SPISI - JAKA

SEZONA: 2002, 2003, 2007, 2008, 2009, 2010, 2011, 2012, 2013

26. 7. 2012

Že tam, v začetku junija, sem vedel, da vas bom spet razveselil s svojim pisanjem. Pa sem si rekel:«Fant, počakaj, počakaj da boš imel več materiala in boš spet lahko spisal jako berljivo reč.«. No, zdaj pa že več kot teden dni trem orehe v svoji buči, olja pa nikakor ne stisnem. Niti bučnega ne, kaj šele orehovega.

Kakor koli, tam enkrat konec maja sem imel CT slikanje prsnega koša. Slikanje samo po sebi ni čisto nič zanimivejše od strganja koloradskih hroščev s krompirja, čeprav ako me spomin ne vara, sem kot junec silno rad rovaril po suhi zemlji, kopal krompir in peštal hroščke. Ampak s časom se človek zadeve naveliča, tako zame tisto potovanje skozi cev ne predstavlja več avanture. Morda bi bilo drugače, če bi me mučila klavstrofobija. Je pa zanimiva priprava na CT preiskavo, najprej ti v žilo vstavijo kanalček, katerih sem zaradi kemoterapij vajen ravno toliko kot Divji kojot neuspelih lovov za Migmigom, skozi ta kanalček ti med samo preiskavo v telo vbrizgavajo neko barvilo. Ob tem čutiš v telesu tisti topli prijetni občutek iz otroštva, ko si se brezskrbno polulal v hlače. Aja, če ti slikajo trebuh, moraš v uri pred začetkom slikanja, popiti liter neke tekočine, ki pa za razliko od odvajal, sploh ni slabega okusa. In to je to. No, čez 10 dni te pokličejo na konzilij, kjer izveš izvide. Pri meni sta bili dobra in slaba novica. Dobra:«Pljuča so čista.«, slaba:«V trebušni votlini se vidi neka sumljiva reč, verjetno bo potrebna še ena operacija.« Potem pa poslušaš različna mnenja, kirurg pravi, da je on pri prvi operaciji vse ven pobral, da je lahko to kvečjemu nekaj novega (to bi bila precej neugodna reč) ali pa, da je to brazgotina, posledica prve operacije (v bistvu druge, tiste marčevske). Onkologinja se z njim ne strinja, ti pa sediš tam kot tepec, ki spremlja ping pong in vrtiš betico od ene strani mize k drugi. Kirurg naroči PET CT. Opa, neka nova reč. Ampak sploh ni nič drugače kot navadni CT, s to izjemo, da ti v žilo ne vbrizgajo barvila ampak izotop fluora. Zaradi tega se na sliki pokaže poraba glukoze tkiva (vneto ali rakasto tkivo ima rado cuker). Pa naslednji dan se ne smeš družit z otroci, ker bojda sevaš. Zanimivo, da na obvestilu o preiskavi piše:«Doza sevanja, ki jo prejmete med preiskavo, je enaka sevanju v naravi.«. Hecno.

Po 14 dneh spraševanja, sem končno prišel do kirurga, ki si je vzel tri minute zame. To je zanj ogromno, je namreč tiste sorte človek, za katerega se sprašuješ, če je morda nem ali pa vsaj Nemec, ki ne obvlada jezika. Mi je razložil, da mi ne more prav veliko razložit, ker da je vse skupaj precej zapleteno in bo videl kako in kaj šele, ko me bo odprl kot merjasca. Mi je pa povedal, da lahko v skrajnem primeru ostanem brez ledvice. Hm…Ok, jajc je jajc, ledvica je pa ledvica. Ampak glede na zgodbice iz južno ameriških držav, me ni bilo pretirano strah, sem pa razmišljal, če bi lahko to ledvico (ker kolikor sem razumel, ledvica sama ne bi bila poškodovana, med operacijo bi poškodovali glavno arterijo, zato bi odstranili tudi ledvico), lahko komu doniral.

