SPISI - JAKA

SEZONA: 2002, 2003, 2007, 2008, 2009, 2010, 2011, 2012, 2013

10. 12. 2011

Te dni se počutim tako dobro, da mi je kar težko biti za računalnikom in pisati zgodbo. Ampak gospod Murakami pravi, da pisec mora pisati tudi takrat, ko mu ni najbolj do tega. In kdo bo vedel bolje kot on?

Dnevi minevajo precej hitreje kot po prvem ciklu, tokrat očitno nisem bil na absolventskem izletu, čeprav no…če bolje pomislim, sem bil morda na prvem (in edinem zaenkrat) izletu, kako naj to lepo povem..napumpan. Jutranje slabosti, kovinski okus v ustih, prijeten okus kislega…niso to znaki nosečnosti? Ampak kolikor vem, se navadno človek ki je noseč, vsaj malo zredi, pri meni pa je ravno obratno. Pa tudi dejstvo, da nisem ženska, nekako daje slutiti, da je s kar precejšnjo verjetnostjo možno ovreči to ''diagnozo''.

Ja, shujšal sem, kar precej, moje seksi riti več ni. Ni lahko živeti s tem. S seksi ritjo namreč, zdaj imam vsaj mir pred oboževalkami. Drugače pa ne vem, zakaj se v poplavi raznih čajev, diet, naprav in ne vem česa vse še, kot zanesljiva varianta hujšanja ni pojavila kemoterapija. Učinek je 100%, je pa res, da so tudi stranski učinki zagotovljeni, ampak to so itak vedno in povsod pri teh pogruntavščinah. Je pa verjetno tudi res, da zadeva ne bi bila ravno poceni. Tako da ne vem, morda pa le ne bi ta način hujšanja bil tak hit, kot se zdi na prvo žogo.

Če pogrešate mojo faco, izvolite, vsako popoldne okoli 16h sem tak.

27. 11. 2011

Zadnjič sem pozabil povedati, da se je v leonišču zgodila sila pomembna reč. Točno tam sem se namreč dokončno odločil, da bom pisal ta blog, to zgodbo. Primeren prostor za tako odločitev. Pomislite…Kraj kjer se začenjajo življenja.
Drugače pa je za mano prvi cikel kemoterapije. V torek začenjam drugega. Hitro je minilo, ni bilo povsem enostavno, ampak prav veliko težje od ene prave klasike pa tudi ne. Malo puščanja krvi, pa boleče mišice, kakšen trebušni krč, zadevo razširiš na 3-4 dni in je to to.
Ena najbolj napornih zadev je bil cimer, s katerim sem sobo delil prvi dan. Ok, saj ima Hribar svoje fore, se igra z računalnikom dolgo noč, vstaja pred vsemi starimi mamami, katere muči nespečnost, ampak kako zelo sem si takrat želel, da bi sobo takrat delil z njim. Ker tale možakar..tale je bil pa ekstra pacient. No, pacienti smo tako ali tako mi vsi, ampak saj veste, one druge sorte pacient. Frajer se je ob 3:12 ponoči odločil malo pospravit svoje stvari. In če upoštevamo, da mu je vsak premik povzročal hude težave, vsaj po zvokih (ki so bili podobni paritvenim klicem nosoroga) sodeč, je jasno da spanec ni bil mogoč. Še dobro da sestre podležejo mojim kojotskim nasmeškom in ustrežejo vsaki moji želji, tako so me že naslednje jutro prestavile v sobo 1, sobo kraljev (prav zares, eden od cimrov se namreč ponaša s takšnim priimkom).
Ker sem se dolgočasil in ker ne maram las v juhi, sem se odločil za novo pričesko. Zadevo smo uredili kar v eni od kopalnic v bolnišnici. Sem si privoščil profesionalno frizerko. Imam lepo obliko betice, kaj?

