubi iti spat. Posledično seveda zamudim jutranjo svežino. A to moram spremeniti - čez 3 tedne so napovedali koloture (šprint tekma v klanec na izpadanje) in tam želim biti v formi.

22. 7.; Andraž:

To soboto trail na Risnjaku. Moja druga bitka v tej džungli in drugi ocvirek. Morda ne veste: pred dvema letoma sem se šel v tiste hoste, ki sem jih kot mladinec po orientacijsko ničkolikokrat prevandral (takrat so hrvati imeli ekipo in smo slovenci hodili k njim na treninge. Kasnejša pomoč njim na svetovnih, ko je bila naša ekipa večja, je bila vedno samoumevna), igrat trekerja. Dve leti nazaj sem bil še v "light" kategoriji, v kateri sem (mimogrede) raztural. A ne tistega dne na Risnjaku. Takrat sem raztural sebe. Po korenini, saltu čez štor, kamnom v hrbtenici, gorski reševalni, katastrofalni bolnici v Rijeki in res prekrasni bolnici v Brežicah sem se celo malo zamislil. Morda je pa tisti dan zaznamoval začetek padanja hitrosti pri spustih. Tako kot je padec na treningu z vojsko v Prekmurju leta 2009, ko sem pridelal pretres možganov in sem zlomil očala, dokazal, da očal res nima smisla nositi - so samo strošek. No, morda sem se res upočasnil. Morda sem postal previdnejši. Morda se pa tisti pretres možganov pozna. Tokrat sem se na Risnjaku namreč izgubil. Da, na označeni progi, na trail tekmi, sem se izgubil.
Kaj naj rečem? Naslednjič me bodo verjetno ugrabili vesoljci. Hej, meje je treba premikati, a ne!
Več v mojem dnevniku.

16. 7.; Andraž:

Sobotne tekme ne bom posebej opisoval, počakajte opis brz-ko-šib-e. Ali pa poglejte moj dnevnik. Raje se bom posvetil zadnjemu pripetljaju, današnjemu džiru služba-dom. Po 5km sem postal lačen. na 8.km sem postal LAČEN! Naenkrat sem pokapiral, da luknja v želodcu napoveduje skorajšnjo katastrofo, ne samo lakoto (katere tešenje je čista razvada mimogrede). Zavrtel sem telefon in prosil Brzega za kos kruha. Je bil sicer sila pripravljen pomagati a nahajal se je na zajli in ga nisem imel srca sneti. Na srečo Krška vas premore tudi štacuno. Med pohujševalnimi revijami je prodajalka zbrskala tudi en burek. Še kar frišen in sila dober. Dva km je trajalo, da sem ga snedel, ko sem naletel na murvo. Nisem si še dobro splaknil rok z bidonom, ko sem naletel še na divjo češnjo. Nažrl sem se kot zmaj. Nadaljevanje je minilo brez večjih zapletov. Zdaj sem sila zadovoljen in spuščam blup-glug zvoke ter modrujem, kako je Brzi že davnega leta 2001 pogruntal, da Hribar vedno najde hrano.

24. 6.; Andraž:

Na plaži sem si našel seksi luknjo v skalah pod pritlikavim borovcem, do katere vodita dva skoka čez butajoče valove. Prizor na bližnji briunski otok, ki ga uokvirjata pečina in baldahin vej, občasno zamegli le morje s pluskajočim pršičem, a mu tega ne zamerim, saj hkrati duši tudi ropot in vreščanje.

Ravnokar sem užival v branju dogajanj na jugu pri čemer sem ugotovil, da sem že dolgo neupravičeno tiho. Prejšnji vikend Thermenland. Opisi so pod kartami. Kot boste verjetno opazili, sem po tekmi rahlo navdahnjen; sem mislil - da sem slab!

