SPISI - JAKA

SEZONA: 2002, 2003, 2007, 2008, 2009, 2010, 2011, 2012, 2013


14.6.2013, Balkane moj

Po majskem odkrivanju Skandinavije, sem jo tokrat mahnil na Balkan. Preko Hrvaške, s postankom v Srbiji, do Črne Gore. Konec meseca pa bom preživel v Makedoniji. Predvidevam, da se bom teh krajev nažrl za nekaj časa, tako kot sem se čevapov že prvi večer v Kragujevcu. Sicer me pa Srbija južno od Beograda ni preveč navdušila, nikoli nisem doživel zlatih časov Jugoslavije, ampak vseeno lahko sklenem, da si takšnega stanja kot je trenutno, ta regija ni zaslužila. V Čačku in Užicah cvetijo avto odpadi. Teh je več, kot gluposti, ki jih je sposobna proizvesti moja domišljija. Res, pri vsaki drugi hiši imajo kup krip, res ne vem, kako jim uspe razkantati toliko vozil. Je pa v Črni Gori situacija perspektivnejša. Tu cvetijo avto šlepi. Kar pri cestah, ki spominjajo na kardiogram izjemno nervoznega človeka, niti ni presenečenje.
Črno-gorska obala pa je skoraj popolnoma v ruskih rokah. V Budvi so v osnovnih šolah celo uvedli ruske razrede. Sveti Stefan, ki je eden črnogorskih simbolov, je otok hotel. Če nisi gost hotela, raziskovanje otoka ni mogoče. Vstopnina na bližnji plaži pa je 75€. Jok brate, odpade. Cela Budvanska rivijera je trenutno eno samo gradbišče hotelov, ruskih seveda. Me je pa stari del Budve navdušil, čudovito mediteransko mestece, obdano z obzidjem in tako ozkimi ulicami, da tipičnih okroglih Rusov tam skoraj ni. Me je pa malo manj navdušila prva etapa MAO, tekme ki je bila povod mojega obiska. Lokacija cilja je sicer neverjetna. Čudovit edukativno-rekreacijski center na 1200m n.m.v., pod Črnogorskim Olimpom, Lovčenom (v istoimenskem narodnem parku), kjer je mavzolej njihovega največjega heroja do zdaj. Petra Petrovića II Njegoša. To je tisti model, o katerem govori pesem Dugmeta in na katerega ulici v Ljubljani, jaz tako rad jem pito krompirušu ali pa zeljanče, čevapi so se v zadnjem času malo pokvarili. No, drugače pa je človek naredil kup pomembnih reči za to državo, ampak en obisk v njegovi rojstni hiši ni dovolj, da bi lahko delil inštrukcije. Kakor koli..že Balkanski špijun 007, mimogrede, na Rogli me je s svojim trasiranjem dolgih prog tako čudovito predriblal kot Ronaldinho revčka Ramosa v najboljših časih (takoj ko se vrne iz tistih tropskih krajev tam gori na Švedskem, mu bom dal za pivo), mi je omenil, da bi karta znala biti malo…kako bi rekel..specifična. Seveda se 007 nikoli ne moti in vse skupaj je precej spominjalo na Barry-jevo remek delo. Tudi teren, ki je tak, kot da bi na najhujšem delu Paga (sej veš Andraž, tam na drugi strani otoka, kamor nas je enkrat peljal 007), zasadil gozd, posekal veje in jih razmetal po tistih čereh, ni omogočal užitkov. Sploh pa ne mojih nežnim nogicam, ki trenutno sploh niso vajene takih grobosti. Ko me je na pobočju polnem ogromnih skokov prehitela bolgarska veteranka pa je začel trpeti tudi moj moški ponos. Saj ne vem, če ni bil to razlog za tisto potočeno solzico in ne kamen, ki se je odločil malo obdelati moj desni gleženj. Nekje na pol proge me je dohitel Lino in verjetno sem se samo zaradi njegove družbe malo pomatral in se privlekel v cilj.
Sobotne klasike v istem kamnolomu sem se kar malo bal in ob popoldanskem hlajenju gležnjev v morju, sem razdelal konkreten načrt. Na prvi tekmi sem vse delal preveč stihijsko. Karte se niti nisem trudil preveč razumeti, kar takoj sem jo odpisal. Ravno tako kot DP klasiko na Rogli, ko sem ob prvem pogledu na karto in ugotovitvi, da bo odločal tek, hitro spoznal da nimam šans. Ja, ste videli kako so nas mladci rasturili? Čudovito. Nekaj časa sem se prepuščal malodušju, potem mi je pa kliknilo. Ravno to je čar orientacije, Jaka. Še pred enim tednom si se šel tekača po čudovitih mehkih z borovnicami poraščenih gozdovih, ta vikend pa že lahko razbijaš svoje gležnje in razmišljaš o vsakem koraku, v čudovitih trdih z ostrim kamenjem poraščenih gozdovih. To je to. In pa karto glej, velike oblike gotovo štimajo. Načrta sem se držal, gledal kompas in se ne obremenjeval z detajli. Na roko mi je šlo tudi to, da sem prvi krog v metuljčku odlaufal skupaj z Edijem (to je bil njegov drugi krog), ki je bil v tehnično boljši, zato mi je bilo ob ''slovesu'' kar malo hudo. S spretnostjo pume in vztrajnostjo vola sem se pretolkel čez najtežji del in potem se je začela uživancija. Čudovit pol-odprt teren, še vedno ogromno kamenja in tehnično zahtevna orientacija, ampak se je vsaj dalo teči. Špica. Najbolj pa me veseli dejstvo, da sem v tem drugem delu bil kar hiter. Samo zmagovalec je bil v zadnjih 45' za dobro minuto hitrejši, vsi ostali pa so kar precej zaostali. Nadobudno.
Šprint v Kotorju zadnji dan, pa je bil bolj bingo orientacija, saj se iz karte res ni dalo razbrati, ali je kontrola na obzidju ali pod njim in to kar v dveh slučajih. Enkrat sem imel srečo, drugič ne. Drugače bi pa itak vsi morali biti diskvalificirani, saj smo (vsaj 1x) prečkali neprehoden zid (v naravi ga seveda ni bilo), ampak drugače se ni dalo priti do kontrole. Sem pa zelo užival v vijuganju po tistih uličicah, navijanju črnogorskih natakarjev in preplašenih pogledih turistov, ko smo jih obletavali kot komarji ob škotskih jezerih.
Mi je kar malo žal, da na vidiku ni nobene prave tekme vse do septembra, ko se bom preganjal v čeških hostah. Si bom pa vsekakor skušal med Bubo in OO Cup-om vzeti čas za nekaj užitkarstva na najlepših terenih.

 


8.5.2013, 10Mila

Danes je sreda, tretji dan po 10Mili, spravil sem se delat intervale v hosto, pa sem že po 10' teka opustil to idejo. Utrujen sem. Že včeraj sem se med 45' tekcem po poteh počutil kilavo. Noge so sicer ok, srce nori, pljuča pa hlastajo za zrakom. Verjetno bo za takšno stanje kriva neprespanost. Iz sobote na nedeljo nisem spal nič (odtekel pa 13,6km po švedskih tleh), v noči iz nedelje na ponedeljek pa sem zaradi zgodnjega leta spal samo 5ur. Že res, da sem zadnji dve noči spal kot ubit, ampak očitno še vedno nisem prišel povsem k sebi. Zaradi tega se moram pazit in bom s težkimi treningi raje malo počakal, morda danes raje brcnem kakšno žogo v gol.
Sploh pa mi tudi razmere tukaj niso čisto nič po godu, vroče je, soparno, v gobcu se mi naredi en tak suh 17 dni star ajdov žganec, ki ga ne morem niti izpljuniti, pogoltniti ga pa itak ne želim, sej nisem teslo. Bljak! Da o zelenju niti ne govorim, sem zalaufal čez travnik za bajto, in ni veliko manjkalo pa bi me trava praskala po jajcu, že res da sem majhen, ampak vseeno no. Bljak. Pa vso to trnje v gozdu. Sicer sem tam gor dobil prave bojne rane, ampak te praske so kul, ko se mi pa trnje zapiči v kožo in ga vlečem še 10m za sabo, da ja vse skupaj izgleda kot blesavi Gibsonov Pasijon, pa ne vriskam od sreče. Bljak! Že iščem luknjo v koledarju in poceni lete.

Aja, želel sem pisati o 10Mili. Hja, no..spet sem ugotovil, da je Švedska čudovita in da imam sestrično, ki živi v velikem stanovanju s pogledom na jezero (teh tam gori res ne manjka, zanimivo, da na Finskem nisem videl niti enega. Morda zaradi tega, ker sem večino dneva preživel v mestni knjižnici, kjer sem skrival svoj nežni obrazek pred hudobnim finskim vremenom), 20' iz centra Stockholma (fantastično mesto, z vsemi temi zalivi, kanali, zanimivimi stavbami, parki in izjemnim javnim prometom), sredi pravega skandinavskega gozda, ki je kakopak kartiran . In to kakšna karta/teren ljudje. Fantazija!
Super je tudi to, da se spokaš na avtobus, ki vozi vsakih 10minut, se odpelješ na drug konec karte in potem odlaufaš domov. Prvič sem domov bolj kot ne prijokal. Izgubljal sem se kot majmun. Ko sem hodil, sem lahko sledil karti, pa še to bolj kot ne samo potem. Tam gori je borovnic v hostah kot čemaža na Šentvidu in če maš čemaž maš solato, če imaš borovnice pa frape. Zaradi tega ni čudno, da sem bil frapiran. Sem pa na drugem in tretjem treningu le ugotovil, da moram samo zaupati kompasu in se ne obremenjevati z detajli. Tako sem zadnji trening pred 10milo že zmogel v tempu malo nad 8'/km, ampak podnevi. Ponoči se niti nisem spravil v gozd, zaradi tega me je bilo tekme kar malo strah, mi je pa nekaj upanja vlivalo Hribarjevo modrovanje, češ da so tereni severno od Stockholma precej lažji od tistih, kjer sem se izgubljal jaz, torej južno od mesta. Tudi to, da sem se zavedal, da bom bolj kot ne tekel v skupini je bilo ohrabrujoče.

