SPISI - JAKA

SEZONA: 2002, 2003, 2007, 2008, 2009, 2010, 2011, 2012, 2013

Tehnika vs. tek

Imam se za novinca, saj vem, da se moram še veliko naučiti. Ugotavljam pa, da je tisto, kar prinaša zmage, prav gotovo tehnika. Neorientacistu je najtežje razložiti kaj sploh je to, večina misli, da je orientacijski tek predvsem tek, a temu ni tako. Je pa res, da je vsak vrhunski orientacist tudi odličen tekač. Dokazov za to ne manjka. Če samo pogledamo rezultate češkega državnega prvenstva na dolge proge, ugotovimo da se najboljši lahko kosajo z atleti. Zmagovalec je za progo dolgo 31km potreboval 125 minut, kar je le malo več kot 4 min/km!! Noro, res noro. Vemo pa, da Čehi, kljub tako odličnim časom ne sodijo povsem na vrh, in zakaj ne? Zaradi tehnike, na težkih terenih se ne znajdejo tako kot Skandinavci, ki lahko s tako hitrostjo tečejo po skalnatih gozdovih in seveda pri tej hitrosti tudi berejo karto.

Zato je moj cilj popolna tehnika, tek brez napak, najprej počasi, potem hitreje, tudi na najtežjih terenih. Šele nato bom izpopolnil fizično pripravljenost do maksimuma. Vem, da to ni mačji kašelj, je pa zagotovo lažje postati odličen atlet, kot kar dober orientacist. Torej, urjenje tehnike zahteva več časa kot nabiranje hitrosti in kondicije.

Koliko pomeni tehnika, smo lahko videli tudi na kvalifikacijah za WOC2003. Zakaj je zmagal Andraž? Ker je progo odlaufal skoraj brez napak, odločila je tehnika, ki jo ima. Če bi bil teren bolj tekaški, tehnično lažji torej, Andraž ne bi bil med prvo peterico. Upam si trditi, da med kandidati za WOC spada na 6-7 mesto po fizični pripravljenosti. Pa ni bil ne 7 in ne 3, zmagal je, in pokazal, da lahko s tehniko veliko nadoknadi. Menim, da je k zmagi botrovala tudi neobremenjenost - dvomim, da je sam pričakoval zmago in na startu je bil bolj kot ne sproščen, neobremenjen z rezultatom, verjetno si je predvsem želel čim boljšega teka. Ta tek, progo je vendarle pretekel, mu je prinesel uspeh.

Za uspeh je potrebna tudi dobra, pravzaprav odlična, psihična pripravljenost. Treba je delati tudi na tem. Sam že kar dolgo delam vaje za boljšo zbranost in prepričan sem, da mi pomaga. Le kako naj bom dober, ko mislim na vse mogoče razen karte. To se mi je zgodilo na zadnji tekmi (Hrvaško državno, dolge proge). V bistvu mi je zmanjkalo motivacije. Enostavno sem se vlekel od kontrole do kontrole, morda je temu botrovala tudi vročina, saj sem startal ob 13. Napak sploh nisem delal, bil sem samo zelo počasen in bilo mi je prav malo mar. Vedel sem, da imam še veliko moči in da ne bi bilo slabo malo pritisniti na plin, a tega enostavno nisem bil sposoben udejaniti. Grizel sem samo takrat, ko sem koga dohitel, seveda sem vsakega kaj hitro pustil za sabo in se potem zopet vlekel. Tako je šlo vse do cilja, kjer sem ugotovil, da sem bil res počasen. Za to je bila kriva glava, če bi bilo vse pošlihtano, bi bil precej hitrejši. Škoda. Zmaga je bolj slaba uteha. Hrvaški mladinci so pač slabi.

Na tej tekmi sem se dosti pogovarjal s Salopekom, ki je res car. Dober je in mi je za zgled. Še boljši je Krejči, spoznal sem ga, ko sem bil na treningih pri Herwigu. Fant je v zadnjem letu dokazal, da je najboljši v tem prostoru in mislim, da bo na WOC-u pokazal precej. Ja, okrog mene so ves čas samo legende in res sem lahko srečen, da imam tako dobrega trenerja, verjetno se tudi po tem razlikujem od drugih, vedno imam ob sebi nekoga, ki ga lahko prosim za pomoč. Bojan, pa tudi Bob sta tista od katerih se učim od nekdaj, letos pa sem veliko zvedel tudi od Herwiga in Špeka. S hrvaškim matadorjem sem se pogovarjal tudi o JWOC-u in zanimivo je, da je njegovo mnenje drugačno kot mnenje treh slovenskih mušketirjev (Bojan, Bob, Gregor). Špek namreč meni, da bi se JWOC-a moral udeležiti, ostala trojica pa pravi, da bom veliko več odnesel od YEOC-a na Slovaškem in WOC-a. Sam bi najraje odtekel vsa tri prvenstva, je pa res, da je Estonija daleč in da letos verjetno še nimam možnosti za vrhunski rezultat, bom pa prvak naslednje leto, v Rusiji!