Na rogli mi je Jure the Dreamer predal karto iz 10mile. Še zdaj ne morem verjeti, da je na karti tako enostaven teren nudil tako brutalo od tekme. Ni mi jasno. Res so čudni ti skandinavski tereni. Da sploh ne omenjam kako težko mi je bilo dešifrirati, katere kontrole so bile moje!

Še zadnji surferski zadetki: Killianov trening: španciranje po vrhovih.
Reklama je tako dobra, da jo delim tudi izven facebooka: brez komentarja.
Dokaz, da Tarantino nima originalnih idej (še vedno je izjemen realizator in še vedno ga obožujem): čisti death proof.
Če sem te slike že delil z vami jih še enkrat.

Zdaj se grem pa zmočit.'

5. 6.; Andraž:

Četrtek: Škocjanske jame. Neverjetne so. Priporočam.
Petek: 16h igric. Potreboval sem pranje možganov. Bolje, da ne razlagam zakaj.
Sobota: 8h32' pustolovščine.
Nedelja: po dveh neprespanih nočeh 4h furanja. Pri Postojni sem si vzel 15' pavze za kinkanje, nato sem pa večal glasnost dokler nisem preglasil mimobrzečih čoperjev in mojega počenega auspuha. Nažigala je kompilacija št.21: "When you go, go with a smile", narejena za WOC v Trondheimu. Korni, Pantera, Sepultura in to. Jaz sem pa nažigal po Rogli. V mislih. Se je obrestovalo.
ponedeljek in torek paf in pof. Čisto sem pif.
Danes zjutraj sem se nekako spravil na JGL. Na štartu sem še imel neke zaloge, ki sem jih res šparal a sem kljub temu crknil že po 15'. No, kljub temu mislim, da je bil to dober trening.

26. 5.; Andraž:

Začel se je vikend. V petek sem imel privilegij slišati tega umetnika. Zdaj vidim, da na albumih ne uporablja toliko efekta odmeva, kot ga je v živo in s katerim me je res zadel, ko je izvajal nostalgične štikeljce na tako psihadeličen način. Tudi njegovega trenutnega kitarista na internetu ne najdem, kar je škoda, ker mi je nazadnje usta tako odprl Stefanovski pred daljnimi leti na festivalu Lent. Doživetje ni bilo globoko samo zaradi še ne slišanih zvokov (ja, podcenjeval sem bluz, nisem vedel, da tudi kaj takšnega obstaja) in fantastičnega igranja; tudi če vam glazba ni všeč vedite, da je Otis prepričal može v kravatah, da so vstali iz stolov in se šli gnest pred oder. Gledal sem jih iz ozadja, kako se zibajo in zvijajo roke na kitarske rife. Neverjetno.

Včeraj je bila glavna aktivnost nabava rib na tržnici (no, in njihovo konzumiranje), danes bo pa tekmica na rtu v Medulinu. 9km me čaka, za kar se sploh ne počutim usposobljenega. Treniral nisem 3 dni zaradi različnih vzrokov, kar bi bilo čisto v redu, če bi včeraj izvedel načrtovan kratek aktivacijski trening. Škoda, da ga nisem. Danes mi bo manjkal.

Za zajtrk sem si privoščil malo interneta, ko nikoli nimam časa zanj. Štartal sem tule, nato sem našel motokrosistično varianto Tiomile. Potem sem naletel na te umetnije in sem moral malo bolj raziskati. Neverjetni so. Športi belcev ispadejo otročji ob teh norcih. Naslednji frajer vreden deljenja je tu. Meni najljubši video je pa še vedno tale.

Malo podrobneje sem pogledal tudi zadnje O treninge. Ne znam narediti zakljčkov. Napake so in to velike a oceniti kar koli glede nivoja utripa ali hitrosti, ki bi predstavljala mejo med natančnostjo in napako, najti tisto ključno pomankljivost v mojem orientiranju ali primerjati hitrost in utrip ispred let s tem sedaj ne znam. Morda je krivo to, da so vsi zadnji treningi bili zelo hitri in s tem sled ni natančna, morda so krive slabo natisnjene (ali tudi slabe) karte, morda ne znam analizirati treningov pri veliki hitrosti, morda se preprosto ne da ali pa ni kaj za ugotoviti.