Zanimivo, da me prizorišče 10Mile, velikost, urejenost, tudi sam start podivjane horde, niso prav posebej navdušili. V šotoru, ko sem čakal na start, skoraj nisem čutil nervoze. Verjetno je bilo tako zaradi tega, ker sem celotno odpravo jemal kot izlet. Ko se je začelo govoriti o slovenski ekipi na 10mili, nisem imel pojma, kako bo z mojim zdravstvenim stanjem. Sledila je še ena operacija, pa post, vedel sem da ena od krajših predaj ne bi smela biti problem, potem pa sem po sili razmer moral prevzeti eno daljših nočnih etap. Ker seveda nisem imel časa spraviti se v resno formo, sem se odločil, da se grem turista. No, ko pa je Hirbar prikrevsal ves uničen v šotor, ko je še odpiranje Karhuja predstavljalo napor, ko je rekel, da je to najtežji teren po katerem je letos tacala njegova sloka noga, ee takrat sem pa začutil ogromnega mravljinca, kako mi leze po hrbtenici navzgor naravnost v male možgane. Sem pa hitro potegnil Biokil iz nogavice, nadel buler in speštal nebotigatrebo. Nihal sem med bojevitostjo gladiatorja in zaljubljenostjo najstnika, za to slednje, so bile verjetno krive tiste romantične lučke, ki so osvetljevale karte na predaji.
Gregor je svoje delo opravil kot se za starega mačka spodobi in me poslal v čudovito avanturo. Taktika je bila jasna, sledi kompasu, kjer se da, pa kar okrog po poti. Tekma je dolga, prejšnjo soboto te je pa 10 komendskih km sesulo, zato začni počasi, naj te drugi ne potegnejo. Sicer sem izbral čudovito napadno točko na 1.kt, vendar sem bil potem v zelenem nenatančen, tudi lučkam ki so švigale sem in tja, sem posvetil preveč pozornosti. Tako sem naredil en 3-4' krog v tistem zelenem. Ves čas mi je sledil en dečko, ko sva končno našla kontrolo, me je vprašal katera je moja naslednja, bila je ista kot njegova. Pa sem mu rekel:«So, let's get this party started!« in suvereno odlaufal 30° v napačni smeri, čez najgršo zeleno močvaro. Po nekaj roštanja, sem napako uvidel, se popravil in roštal naprej. Sledil je dolg odsek po cesti, kjer sta dve lučki prehiteli mene, jaz sem dohitel tretjo, ko pa smo zapustili pot smo šli vsak v svojo smer. Hm, tudi oni gost iz moje zabave je šel drugam. Očitno nisem najboljši gostitelj, sem bil pa vseeno samozavesten nadaljeval v smeri in lepo zadel svojo kontrolo. Naslednja je bila enostavna, pa še družbo sem imel. Potem pa prva prava težka etapa. Ko zdaj gledam karto pojma nimam kje sem se gibal. Tudi spomnim se ne skoraj nič. Vem samo, da v nekem trenutku ostal povsem sam, tako tekel kakšnih 5', potem na svoji levi zagledal vlakec, se mu pridružil, z nasmeškom zagledal kontrolo, ki pa ni bila moja. Po Andraževem nasvetu, sem preveril, če je to katera mojih naslednjih kt. in ja, bila je moja 14.kt. Slab km stran od 4.kt. Ojej. No, vsaj vedel sem kje sem, sem pa vseeno najprej prišel na 5.kt in šele nato na svojo pravo. Iz popolnoma druge strani je prišel še en izgubljenec. Pogledal številko kontrole in zavpil:«Helvete!« Fantastična kletvica. Jaz sem se pa sestavil, lepo sledil kompasu in zadeval kontrole, vmes sem padal, gazil, brodil, ves čas sam. Po kakšni uri teka sem začutil utrujenost, potem pa sem prišel na strm rob, vame je butal veter, v soju čelke pa so se svetile dežne kapljice. V tistem trenutku me je zadelo. Jaka, to je to. Česa lepšega si ne moreš želeti. V skandinavski divjini, sredi noči, se greš tisto, kar imaš tako rad. Bomba! Počutil sem se kot v transu, na vodnih postajah nisem pil, bil sem v svojem svetu. Lola pravi, da sem še v cilju imel čisto divje oči, kaj pa vem, jaz mislim, da so se samo bleščale od trenutkov, ki sem jih doživel. Ok, priznam, v zadnjih dveh kilometrih me je pobralo, ampak vseeno nisem bil sesut. Že res, da sem blazno užival, ampak v cilju sem bil vesel, da lahko v ta špas pošljem Jureta, še nekaj sladkih besed sem spesnil zanj. Njega pa nikjer. Drl sem se, ga klical, laufal po tistem koridorju gor in dol. Ko me je začelo zebsti pa sem imel dovolj. Še dobro, da sta veterana takšna navdušenca in sta bedela celo noč ter spremljala dogajanje, videla kaj se dogaja in začela reševati zaplet. Jeze nisem čutil, verjetno zaradi tistega turističnega dojemanja reči, vseeno pa naj se The Dreamer pripravi na zajebavanje, do naslednje 10Mile. Kljub temu, da sem naredil za 15' napak, sem s tekmo bolj kot ne zadovoljen, crknil nisem, diskvalificiral nas nisem, pajkice sem uničil in laufal sem hitreje kot na vseh prejšnjih dnevnih treningih. Je pa res, da se mi je teren 10Mile zdel precej lažji od tistega južno od mesta.

Kar nekaj je bilo govora o tem, da nismo bili ekipa, da so nam punce lahko za zgled. No ja, preigral sem ogromno fuzbala in naučil sem se, kje in kdaj se ustvarja ekipa. Na sami tekmi prav gotovo ne. Treba je kdaj skupaj spiti kakšno pivo, požreti čevap, se tu in tam malo zravsati. Morda nekje, nekoč. Prepričan sem, da tole zame ni bilo prvič in zadnjič.

 


7.4.2013, DP srednje

Prva prava tekma po skoraj dveh letih je bila tole, zato se spodobi, da ubesedim svoja razmišljanja, občutke, ugotovitve,…Ok, res je, da sem se pred postom udeležil nekaj tekmic zimske lige, ampak tisto ni isto. Še enako ni.

Kakor koli, med capljanjem od cilja da prireditvenega prostora (ste videli, kako je MOK poskrbel za nas in postavil tisti nadstrešek? Že res, da jim je zmanjkalo časa za dobro reambulacijo karte, ampak prireditveni prostor je bil pa fantastičenJ), sem bil jezen in razočaran. To je bil moj najslabši tek s karto, odkar se tako ali drugače po začetku zdravljenja spet grem orientacijo. Katastrofa, 5 minut napak na tako kratki progi! Potem sem pa najprej ob odličnem kosilu v Mariboru in kasneje ob večernem srkanju ledeno hladnega jantarjevega ležaka, ki je zapakiran v tako frajerski steklenici, da se človek kojci počuti, kot kakšen teksaški ranger (malo zabit, ampak silno močan in, kakopak, nepremagljiv), prišel do zaključka, da vse pa le ni bilo tako slabo. Da bo tale zmazek bolj čitljiv, bom šel kar po točkah:

1. Nedisciplina. V štartnem koridorju sem kramljal z ljudmi, namesto da bi si ponovil svojo mantro. Zato sem že na prvo kontrolo površno pogledal kompas, kasneje se je to ponavljalo. Le redko sem si vzel čas, za preverjanje smeri ob zapuščanju kontrole. V naprej nisem planiral. Napadnih točk na večini kontrol nisem imel. Namesto, da bi sebe in ''karto'' imel pod kontrolo, sem se zanašal na srečo. V smislu, pojdi v približni smeri, se boš že zaletel v kontrolo, seveda se prej kot slej zgodi, da se v kakšno kontrolo ne zaletiš. Zakaj sem bil tako nedsicipliniran? Zaradi..

2. Podcenjevanja. V zadnjem mesecu dni, sem bil kar veliko na karti. Na težkih, kraških terenih, kjer sem označeval kontrole. Že res, da sem vse počel pri precej nižji hitrosti, ampak dvakrat, trikrat sem pa tudi tam malo pritisnil na gas. In šlo mi je odlično, generaliziral sem, s kompasom zadeval napadne točke, potem pa zbrano bral podrobnosti. Imel sem spoštovanje do terena. Tokrat pa sem si mislil, da je to itak en nezahteven kontinentalni teren, kjer se mi res ne more zgoditi…

3. Napaka. Že na 5.kt nisem bil najbolj prepričan vase, ampak sem jo že od daleč zagledal (hja, do tistega trenutka je taktika, pelji in se zaleti, še kar uspevala). Na 6. kt pa sem zabluzil. Zanimivo, da sem imel na pol etape še vse pod kontrolo, potem pa kontrole ni bilo tam, kot sem pričakoval in odziv je bil popolnoma napačen. Vsem izkušnjam navkljub, sem začel bezljati, namesto da bi se umiril, skušal najti res dobro napadno točko in od tam napasti kontrolo. Ne, ne…sem si rekel, da že mora biti nekje v bližini in sem laufal po tistem pobočju gor in dol brez vsakršnega načrta. Že res, da bi se lahko izgovarjal na vprašljivo karto, konec koncev smo bolj kot ne vsi tam naredili veliko napako, kasneje sva s Štamfijem predebatirala tisti del terena in prišla do zaključka, da nekaj res ne štima (celotno pobočje je precej slabo narisano), ampak največji problem vidim v mojem odzivu na napako. Če bi se umiril, bi napaka ne vzela toliko..

4. Časa. Čas je pomemben, če upoštevam to, da sem se ravno pred mesecem dni, prvič sprehajal po gozdu, da sem pred tremi tedni začel s teki po terenu, moram biti s svojo mašino resnično zadovoljen. Če se je neumna taktika izšla, sem bil enako hiter kot Jure in Jernej, na nekaterih kontrolah pa tudi za Štamfijem nisem veliko zaostajal (z izjemo klancev, bolj klančkov no. Tam sem izgubil največ, če samo pogledam zadnjo kt., kjer res nisem naredil napake, pa sem skoraj 30% počasnejši od Fužinarca). In ti fantje so čez zimo trenirali, to me je napumpalo s samozavestjo. Ok, vedel sem, da forma ni slaba, ampak nisem imel pa pravega občutka, kakšna je v primerjavi z ostalimi. Ko si enkrat tako zanič, kot sem bil jaz, se ti vsakič, ko lahko prelaufaš nek klanec, preskočiš porušeno drevo, zgaziš močvirje, zdi, da si noro napredoval. Ta sezona je zgolj prehodna, ampak očitno sem s pravim pristopu lahko vsaj konkurenčen. Dober občutek. So me pa navdajali mešani občutki, ko sem na ? proge ugotovil, da sploh nisem utrujen, da se niti enkrat do tistega trenutka, nisem počutil spumpanega. Da kljub temu, da sem bezljal, da sem se bolj kot tehniki (o kateri toliko pametujem vedno in povsod) posvečal teku, nisem dal vsega od sebe. Za ta je krivo pomankanje..

5. Tekem. Kot sem napisal na začetku, že skoraj dve leti nisem bil na resni tekmi. Tudi pravega tempo treninga s karto nisem naredil. Zaradi tega, sploh ne vem, česa sem sposoben. Ne vem, kje je meja, pri kakšni hitrosti lahko berem karto. S kakšno hitrostjo lahko tečem 30minut? Pojma nimam, sem se pa takoj prijavil na nedeljski šprint v Jastrebarskem. Bi znala biti odlična priložnost za crkovanje.

 


29.3.2013

Zdaj se je pa tudi tista onkologinja, ki mi je 9. dan posta zabrusila naj ga neham srat in prekinem s postom, ker si s tem slaboumnim dejanjem samo škodim, vdala. Se strinja z mojo odločitvijo, da se me ne zareže, to odločitev je že prej požegnala tudi kirurginja. Tako sem zdaj bolj kot ne uradno zaključil z zdravljenjem in imam samo redne preglede, prvega 24.7.2013 , ravno med Bubo in OO Cup-om, odlično. Še bolj navdušujoče pa je to, da me čaka samo ultrazvok in ne CT. Ne vem ali bere moj blog, ali pa je sama prišla do ugotovitve, da konstantno zastrupljanje s sevanjem in kontrasti ni ravno blagodejen učinek za moje telo.

Na 10Mili me čaka kašnih 90' gonje po tistih mehkih močvarastih tleh, pa še v karto bom moral bolj kot ne ves čas buljit. Že res, da se bom morda vkrcal na kakšen vlakec, ampak če bo moj cilj v Zagrebu, nikakor ne želim iti na on vlak, ki jo bo pičil proti Munchnu. Zato sem na današnji dolg tek nameraval vzeti eno od skandinavskih kart in imeti oko in možgane na karti vsaj 15 sekund vsako minuto. Predvsem zaradi tega, ker se mi zdi sila pomembno to, da discipliniram svojo razpuščeno tikvo. Ene srednje načeloma sploh niso problem, še pri gradbenih konstrukcijah uspem biti skoncentriran 35', ura in pol, to je pa bolj pinkflojdovska pesem. Ker pa se je vožnja iz Ljubljane (preveč nazdravljanja na uspešne rezultate posta) malo zavlekla in ker so skutine palačinke že bile na pol poti v pečico, sem na trening odhitel z odpetim šlicom (onim pri gležnju, katere pajkice pa imajo tapravi šlic?!) in brez karte. Po desetih minutah sem ugotovil, da mi nekaj manjka, seveda se nisem obračal, ker sem ravno opravil z najgršim delom teka (blato do jajc, se opravičujem do jajca). Zato sem si našel novo zanimacijo.