Maj 2003

Januar 2003

Začela se je nova sezona. Sezona, od katere pričakujem precej. Pravzaprav se na to sezono pripravljam že tri mesece in prav zaradi tega bo letina izjemna. Zadnje dni treniram po globokem snegu, časa za zimsko spanje ni. Sicer pa - spal bom ko bom mrtev.

Za mano je tudi prva tekma in ko sem jo analiziral sem ugotovil, da ne bi bilo slabo, če bi si vse, kar sem doživel pred, med in po tekmi, nekam zapisal. To velja predvsem za tisto prvo. Menim, da dobra priprava pred samim startom prinaša miren začetek in posledično vrhunski rezultat. Vem, kaj moram početi med tekmo ter po njej, ne vem pa kako naj zbistrim misli preden se podam v boj. Zato bom temu posvetil precej časa in poizkušal čim prej ugotoviti, kako se naj vedem in o čem naj razmišljam pred tekmo.

Po vsaki tekmi bom napisal analizo in tako prišel do željnega - vrhunske koncentracije, mirnega starta, popolnosti in zmag. In zakaj tega ne bi predstavil tudi vam? Morda boste našli kaj zanimivega, morda boste tudi sami poizkusili na tak način kot jaz in prišli do boljših rezultatov. Sledite dnevniku mojih tekem in ugotovitev, saj ne boste nič izgubili, kvečjemu pridobili. Jaz pa si želim večje konkurence v slovenski ligi.

1.tekma - UDIN BORŠT 2. 2. 2003

Tekma OSL, v bistvu sem to tekmo jemal kot trening, toda na vsakem treningu se priganjam kot na tekmi. Tako je vsak trening pravzaprav tekma. In samo to je prav način, le tako bom prišel do velikih zmag.

Ta tekma je bila nekaj posebnega. Že prevoz. Menim, da tudi ta vpliva na rezultat - le kako naj bom sproščen, če me vse boli in sem utrujen od neudobnega prevažanja. Ker Bojan ne tekmuje, sva z Andražem za prevoz prosila Linota. Ja, srečni smo lahko tu na jugovzhodu, da imamo tako dobre sosede. Tako sem na prizorišče prišel dobre volje, hvala fantom za prijetno družbo ter nekoliko adrenalinsko vožnjo - šofer je nekajkrat zakinkal. Vso pot smo upali, da se bo organizator odločil za normalno tekmo. Sam še nikoli nisem laufal scora, zato sem bil, ko sem izvedel za način tekmovanja, precej razočaran. Vendar najboljši zmagujejo povsod in ravno to mi je vlilo moči.

Začelo je rahlo snežiti in zdelo se mi je hudo mrzlo. Ko sem se na mrazu preoblačil (le glede tega se mi zdi atletika boljša - imajo ogrevane garderobe) sem si rekel:"Uf, če bi me sedaj videla sošolka bi gotovo še enkrat začela razglabljati o moji (ne)normalnosti in vse podkrepila s tezo o mojem IQ-ju, ki naj bi bil, zaradi takšnih neumnosti, enak povprečni januarski temperaturi v popolnoma neogrevanem igluju."

O tem sem razmišljal dobrih 15 minut pred startom! Tako ne gre, takrat bi že moral tekati naokoli in razmišljati o tekmi. Tako bi bil sproščen in segret, pa še konkurentom bi dal vedeti, da z mano ni šale. To je torej prva stvar, ki jo moram popraviti.

Ko sem se ogreval, tistih pet minut, sem imel zelo slab občutek. Po stotih metrih me je začelo žgati v prsih, to se mi je zgodilo prvič, in nisem vedel kaj naj naredim. Bolečine in težko dihanje sem si razlagal kot posledico mraza in upal, da se bo telo po kratkem teku privadilo na zimske razmere.