16. 5.; Andraž:

9. 5.; Andraž:

6. 5.; Andraž:

5. 5.; Andraž:

26. 4.; Andraž:

24. 4.; Andraž:

17. 4.; Andraž:

11. 4.; Andraž:

Jutri se obeta začetek eden zanimivejših letošnjih projektov. Ker bo dolg ga nameravam obravnavati "v teku". K spremljanju ste vabljeni, k navijanju tudi. Naj odmeva po mračnih istrskih gozdovih!

8. 4.; Andraž:

Dajte pubeci, naj nekdo objavi karto da vidim tisto kt.6. Cela kategorija je na njej padla! Hehehe ajajaj fantje, kakšno mavrico ste naredili. So mladinke skoraj lepše!

3. 4.; Andraž:

A ste videli filmček na reprezentančni strani? Jaz sem navdušen. Kaj naredi dobra volja in pa predvsem dobra ekipa, ki te vleče! Ne vem, kako je izgledalo dogajanje v centru O scene (LJ) v času ko sem bil jaz tam a ko sedaj gledam kot zunanji opazovalec se mi zdi, da je situacija precej podobna tej v filmčku.
Dva tedna ne nameravam teči. Želel sem biciklirati a trenutno slabo kaže. Želja da potegnem ven specialko in še ponoči odbicikliram na šiht me že trga.

1. 4.; Andraž:

Poglejte odprave.
Ne, ne hecam.

29. 3.; Andraž:

Na Škofjeloškem trekingu sem po skisajočem 400m spustu (totalno brezpotje) na 2.kt pri zapuščanju kt na kuclu sredi travnika prav veličastno telebnil: mlahave noge so se zapletle v neko šibo, tako da sem klecnil in si razsul koleno, nakar sem se prekotalil naprej na levi bok. Med letom sem opazil, da je pod mano 1m brežine sredi katere stoji čudovit špičast kamen, glede na barvo in odsotnost kremenovih vsadkov ga bom imenoval skrilavec. Ker nisem želel prileteti s hrbtom na ta kamen sem se ob pristanku na bok odrinil in preletel kamen ter pristal na desnem boku, iz tega položaja je bil pa obrat in dvig v tek s pomočjo inercije samoumeven. Marjan, ki mi je sledil ni nič opazil dokler nisem 100m kasneje začel šepati. Koleno me je bolelo celo progo in me boli še danes. Problem je v tem, da ne znam oceniti, ali je to bolečina 1 (lavfaj pa bo minilo) ali bolečina 2 (pozor! poškodba se bo "ojačala", če ne boš nehal teči). Dilema mi precej sivi lase glede na to, da je jutri že naslednji treking.
Nagibam se k temu, da bi štartal v smislu "se bom že pocajtal do naslednjega treka v juliju". Me pa muči tudi to, da ne bo v teku nobene estetike, ki jo iščem. Moj tek bo grd. Tako kot bitke kralja Pira. Tako kot prodaja na tržnici. Posiljeno. Brez elegance v gibanju.

26. 3.; Andraž:

Še en vikend še en trek. Ta je bil drugačen. Preberite v dnevniku.
V ponedeljek mi še masaža ni prijala. Ni v redu. Sem oblikoval eno zanimivo ugotovitev, a ne bom danes razglabljal. Grem domovo se z deko pokrit.

