Že dva meseca se sprašujem, le kdo bere ta blog in ali jim je sploh všeč. Zanimajo me komentarji, vtisi, število bralcev in še bi lahko naštevala, ampak dokler tega ne vem, je pisanje še za odtenek slajše. Vsak post napišem z določenim spoštovanjem in v to vložim dušo; nekako bi rekla, da pišem na internetu zase in za določeno skupino bralcev katere zanima moje življenje :) . Presenetila sta me pa dva prijatelja, ki sta povpraševala po nadaljevanju bloga. zanimivo :) . Za mano sta meseca nepozabnih trenutkov, spominov, solz, sreče, uspehov in pa zabave :) .
Na koncu prejšnega meseca sem se podpisala kot »legalna srnica«. Nekateri ste uganili pomen, nekateri mogoče ne. Oktober je bil v znamenju blišča, sreče, pričakovanj, pa na žalost tudi razočaranja. Nestrpno sem pričakovala 22.10., torej počitnice in s tem tudi mojo 18-ko. Spominjam se, da sem še pred pol leta govorila, kakšno zabavo bom imela, da bo tematska zabava v roza barvi, da bo vsak udeleženec prišel z vabilom in bo moral imeti nekaj rozastega na sebi, da bosta dva prijatelja imenovana »DUO GEMIŠT« poskrbela za pijačo za točilnim pultom in strežbo, drugi prijatelj bo v vlogi DJ-ja skrbel za vzdušje, tretji pa da bo fotografiral na zabavi. Verjetno bi lahko našla še kakšno vlogo za kakšnega prijatelja ali prijateljico, vse pa bi bilo v stilu Super sweet 18 :) . Bližje kot je bil dan prehoda v odrasli svet, vedno manj me je »držala« ta zabava in na koncu sem se na začudenje vseh odločila za navadno pogostitev sorodnikov v zelo skromnem stilu. Z mami smo spekle čokoladno tortico in postavile nanjo svečki 1 ter 8 in pripravile kosilo s sladico in šampanjcem. Moram Vam priznati, da takšen stil zabave sploh ni slab! Preprosto ampak še zmeraj nepozabno doživetje in če bi se še enkrat odločala, bi isto storila :) . Seveda se sedaj sprašujete, kako je biti zvezda za en dan in jaz Vam bom zaupala, da je občutek dober, nimam pa nobene želje, da bi ga čutila celo življenje. Sama sebe čudim, da sem postala tako preprosta. In da boste vedeli, uradno sem postala polnoletna 24.10.2010 ob 20:38 :) .
In kaj se je spremenilo pri meni doma 24.10.2010? Nič. Starši še zmeraj nadzirajo moje izhode ter jih omejujejo, ampak to me niti malo ne moti, ker sem se navadila na tako življenje.
Seveda nisem takoj naslednji dan odšla po litre in litre alkoholizirane pijače, ko že nimam težav z osebno izkaznico, ampak je minilo kar teden dni da sem začutila to odgovornost v povezavi s samostojnostjo. Na koncertu v Brežicah smo s sošolko odšle za točilni pult ter naročile nekaj alkoholiziranega, nato pa so naju vprašali za osebni dokument, ki sem ga s ponosom (seveda) položila na pult in dobila pijačo tako zase, kot za sošolko. Ta občutek, ko te dejansko vprašajo za osebno in to prvič po tem, ko dopolniš 18 let, je nepozaben in lepo darilo od strežbe v kafiču :) (malce čudno povedano, ampak tako čutim v tem trenutku :) ).