Tako sem 9.7.2012 ob 7h zjutraj spet bil gladko pobrit in v onih seksi bundesliga hlačkah. Sploh ne vem zakaj so iz mene naredili plavalca, če pa sem vsem razlagal, da me bodo zarezali nad ledvico in da tam ni kaj briti. Aja, tokrat sem imel popiti samo 2 litra tiste brozge, že to je bil dober znak. Očitno ne bo toliko žongliranja s črevesjem. V hodniku kjer privezan na bolniško posteljo spoznaš svojega anesteziologa, sem zaradi svojih izkušenj mlado anesteziologinjo rešil sramote, ko sem ji lepo razložil, da me mora na rezanje pripraviti v operacijski sobi in ne na hodniku. Tako jo je glavna anesteziologinja, tista ki je marca hotela iz moje hrbtenice narediti špikano pleskavico, pohvalila, mene pa se je spomnila in se takojci odločila, da epiduralna ne pride v poštev.

Med akcijo me seveda spet ni bilo zraven, se pa tokrat spomnim prebujanja, beri klofut nekega dekliča, tudi tokrat sem sanjal orientacijo. Že takoj v prvih urah sem ugotovil, da bo tokrat okrevanje lažje kot marca, sem pa opazil novost. Cevko (dren), ki je potekala iz mojega telesa (tam nekje nad levo ledvico), po njej pa se je pretakala kri. Ne vem, meni ni bil nič kaj simpatičen prizor. Prvega obiska se spomnim, baje sem bil zabaven. Že prvi dan me je prišel pogledat kirurg in mi, potem, ko sem ga pobaral kako in kaj, povedal, da je bilo vse tako kot je pričakoval. Stvari, ki so jih izrezali so bile nekrotične (med samo operacijo so izvedli hladni rez. To pomeni, da so naredili histologijo izrezanega tkiva. In ker je bila ta ugodna, pukanje ni bilo tako radikalno), ledvica je ostala. »Hej ja!«

Saj poznate tisto, ko misliš da boš padel in se potem zadnji hip uloviš..in prebudiš. To se mi je prvo noč zgodilo neštetokrat. In vsakič sem si rekel:«Hjoj, jutri me čaka operacija.« Potem pa sem ugotovil, da sem kot tisti hrošček, ki je padel na hrbet in se nikakor ne uspe skobacati na noge, stvari povezal, in ugotovil da je operacija že za mano. »Fajn.«

V intenzivni sem bil samo tri dni, prvo hrano sem dobil že drugi dan, spet sem imel vročino, tokrat samo dva dni in z izjemno enega nočnega bruhanja (ni najbolj zabavna reč bruhati, ko imaš 35cm dolgo rano v področju trebuha), obiska Baltazarja (ma povem vam, en tip je bil izrezan Baltazar, nadležen pa kot 30cm dolga rana v področju trebuha, ko bruhaš) in pa divjega vlakca smrti (cel svet se mi je vrtel) ob prvem vstajanju, posebnosti o katerih bi bilo vredno (še enkrat) pisati ni bilo. Ker je bil spet vikend, sem v bolnišnični oskrbi ostal še tri dni, spet sem se z vsakim obrokom in vsakim dnem počutil bolje. Četrti dan sem zjutraj ugotovil, da sem si preko noči nekako izpulil dren, ampak ker se je rana že lepo celila, to niti ni bilo nič napačnega. Sedmi dan mi je mojster Franček pobral sponke (samo 24 tokrat, rana je pa enako dolga kot ona marčevska), zdravnik pa me je poslal domov. In jaz mu nisem ugovarjal.

22. 3. 2012

Pomlad je. V vinogradih se je že rezalo in sem rekel:«Hja, pa dejmo še mene.«. Torej, spet je prišlo na vrsto pukanje plevela, tokrat bolj konkretno. Tisto zalivanje s herbicidi je sicer nekoliko uničilo vse skupaj, ampak polovica je pa še ostala, pa je il dottore vzel škarje v roke in začel rezat.