Že od tistih dni, ko sem spremljal kapljice cisplatina (to je ta citostatik, ki se je po letu dni odločil uničiti tumor. Če verjamete neki medicinski sestri, ki je sicer jako prijazna, opravlja pa birokratske posle) vem, da je dihanje majka. S pravilnim dihanjem me je seznanil človek, ki je po dobrih dveh letih koliko toliko resnega treninga, maraton odlaufal v 2:34, ko pa je začel resneje trenirati, so ga doletela ista jajca kot mene. Tako sva skupaj štela kapljice. Na znanost dihanja me je spomnil Scott Jurek, čigar odlično knjigo prebiram v teh dneh. In sem se šel ta špil. Vdih s trebušno prepono skozi nos, izdih skozi usta. Nič lažjega. Sem bil pa po desetih minutah takšnega dihanja tako omotičen, da sem 50m pred sabo, v gozdu, sredi ničesar zagledal kot avtobus velikega nemškega ovčarja. Spremenil sem način dihanja, ugotovil, da sem zadihan kot po kakšnem intervalu v klanec, zbistril misli in pogled…on pa je bil še vedno tam. Suvereno se je postavil na sredo gozdne poti in prav nič ni izgledalo, da se namerava umaknit. Ok, ni bil velik kot avtobus, bi pa vseeno lagal kot Janković in Janša o njunem premoženju, če bi rekel, da se moje ni skrčilo ravno toliko, kot se med februarskim kopanjem v morju. Počasi sem se mu približal, on pa nič, samo ovohal me je, mi dal vedeti, da ga ne zanimam in zarinil svoj ogromen gobec v sneg. Morda mi je s tem želel povedati, da je po enem tednu treningov čas za pranje opreme.

Naslednjih 10 minut sem se ukvarjal s svojimi izkušnjami s psmi. Verjamem, da ima vsak pravi tekač nekaj takšnih izkušenj. Nisem povsem prepričan če to drži, ampak probleme povzročajo zgolj ščeneta. Najbrž zaradi tega, ker se bojijo, ker jim manjka samozavesti. Zaradi tega bevskajo in se zaganjajo pod noge, še posebej, ko jim obrneš hrbet. Ko pa se sunkovito obrneš proti njim, pa rep med noge in 5 metrov stran. Sem malo teoretiziral in prišel do zaključka, da je z ljudmi popolnoma ista zgodba. Z velikimi (ne visokimi) ljudmi ni težav, če jim kaj ni po godu, ti hitro (direktno) dajo vedeti, da z njimi ni šale, majhni nesamozavestneži pa samo bevskajo. Najraje takrat, ko te ni v bližini.

P.S.:Pri ponovnem branju tega zapisa, sem ugotovil, da je kar precej govora o jajcih. Sovpadanje z Veliko nočjo je zgolj naključje.

 


18.3.2013, Prilika o gnilem jajcu

Vsi se prav gotovo spomnite igre gnilo jajce, jaz je nikoli nisem maral. Danes sem si odgovoril zakaj. Kot kratkohlačnik sem vedno zavijal z očmi in cepetal z nogami, ko je tršica določila, da se bomo šli gnilo jajce. To je za babe, dejmo se raje igrat med dvema ognjema, tam se pokaže, kdo je faca. Očitno sem imel že od malega privzgojeno tipično moško mišljenje, da pravi moški mora imeti jajca in da je gnilo jajce dokaz ženskosti. K sreči z leti in izkušnjami človek pride k pameti oz. nekateri otroški/mladostniški ideali in prepričanja zbledijo. No, če vso to zgodbo prenesem v odraslost, je hitro jasno, zakaj sem tako dolgo čakal na to, da sem sebi in drugim priznal, da je z mojim premoženjem nekaj narobe. Da je en jajc gnil, da sem zaradi tega že napol ženska. In verjemite mi, žal sploh nisem edini tepec takšne sorte. Zato dragi fantje, vam polagam na srce, redno pregledujte svoje premoženje. Ob najmanjšem sumu na karkoli nenavadnega pa brez razmisleka k zdravniku, bolje je izgubiti eno jajce, kot pa življenje samo zaradi tega, ker ste brez jajc. In dekleta, prav gotovo vam je dobro znana tista scena, ko vaš dragi še cel požman prikoraka v kuhinjo, ve že uživate v zdravem, polnovrednem zajtrku, on pa se ob odpiranju hladilnika, tako brez sramu, suvereno počoha po jajcih, rutinirano. Nad tem se od danes naprej ne zgražajte več, vendarle gre samo, ampak res samo za skrb za svoje zdravje, en tak mali pregled. No, pa paše tudi, če sem čisto iskren…

 


15.3.2013, Dogajanje

Andraž me je spomnil na legendarne odprave, še posebej tisto Portugalsko, ko smo z letalom tja potovali skoraj tri dni. Tudi moja hitrost v gozdu je bila tiste dni na nivoju tega mukotrpnega prestavljanja na skrajni zahod Iberskega polotoka. Je bilo pa lepo, nič ne rečem. Ni mi treba prebirati starih zapisov, da bi prebudil vonj po tistih dneh. Sploh pa si še nisem utegnil vzeti kakšne ure (z novo Garminovo bi verjetno šlo hitreje) za brodenje preko tistih legendarnih ''zmazkov''. Sem preveč zaposlen v sedanjosti, ko pa so misli na odmoru, jih veliko raje kot v preteklost, pošiljam v prihodnost. Saj je lepo pogledati kakšen dripec si bil nekoč in koliko si (če je šlo vse po planu) napredoval. Koliko srajc si zamenjal. Si prišel od one grde razpete kričeče havajske vsaj blizu uglajeni svileni, pod katero obvezno nosiš seksi oprijeto spodnjo majico, da srajca lepše prilega k telesu (še en trik, katerega me je naučil v prvi besedi tega zmazka, omenjeni lisjak)? Ampak kako lepo je sanjariti, sploh ker veš, da to najverjetneje niso samo sanje, temveč čisto realni cilji. Vedno bolj sem prepričan, da lahko dosežeš vse o čemur sanjariš, samo potruditi se moraš, in prav zares verjeti. Nič ne de, če se cilj tokom časa nekoliko spremeni, prizadevanje je bistveno. Ah, saj sploh ne vem, čemu toliko besed. Zaplotnik je itak vse povedal v enem stavku. S čim sem zaposlen? Bolj kot ne sam (velika zahvala gre Zmrzlemu, ki me je rešil zanesljivega sesutja mojega šibkega telesa) sem postavil/pobral vse kontrole na trening kampu Norvežanov, Čehov (med drugim štirih svetovnih prvakov) in Italijanov, ob koncu tedna pa pomagal organizirati Lipico Open. Ob postavljanju prvega treninga, sem se zavedel zakaj se grem orientacijo. Po dveh mesecih spet zares s karto na terenu. Bilo me je strah, priznam. Še pet dni predtem, sem imel težave ob preskakovanju pol metrske luže. V nogah ni bilo moči. Kaj šele, da bi tekel v klanec, se odrival preko vej, letel preko kamnov. Ampak pazi, že prvi klanec sem zlaufal. Brez težav. Sicer bolj v tempu tistega potovanja na Portugalsko, ampak ok. Šlo je. Na obrazu je bil nasmeh. Srce pa je igralo ob lepotah, ki sem jih videl. Ko sem bil na severnih pobočjih sem gledal Alpe, na južnih pa Tržaški zaliv, ''trening'' sem zaključil s stilom. Tri minutnim spustom naravnost na jug, skoraj dobesedno v morje, od katerega so se odbijali zadnji sončni žarki. Kaj naj rečem? Zaljubljen. Sem se počutil kar nekaj centimetrov višjega (pri moji ''višini'' je to jako koristna reč. O velikosti ne bom, da ne bo potem spet kakšnih komentarjev o moji prepotentnosti), ko mi je Kenneth Buch (osebni trener Olava Lundanesa in trener francoske reprezentance) rekel, da je bil Control picking na Krajni vasi, ki sem ga trasiral sam, Just perfect. Ok, je že res, da ima tudi teren nekaj pri tem, pa tudi izjemna karta. Ampak zakaj ne bi vseeno malo pobožal svojega ega? To ni nič slabega veste. Tudi odzivi na Lipico Open so bili v večini dobri. Zelo me je razveselil tudi zadnji blogerski zapis Kirila Nikolova, ki je opazil napis v štartnem boksu. Don't forget to clear and check your SI and most important: enjoy! In map we trust! Ko je tekma na tako visokem nivoju kot je Lipica Open ali pa OOCup, ko so karte perfektne, proge izjemne, tereni takšni, da so se ljudje pripravljeni vozit več ur, potem preživet v avtu še kakšno uro in se samo za to, da pridejo na ciljni prostor vzpeti na Veliko Planino, ja takrat (se mi zdi) lahko tekmovalcem ponudiš samo še kakšno takšno malenkost. Po orientacijskem tednu, sem si privoščil ponedeljek v toplicah, v torek pa je bil Dan D, kar se zdravja/posta tiče. Pred dvema tednoma sem namreč opravil CT pregled trebušne votline in prsnega koša, torek 12.3.2013 pa je bil dan za rezultate. Smešno mi je bilo, ko so mi ljudje zjutraj zaželeli srečo. Saj lepo, vem da gre za izraz pozornosti, ampak v buči mi je ob takšnih besedah odzvanjalo:«A res potrebujem srečo danes?«. To je ravno tako, kot če bi ti nekdo zaželel srečo tisti dan, ko na primer izveš rezultate mature. Načeloma naj bi jo potreboval takrat, ko pišeš izpit. Ampak jaz nisem pristaš tega. Na srečo se zanašajo tisti, ki se ne potrudijo dovolj. Podobna zgodba je z verniki, ki pravijo, da je za njihove probleme kriva božja volja ali pa da bo itak bog rešil njihove težave. Vse to, je zame samo znak lenobe in nepripravljenosti na boj. Kakor koli, ko sem (tokrat brez triurnega čakanja) vstopil v ambulanto, sem na mizi zagledal izvid CT-ja. Skoraj sem si izpahnil vrat in levo oko (najbrž je to nemogoče, ampak sem se v nekem momentu res ustrašil), ko sem se trudil že v naprej razbrati rezultat. Seveda ta telovadba ni ostala neopažena in je sestra hitro rekla:«Je kar dober rezultat ja. Ste bili na kemoterapiji, ne?«. Seveda sem bil, pred dobrim letom sem zaključil s tem zastrupljanjem. Je hitro odgovorila, da ni nič nenavadnega, če se učinki kemoterapije (sploh cisplatina, najhujšega strupa med citostatki, ki sem ga prejemal tudi jaz), pojavijo tudi čez leto dni. Aha, vmes si je pa zadeva vzela čas za zimsko spanje in kako zanimivo, da to ravno sovpada s postom. No, prerekati z njo se ni imelo smisla, tako da sem ji pritrdil, da je do zmanjšanja tumorja verjetno res prišlo zaradi zapoznelih učinkov kemoterapije. Je pa kirurginja dosti večja faca, sicer vzroka zakaj je prišlo do regresije ni komentirala, ampak mi je vseeno všeč njen odnos. Direktno, brez olepšav, razumljivo je razložila kakšna je situacija. Tumor se je zmanjšal za tretjino, takojšna operacija ni potrebna, je pa nujno redno spremljanja stanja. Ob prvih znakih rasti, bi bilo potrebno zarezati. Tudi zaskrbljenost glede ponavljajočih se CT-jev mi je bila všeč. Očitno se zaveda, da stvar le ni tako nedolžna kot trdijo. Še bolj mi je bil všeč njej odgovor, ko sem jo povprašal, če lahko ultrazvok nadomesti CT, je rekla da ni kompetentna na tem področju in da se naj raje pozanimam pri radiologih. To je znak inteligence. Ne pa tisti cepci, ki se delajo pametne tudi takrat, ko v resnici nimajo pojma. Zdaj vem, da je post zanesljiva pot do zdravja. To je še utrdilo mojo odločenost glede ponavljanja posta. Letos se pravega Breussovega zagotovo ne bom šel, bom pa poskrbel za redna čiščenja telesa, ampak o tem bom napisal kakšno besedo več, ko bom imel čas, čez pol ure šibam na Pag. Čas je za malo razvajanja ob hrani, dobri družbi, moji najdražji. In pa: Kamenje rocks!