Ne vem ali veste ali ne, zelo sem postala aktivna na področju planinstva, tako zelo sem pridna, da grem naslednje poletje na tečaj za vodnico kategorije A, super ne :) ? No oktobra sem opravila tečaj orientacije, planinske seveda in da ne boste mislili, da je preprosta, ker niti malo ni. Sprva sem res mislila, superca nekaj pa že znam iz športne orientacije, amapk potem na smem tečaju se je izkazalo, da to kar znam je zelo malo, neka podlagica ki je zelo ohlapna. Seveda sem se začela zavedati, da tečaja verjetno ne bom opravila in je tako šel denar iz društva v nič, ampak na koncu sem se lepo naučila ter teste, vrisovanje točk na karto ter orientacijski pohod opravila zelo dobro, da imam tečaj sedaj narejen :) . Če kogarkoli zanima planinska orientacija mi naj kar pišite na mail pa se bomo dogovorili za urice spoznavanja tega področja :) . Naj se pohvalim, da bom prevzela skupinico osnovnošolcev, ki jih bom pripravljala na Planinska orientacijska tekmovanja :) .
Pozabila sem Vam povedati, da ko sem v enem od prejšnjih objav prosila, če mi lahko kdo pošlje opis mikrolokacij in se je odzvala ena dobra duša Jaka Piltaver :) . Hvala, Jaka, ampak mikrolokacij še sedaj nisem natisnila in si prebrala, ampak imam to v planu narediti do novega leta :) .
Konec oktobra med počitnicami sem začela z vožnjami v avtošoli Posavc in imam zares dobrega inštruktorja Robija, če ga kdo mogoče pozna :) . Že v prvi uri mi je bilo jasno, da bo potrebnih več kot je zakonsko predpisanih minimalnih 23 ur voženj. No pa da Vam opišem začetke :) . Zavijam levo in seveda dam desno smerno utripalko in to konstantno, na prehodu za pešce seveda ne ustavljam, notranje in nato zunanje ogledalo pretežka reč, da bi uspela vse pogledati, pretrda z volanom in menjalnikom, radio ugašnjem in avto je ugašal neštetokrat, plus tega sem se še pritoževala zakaj inštruktor pritiska na stopalke, seveda je hotel rešiti sitacijo, ampak meni je bilo prav »bedno« ko mi je pod stoplai zmanjkala sklopka, zavora ali gas. Po parih urah se je vse spremenilo, ne pa še čisto vse, sedaj se bojim rondojev, ker se bojim avtov, ki že vozijo v njem in tako predolgo čakam v samo vključitev v krožno križišče, znam speljati z ročno, bočno parkirati, vzvratno parkirati in obrniti avto, obvladam za silo :) . Sprašujem se kako inštrukturju uspeva celi dan trpeti »kandidate talente«, res kapo dol :) . Pa še ena fotografija od lani poleti, ko sem samo zabavala brata pred fotoaparatom, seveda ne vozim tako avta. Nova fotografija voznice Sare pa pride, ko me inštruktor fotografira pri vožnji, samo spomniti ga moram, ampak vedno pozabim.

Smeh ob tej fotografiji dovoljen :)

Jupijaja, republiški testi so narejeni in sedaj me čaka samo še izpitna vožnja, najprej se pa moram še izuriti v vožnji :) . Kot spomin na zelo dobro rešene republiške teste, 100% brez napake, so mi starši kupili roza Hello Kitty dežnik, ampak šmet, ker nič ne dežuje te dni, da bi ga lahko uporabljala. Vem, da sem morda preotročja, ampak enostavno takšna sem in drugačna ne znam in nočem biti. Vsakega voznika enkrat vstavi policija, ene prej druge kasneje, mene je že kar v 14-ti uri in to prvič, ko sem vozila po avtocesti, kako pa je sve skupaj izgledalo? Lepo po omejitvah se peljem proti Novemu mestu in nato se začne zmanjševati hitrost iz 130 na 100 iz 100 na 80 iz 80 na 60 iz 60 na 40km/h in nato gospod policaj usmeri najin avto ven iz kolone, da zapeljeva na parkirišče. Kot v vsakem postopku, ko te policija vstavi je tudi tukaj prišel policaj do inštruktorja seveda, ne do mene ter prosil za podatke o naju, avtomobilu, urah voženj. Jaz nisem imela osebne izkaznice pri sebi zato sem morala vljudno, kot smo se učili, prositi za dovoljenje, če lahko izstopim iz avta in poiščem osebno izkaznico v torbi, ki je bila na zadnjem sedežu. Ja, to sem storila, nato pa je policaj povprašal, če je bilo kaj alkohola, ampak seveda ga ni bilo :) . Po opravljenem pregledu vozila sem lepo nadaljevala pot bogatejša za eno izkušnjo :) .
November je poleg republiških testov in »zanimivih« izpraševanj ter testov v šoli zaznamovalo še nekaj, ampak prvo morate prebrati kaj se z mano dogaja. Vsak večer okoli osme ure si rečem, da grem spati za 15 minut, iz teh 15 preide v enourni spanec ali večurni. Tako prespim čas za učenje, ampak bodimo natančni, naslednji dan v šoli nisem zaspana :) . Brat je rekel, da na to zaspanost vpliva moja Hello Kitty dekica v katero se zavijem med učenjem in 15-minutnim spancem, mogoče je pa res čarobna, saj je Hello Kitty :) . Preidimo na bistvo, 13.11. mi je Mladinska komisija (MK) Planinske zveze Slovenije podelila naziv Mladinskega voditelja (MV), za piko na i sem tečaj opravila z odlično oceno, kar je zame velik dosežek. Mislim, da počasi rastem in rastem v planinskem svetu in vse je odvisno od moje lastne volje, očitno je imam dovolj :) . Ker je bila poleg podelitev nazivov Mladinski voditelj tudi okrogla miza ter volitve v odbor MK je bil ta dan zame popolen. Se zavedate občutka, da sedite v dvorani, kjer so okoli Vas ljudje z isto ljubeznijo kot Vi sami in imate iste interese? Ta občutek je zelo, zelo dober in pozitiven, še si ga želim. Tudi sama sem mislila kandidirati v odbor, ampak nekako mi čas ne bi dopuščal, da bi se še s tem ukvarjala, sem pa zato raje ocenjevala predstavitve kandidatov in si seveda zabeležila kakšna mora biti moja čez 2 leti. Vas zanima? Napisala sem za A5 list alinej za svoj bodoči govor oz. predstavitev zakaj ravno jaz, komaj čakam da mineta ti dve leti :) . Na tem »srečanju« sem se videla z udeleženci tečaja MV, ter spoznala osebo katera je resnično izjemna, kot nekakšna sorodna duša, ki te razume in ti pomaga, seveda sem jo volila na volitvah v odbor :) . Ime ni pomembno, pomembno je da sem se z njo ujela že ob samem srečanju z očmi ter sedaj ohranjava vezi, hvala ker si me našel :) . Da ne bo pomote, ne gre za ljubezensko zgodbo in princa na belem konju, ampak za človeka s srcem in zgodba ni pravljica temveč relanost :) .
Na srednji šoli mi je uspelo ustanoviti krožek Mladi planinci na katerem imam 7 deklet :) . 20.11. smo se odpravile na prvo turo na Trdinov vrh, ampak le 4 udeleženke krožka, in se ob tem noro zabavale z vodnikom seveda. Punce so seveda iz vseh letnikov naše gimnazije, tako, da sem se sprva zbala kako se bodo razumele, ampak na koncu so se ujele in vse je steklo kot je moralo. V vlogi mentorja se počutim super in odgovorno, tako pa tudi vadim že za vodniški tečaj. Tako kot pravijo, v dobri družbi čas hitro mine in za nami je prva tura in že nestrpno čakamo decembrsko.