Pred desetimi dnevi, 12.3.2012, sem bil ob 7.30 že gladko obrit po trebuhu, v onih seksi bundesliga hlačkah in s popolnoma praznim prebavnim traktom (prejšnje popoldne sem moral v treh urah spiti štiri litre tekočine nedoločljivega okusa.. no, je pa jasno, da je bila brozga bolj nagravžna od legendarne Zmelkoow mešanice:«..vsebina pa je takšna, kot da bi dal sol in perje od kokoši v en kozarec vina in dodaš še malo olja iz motorja, črnega kot je črno dno Črnega morja in če v to dodamo mleto kačjo drobovino, to nikakor ni več isto dobro vino..«). Povili so mi nogi in gas v operacijsko. Ok, prvi sem na vrsti, to je dobro, najbrž bo Il dottore spočit, upam da ni bil v nočni, sem si mislil. A veste, da je v kliničnem centru en lift rezerviran samo za paciente in v njemu ves dan ždi gospa z brki, čaka na klice in manevrira s tistima dvema kvadratnima metroma iz nadstropja v nadstropje? Ne prav jako interesantna služba, sem si mislil.

Kakor koli, v operacijski, ki je izgledala precej borno, kot tam nekje v Turkmenistanu, me je pričakala anesteziologinja. Obstaja epiduralno prejemanje analgetikov in prejemanje analgetikov direktno v žilo, so bile njene besede. Najprej nisem ugotovil, da mi v bistvu daje izbiro, jaz sem samo iskal uro, ker me je silno zanimalo koliko časa bom v narkozi, zato sem hotel vedeti koliko je ura, da bom, ko se zbudim lahko hitro preračunal. Ko mi je že tretjič ponovila isti stavek, sem ugotovil, da se me stvar tiče, pa sem rekel, dejmo to luknjo v hrbet zvrtat, tega se še nisem šel. In potem mi je med vretenci po njenem izboru pikala igle, jaz revež pa naj bi bil popolnoma pri miru, da ona zadane v tisti prostorček. Lahka reč, za nosoroga, jaz sem pa bolj dingo puščavski pes, zato je vse skupaj trajalo kar nekaj minut. In ko ji je končno uspelo, je ugotovila, da so moji prostorčki med vretenci premajhni in zato ne more vstaviti kanalčka po katerem bi dobival zdravila. Ja, lepa reč. Nič, žila, klasika. Potem me pa štiri ure ni bilo, tako da ne vem čisto natančno kaj se je dogajalo. Pa ravno takrat je bilo najbolj krvavo, sluzasto, razburljivo skratka. Verjetno je oni asistent moral za nekaj minut pridržati moja čreva med tem pa je Il dottore izrezal ves plevel, v enem kosu. Ni kaj najboljši vrtnar je pač najboljši.

S suhim grlom sem se okoli 12h prebudil v intenzivni negi. Najprej sem preveril, če povezava med možgani in nogami funkcionira, prsti so šli gor,dol in oddahnil sem si. Hitro sem ugotovil, da prav veliko premikanja svojemu telesu v prihodnjih dneh ne bom privoščil, saj me je ob vsakem gibu zategnilo v trebuhu. Prvega obiska se sploh ne spomnim, vem samo, da sem želel preveriti kako dolga je rana. Od prsnice preko popka, še kakšnih 5cm nižje, seksi. Žejen sem bil, to vem. Zelo žejen, a razen zmakanja ustnic, nisem smel zaužiti ničesar. Nad sabo sem imel tak knof in prijazna anesteziologinja mi je razložila, da lahko sam določam koliko opiata bom dobil. Vendar zgolj na vsake pol ure. Prvo noč sem se nekajkrat zadel, potem pa niti ne več. Spal sem izredno slabo, predvsem zaradi tega ker me je bolel hrbet (v istem položaju žal ne zdržim prav dolgo), pa tudi zaradi tega, ker na intenzivnem oddelku res ves čas spremljajo vse za življenje pomembne funkcije. Tako da tako ali tako nimaš miru. Naslednje jutro sem s pomočjo dveh sila bebavih študentk že vstal. Se privlekel do umivalnika in se malček umil, blazno prijetna reč, bolečinam ob vsakem premiku navkljub. Potem pa spet na hrbet in gledanje v strop. Še vedno nisem smel piti in to je bil najhujši udarec zame. Preko noči sem sanjaril o kozarcu hladnega pomarančnega soka. Travnik, modro nebo, prt in na njemu moder fructalov kozarec. Zaradi hladnega soka so po steklu polzele vlažne kapljice, jaz pa sem polzel iz nekega čudnega pol sna v budnost in nazaj. Dopoldne pa sem smel narediti prvi požirek grenkega bolnišničnega čaja, ekstaza. Žal sem imel prve dni po operaciji vročino, kar je po tako velikem operativnem posegu dokaj normalna reč, a pri konstantnem ležanju v postelji se ustvarijo popolni pogoji za razvoj pljučnice, zato je bilo ekipo v intenzivni malo strah. Sploh ko so v sredo zjutraj ugotovili, da izredno slabo, plitko diham in v pljuča ne dobim dovolj kisika. Tako sem dihal, ker me je ob vsakem bolj normalnem vdihu zabolela rana. Pa je sledilo še slikanje pljuč, še en napor več, za moje razbolelo telo. K sreči do pljučnice ni prišlo in ob pomoči antibiotikov in naprav za dihanje sem spet normalno zadihal. So me pa tiste cevke v nosu po dveh dneh presneto motile, sploh zaradi tega, ker sem takrat že bil sposoben leči na bok, ampak me je v tem primeru v obraz žulila cevka. Ah, ja. Čakali s(m)o, da se prebudi prebava, ob tistem asistentovem žongliranju s črevesjem se je le-to malo odločilo zadremat, zato nisem smel ničesar pojesti. Vsakih 8 ur sem dobil injekcijo, ki vzpodbuja prebavo, in ko sem v petek začel oreng prdeti smo vedeli, da sem rešen. Tako sem dobil prvo juhico. Iz vrečke. Slana voda v bistvu. Sanjsko.