 


24.2.2013, Medicinci vs alternativci=0:1

Prejšnji teden sem bil na obisku pri vrhunski kirurginji, ki naj bi me operirala, če bi se za poseg odločil. Fajn ženska. Ne ovinkari, uporablja vokabular bolj sočen kot je sočna tista pečenka, v oni zgodbi o telečji pečenki, ko možakar vsak dan hodi v isto gostilno, pa še ena boljših mojstrov na svojem področju v Evropi je (bojda). Ker imam jutri CT, izvid bo znan čez 14 dni (takrat bomo videli, kakšni so rezultati posta), sva soglasno hipoma odločila, da počakamo do takrat in se potem vidva. Sem pa povprašal sestro v sprejemni pisarni, zakaj me tolikokrat pošiljajo na CT. Zakaj raje ne na ultrazvok? Ok, saj mi je jasno, da je CT precej natančnejši, ampak vseeno, pri takšni masi se bo tudi na ultrazvoku nekaj videlo. Ker tole sevanje, ki ga kasira moje telo ob CT preiskavi, me počasi moti. In je rekla, da je to sevanje zanemarljivo, enako sevanju okolja. Ko sem ji povedal, da to ni čisto res, in da takšno količino sevanja, kot jo fašeš med eno preiskavo, iz okolja dobiš v več kot enem letu, je rekla, da zdravniki že vedo kaj delajo in da ni to nič takšnega. Sem ji že skoraj odvrnil, kako bi se ji zdelo, če bi njen mož spil toliko alkohola kot ga spije v enem letu v eni ur, pa sem se zadržal, ker je bila mati ob meni, že tako ali tako upravičeno jezna, ker sem med pogovorom, brskal po telefonu. Že res, da sem pošiljal en nujen e-mail, ampak to ni opravičilo, takšne nevljudnosti si ni smem privoščiti, pa četudi se mi človek s katerim komuniciram ne zdi ravno presežek evolucije. Na Bledu me je sam mag Domančić povprašal koliko kil imam. Sem odgovoril, da 49. Pa on takoj:«Sa krevetom ili bez?«, nabrit kot sem, sem imel odgovor že pripravljen:«Bez. Ali sa onom kilom energije, koju dobivam kod vas.«. Seveda mu je to godilo. Potem je celi družbi tam zbrani, razložil kaj je to Breussov post in da se njemu ne zdi pametno izvajati posta po kemoterapiji (tudi Breuss sam o tem piše v knjigi). Nato se je obrnil k meni in dodal:«Sada sigurno sanjaš finu pečenu patku?«, odgovor je bil spet bliskovit:«Ne,ne, samo ribu. Ovakvu i onakvu.«. Takrat sem vedel, da me je kupil. Drugi dan, ko ni bilo gneče, sem pristopil do njega, ker me je zanimalo kaj res misli o postu po kemoterapiji. Sicer sem že v postnem dnevniku pisal o tem, da posta (po kemoterapiji) pri Domančiću ne odobravajo ravno. Zanimalo me je predvsem, ali misli da se zaradi kemoterapije zmanjša efektivnost posta. Me je že med vprašanjem prekinil in rekel, da izgledam fantastično, poln moči ter da je bila odločitev o postu še boljša kot to, da sem prišel k njemu. Glede efektivnosti je prepričan, da se zaradi kemoterapij ne bi smela zmanjšati, po njegovo se lahko ob postu stvari zakomplicirajo pri ljudeh, ki jih je kemoterapija že močno načela in je imunski sistem povsem sesut. Pri meni pa tega seveda ni bilo. On ni vedel, da je od zadnje kemoterapije minilo eno leto in da sem v tem času jaz prišel v zelo dobro formo, zato je bil tako proti postu. Hja, rezultat v naslovu je povsem logičen.

 


24.2.2013, Neznosna lahkost bivanja

Pred slabimi tremi tedni sem veliko razmišljal o teh dneh, nisem si predstavljal, da bom res tako zelo užival. Odlična hrana, lepo okolje, en kup športnih aktivnosti, Danijeva diploma (ja, vsi nejeverni Tomaži, tudi to se je čisto zares zgodilo in moram reči, da še nisem videl tako suverenega zagovora diplome. Se vidi, da se je skoraj šest let poglobljeno ukvarjal s tem J). Mislim, da brat že 20 let hrani listek na katerem je podpis gospoda Vladeka čigar oče ima tisto tačrno kitaro in pripis: "Za Rokata in Jakata." Včeraj sem ga srečal in ga hitro nagovoril z: »Gospod Kreslin, pred 20 leti ste se mi podpisali, pa me zanima, če se mi lahko še danes, da vidim, če se roka že kaj trese.« Se je Vlado samo nasmejal, navrgel par besed in nakracal

tole (prilagam kot dokaz, nekateri so namreč podvomili v istovetnost čajčkanja z Markovićem). Sam teh hieroglifov nisem niti malo razumel, dokler mi ni razložil, ampak obstajajo tudi takšni mojstri, ki jim je to uspelo. Ste med njimi? Včeraj sem že ob 7.20 stal pred hotelom in se odpravil na krog okoli jezera (6,4km). Sprehajalne poti so bile zgledno splužene (preko noči je vrglo okoli 10cm friškega), jezero mirno, temperature primerne, pogled oster, naključno mimoidoči bernski planšar pa je imel smrček kot kolumbijski mafijec (očitno je užival v zimskih radostih). Popolni pogoji za naslado torej. Če dodam še izjemno dobro počutje, noge so se vrtele skoraj kot nekoč, bolečine nobene, srce (pulz okoli 130) in pljuča mirna kot Nelson Mandela (priporočam Johna Carlina, Nepremagljiv. Izjemno branje, za tiste malo bolj lene pa film Invictus, posnet po knjigi), celo nekaj moči za klance sem potegnil iz petnih žil (najbrž so za to krivi Domančićevi fantje, ki so me napolnili z energijo), je jasno, da se je odigrala prava simfonija. Po 10minutah sem se začel približevati tekaču, za katerega sem predpostavljal, da bi lahko bil Jani Klemenčič (nekoč odlični slovenski veslač, zdaj pa lastnik izjemne mehiške restavracije na Bledu, v kateri sem kasneje polizal prste. Čokoladni suffle je strupeno dober. Dobesedno, človek bi ga lahko požrl toliko, da mu smrt zanesljivo ne bi ušla. Te zadnje besede se mi pa ne zdijo ravno smiselne, le kdo na tem čudovitem svetu, bi želel loviti smrt?! Nekoč sem v enem od intervjujev zasledil, da Jani redno zjutraj teče okoli jezera). Ko sem se mu iz metra v meter približeval, sem že sestavljal pozdravni nagovor. Povedal bi mu, da sem bil 40 dni na postu, da sem njegovo restavracijo izbral za enega prvih popostnih gurmanskih užitkov in da me zanima, kaj mi priporoča. Žal sem čez 5 minut še enkrat več ugotovil, da je moja domišljija res bujna in da to ni Jani Klemenčič. Morda sem zaradi tega še malček pospešil, ampak da se je ura pred hotelom ustavila pri slabih 32minutah, je bilo pa veliko presenečenje. Po to je ja 5'00''/km!Pri pulzu 130 udarcev na minuto. Še v časih, ko sem bil v formi, se med takim tempom nisem počutil tako zelo lahkotno. Hm… Že ob zadnjem obisku Bleda, sem odkril tekaško progico, tam na samem začetku Bleda, iz smeri Ljubljane. Takrat nisem imel smuči s sabo, itak pa sem bil na postu in sem se vlekel, kot se vleče, sijajno vlečeno testo za štrudl, ko ga pripravlja moja draga mati. Je skoraj da ni mize, ki bi bila prevelika, končni produkt je pa tako ali tako fantazija. No, zdaj pa sanjarim o tem štrudlu, čeprav sem pred dobro uro pohrustal obilno večerjo. Že v petek sem se zapeljal povohat tiste konce, in glej glej surprise, surprise. To sploh ni progica, ampak 5km dolga, lepo urejena proga (za klasiko in drsni slog). Idealna za mojo trenutno pripravljenost, ravno pravega stasta, njene kurve so čudovito zaobljene, in prav lepo speljana po polju, robu naselja in celo majhnega gozdička. Pa še srečo sem imel, da sem uletel ravno, ko je bila na friško zratragirana, na celem krogu pa sem srečal tri tekače. Na bolhi bi ta Petka takoj dobila oznako dobro ohranjena (no, to jo tako ali tako vsako vozilo, še kakšno karambolirano se znajde v tej kategoriji). Odlaufal sem dva kroga. Saj ne, da bi bil nek hud izkoriščevalec, ampak če sem že tu, sem jo sklenil izkoristiti tudi včeraj. Pričakoval sem večjo konkurenco osvajalcev. 10cm novozapadlega pršiča, nekaj sončnih žarkov, ki so prebijali oblake, sobota, ko imajo nadobudni Don Juhani prost dan (no, to ga imajo takšne sorte tiči bolj kot ne non-stop) in pa izjemni pogledi. V eno smer gledaš proti Stolu, ko obrneš, je tam v daljavi, ki pa niti ni tako daleč, Triglav. Ampak glej, glej…surprise, surprise. Samo 6 tičev sem srečal na celem krogu in pa 2 tičici. Čudovito. Tokrat spet dva kroga v klasiki, malo intenzivneje, ker se mi je mudilo na obisk k stari ljubici. Blejski grmadi se nikoli ne izneverim…od danes naprej, ob pravih pogojih, tudi Petki ne.

 


18.2.2013

Današnji načrtovani 40 minutni tek, se je zavlekel v 90 minutnega. Kar brez skrbi draga konkurenca, nisem še v taki formi, da bi se me morali bati. Po pol ure teka sem srečal gospoda Vlatka Markovića (dolgoletni, zdaj bivši, predsednik hrvaške nogometne zveze, lani ga je nasledil Davor Šuker), ki ima tu v eni od krškovaških kolonij lep vikend. Po parih besedah vzpodbude (najbrž se mu je moj dahauski telešček zasmilil), me je povabil na čaj. Seveda me ni bilo treba dvakrat povabiti, firbec kot sem, sem bil ves na trnih in cel radoveden. Le kaj se skriva za vrati te kočure. Sem si pa na obraz nadel denirovsko faco, ki go hranim za takšne situacije. Ko sem Markoviću razkril svojo zgodbo je bil ves navdušen, ko pa sem mu povedal, da sem nogometni navdušenec in dodal nekaj opažanj o igri hrvaške nogometne reprezentance, je takojci od neke ženske, ki naju je stregla zahteval album s slikami, meni pa je ponudil VIP karto za spektakel Hrvaška-Srbija, 22.3.2013 na Maksimiru. S težkim srcem sem odklonil, žal me takrat ne bo v Posavju. Hja, potem sva pogledala nekaj znamenitih fuzbalskih slik, spila čaj in se poslovila. Vlatko mi je ponudil prevoz, ampak sem ga gladko zavrnil. Načrtovanih je bilo 40minut in tega se moram držati. Z odobravanjem mi je odprl vrata ograje in pomahal v slovo.