Trdinov vrh je naš :) !

Sedaj pa sledi odstavek vsem, ki jih zanima nadaljevanje zgodbe z XY, če pa Vas ne zanima preskočite ta odstavek brez slabe vesti :) . Sprva sem napisala ta odstavek z zelo grdimi ter bolečimi besedami, vendar se je kmalu po napisanem stanje spremenilo. Kot pravijo da za dežjem vedno posije sonce je tudi tukaj posijalo, zato sem lepo izbrisala stran dolgi odstavek in Vam bom povedala samo malenkost, čeprav vem, da si želite več. Jaz in XY še živiva, rasteva ter uživava življenje, torej se zgodba nadaljuje. Pišem dnevnik z naslovom Najina zgodba oz. Zgodba o naju, da se bom spominjala te lepe izkušnje za vedno. Zgodbo boste vedeli le če boste dobili knjigo v roke ter jo pazljivo brali, svetujem Vam, da je ne poskušate ukrasti, ker bom to štela za zločin :) . Nekako ni primerno, da bi vesoljno medmrežje izvedelo vse o meni in ne bi ostalo nič prikritega, zato raje puščam nekaj skrito, da bo bolj zanimivo :) . Zgodba, ki žal ni tukaj napisana bo ostala spomin v mojem srcu ter živel in umrla z mano.
Slovenska orientacijska liga se je končala in jaz sem izpolnila svojo novoletno zaobljubo in sem dobila stopničke in to kar 1. mesto :) . Fotografije žal nimam iz podelitve imam pa ploščico. Moram pa priznati, da mi je žal, da se nisem udeležila več tekem, pa drugo leto. Sedaj pa že z malim strahom pričakujem novo sezono saj grem v višjo kategorijo, le kaj me čaka :) ?

POMEMBNI PODATKI ZA KONEC:

• Od 29.11. naprej imam spodnji aparat z oranžnimi gumicami :) .
• Imam novo kratko frizuro že od začetka oktobra in nisem najbolj zadovoljna, ker sem sama rekla frizerki naj naredi kar hoče če ma idejo in ta ideja je bila prekratka. Končala sem s fazo »lakiranja« las, sedaj nanašam samo gel na lase, kmalu pa si jih končno začnem likat, komaj čakam :) , resnično.
• Končno imam knjigo Jej, moli, ljubi, ki mi jo je prinesla prijatejica za rojstni dan, vsa sem srečna, tako, da Vam to moram povedati :) .

Vem, da nisem nekakšna dobra pisateljica in da imam polno pravopisnih napak, mislim, da je važno to kar imam v sebi in Vam želim povedati, če Vas pa napake zelo motijo pa Vam ne morem pomagati, žal. Se pa trudim izboljševat tehniko, saj sem se prijavila na inštrukcije iz pisanja eseja, ki me čaka na maturi spomladi.

Preprosto Sara :)

P.S.: Ko boste videli prstan iz belega zlata na mojem desnem prstancu se ne ustrašit, ker to ni zaročni prstan temveč le darilo :) .