22. 3.; Andraž:

Danes sem sanjal. Zelo resnične sanje. Slišal sem en štikeljc na radiju in bil je ZAKON. Zapisal sem si naslov, da si ga bom snel iz neta. Zjutraj med pitjem čaja sem se spomnil, kaj sem sanjal. Spomnil sem se tudi naslova komada: Middle of the night. Za ritem so bili ciganski bobni, zraven nekaj malo kitar, basa in to, ena taka rahla mešanica balkana, ciganov in rocka, glas pa čisto metalski, vse skupaj daleč od Magnificovega groova. Ko sem se vsega tega spomnil me je prevzel en tak globok trepet, ki ga doživiš ob prisotnosti nečesa veličastnega. Zdelo se mi je, kot da sem vpogledal v kolektivno nezavedno, pri čemer je vizija pustila za sabo materializirano zlato zrno. Obnemel sem. Vse s čimer si sedaj belim glavo je kako realizirati tako reč? Pozna kdo kakšen band?

11. 3.; Andraž:

Lipica (oz. organizacija Lipice) me ni pustila suhega. Mišljeno popolnoma dobesedno, a tudi v smislu, da mi je tek s karto spet vzbudil apetite po orientaciji. Kot prvo, slab sem. (hitrosti trenutno seveda nimam, ker sem preveč osredotočen na trekinge, a to ni problem) Nimam sposobnosti teka po kamenju, branja karte med tekom in memoriranja karte. Sem pa opazil, da so izobraževanja za vaditelja in trenerja pustila sled; ko tečem večkrat opredelim, katero tehniko bom uporabil pri napadanju kontrole, s čimer svoja dejanja bolje ozaveščam. Zelo dobro! No, drugi dan sem odtekel elitno progo in jo opravil v slabih 39', pri čemer sem pred tem postavljal kontrole. Prvi so šli 30'. pri 5km to nanese zaostanek za prvim skoraj 2'/km! To, dragi moji, je izredno slabo. Je pa res, da bi na zaostanek 1'/km hitro spet prišel. Mi je pa dalo misliti, kako dobri so ti pobje. 6'/km po tako kamnitem terenu! Neverjetno. Naj mi nekdo od starejših pove: ali so najboljši bili sposobni na starih kartah lipice teči tako hitro? Seveda, upoštevati je treba, da je bilo zraven takratnih kart drugačno tudi trasiranje (dolge proge - več po poteh naokoli) in morda tudi postavljanje kontrol. Oprema po moje ne šteje. Prosim, naj mi nekdo napiše kakšen komentar: ali so tisti frajerji takrat na tisti karti znali tako zadevati kt. kot ji ti frajerji danes? Ali igra vlogo sodoben način risanja, kjer lahko iz karte razbereš "gostoto kamnitega terena" in ubereš varianto po tistem delu gozda, kjer je manj kamnito.

Vsake toliko naletim na kaj, za kar v trenutku vem, da bom za vedno nosil v spominu. Tokrat sem naletel na to sliko.

Še tretjo reč imam za izliti na to oblačno dopoldne: Oko mi je padlo na arhiv odprav na OKB strani in sem začel brati dogajanje na Portugalskem leta 2007. Očaran sem. Navdušen nad tem, kako netakten sem bil, zaletav, z neizdelano tehniko in brez znanja, brez hitrosti ali vzdržljivosti ali moči, a visokoleteč ter zagnan. Z glavo skozi zid in nasploh kot en junc. Očaran sem, kje sem bil in kje sem danes.

8. 3.; Andraž:

Ker vem, da je počitek najpomembnejši del treninga sem nanj vedno temeljito pripravljen. Trenutno sem v točki prevoja, saj zaloge zadnje nabave kopnijo, nove pridobitve so pa ravno načete. Od starih zalog lahko na sliki zasledite tri vhode:
- dalmatinski pršut (je podloga vsemu), korektno presoljen in prevetren kot predstavnik klasičnih delikates a od dobavitelja, ki mu doda presežek v mehkobi in duhu napram mesninam s krasa ali (bog ne daj) Italije.
- zaloga istrskega pršuta je že konkretno okrnjena (najdete ga v ozadju). Par porcij hranim za trenutke gurmanstva saj s svojo močneješo začinjenostjo in izredno nežno teksturo, kar je plod fotranja prascev z najmehkejšo istrsko mahovino (garantirano), spravi v pozabo še tako stresen dan.
- stari dobri špeh (le še kakšnih 20 dekc je ostalo od komada, ki sem ga nekdaj pri manipulaciji držal z dvema rokama), pošteno mesnat in suh, kot mi je najbolj všeč. Najraje ga uporabljam v kuhi za konkretiziranje jedi.