 


16.2.2013

Prvi teden blaženosti je minil tako bliskovito kot vožnja z vlakcem smrti. Primerjava je na mestu ravno tako kot je na mestu padec vlade, sploh če v vožnjah z vlakci smrti človek uživa. Post se je na momente vlekel kot čakanje v dolgi vrsti pred tisto tablo, ki označuje koliko cm mora potencialni uporabnik imeti, da se lahko vkrca v izstrelitveni sedež (jaz sem se vedno z malo neugodja približeval tej tabli, ker nisem ravno človečnjak z viška cm), ko se kvalificiraš, se počasi previdno sedež vzpenja, da vlakec pridobi dovolj potencialne energije. To lahko enačim z zadnjimi dnevi posta, tudi tezo o energijski bilanci bi lahko razvijal, a s mi v tem momentu ne da. In potem prvi metri, prvi grižljaji. Energija pa kar raste in raste. Premikaš se vedno hitreje in vedno bolj uživaš. Ampak, sledi luping, 4. večer poješ zelje s fižolom čez pa butneš še banano (nasploh mi te banane niso čisto jasne, grozno težka prebavljiva reč, ampak vsi tenisači pa tudi ostali, se z njimi bašejo vsakič ko vržem oko na športne prenose. Ok to, kar se Eto-ju dogaja v Rusiji je druga reč), zato te v želodcu zvija, drviš obrnjen z glavo navzdol in samo upaš, da so tiste specifikacije sedežev zanesljive in zaradi tega ne boš padel s sedeža, da o centripetalni sili niti ne govorim. Uspe ti, sledi še zadnji veliki spust, v katerem blazno uživaš, potem pa pridrviš v cilj. Ker si zasvojen hočeš še, ampak zdaj si izkušen in poznaš stran poti, zato ni potrebe, da bi se še enkrat postavil v vrsto. Hitro v sedež in ponavljaš vožnje. No, vsaj dokler te ne ulovi redar, tako ali tako pa užitek z vsako vožnjo plahni. Prvi teden hranjenja smo sicer zaključili s stilom. V klubski hiši, samo borci. Ivan in jaz kot junaka družbe ob strani pa vsi podporniki, z izjemo Lole, ki si je privoščila delovne počitnice na Iberskem polotoku. Začeli smo z bučkino juho, teknila mi je precej bolj kot tista prvi dan. Potem pa tisto kar sem čakal vseh 40dni. Pica. In to ne kakršna koli. Jevševar-Hribarjeva, z najboljšimi, izbranimi sestavinami. 11. dan posta sem trpel, ko sem jih na občnem zboru gledal, kako so te dobrote izginjale v njihovih ustih. Včeraj je bil ves trud poplačan. Najprej vegetarijanska z bučko, ni bila moja favoritka, ampak glej glej, s svojo lahkotnostjo je presenetila moj želodec. Sledila ji je večna šampionka, dobitnica neštetih priznanj, žmohtna mesna (domača ekološka salama). Kljub kakšnem gramu viška je ta ljubica enostavno nepremagljiva. Malček pavze ob fantastičnih debatah izbrane družbe, ki je bila resnično na nivoju. To mi je dokazal mladenič Hribar, ki me je z ostrostjo svojega uma takojci opozoril, da se izredni zbranosti, ki mi jo je prinesel post navkljub, naj ne igram z ognjem. Potem pa mix prvih dveh pic in za konec še košček pršutne (seveda ne s kakršnim koli pršutom) iz navadne pečice (vse ostale so bile pečene v krušni peči). Pa spet pavza in navdušujoči ljudje katerih misli so ena sama dobra knjiga. Za veliki finale pa so na mizo prišle sladice. Nuša si je vzela dopust samo zaradi priprave le-teh. Neverjetna je. Moja borovničeva torta! Kostanjeva rulada, kostanjeva torta, kostanjev štrudl in jabolčni štrudl moje mame. Ga ni vlakca smrti ljudje, ni. Morda nekoč, ko se bodo šli to nekje med Marsom in Venero. Pred spanjem sem nekajkrat pomisli, da je bilo vsega preveč in da bo sledil še kak luping, ampak ni bilo težav, spal sem kot ubit in si privoščil prvi tek… 5,2km v 32 minutah, torej ravno 6minut/km. Prvih 400m je bilo čudnih, počutil sem se kot teliček. Zanesljivo ste kdaj že videli kakšnega kako nerodno poskakuje v ogradi, tudi kakšen žrebiček zna včasih biti tako ne eleganten. Seveda mi bilo nič jasno, potem sem pa malo razmislil in pogruntal, da sem 10kg lažji kot pred postom. Da se preveč odrivam v zrak, zato sem podaljšal korak se manj odrival v vertikalni smeri, pa je prav lepo steklo. Začel se je vračati pravi občutek. Najlepše pa je bilo to, da sem bil vseh 32minut popolnoma ne zadihan, žvižgal bi lahko, tudi v zadnjem kilometru, ko sem pospešil na 5'20''/km je bil pulz nizek, pljuča pa sploh niso čutila napora. Neverjetno. Da o lahkotnosti trupa in rok ne govorim, kot da ne bi bilo ničesar. Tudi občutek, da bi v takšnem tempu lahko nadaljeval vsaj še pol ure je krasna reč. So me pa od začetka do konca pekla stegna, tista bolečina, ki že meji na krč. Tudi po teku so stegna razbolena, me prav zanima kako bo jutri. Ampak to je prijetna bolečina. Res sem zadovoljen. No, trenutno si ne nikakor ne predstavljam teka po terenu in v klance, čisto vsak klanček je še povečal bolečino v stegnih za eno stopnjo. Moči in eksplozivnosti sploh ni, ampak s časom bo. Jutri je na vrsti druga runda.

 


dan 3+ 12.2.2013

Že sam post je bil neverjetna izkušnja, ampak naslade, ki jih doživljam te dni, so vrhunec. Česa takšnega v življenju še nisem doživel. Vredno je trpeti za tak užitek. Tole misel lahko prenesem v svojo vsako dejavnost mojega življenja. Od športa, dela, študija. Fantastična šola za vse življenje. Bojan mi je rekel, da se po takšnem postu človek spremeni, bil sem skeptik, ampak imel je prav. Tista čežana je bila zanesljivo ena najčudovitejših izkušenj v mojem življenju. Po treh žličkah sem v telesu začutil energijo, v glavo je prišla toplota, kar obsedel sem in se začel režati. Da ne govorim o vsakem naslednjem grižljaju. Česar koli. No, zelenjavne juhe mi še najmanj pašejo, ampak mamin jabolčni nemastni, nesladkani štrudl! Oh..ljudje pravijo da znam pisati, ne znam, če bi znal, ne bi bil vse kar sem sposoben ubesediti ta Oh...Že drugi dan po postu sem se udeležil Abrahamovanja ali kako se temu reče. Pred mano polna miza različnih vrst mesa, krompirja, solat, mlincev, ono pravo, kmečko, močno, za delavce! Jaz pa sem bil popolnoma zadovoljen s svojimi suhimi slivami in orehi, ki so čepeli v mojem naročju in počasi izginjali med zobmi. Čudovito. Ta dan sem se spravil tudi na sobno kolo in ugotovil da sem resnično švohcen. Stegna so zanič. Včeraj zvečer pa sem sem prvič zares najedel. Pirine palačinke (brez masti in sladkorja) z eko bananami, nasekljanimi mandlji in malo domače temne čakolade. Saj veste..OH... Danes se počutim izjemno. Tako motiviran za delo nisem bil še nikoli. Privoščil sem si tudi že 25 minutno telovadbo. Sploh nisem tako švoh (trebuh in hrbet sta močna, no verjetno zaradi tega ker sem lahek), so pa noge malo nerodne. Ni ravnotežja, upam da bom s to redno vadbo vztrajal. Poln načrtov sem. Življenje je čudovito!

 


40.dan 9.2.2013

Tako, tudi postu je prišel konec. Počutim se olajšano, ampak mi je kar težko začeti s prvim obrokom. Z neverjetnim navdušenjem gledam ta kozarec čežane, vem da si ga zaslužim in da več ni ovir, ampak se še vedno želim malo mučit. Očitno sem pravi mazohist. Shujšal sem za 13,5kg. Drugače pa vem, da posta prav gotovo ne bi tako lepo izpeljal brez pomoči mojih dveh čudovitih staršev, ki sta ves čas skrbela zame, Lole, ki je bolj kot ne edina trpela moje izpade in je neverjetna, ker je tako razumevajoča, rahločutna, hkrati pa izjemno močna oseba. Zaljubljen sem in ljubim jo! Bojan in Nuša, ki sta me ves čas budno spremljala, zasipavala s nasveti in skrbjo sta nepogrešljiva člena te zgodbe. Teta Jožica s svojo skrbjo, ki meji na fanatičnost. Pa Ivan s svojo izjemno solidarnostjo. In vsi ostali, ki so tako ali drugače pripomogli, da zdaj lahko nasmejan spet začnem mleti.

 


39.dan 8.2.2013

Prav gotovo bom nekaj stvari, ki sem se jih naučil med postom, skušal obdržati v naprej. Žajbljev čaj moram piti vsaj trikrat na teden, ker je res zakon, tako kot pravi Breuss. Če piješ žajbljev čaj, ne poznaš bolezni. Obvezno bom začel žajbelj pogosto uporabljati tudi pri kuhi. Se že veselim prvega pečenega krompirja iz pečice posutega z žajbljem, pa v umešanih jajčkih in morda celo na pici. Obvezno bo post postal stalnica vsako leto, če ne popolni post pa vsaj teden presne hrane. Ali pa nekaj takega kot sta naredila moja dva. Telo se mora vsake toliko dobro razstrupiti. Zelo me zanima, kako dolgo bo trajala ta intelektualna superiornost. Ta moč zbranih misli, ki me navdušuje zadnje tri tedne. Bo hrana hitro poleg tega, da bo telesu dala energijo tudi zameglila um? Danes sem se obril, po 33 dneh. Pošteno sem se obklal, zaradi res dolgih dlak in pa predvsem zaradi tega, ker je obraz spremenil obliko. Tam kjer je nekoč bilo mehko meso je zdaj kost. In na rob kosti ni dobro močno pritiskati s svežo britvico. Moram pa priznati, da sem sam sebi všeč. Takšen Christian Bale sem. No, se pa že zelo veselim tudi nabiranja kilogramov, ki sledi. Hlače so mi vse preširoke, sem ves čas oblečen v žakelj.