Il dottore je naročil klizmo in res me je zanimalo kaj to pomeni. Potem pa me je neki mladenič peljal skozi to avanturo. Niti ne bi več ponavljal. Spraviš se na bok, v rit ti porinejo neko kremo, ki vsebuje glicerin in potem skušaš reč čim dlje zadržati v sebi. Če zdržiš 15 minut si svetovni prvak, jaz s svojimi razbolelimi mišicami sem zdržal dobrih 5 minut. IN potem olajšanje…zaključek, analni seks ni zame.

Je pa to pomenilo, da lahko začnem počasi jesti, prvi dan samo tekočo hrano, drugi pasirano in tako naprej. Z vsakim obrokom sem dobival moč in se lažje premikal. V soboto so me prestavili v normalno sobo, kjer je čas ob res dobri družbi tekel hitreje. Tudi spal sem bolje. Čez vikend se v bolnišnicah nič ne dogaja, tako da sem samo čakal, jedel, pil in ugotavljal, da mi gre vse vedno lažje, vstajanje iz postelje sploh več ni predstavljalo problema tudi spanje na boku je postala rutina. V ponedeljek me je Il dottore razveselil, jutri poberemo šive in greš domov. Bomba! Šivov/sponk je bilo 37, pobiranje sem sicer posnel s telefonom, ampak je posnetek tako slabe kakovosti, da vam ne bo nič jasno, je pa bilo toliko železa, da bi lahko poklicali kakšne cigančke, ki bi poskrbeli za odvoz.

Zdaj sem doma, jem kot kralj in čakam, da odstranim obliže, te me motijo pri vsakem gibu, ker zategujejo kožo. Sicer pa, kot je Nuša rekla, v kopalkah bom pravi frajer, kože na zadrgo nima vsak.

18. 2. 2012

Ma kako leti čas, ko se počutiš dobro. Že več kot mesec dni se nisem nič oglasil. Pa to je ja tretjina celotnega zdravljenja. Tri meseci so že mimo? Neverjetno. Čakam, čakam na to, da vam bom spet imel povedati kaj pomembnega. Sicer je zame to, da sem spet dobil barvo na lica, da sem sploh dobil lica, da več ni hrane, ki bi mi smrdela (razen trdo kuhanih jajc no, ampak komu pa le-te ne smrdijo), da imam 8 ur spanja na dan dovolj, da me žile na rokah ne bolijo, da je študentski abonma MGL-ja super reč…vse to je zame zelo pomembno. Ampak prav veliko o tem ne morem oziroma ne znam povedati. In zato sem tiho, upam da vas ni preveč skrbelo.