Od friškega materiala mesnin dominirajo salame. Nekaj pripravljenih za takojšnje konzumiranje (ena in pol sta že zgodovina) in tri pakirane, ker se nikoli ne ve, kdaj bo naslednja plača. Režem jih za las na tanko in elipse (salama se reže postrani, zapomnite si vsi vi mladi junci, ki nikoli niste delali v vinogradu) topim na jeziku, da začimbe odigrajo uverturo in da poslušalke brbončice navlažijo zrak. Šele nato po Bethovnovsko stopijo v akcijo zobje. V tem premišljenem tempu jih tudi režem - elipso za elipso, vsako s kar največ pozornosti in spoštovanja.
Na levi strani najdete klobase, ki jih imam najraje po kakšnem intervalnem treningu, ki me ne izčrpa tako, da bi crkoval od lakote in si znam odtrgati minutko za priprave hrane. Klobase zadegam v hladno vodo, kjer čakajo na mehčalni učinek vrele vode. V tem času točno 4,5' vrem par domačih jajčk, da so v vicah med mehko in trdo kuhanostjo, nakar vse skupaj razkosam na leseni deski in pospravim z veliko hrena.
V ozadju na levi najdete tudi čisto slučajno in nenadejano ulovljen kos bržole. Je precej neusmiljena in kot taka zaželjena le v časih najhujše jeze, a takrat nepogrešljiva.
Na desni pa potrpežljivo čaka še kozarček mesnatega koncentrata v obliki prave domače paštete. Njo vedno počastim z mlačnim domačim kruhom lastne izdelave in kilo ali dvema česna.

Kot vidite je večina živelja lično vakumiranega, kar mi omogoča manj obremenjevanja s primernostjo atmosfere, lažje zlaganje in enostavnejše transportiranje na piknike. Hkrati je ukrep tudi smiselen, saj omogoča manj prepariranja z dimom in soljo, kar mi je izredno povšeči.

Tako. Zdaj grem pa v Lipico. Pobje so že utrujeni od vseh teh tekem in treningov pa bom malo priskočil.

Ps.: škatle z mastjo in bisago z ocvirki nisem vlekel ven, bi potreboval večji objektiv.

6. 3.; Andraž:

Zadnjič sem dobil e-pošto, da se na letošnjem Pagu obeta divje internacionalna družba in gurmanski užitki mojstrov, ki so se kalili na Madeiri. Sledil je pripis, da frutek ni za šampione. Sporočilo je sprožil nemalo vzburjenja v meni in zadevo sem kojci moral preveriti pri najhitrejšem slovencu , ki mi je vse potrdil. Oklevanje o času odhoda je ispuhtelo v trenutku kajti tudi če nas Brzi ne bo zabaval s kakšno od svojih letošnjih bogatih anekdot je obisk potrebno podaljšati kolikor se le da, četudi to pomeni, da bom porabil malo svojega zlata vrednega dopusta.
Odhod je torej v četrtek.

Danes JGL. Ni se mi ljubilo ampak sem stisnil zobe. Ko enkrat stopiš na pot, kjer je prioriteta udobje, "kaj mi je to treba" stavkov in odlašanja "saj bom jutri" začne krivulja dogodivščin in doživljajev padati. In ko enkrat pada jo je sila težko obrniti. Zato vam polagam na srce: če že nimate volje po više/dlje/močneje stisnite zobe in vzdržujte trenutno stanje.