 


38.dan 7.2.2013

Fantastične ideje imam vsako jutro. Tako sem danes lepo povezal prijatelje, moje želje ter obveznosti. Ha, še me bo videla Ljubljana spomladi in to vsak teden. Se že neverjetno veselim obiskovanja predavanj na fakulteti, to je pa nekaj novega. Nasploh sem poln planov in pričakovanj. Čudovito. Dan je spet kar švignil mimo, tako kot jaz na sprehodu. Prav neverjetno se mi zdi, kako imam iz dneva v dan več moči. Je to zaradi tega, ker vem da bo kmalu konec, da bom kmalu lahko v svoje telo vnašal hrano in z njo energijo? Možno. Nisem pričakoval tako lahkih zadnjih dveh tednov posta, tu in tam kar pomislim, če je res potrebno, da se spet začnem prehranjevati. Ampak ja, odgovor je vedno enak, sploh ko pomislim na vse dobrote, ki me čakajo. Ok, začel bom res počasi, z juhicam, sadjem in zelenjavo, ampak si pa ne predstavljam, da moj jedilnik ne bi vseboval mesa. Nisem za presno prehrano.

 


37.dan 6.2.2013

Tudi ta dan je ekspresno minil, dobro sem se počutil ves čas in niti nimam kaj veliko za opisovat. Malo razmišljam o tem, da zadnje dni več ne bi pil zelenjavnega soka, ampak samo sadnega. Kaj pa vem, bom videl kakšno bo razpoloženje jutri zjutraj. Hja, če sem se kaj naučil v orientaciji je to to, da moraš biti pred zadnjimi kontrolami, ko že slišiš vrvež na cilju, najbolj previden. Ko stotko perforiraš pa samo še v dir. Torej do zadnjega dne brez popuščanja, osredotočenost mora biti na nivoju! Danes med tuširanjem sem se spomnil, kako sem, pred letom in pol, ko sem pri sebi že vedel, da sem resno bolan, razmišljal o možnih terapijah. Velikokrat sem pomislil na post, a nikoli zbral poguma, da bi se s kom pogovoril o tem. Tudi odziv bližnjih me je precej skrbel, zato sem raje trpel in čakal na dan, ko je bilo vsega res dovolj. Pred prvo operacijo, v začetku novembra, smo se s staršema dolgo v noč pogovarjali o vseh možnih rešitvah. Omenil sem post, ampak bolj tako, mimogrede. Nisem bil prepričan, da je to to. Tudi onadva ne. Pa sem pustil, da so me zarezali, zafiksali in še 2x zarezali. No, zdaj je prišlo do tega, da sem izpeljal (skoraj, ne še čisto), tudi to, eno prvih idej. Uh..

 


36.dan 5.2.2013

Spal odlično. Potem poležaval in razmišljal o prihodnosti. Poln načrtov, pričakovanj, navdušen nad življenjem, ki me čaka. Kljub temu, da sem bil po dolgem času celo dopoldne sam, mi ji zelo hitro mineval čas. Branje knjig, gledanje TV, pripravljanje soka. Užival sem v vsaki sekundi. Popoldan pa družba staršev, malo dela za seminar in že je večer in grenivkin sok, ki me je popolnoma navdušil. Sem se že zaobljubil, da bom s stiskanjem teh sadnih sokov nadaljeval tudi po postu. To je delicija.

 


35.dan 4.2.2013

Tako, z današnjim dnem se je zaključil tudi peti teden posta. Sem se nagradil s kinom, popolni zadetek. Z Lolo sva bila sama v dvorani, to se mi pa še ni zgodilo. Noge na sedež pred sabo, ogromen zaslon, zvočni efekti, v prostorčku za coca-colo sem imel pomarančni sok in pa najpomembnejše, izjemen film. Operacija Argo, toplo priporočam. Posrkal naju je. Vožnja v Novo mesto in nazaj pa je bila tudi sproščujoča. Resnično sem užival v celem današnjem dnevu. Jutru, Bojanovem obisku, delu, na sprehodu, ko sem se spet počutil božansko. Fantastično. Jutri se začne zadnji teden, ki pa bo malo skrajšan. Že pred dnevi sem se odločil, da bo moj post trajal 40dni. Lepša številka je to. Saj ne, da ne bi zdržal še tista dva dodatna dneva, bolj gre za to, da so prvi dnevi po postu zelo pomembni kar se prehranjevanja tiče. Ker bo v tem skrajšanem primeru to prišlo ravno na vikend, bo vse skupaj bolj priročno. Ko mi bo mati lahko pripravila kar koli si bom zaželel. Zaradi tistih dveh dni brez stradanja pa tudi ne bom ničesar izgubil, tako ali tako je že vse pobralo. Še 5 dni torej.

 


34.dan 3.2.2013

V času posta sem postal malo čustveno otopel. Predvsem do svojega dekleta, ne vem, ne čutim tako globoko kot sicer. To je jako zanimivo, glede na to, da pa je ljubezen do staršev in prijateljev še bolj izražena. Kaj pa vem. No, danes sva se z Lolo končno, seveda je ona tista, ki je vztrajala, jaz sem prevelik bizgec, pogovorila. Ne vem, če zaradi tega, ampak počutim se še bolje. Še bolj lahkotno. No, zdaj zvečer sem sicer malo utrujen, ampak čez dan sem pa kar poletel. Na sprehodu sem se počuti kot superman, prav zares. Mislim, da niti v prvih dneh posta nisem bil tako pri močeh, neverjetna reč. Ves čas sem se čudil Peterletovim izjavam, ki je bojda post zaključil z romanjem iz Ljubljane na Brezje. To se mi enostavno ni zdelo mogoče. Do danes. Stvar se da izpeljati. Seveda ne jaz, ker mi takšna romanja ne pomenijo nič, ampak do kakšne orientacijske karte bi se pa znal prikobacat v takšnem stanju. Ja, ja In map we trust! To je moja svetinja. Se že neskončno veselim dni na Krasu, to bo en sam špas.


33.dan 2.2.2013

Tih deževen dan. Minil je v spokojnosti, odličnem počutju. Cel dopoldan sem se ukvarjal s pripravo trening plana za seminar Trener orientacijskega teka. Potem druženje s starši, pa branje odlične knjige Bog kot zabloda. Neverjetno hitro je prišel večer in popolni pomarančni sok. Pri postu sta se mi pridružila tudi starša, naredila bosta 9 dnevni post. Najprej tri dni uvajanja, pa tri dni popolnega posta in potem še tri dni prehoda na normalno hrano. Danes je že 2. dan popolnega posta in počutita se dobro, meni pa je tudi fajn, ker se veliko družimo, skupaj pijemo čaje in sokove. Zvečer sem ugotovil, da sem v vseh dneh posta največ razmišljal o picah. Pice vseh sort, vseh oblik in kuharjev. Od domače mamine, Loline, Nušine, pa Lesove, preko naročene na dom, ki je že hladna, ampak jo ob fuzbalu vseeno namakaš v tatarsko, do tistega nagravžnega podplata za 8€, ki sva ga z Lolo brez besed oz. s kakšno sikajočo psovko jedla na letališču v Lizboni. Zanesljivo je v več kot 70% misli na hrano bila pica. Zanimivo, pa se sploh nisem nikoli imel za takšnega ljubitelja pic. Ah, če bodo dnevi minevali pol tako hitro kot tale, bo konec posta hitro tu.


32.dan 1.2.2013

Zadnje dni se dopoldan razvajam z glasbo, najprej nisem bil čisto prepričan, zdaj pa dvomov ni več. Zdi se mi, da se pesmi vrtijo hitreje. V hitrejšem ritmu. Očitno je moj celotni sistem tako upočasnjen, da tudi sluh deluje drugače kot sicer. Zato si raje vrtim počasne, umirjene štikelce, drugače se mi vse zdi neko hitro nabijanje. Danes drugače pri volji za miselno delo, precej manj pa za fizično. Prav len sem bil, na sprehodu nisem užival, tuširanje in krtačenje je bilo en sam napor, še po čaj se mi ne da. Očitno telo spet zelo pazi na energijo. Popoldan in zvečer tudi več razmišljal o hrani kot prejšnje dni. Paše mi meso. Bojan je napovedal, da bo ob koncu posta tako. No, do zdaj sem veliko sanjaril tudi o sladkem, ampak danes, danes bi pa zmazal tak pravi šnicl. No, tudi pečenke se ne bi branil. Moram se prepričati, da konec le ni tako zelo blizu, samo tako ne bom razmišljal o hrani. Ker jasno, takoj ko pomislim na zadnji dan, misli avtomatsko preskočijo na prvi dan. Popostni dan. Dan, ko bom začel jesti.


31.dan 31.1.2013

Tako dobro pa že dolgo nisem spal. Devet ur v kosu, brez prebujanja, potem pa še eno uro poležavanja in uživanja ob čudovitih zvokih narave. Še pesem vrabčkov me je razveselila, da sončnih žarkov, ki vsak dan močenje butajo skozi okno sobe niti ne omenjam. Srbijo me noge, gozd me čaka. Še nekaj tednov pa bova spet plesala. Ravno dovolj časa, da si izmislim koreografijo. Oh, kakšna predstava se obeta. Neverjetno, po sprehodu, ki je bil čudovit, je pa res, da sem čutil utrujenost, me je zvilo in sem se moral usrat. Odličen občutek. Po 30.dneh brez hrane očitno prebavila še vedno funkcionirajo. Na obisk je prišel Bojan, pogovor je navdušujoč. Skoraj vsakič znova sem presenečen kako zelo mi prija poslušati njegova razmišljanja, nasvete, pogled na življenje. Plodno. Ivan je danes zaključil s postom. Vesel sem zanj. Šampionsko je opravil s temi 31 dnevi in prepričan sem, da se počuti mnogo bolje kot v zadnjih dneh leta 2012. Spomnim se, kako me je z velikim zanimanjem presenetil, ko sem mu na najinih orientacijskih festivalih začel razlagati o svojih namerah, o tem da mislim izpeljati post. Naslednjič me je celo šokiral s tem, ko je rekel, da se mi bo pridružil. Ja, očitno so ga tisti boleči porazi dotolkli. Ha, kako je bil hecen, ko je na Raskavcu že na drugi kontroli, v kamniti vrtači legel na tla in skušal priti do sape. Hudiča, naslednjič se bom moral prav potrudit, če bom želel nadaljevati zmagovalni niz. Do začetka marca se moram spravit v formo.


30.dan 30.1.2013

Prebudil sem se v čudovito jutro in se počutil neverjetno svobodnega. Očitno sem se z izpitom bolj obremenjeval kot sem mislil. Dopoldan sem opravil pregled kategorizacij,zaradi tega mi je čas zelo hitro minil. Potem pa druženje z Lolo, malo zabijanja časa in že je bil večer. Vmes me je osrečila še novica o 8. Izpit je torej narejen. Prepričan sem, da je post pri vsem tem odigral ključno vlogo. Tako pripravljen na izpit nisem bil še nikoli. Počutil sem se tako samozavestno kot na maturi pred pisanjem geografije. Res dober občutek. Sem pa danes po dolgem času spet razmišljal o hrani. Se je sprostila napetost zaradi izpita in imam zdaj misli bolj na paši. Najhuje je bilo na pošti, ko sem bil malo zmatran, stal v gneči in potem zagledal Motto kekse. Z Andražem sva jih včasih redno na trening kampih grizljala ob pivu. Fantastična kombinacija. Prijelo me je, da bi pograbil kup vrečk, jih raztrgal in se nekontrolirano začel basati do onemoglosti. Potem sem k sreči prišel na vrsto in sem se zamotil s plačevanjem. Je pa bil večerni sadni sok zaradi tega danes še v večji užitek. Zdaj sem pa neverjetno zaspan, ura pa še 21 ni.