Veliko je trenutkov, ki se mi zdijo čarobni, a se mi zdi, da jih bi z razglašanjem širni publiki pokvaril. Želim, da ostanejo samo moji. Ampak naj vam bo.

Ko sem zadnjič ob večernem teku na smučeh trmasto s pogledom sledil zlizani smučini, ki je postajala vedno bolj oranžne barve, sem počasi dvignil pogled in videl kako se je sonce scvrlo v belini. Vse se je obarvalo rdeče. Ustavil sem se in pogledal proti vzhodu, od tam se prišel, ulica je potonila v mrak in osvetljevale so jo luči javne razsvetljave. In potem sem počasi obrnil glavo proti zahodu, slika je postajala vedno bolj svetla, rdeča, topla. Kar stal sem tam. Brez misli. Dokler nisem začutil hladne kapljice potu, ki mi je stekla po hrbtu. To je bil dovolj jasen znak, da moram naprej. Naprej, vedno naprej, proti toplemu. Pa četudi samo čaju.

8. 1. 2012

Je moralo priti novo leto, da se mi je končno spet zgodilo nekaj zanimivega. Ker sem bil po zadnji (ne zadnja zadnja, temveč tretja) kemoterapiji precej slabokrven (sicer tega nisem prav posebej čutil. Ni bilo nekih običajnih znakov, ki to reč spremljajo. Vrtoglavica, zaspanost, zadihanost,…), sem dobil transfuzijo krvi. Doping. Krvni. To je tisto kar se bojda tu in tam grejo kolesarji med Girom in Tourom. Ne med enim in drugim, takrat najbrž trenirajo, tokom enega in drugega, tako ja. Čeprav, če jaz prav reč razumem (ne da se mi raziskovati tega, tako da oprostite moji morebitni nevednosti) se gredo krvni doping tudi med Girom in Tourom. Prvo fazo takšne sorte goljufije, bi rekel Stare, opravijo takrat, ko se po bivanju na višjih nadmorskih višinah (tam se hitreje tvorijo eritrociti) gredo krvodajalce. Aha, če preberete objavo o leonišču (17.11.), boste ugotovili, da to ni dajalstvo=donacija, saj krvi ne dajo drugim, temveč jo lepo shranijo za hude čase, za Giro ali pa Tour torej. In potem, ko so po drugem tednu dirke izcuzani kot dojenčkova duda, se po etapi lepo priklopijo na dozo, in si po žilah spustijo tisto z eritrociti obogateno gorsko kri. Verjetno dodajo še kakšen šus eritropoetina in potem letijo čez tiste klance.

Kakor koli, to so zgolj špekulacije, jaz pa sem zadevo res izkusil. Dve vrečki po 300ml z eritrociti obogatene krvi (jaz sem mislil, da dobim pač kri, direkt iz žile nekega darovalca, ampak ni čisto tako. Mojstri pripravijo zvarek, ki ga pacient potrebuje. Ločijo eritrocite, levkocite, trombocite od krvne plazme), 3 do 4 ure gledaš kako to počasi kaplja v tvoje telo, potem pa šibaš domov, če ni kakšne neljube reakcije. In ljudje moji, čisto razumem one kolesarje, ker to pa res deluje.

Dan pred transfuzijo sem šel na svoj običajen sprehod, sicer sem bil malo zadihan, ampak sem poskusil tudi s tekom. Po 200m sem imel noge težke kot zna samo Kofol s svojimi maili biti, tudi pulz se je dvignil in začutil sem tisto razbijanje v glavi, ki ga včasih čutim med kakšnim res zajebanem treningom. Dan po transfuziji sem zadevo ponovil, že med sprehodom sem čutil moč, energijo, potem pa sem začel teči. In sem kar tekel, brez zadihanosti, z normalnim pulzom, lahkih nog. V finišu sem celo malo dodal na gas. Vse skupaj je sicer trajalo samo slabih 10 minut, ampak občutek je bil pa božanski. Treniram več kot mladinski selektor.

P.S.: Bubi ne bodi užaljen, jaz sem na dopingu.:)