4. 3.; Andraž:

Včeraj "gozba". Ugotovil sem, da mi izrazi, ki sem se jih naučil kot mulec, pomenijo čisto nekaj drugega kot izrazi, ki sem se jih naučil sedaj. Gozba je hrvaški izraz za gostijo, ki sem ga ponotranjil v zadnjih letih. Gostija je izraz, ki sem se ga naučil ob branju knjig 5 prijateljev, kjer so govorili o gnjati in osličih. Gostijo mi je knjiga zelo, zelo slikovito vtisnila v spomin a kot večino drugih izrazov sem se tudi tega naučil skozi takratne oči, za katerimi so tičali takratni možgani s takratnim razmišljanjem in čustvovanjem. Kakor se je čustvovanje in razmišljanje s starostjo spreminjalo mi tisti izrazi nekako niso več predstavljali tistega, kar sem doživljal in zato sem iskal nove izraze. Žargon mi je to nudil. Ko se sedaj nabutam profiterol (o katerih bom kakšen dan sklamfal besedo dve) se jih nabutam s trenutnim čustvovanjem in razmišljanjem in ko um želi umestiti v spomin še ne doživeto doživetje ga želi ubesediti a ker je novo, stari izrazi niso ustrezni! V tem trenutku je nova beseda kot elektron za prosti radikal.
več...
Vikend
Karta

10 dni je okoli in čas je, da vas informiram.
Dobil sem dokončno potrditev, da je moja nova maserka resnično najboljša od vseh, ki so položile roko na mojo rit.
Ugotovil sem tudi, da masaža ne mora biti nujno boleča, da bi dosegla učinek.
Izvedel sem mladinski trening kamp, kar mi ne bi uspelo brez nekaj parov rok orientacistov, ki so me pokrili v trenutkih, ko nisem znal biti vsepovsod hkrati, bodisi umsko bodisi fizično. Hvala tudi nabritemu mladinskemu selektorju za zaupanje.
Nekaj malega tudi treniram in počutim se dobro pripravljenega za Marčana treking, drugo kolo AA treking lige, ki bo še bolj neusmiljen.
Zgodil se je zaključek lotešnje mrak kombinacije. Med drugim je ta masaker tudi vir neverjetne inspiracije; tule je zadnji izliv.
Zaposlen sem popolnoma, včeraj na primer s španskim vinom in slovensko klobaso. Življenje je res polno užitkov in zvečer komaj čakam jutro.

17. 2.; Andraž:

Brzi leta visoko, jaz pa daleč. Več teksta in povezav v mojem dnevniku. Zadnji teden sicer ne izgleda kaj prida ampak ne blati tedna pred vikendom, bi se reklo! Morda me je pa ponedeljkova masaža tako dvignila, da me vse nadure niso pokončale in da me petkov trening ni speštal (na dnevniku ne izgleda nič posebnega ampak sem imel tak musklfiber, da sem komaj pojedel svoj (sicer obilen) obrok na petkovi proslavi vseh postnih uspehov v preteklem mesecu).
Danes trasiram in premlevam ribe divljakuše, dobrote, ki sem jih dobil za nagrado in tudi to, kako veličasten organizator je Senad; Nagrade so bile po vsej skrbi, ki nam jo je namenil, samoumevne! Kot prvo, prijave so potekale veselo in tekoče. Prevoz na start organiziran in prijeten. Štart zabaven, proga lepa ter uživaška, kontrole so stale v piko natančno glede na karto, orientacijska zahtevnost visoka glede na to, da je šlo za treking, okrepčevalnice RES bogate, cilj topel in sprejem mehak. Čaja je že zame zmanjkalo, pašta je šla h kraju. A pozor: takoj so naročili dodatne kile raviolov in v roke potisnili flaškone soka. In zvečer, ko je RES zmankalo vsega, namesto da bi tiste zadnje iz ultre, ki so prihajali ponoči, pričakal s skomigom in praznimi rokami, je naročil dostavo pic, tako da smo ostali še zavidali zamudnikom! Kapa dol. Trekerji hvalijo Zagoce in Samoborčane in tudi jaz jih; se je pa treba zavedati, da so si oni svojo hvalo prislužili z zastonjsko gurmansko ponudbo, Senad si pa mojo hvalo zasluži zato, ker se pri njemu ČISTO VSAK počuti dobrodošlo.