29.dan 29.1.2013

Spal sem slabe tri ure, se prebudil in bedel celo noč. Sploh nisem bil živčen zaradi nespečnosti. Mirno sem ležal in razmišljal o prihodnosti, čudovitem marcu polnem orientacije, vinogradniškem aprilu, pa maju, ki bo z 10Milo itak eden vrhuncev leta. Prav čudil sem se sam sebi. V normalnem stanju bi si noč pred izpitom razbijal glavo, če mi nikakor ne bi uspelo zaspati, tokrat pa sem bil hladen kot špricer. Za pot v Ljubljano sem se s pomočjo izjemnih staršev izredno dobro pripravil. Sok, čaji, veliko toplih oblek pa toplo stanovanje med obema deloma izpita. Dopoldanske vaje sem naredil z 9, pa še to mi je desetka ušla zaradi lapsusa. Na papir sem vpisal pravilne številke, v kalkulator pa napačne, tako je bil rezultat seveda zgrešen, ampak nič ne de, občutek suverenosti je bil izjemen. Potem malo dremanja, pa ponavljanja, odlični pomarančni sok in teorija. Malo manj suveren, ampak vseeno zadovoljen. Sploh pa je občutek po odpisanem izpitu fantastičen. Še malenkost lažji in bolj sproščen se zdim sam sebi. Teh zadnjih 13 dni si bom privoščil karkoli si bom zaželel. No, dobro je tudi to, da imam nekaj dela v načrtu, se bom imel s čim zamotit. Tole zamaknjenost, ki gre nekako skupaj z voljo do dela bi bilo pametno izkoristit za pisanje seminarja. Se bom potrudil.


28.dan 28.1.2013

Še en dan je mimo, tokrat nič posebnega. Sem v pričakovanju jutrišnjega izpita. Še nikoli nisem tako zelo čakal na to, da dobim vprašanja v roke, ne vem, morda je to zaradi tega, ker imam občutek, da sem dobro pripravljen, hkrati pa tudi zaradi tega, ker bo ta dan nekakšna prelomnica v tem postu. Od jutri naprej bom popolnoma brez resnih obveznosti. Lepo da to sovpada z začetkom zadnje tretjine, v kateri se imam načrt posvetiti predvsem prvemu tednu po postu. Veliko bo potrebno razmišljati o prvih obrokih, o tem, da se bo potrebno držati nazaj, se še vedno metati na finte. Ampak saj v tem sem bil vedno mojster. Kar povprašajte pobčke s fuzbalskih igrišč. Drugače pa zdaj proti koncu dne čutim malo živčnosti, me prav zanima kako bo jutri. Upam, da bom dobro spal.


27.dan 27.1.2013

Spet doma, pravi užitek je bilo naenkrat prečrtati tri dneve na koledarju. Januar je že čisto rdeč, lep pogled. Včeraj sem pojedel krožnik čebulne juhe. Zvečer sem imel tako suho grlo, kot da bi se najedel 26vrečk najbolj slanega čipsa. Sem moral prav pretiravati s pitjem, da sem se znebil neprijetnega slanega občutka v gobcu. Neverjetno kako se je izostril okus in zdaj čutim vsako malenkost, kako bo s prvo zaužito hrano je veliko vprašanje. Me pa preseneča, da je čebula tako zelo močna. Lani, ko sem začel hoditi na bioterapije k Domančiču sem bil še malo skeptičen. Ok, saj sem čutil toploto, ponoči švical in se nasploh tam počutil dobro. Dobro počutje sem predpisoval tudi spremembi okolja. No, letos pa dvomov ni več. Že zadnjič sem res čutil višek energije po terapijah, tokrat je ta prijetni občutek moči še bolj izražen. S postom sem verjetno toliko razstrupil telo, da zdaj bioenergija lažje naredi svoje kot pred tem. Kakor koli, na današnjem sprehodu sem letel. Naj takšno počutje traja..


26.dan 26.1.2013

Nisem bil čisto prepričan, če je prihod na Bled in terapija v tem času najpametnejša odločitev. Z vsako uro pa dobivam potrditev, da je bila odlična izbira ravno ta termin. Bal sem se, da bo vse skupaj preveč naporno, da me bojo terapije izmučile ravno pred izpitov. K sreči je popolnoma drugače. Počutim se odlično, energija se nabira. Super. Pa še okolje sem spremenil za te tri dni, tako da so minili hitreje. Danes sem najbolj užival na sprehodu. Bilo je še malček hladneje kot včeraj, tako da se sneg sploh ni udiral. Pogledi na Stol pa so mi dali material za sanjarjanje. Še lepo urejeno tekaško progo sem odkril, nasploh pa so bile danes odlične razmere za tek na smučeh. Upam da bo čez mesec dni kakšen podoben dan, letos nisem prav veliko izkoristil lanske naložbe. Pijem vedno več in trenutno še nimam problemov s prenasičenostjo. Vsako dopoldne zelenjavni sok, ob popoldnevih pa se posladkam (grenivka, pomaranča, borovnice, limona, kakor kdaj).


25.dan 25.1.2013

Včeraj zvečer me je pa spet zeblo. Kot psa. Sicer je apartma tu na Bledu res lep, tudi lastnica se je potrudila in ga skušala segreti že preko dne, ampak to zame, revčka brez masti, ni bilo dovolj. Ko sem se stiskal k radiatorju je še šlo, v postelji me je pa treslo. Sem pod kovter potegnil kalorifer, da je malo pomagalo. Ampak sem moral ves čas ležati popolnoma pri miru, ker so bile rjuhe tako mrzle. Ko imaš dovolj toplote sam segreješ rjuhe, zdaj to več ni možno. Kakor koli, po kakšni uri mi je uspelo zaspati in ogreti telo in posteljo, ko sem se zbudil sredi noči me ni več zeblo in sem si oddahnil. Zjutraj lepo užival pod toplim kovtrom, potem pa na terapijo. Spet sem čutil toploto. Zdi se mi tudi, da sem nekaj energije že pridobil, saj se danes počutim močneje. Tudi na sprehodu sem kar šibal po snegu, čudovito je bilo, ko je tako pomrznjen, jaz pa dovolj lahek, da se mi skoraj ne udira. Odločil sem se za še eno seanso pri Domanćiču, čez mesec dni. Se že prav veselim tistega vikenda, bom lahko jedel. Tu na Bledu zdaj že poznam nekaj gostiln vrednih obiska. To me je včeraj tudi malo zmotilo, ko sem se zavedel česa si tokrat ne morem privoščiti. Danes s tem nimam problemov, nasploh zelo malo razmišljam o hrani. No, razmišljam, ampak sploh ni mučeniško. Celo slišim rad, kaj moji bližnji jedo. Drugače pa že z nestrpnostjo čakam izpit, res me zanima kako bo šlo. Pa tudi dovolj imam že tega, čakam na dni, ko se bom res samo še razvajal. Knjig in filmov imam na zalogi. Ima kdo kakšen predlog?


24.dan 24.1.2013

Spal sem odlično. Osem ur v kosu in to tak pravi trden spanec. Počutil sem se res spokojno, kar gledal sem tiste čudovite snežinke zunaj, razmišljal o snovi, ki jo obvladam in bil zadovoljen z življenjem. Popoldan pot na Bled, sicer me je kar nekaj časa v avtu zeblo, sem bil zavit kot v igluju, ko pa se je avto segrel, je vožnja postala čisti užitek. Kar nisem in nisem želel, da se konča. Vmes sem celo malo zakinkal. Prva terapija na Bledu mi ni pobrala moči. Sem pa še bolj kot sicer čutil toploto, ki sta mi jo fanta dajala. Res prijeten občutek. Za večer sem imel plane, nič posebnega, ki pa so se zaradi višje sile podrli. Zanimivo, kako me je to spravilo s tira. V hipu sem postal zverinsko lačen. Sem lakoto po modrem materinem nasvetu potešil s čajem in se zamotil s kartanjem. Ah, ja. Finte.


23.dan 23.1.2013

Še en dan je šel mimo kot brzi vlak. To mi je všeč. Lola me je zvelkla na sonce in prvih 100m je bila ena sama muka. Kot kak starček sem se premikal, mišice me niso ubogale in želel sem si biti na toplem. Po dobrih 5 minutah hoje pa sem se sprostil in začel uživati. Moram se vsa dan prisilit in naredit takšen pol urni sprehod. Ne smem zapustiti mišic. Potem sva se z očetom lotila manjšega preurejanja sobe. Nova pisalna miza, merjenje, sestavljanje, prestavljanje polic. Zabavno skratka. Me je pa vse skupaj precej utrudilo in sem bil po uri in pol res zbit. Ja, energije ni več. Tudi na to moram misliti. Zdaj zvečer pa sem prišel k sebi in se počutim neverjetno spokojno, takšen blažen mir me preveva. Sploh ne razmišljam o dnevih, ki so za mano, ne razmišljam o dnevih ki prihajajo. Samo sem, tu in zdaj. Jutri grem na Bled, do nedelje. Sicer bo verjetno kar naporno, vse terapije, ampak ni hudič da me ne bi Domančičevi fantje tudi nafilali z energijo.


22.dan 22.1.2013

Vstal zgodaj, čeprav bi mogoče raje potegnil malo dlje. Lolo peljal v Brežice, v avtu sem sicer čutil mraz, ampak nič neobičajnega. Je pa to potem prišlo za mano, ko se tudi doma, na toplem nikakor nisem uspel segreti. Šele dobra ura pod dvema kovtroma mi je toliko ogrela telo, da se več nisem počutil neprijetno. Drugače pa spet dober občutek, ker se že zgodaj dopoldne opravil del dela, ki sem si ga zastavil. Na obisk je prišel Bojan, malo smo pokramljali, bil je navdušen nad korenčko-pesinim sokom, ki sva ga pripravila z Lolo. Ja, zanj je bil to prvi v celotnem postu do zdaj. Popoldan sem si spet privoščil vročo kopel. Občutek v vodi je božanski, sem na momente kar zadremal. Postaviti se na noge pa je druga reč. Neverjetno kako zelo me utrudi ta topla voda. Potreboval sem eno uro, da se je povrnilo dobro počutje. Bil sem resnično brez moči. Ampak ok, zdaj se spet počutim dobro.


21.dan 21.1.2013

Spet sem se prebudil okoli 5h, malo razmišljal in vstal. Ob 6h sem že imel pripravljene čaje in začel študirati. Odličen občutek je, ko ob 10h veš, da si naredil večino dela, ki si ga mislil opraviti čez celoten dan. Kot otrok, tam do konca osnovnošolskih dni, sem imel izjemno sposobnost koncentracije. Vso snov sem vsrkaval kot goba, zato učenje, tudi zgodovine in podobnih bolj kot ne dolgočasnih reči, nikoli ni bilo potrebno. Tam nekje v 1.letniku gimnazije, ko se je začela prava puberteta, sem to izgubil. Zanimale so me druge reči. Zdaj, s postom, pa se mi zdi, da se ta sposobnost vrača, res krasna stvar. Ha, rit sploh ni več obložena, to vem zaradi tega, ker me po pol urnem sedenju na stolu že vse špika, se moram ves čas malo prestavljati sem in tja. Danes mi je celo zelenjavni sok teknil, da o jabolčnem popoldanskem sploh ne izgubljam besed. Prav neverjetno se mi zdi tudi to, da o hrani sploh ne razmišljam več. Še pred dnevi sem tu in tam fantaziral o tem, kako odrežem košček slastne pice, jo dam v usta in grizljam. Bolj je šlo za to, ta občutek polnih ust, mlaskanja in mastenja, kot pa pravo lakoto. V zadnjih dveh dneh tudi te potrebe nimam več. Me zanima, kdaj bo nastopila tista prava lakota.