Potem se je začelo. Ko sem dobil karto, sem se spomnil Kenta Ollsona in njegovih besed, ki jih ne bom nikoli pozabil. Stari maček je rekel, da je treba vedno začeti počasi, celo hoditi. Prve tri kontrole je potrebno biti zelo previden, potem pa lahko do predzadnje žgeš kot sneta sekira. Torej, povsem sem se umiril in hitro našel zagotovo najboljšo varianto. Ko sem bil že precej oddaljen od starta sem pogledal nazaj in za sabo videl samo Andraža in Edija. Takrat sem bil Ikonen, vedel sem celotno etapo in še dve za naprej, bolečine v prsih ni bilo, samozavest pa je bila res na vrhuncu, popolnoma sem si zaupal in se veselil, ker sem vedel da so se drugi ušteli. In to me je pokopalo, plaval sem v sanjah in se že videl na stopničkah ob Valstadu in Ikonenu. Kreten! Ko sem pogruntal, kje so moje misli, nisem natančno vedel kje sem. Zato sem jo po spominu udaril na greben po kontrolo, ki pa je bila v naslednji vrtači. Druga strvar, ki jo moram popraviti.

Edi in Andraž sta me prehitela in med luknjanjem sem si obljubil, da napak več ne bo. Ker sem imel vse naštudirano, sem samo preveril smer ter žgal in študiral naprej, prehitel sem Andraža in prvi prišel na drugo kontrolo. Tako je šlo naslednje tri kontrole, popolnoma brez napak, na etapah sem študiral samo za naprej, fizično pa sem se počutil kot ruski tank. Kljub snežni odeji, ki je tekmo na trenutke delala zelo utrujajočo, sem gazil vse pred seboj.

Potem pa še ena napaka - največja. V spominu sem imel pot po grebenu, dve križišči, na tretjem greš dol v jarek in po njem do kontrole. Ko sem žgal po poti in si nabiral ogromno prednost pred Andražem (videlo se je da sva iz istega kluba in da trenirava skupaj, saj sva izbirala zelo podobne variante), sem se ukvarjal s prihodnostjo ter izbiral najboljšo varianto in tako sem mislil, da sem na tretjem križišču. Zavil sem dol, v jarek, ki pa ga ni bilo. Porabil sem približno 20' da sem se našel, potem pa še nekaj dragocenega časa za vrnitev na idealno linijo. Andraž je prišel na kontrolo pred mano in takrat sem še enkrat preklel vse, od prababice do vnukov.

Po tej neumnosti sem izgubil vso motivacijo ter se v zase neobičajnem tempu vlekel naslednje štiri kontrole. Vse sem pretekel, pravzaprav prehodil idealno, brez vsake še tako majhne napake. Jasno, da sem bil tako dober, če pa je še sneg pri minus štirih stopinjah celzija kopnel hitreje, kot sem se jaz premikal.

In zaradi te svetlobne hitrosti me je začelo zebsti, zmrzovali so mi lasje, čutil sem, da mi bo počasi zmrznil smrkelj,... Sklenil sem, da je treba čim prej na cilj. Sproti sem pobral še tri kontrole, tintara pa se je odzivala samo na besedo čaj in sicer topel čaj. Zadnjih deset minut sem mislil samo na topel čaj in ravno zaradi čaja sem se prisilil ter pretekel zadnjih nekaj sto metrov.

Čaj me je na cilju čakal in vse muke so bile poplačane. Kako malo človek potrebuje, da je srečen.

Nad to tekmo sem razočaran, mraz me je zdelal bolj kot sem pričakoval in tudi zaradi tega sem delal napake. Hočem biti popoln, odlaufati celo progo brez vsake napakice. Nobene! Hočem biti tako natančen, da bi mi lahko namesto kontrol, ki se jih vidi od daleč, postavljali mrtve komarje, jaz pa bi bil tako dober, da bi vedno prišel na tisti kvadratni centimeter. Vedno hočem natančno vedeti kje sem in hočem vedeti za vsak kamen, ki je narisan na karti in je na moji liniji. Zavedam se, da bom moral še precej trenirati, vendar sem motiviran in vem kaj hočem. ZMAGE, popolnost in neverjetno fizično vzdržljivost, hočem biti močan kot satan, preteči hočem vsak hrib na katerem so drevesa. IN uspelo mi bo, boste videli kmalu.

NAJ REZULTAT

Neverjetno. Vsemogočni me v dobro voljo spravlja iz dneva v dan. Te dni je res kot v pravljici. Pol metra snega, modro nebo, ki spominja na meni tako ljubo morje, in sonce, ki kar prosi, naj se pridružim tej pravljici.