8. 2.; Andraž:

Predvčerajšnjim zadnji dve koli mraka. Zdaj si grem pa narediti čaj. Ajurvedskega. Za moške.

6. 2.; Andraž:

Včeraj zjutraj sem na poti v službo slišal en najstniški štikeljc ameriške popevkarice, ki si je nadelal naziv Kesha (preverite njeno wikipedia stran pa vam bo vse jasno), v katerem je bilo mogoče slišati naslednja verza:
-It\'s pretty obvious that you\'ve got a crush
That magic in your pants, it\'s making me blush-
Komajda, KOMAJDA sem se za silo zresnil pred carinikom, da me je spustil čez.

Objavljam pa to sila pomembno novico šele danes, ker je blog crknil. Tako da sem vas tudi od Jakata odrezal (ja, jaz sem kriv, niso se mu prsne mišice nehale premikati, če ste se spraševali)

1. 2.; Andraž:

Danes sem videl drugega povoženega zajca v dveh dneh. Ne vem, ali se pobijajo zaradi hude zime, ali jim je trenutna otoplitev zmešala glavo (voha se pomlad). V vsakem primeru: pobje ne zdržijo pritiska.
V sredo sem se udaril s somračnjaki na še enem mraku. Zopet sem ubral x varianto a tokrat mi ni uspelo. na 1. kt sem prišel krepko zadaj in sem se potem boril za pozicijo. Lino me je nascal kot mačka v zadnjih 2km rahlega vzpona po snegu. Moč, moč... Se kar bojim kaj bo, ko Brzi štarta. Zdaj bo v glavi visokoleteč, telo ima pa tudi peresno (zadnjič sem ga videl - same oči so ga. Malo spominja na telička). Sem se v strahu še jaz malo -postil- tale teden. 3 dni nekakšne diete sem zdržal, potem me je pa zvilo in sem se nahamsal skute. A to ni problem. Večji problem je, kako bom zdržal sezono - včeraj sem pisal letni trening plan - vsak teden imam tekmo! In ne govorim o orientacijskih tekmah. Bojan me heca: bo že bolezen ali poškodba naredila selekcijo...

29. 1.; Andraž:

Sem iskal eno pesmico in sem jo tudi našel: http://www.youtube.com/watch?v=S94jrCSrBVk ...nato pa opazil komentarje spodaj. Kdor ni bil v življenju obseden z igricami nima pojma kaj ti komentarji pomenijo.
Ta vikend sem v soboto nadaljeval lenobo, ki me je držala čez teden, v nedeljo pa nadoknadil vse: 5,5km cestna dirka v Rabacu (rezultati: http://www.trickeri.org/), nato pa 4,5h raziskovanja za 100milj istre (http://www.100miles.srk-alba.hr/) -etapa Rabac-Koromačno. In zdaj sem spet sesut. Več o divji dirki preberite v dnevniku. Zelo dobra izkušnja.
Jaka, sporoči še, kateri izpit pišeš.

25. 1.; Andraž:

Uh, meni ne osvežuje podstrani - verjetno vam tudi. No, ko boste kaj klikali po OKB strani pritisnite desen knof in -reload page-, da vam pokaže zadnje stanje neke podstrani.