18. 11. 2011

Še sem živ in brcam, sicer ne prav veliko bolje kot Andraž Kirm, nenatančno in švohtno torej, ampak se trudim. Fajn me je sesulo, in od zraka skoraj da ni bilo nič, zaenkrat. Tri dni sem bil takšen, kot da bi se ravno vrnil iz absolventskega izleta, na katerem bi bil zasenčil vse vodiče, ki itak niso čisto nič drugega kot bolj ali manj uspešno prikriti alkoholiki. Če vam te reči niso znane (na Slo-O sceni je nadpovprečno veliko ljudi, ki prezira alkohol), imam drugo primerjavo. Bil sem takšen, kot da bi me zbil dvestotonski šleper, kot Sergio iz Trsta torej (na Slo-O sceni je nadpovprečno veliko ljudi, ki jim je ta junak jako drag). Ampak ker v življenju nisem izkusil niti prvega niti drugega, sta morda ti primerjavi popolnoma napačni.
Najprej sem mislil pisati o prehranskih dodatkih, ki naj bi jih srkal, ampak je spomin na včerajšnje bruhanje še preživ. Je pa zanimivo, da je zadeva časovno sovpadala z branjem enega od Kofolofih mailov, tako da..kaj pa vem.
Kakor koli..oni dan, pred začetkom prve kemoterapije in šest dni po operaciji, sem bil v leonišču, semenišču (saj vem, da je semenišče verska zadeva, ampak pomislite, shranjeno seme..klik,klik?) oz. banki sperme. Fantje dragi, to sploh ni tako kot v ameriških filmih. Zadeva ne zadovolji niti ene fantazije bolnih možganov od testosterona pokajočih adolescentov. Stara, napol podirajoča bajta z malo okni, grozečemi hodniki in neudobnimi stoli. In pa gneča. Potem pa sediš in čakaš in si misliš, da bo morda v ambulanti kaj drugače. Ampak seveda ni. Pult, za njim medicinska sestra z brki kot som, oddrda nekaj formalnosti (da se seme hrani šest let, potem pa je potrebno priti podaljšati ''polico''; da seme hranijo tudi do dvajset let;..), na poličko za katerim se skriva zaporniško železno okence (saj veste, tisto skozi katero zaporniki v filmih dobivajo hrano) postavi neke vrste lijak (prešprical sem ure kemije, tako da ne vem kako se temu reče) in te pošlje v kabino. Hodniček, stranišče, kabina 1 in 2. Vstopiš v svojo celico in skušaš opravit zadevo, seveda še prej skozi ono železno okence, vzameš lijaček, v katerega potem z največjim trudom ciljaš (edina kolikor toliko zabavna reč). Celico zato, ker ni večja od enega kvadratnega metra, je temna, v njej pa je samo mrzla klop in miniaturen umivalnik. Nič slik, nič filmov, nič toplega. Ampak ok, če si kerlc, ti uspe. Sestra je zadovoljna in čez pol ure prideš preverit ali so plavalci leni ali ne. Sicer sem vedel, da za shranjevanje lastnega semena ne dobiš plačila, ampak pozor. Dragi nadobudni biznismenčki, tudi za donacijo semena se ne dobi plačila. Najbrž se zato reče donacija ali kaj?

Pa vi, trenirate ali samo govorite?

12. 11. 2011

Naj vas malo updejtam. Od postavitve diagnoze je minilo že dobrih 14dni. Zadeva se razpleta. Popukali so že en del plevela (beri, sem kot J. Sparrow Depp, samo da mi ne manjka eno oko, ampak en jajc). Kakšna jako interesantna reč se mi med tistim vrtnarjenjem ni zgodila. Malo sem bil jezen na onega pobiča, ki me je ruknil iz narkoze ravno v hipu, ko sem osvajal naslov svetovnega prvaka. Ampak ok, bolje to, kot pa da bi se zbudil v hipu, ko so zdravniki z mojim jajcem fuzbal igral. Zdaj sem pa že v drugi fazi, herbicidi torej. Dnevi zaenkrat minevajo hitreje kot sem pričakoval. Vse postaja rutina. Se pa malček vesoljsko počutim, vse okrog mene je namreč ena sama tehnika, kot da bi uletel v sobo Polarisovcev na Pokljuki (malega kmeta aparatki, pa Rojčeve zadeve, eh ja..). Ampak, danes grem domov, v veliko posteljo, ki pa nima daljinskega upravljanja. Itak pa računam, da ne bom prav veliko časa preživel v postelji. Zrak, zrak me privlači. P.S.:Strogo odsvetujem jemanje odvajal kakšnih 5-6 ur pred prvim zmenkom.
10.11. Čao folk! Malo sem razmišljal o tej potezi in kakor koli sem obrnil, sem vedno prišel do istega zaključka. Stvar bo zame izključno pozitivna, škodila pa tudi ne bo nikomur, tako da... dejmo štartat! Razen redkih izbrancev, večina ne ve, kaj se dogaja z mano, ampak klinc... berite. Zbolel sem. Precej. Rak na modih, je diagnoza. Se je pa plevel razširil okoli mogočnega drevesa, tako da bo zdravljenje dolgotrajnejše, najprej je potrebno zadevo malo popukati, pa potem zaliti s herbicidi, pa spet malo popukat, na koncu pa mogoče še požgat, kar pa vam omogoča več užitkov ob branju mojih misli, opisovanju dogodkov,...Stvar sem vzel kot nek projekt, kot da bi se pripravljal na WOC. Pot. Pot do ozdravitve. Predvidevam, da bo zanimivo.