SPISI - JAKA

SEZONA: 2002, 2003, 2007, 2008, 2009, 2010, 2011, 2012, 2013

ŠE ENO RAZMIŠLJANJE

Motivacija in tajming sta vse dragi moji. In to pri čisto vsaki stvari, ki se je lotimo. Pa naj gre za učenje, kuhanje, osvajanje takšnih in drugačnih trdnjav ali pa treniranje. Štos je v tem, da morata biti za uspeh prisotni obe sestavini. Težko boste zmazali pol velikega protvana odlične lazanje, če ste dve uri pred tem v želodec vrgli veliko pico iz Boccaccia, pa četudi ste motivirani tako zelo kot zna samo Smiljan Mori biti. Mimogrede, kje je ta legenda zadnje čase? Zna biti, da se je tako kot M.Strel, prodal v ZDA. Slovenija je premajhna za ase takšnega kalibra.
Torej, v letu 2009 sem prišel do recepta, v letu 2010 bom nabiral sestavine, v 2011 pa pride na mizo glavna jed. Zna biti, da se vmes kaj prismodi, ampak tako pač gre. No, prihodnost ni bistvo tega razmišljanja, pogledati moram čez ramo, vam predstaviti leto 2009. Švoh je bilo, švoh. Vsaj kar se rezultatov tiče, in če se grem nekega resnega športnika, so rezultati pokazatelj uspešnosti, razlog za zadovoljstvo. Zato še enkrat, švoh. Pa da ne bo kdo mislil, da sem padel v depresijo, samo povem kako je (bilo). Ampak prav, dejmo pogledat še drugače. Treniral sem več kot kadar koli, tudi forma je bila boljša kot kadar koli. Odtekel sem tudi nekaj res dobrih tekem in imel kljub napakam še vedno precej dobre čase, vsaj v primerjavi z ostalimi borci iz Vojvodine Kranjske (Hribar je Štajerc). Hm…Do DP v klasiki, ki je bilo prvi vrhunec sezone, je šlo vse po planu. Pozimi nabiranje kilometrine, pomladi že piljenje forme, ki se je lepo vzpenjala do konca maja, potem…hja, potem me je pa minilo. Bam, motivacija na dnu. In sem našel druga veselja, z drugo ekipo. No, orientacijske ekipe v letu 2009 sploh ni bilo. Zame je bistvo ekipe to, da se člani ekipe družijo, če druženja ni, tudi ekipe ni. Mogoče sem pa preveč pričakoval, kakor koli…zdaj vem kako stvari stojijo in ničesar ne pričakujem, zavedam se, da je pomembna lastna motivacija, nihče me ne bo brcnil v rit, ko bo potrebno. Zato sem si malo olajšal življenje in skrajšal sezono, vrhunec bo EOC, potem pa ''opušteno'', bi rekli Srbi. Kar bo pa bo, če mi bodo zadišale neumnosti z ekipo, jih bom brez moralnega mačka počel, če bo prevladala ljubezen do treninga, se bom šel mazohista tudi poleti…

Te dni sem spet navezal stik z legendarnim Zdenkom Slezakom, verjetno vam to ime ne pove nič, in bolje je tako, niso vse duše pripravljene na razburkanje svojih utečenih tokov, katero lahko povzroči ta lik. Ampak to je že druga zgodba..Moram reči, da mu malo zavidam, družbe za trening v krajih kjer domuje nikoli ne zmanjka in stvar tako redko postane dolgočasna. Saj nič ne rečem, na dolgih tekih sem navadno rad povsem sam, z mislimi, pa tudi zaradi tega, ker sem egocentrična svinja, ki nikomur ne privošči lepot, ki jih dolgi teki navadno ponujajo. Ampak, kako fajn bi bilo vsak teden dvakrat, trikrat laufati v skupini desetih mladih psov, pa se malo bockati po treningu…ee, to, to mi pa manjka. Ker pa, kot že rečeno, vem da so to zgolj pobožne želje, si ne mislim delati utvar in sem pripravljen gristi. Tako da, pazite se mladega psa, ki z vsakim letom nalaga izkušnje na svoja ščetinasta pleča!

Januar 2010

Brzi