25.1.; Andraž:

Sem prenovil OKB stran in sem povozil blog. Na srečo redno arhiviram vse oz. ni toliko aktivnosti, da bi veliko izgubil - česar ne bi mogel reči za Jakatov blog. No, sicer ima pa fant veliko časa in trenutno tudi potrpežljivosti, tako da bo že uredil.
Jaz nisem mogel obnoviti ene objave, kjer pojasnjujem kako sem len; v sredo sem izpustil Mrak. Ja, druge aktivnosti zahtevajo svoj čas, to je to. Ne da se takšnih količin furat kot nekoč.
http://www.attackpoint.org/log.jsp/user_12013

18.1.; Andraž:

Iščem stanovanje v ZG. Ima kdo kakšno informacijo?
Ko človek izreče prvi jamr bi se kar vsulo iz njega. Bolje da utihnem. Si bom pa zapomnil tole: Zima je za čepeti doma, pa tudi če se strada.
A hudič ko je ravno pozimi Mrak! V sredo še ena runda in tokrat zmaga. Spektakularna, kot se za legendarno rundo spodobi. Snega kolikor hočeš, trivialna dirka, prvič sem tekel brez karte in bum. 

11.1.; Andraž:

Ob branju zadnje Jakatove objave sem dobil močno željo po komentiranju. Se bom res moral ozreti po opcijah za nadgradnjo strani. Kakšna ideja?

10.1.; Andraž:

http://erp.narvis.si/show_map.php?user=andraz&map=93 - včerajšnje kolo MK.
Estetsko gledano ni bilo kaj prida; makadami in poljske poti, vikendice vsepovsod in zaraščena polja namesto gozda; imam raje globoko hosto visokega Sljemena kot to predgorje. Klanje je pa bilo, kot se za Mrak spodobi. Je bila vesela debata na cilju med saniranjem pokurjenih kalorij (če še ne veste - za Mračnjake se koča namensko odpre, v krušni peči zakuri in pripravi 100 komadov štrudlja in par gajb velebitskega piva). Me je spomnila (debata, ne požrtija) na orientacijske potekmovalne pogovore. No, opis tekme pod karto, opis treninga je v dnevniku... grem delat.

Ps.: pravo branje sta itak Jaka in Ivan!

5.1.; Andraž:

Prav hecen občutek: popolnoma sem izčrpan, pa nisem bolan. Tega nisem doživel že lep čas. Ta vikend bom na off; jedel ribe in pisal predavanje za naslednji teden.
Mrak kombinacija me je pokončala. V torek sem še nekako migal, da sem prišel iz Snežnika, v sredo mi pa na jutranji gelender ligi ni bilo za živet. Čisto brez energije na tistem groznem klancu. Nato sem si vzel službe prosto, noge v luft in meditiranje. Pomagalo je. Na večernem kolu mrak kombinacije (http://erp.narvis.si/show_map.php?user=andraz&map=92) sem se odrezal dosti bolje. Po ravnini sem tekel hitro, klance sem zmogel spodobno, spuste pa fenomenalno. Od kod energija, se sprašujem? Mislim, da me je cel dan spokoja malo napolnil, drug faktor je pa sam tip proge - krajše klance in spusti ter ravnina vmes mi omogočijo, da se spočijem. Na to sem bolje pripravljen kot pa neusmiljeno žgat navzgor 40m.

Moje podvige lahko trenutno spremlajte tu: http://www.attackpoint.org/log.jsp/user_12013
Po blatersi sem dosti razmišljal in zaključil, da moram vpeljati kakšno spremembo, ki me bo motivirala k bolj sistematičnemu, doslednemu in konstruktivnemu treningu. Pa sem se spomnil, kako sem včasih vsak večer pogledal na stran tekac.si, kjer smo pisali dnevnik z Juretom in Jakatom, da sem videl, kdo je od nas je ta dan največ naredil. Takrat me je motiviralo. In kot sem začel tole objavo: utrujen sem. To je prva ugotovitel pisanja dnevnika - od Blaterse se sploh še nisem spočil!