Tako zelo rad treniram, večeri ob toplem čaju pa so kot ustvarjeni za razmišljanje. Ker je leto 2002 zaključeno, sem razmislil o najsvetlejših trenutkih minulega leta. To leto bom vedno pomnil kot prelomno, saj sem začel resno trenirati. To se pozna pri rezultatih, zato je kar težko izbrati najboljšega. Na prvo mesto, bi postavil 2. mesto na kratki. To je moja prva posamična medalja na državnih prvenstvih, v eliti seveda. Že prej sem osvojil zlato v štafeti, vendar ne zaradi moje odličnosti, ampak zaradi močnih sotrpinov. Bob in Andraž sta bila glavna, a letos bo drugače. Če se bo našel kak nam konkurenčni klub, bom zagotovo jaz jeziček na tehtnici, ki bo prevagal na našo stran.

Rakov Škocjan mi bo za vedno ostal v lepem spominu. Zahteven, počasen teren, na katerem se pokaže tehnično znanje, je bil kot nalašč zame. Res je, da sem tehnično slabši kot Bojan, Bob, Gregor,... a tam se mi je vse seštelo. Vse mi je šlo na roko, sončen dan, startal sem zadnji,... Bil pa sem tudi odlično psihično pripravljen, res sem bil naostren, kar je po mojem mnenju igralo ključno vlogo. Stvari pred startom se sploh ne spomnim, v mislih sem odplaval nekam daleč stran in to me je morda stalo tudi zmage, saj sem edino napako naredil na prvo kontrolo. Bil sem premalo odločen in sem kot kak začetnik stal na križišču ter brez potrebe gledal karto. Po tej neodločnosti pa se mi je strgalo, dohiteval sem tekmovalce in vsak mi je dal še več moči, saj mi v kamenju, na katerega sem se požvižgal, nihče ni mogel slediti. Tako je šlo do konca in priboril sem si drugo mesto.

Najpopolnejši tek pa sem opravil na Alpe-Adria cupu v Furstenfeldu. Že prvi dan nisem bil slab. Štafeto smo sestavljali Šalamun, Andraž in jaz, bil sem najhitrejši Slovenec, kljub dvema velikima napakama. Drugi dan je bila na sporedu neka čudna srednja-park orientacija. Totalna jeba. Noč pred tekom ni bila najboljša, saj sem se na banketu prenajedel in očitno se je tudi to poznalo na rezultatu. Drugi problem je bila obutev.Več kot 80% proge je bilo speljane po precej strmi hosti jaz pa sem laufal v raztrganih cestnih copatih s skoraj gladkim podplatom. Najbolj pa me je zmedla pot na start. Startal sem med prvimi in pot do starta še ni bila povsem označena, tako sem dvakrat zašel in skoraj zamudil na start. Že na drugo kontrolo sem naredil napako in potem je šlo samo še slabše. Na celi progi sem samo 3 kontrole odtekel idealno! Sanj o skupni uvrstitvi na stopničke je bilo konec, ostala mi je samo klasika. Odločil sem se, da bom vsem dokazal česa sem v resnici sposoben. Spat sem šel zgodaj, po odlični večerji - makaronih, ki so Andražu padli na tla.

Tudi tega dne se ne spomnim najbolje, predvsem ne vem kaj se je dogajalo pred startom. V spominu mi je ostal samo Salopek, ki mi je rekel:"Idemo Jaka". In res sem šel, šel sem kot hudič, celo tekmo sem pretekel, niti enkrat se nisem ustavil, da bi bolje pogledal karto. Na cilj sem prišel povsem crkjen. Kako tudi ne, za progo dolgo 6700m 390m vzpona, sem porabil 50' 45''. Za prvim, Madžarom na JWOCu je bil v A-finalu, sem zaostal 43'', med naju pa je prišel še Italijan, ki me je prehitel za klinčevih 6''. Daleč za nami ni bilo nikogar. Ja, če bi se prejšnji dan izkazal, bi lahko dosanjal sanje in stal na zmagovalnem odru.

Pa še JWOC. Še najboljša je bila klasika, vendar bi lahko bil tudi tam precej hitrejši. Obsežna reportaža z JWOCa še pride.

Leto ni bilo slabo, tudi rezultati so bili, a že na prvem treningu v letu 2003 (trening za dedce, med katerimi sem bil daleč najhitrejši) sem začutil, da bo to moja sezona.

Brzi, 12. 1. 2003