20.dan 20.1.2013

Zadnje dni se redno zbujam okoli 5 jutranje, se kakšne pol ure premetavam po postelji in zaspim do 9h. Danes ni bilo nič drugače, me je pa prvič zeblo, tako da sem se pokril s še enim kovtrom in na vnovičen spanec čakal malo dlje. Sem si pa zato privoščil malo daljše poležavanje, če je pa bilo tako zelo prijetno v toplem brlogu. Danes spet sprehod, tokrat dobrih 30minut. Sem ravno ujel sonce, zato sem še toliko bolj užival. Spet brez težav, edino občutek nerodnosti me spremlja. Kot da svojim nogam ne bi popolnoma zaupal. Dan se mi je vlekel za odtenek bolj kot prejšnji, ampak občutki so pa še vedno odlični.


19.dan 19.1.2013

Neznosna lahkost bivanja se še kar nadaljuje, navdušen sem. Tudi čas mi mineva zelo hitro te dni. Dopoldan sem si privoščil sprehod, ker že nekaj časa nisem bil na svežem zraku. Počutil sem se precej bolje kot pred tednom dni. Noge so me lepo nosile, zeblo me ni, morda se malček neroden zdim sam sebi. Drugače pa sem bil včeraj zvečer fasciniran nad mišicami nog. Ko sem šel po stopnicah navzgor, sem opazil perfekcijo. Čista anatomija, kot kak izklesan grški bog. Danes me je presenetilo tudi to, da me je kar samo od sebe pritisnilo srat. Pa to je neverjetno, po 19dneh brez hrane. Ok, že res, da sem včeraj zvečer spil 2dcl Donata, ampak v začetku posta ta reč name ni imela vpliva. Kaj pa vem, danes bom klistiranje preskočil. Veliko razmišljam tudi o tem, zakaj se te dno počutim res dobro. Verjetno je res, da se je telo navadilo na takšen režim, danes pa sem pomislil tudi na to, da je za moje slabše počutje v prvem in drugem tednu morda krivo tudi razstrupljanje. Glede na to, s koliko strupi so me nafilali v zadnjem letu, od kemoterapij, pa vseh antikemoterapevtikov, treh splošnih anastezij, kupu pooperacijskih medikamentov, bi to znala biti kar pravilna teorija. Zdaj pa je telo počasi vse to odplaknilo. Čudovit stroj smo. Privoščil sem si tudi borovničev sok. Poezija. Zapomniti si moram samo to, da ga je morda bolje ne piti v tistih dneh, ko bom fantaziral o hrani. Prav neverjetno me je spomnil na Nušino legendarno borovničevo torto, meni najljubšo namreč.


18.dan 18.1.2013

Današnji dan je minil brez posebnih aktivnosti, ampak to ne pomeni, da se nisem imel lepo. Zdi se mi, da me študij izpolnjuje. Prav veselo razmišljam o rečeh, ki se jih naučim. In sploh mi ni problem dve in več uri skoncentrirano slediti snovi. Navadno sem imel že po slabi uri vsega dovolj. No, bomo videli 29.1. Danes mi je mati pripravila čebulno juho/čaj. Tokrat se ji je kar posrečila in mi je do neke mere celo teknila. Okus sicer ni tako božanski, kot ga opisuje Bojan, mi je pa prav zares napolnila želodec. To je pa prijeten občutek. Zadnje dni se počutim res lahkotno, noge sploh več niso utrujene in brez težav opravljam vse aktivnosti za katere sem moral prejšnji teden zbrati volje. Je pa res, da sem po hoji po stopnicah ali pa dolgem krtačenju pot tušem precej hitro zadihan. Včeraj, ko sem se vrnil iz Brežic, po vseh tistih opravkih, sem dihal kot po kakšnem intervalnem treningu. Aja, včasih mi dopoldan malo šumi v ušesih, bojda je to zaradi nizkega pritiska.


17.dan 17.1.2013

Že na Pokljuki je Vedrana omenila, da so trajekti iz Stockholma na Finsko precej ugodna reč, včeraj dopoldan me je na to spomnila tudi Lola, ampak sem bil preveč siten, da bi temu posvetil pozornost. Sem se pa pred spanjem lotil raziskovanja in čisto padel notri. Pozabil sem na vse. Izplačalo se je. Predvsem zaradi tega, ker sem se resnično zaposlil in tudi zaradi tega, ker je rezultat iskanja odličen. Lolin rojstni dan bova praznovala na Finskem. Cena dveh povratnih kart iz Stockholma v Turku (potuje se 12 ur, ponoči) v kabini za dva (s TV,kopalnico,WC-jem) je 60€! Tako imava pokriti dve nočitvi, pa še na Finsko prideva. Za dve noči v najcenejših hostlih Stockholma pa bi plačala okoli 100€. Ma špica. Nazaj grede bi znalo sploh biti zanimivo, ko bo trajekt verjetno poln finskih orientacistov. Sem pa imel probleme s plačevanjem preko spleta. Nikakor nisem uspel plačati z MasterCardom, problem je bil v tem, da je sistem zahteval SecureCode, za katerega pa še nikoli nisem slišal in sem najprej moral raziskati kaj to sploh je. No, potreboval sem čitalnik, ki se ga dobi na banki. Zato sem nebodiga len, danes zjutraj hitro skočil v Brežice na banko, kupil zadevico in ob 10.30 sta bili karti v žepu! Še cel dan sem bil vesel zaradi tega. Nasploh je bilo dopoldne polno raznih aktivnosti, tako da sem bil ob 14.00 prav presenečen, da je že čas za kosilo. Zelenjavni sok, torej. Tudi popoldan sem se počutil odlično in vse skupaj kronal z razvajanjem v vroči kopeli. Zašvical sem pa kot konj. Res, bolj kot zadnjič v savni. Ko sem se končno spravil iz kadi pa sem znova spoznal kako vroča voda izmuči telo. Tri minute sem stal, bolj slonel na umivalniku in zbiral moč, da sem se po stopnicah vrnil nazaj v rezidenco. Še potem sem skoraj 10 minut bil rahlo oznojen. Zaradi tega sem danes izdatneje pil. Uh, takšni dnevi so res odlična motivacija za naprej.


16.dan 16.1.2013

Očitno me je včerajšnji večerni grenivkin sok napolnil z energijo, zaradi tega nikakor nisem uspel zaspati, počutil sem se pa izjemno in sem udaril še eno nočno študijsko seanso do 1h zjutraj. Prav lepo mi je šlo. Danes sicer za odtenek slabše razpoložen kot prejšnje dni, fizično se niti nisem počutil tako zanič, bolj me je zdelalo to, da se nisem držal plana glede študija. Zanimivo, kako me je to razžalostilo. Verjetno bi bilo bolje, če bi si že dopoldan rekel, da nima smisla in bom pač dan porabil za kaj drugega. Še 12 dni do izpita, potem se bom pa res lahko posvetil samo čim hitrejšemu minevanju časa in poti do cilja. Zvečer, ko je mati pripravljala večerjo in so jo potem z veseljem mlaskali, me je spet zgrabila lakota. Bolj želja po hrani. Zakaj za vraga ne bi zmazal krožnik restanega krompirja in zelja?! Samo to vprašanje se je vrtelo in vrtelo v glavi. Se bo treba držati preventive in se umikati skušnjavam. Vem, da ti zapisi niso nič posebnega, ampak saj tudi niso namenjeni razveseljevanju bralcev. To je moj dnevnik, zgolj dejstva in opažanja, brez olepšav.

15.dan 15.1.2013

Več kot kaže ura, bolje se počutim. Zjutraj se mi res ni dalo spraviti iz postelje, tudi pri pripravljanju čajev sem bil še sila počasen in švohcen. Z vsako uro pa sem se počutil bolje. Po tretji popoldanski pa že kar odlično. Tudi ta počasnost, ki me je še prejšnji teden tako zelo motila, me ne živcira več. Počasi jo bom morda celo vzljubil. Predvsem mi prav pride pri študiju, ko se stvari zares posvetim in sem v skladu s to počasnostjo tudi zelo dosleden. Po klistiranju sem izločil za kakšnih 30cm dolgo belo nitkasto reč. Zanimivo. Nimam pojma kaj bi to lahko bilo. Sem pa navdušen. Je že prišel čas, ko bo telo spoznalo, da se ne zajebavam, da mislim resno in da ne dobi hrane, dokler ne naredi resne selekcije in izloči vso tisto sranje, ki se je nakopičilo v teh letih? Jaz bom kar verjel, da je tako. Občutek je res dober. Opažam, da se mi je v zadnjih dneh izostril voh. Aja, o hrani pa resno sploh več ne razmišljam.

14.dan 14.1.2013

Še en dan brez večjih posebnosti. Zopet sem se popoldan in zvečer počutil bolje, močneje. Tudi hoja po stopnicah ni predstavljala takega problema kot zjutraj. Sem se pa že pri dopoldanskem pripravljanju soka malo upehal. Sklenil sem, da bom skušal vsak dan vase spraviti vsaj dober deci zelenjavnega soka. Mislim, da sem zadel kombinacijo, ki mi kolikor toliko ustreza. Precej korenja in čisto malo zelene ter pese. Današnji sok je imel prav sladek okus. Popoldan pa sem si spet privoščil priboljšek, 1 dcl jabolčnega soka. To je bil pa pravi praznik. Kako neverjetno se mi je izostril okus v teh 14 dneh. Brbončice vsrkajo vsak drobec sladkorja, kot da bi bil najboljša slaščica v življenju. Minil je drugi teden, v katerem sem shujšal za 2,2kg. Zadnje dni tako kot Ivan redno izgubljam po 0,3kg/dan. Me prav zanima kakšen bo rezultat ob koncu 3.tedna.

13.dan 13.1.2013

Takšni dnevi kot je bil današnji bodo čisto sprejemljivi. Dobre volje, tudi kar pri moči. Najbolj mi je všeč jasnost v glavi. Vse je tako bistro, kot studenčnica tam nekje zgoraj v Himalaji, dokler še ni tako hladno kot tam, je pa še sploh super. Dopoldan je prišel na obisk Bojan. Malo pogovora, opomnil me je, da je masaža limfe zelo pomembna, tako da sem si danes zvečer zopet privoščil ščetkanje z babjo krtačo. Mi je kar prijalo, predvsem zaradi tega, ker se mi to niti ni zdel nek napor. Govorila sva (že) tudi o dneh po postu, res se moram pripraviti na to, da ne bom planil na hrano, kot stari jager Mike na srno. Čeprav je še daleč do tistih dni, si moram dopovedati, da po 42 dnevu ne pride na vrsto nažiranje, ampak še kakšne 3 dni juhic. Evo, 12.2.2013 si bom želel bučno juho. Dobil sem tudi borovnice, se soka že neskončno veselim, morda bom še malo počakal z njim, za hujše dni. Zvečer sem odpeljal Lolo na vlak. Lepo sneži. Sicer imam izjemno rad kidanje snega, se mi zdi tak fajn trening za trup in roke, ampak jutri bom treniranje raje prepustil drugim. Sem pa ugotovil, da mi vožnja zelo ustreza. Udoben položaj, topel avto, mirna glasba in predvsem misli osredotočene na vožnjo. Takrat popolnoma pozabim, da se stradam. Veliko sem razmišljal o tem, zakaj počutje tako niha. Je kakšen vzorec? Zakaj se en dan počutim odlično, naslednji pa sem zbit? Ne vem, nisem še našel odgovora. Je pa tudi za to še dovolj časa.

12.dan 12.1.2013

Ker me je včeraj čez dan zeblo, sem si za spanje pripravil pravi bunker. Navil radiator do konca, dva kovtra, vroče dekle…pa je očitno to bila napaka, saj sem se po kakšni uri spanja prebudil malo poten in vroč, potem mi pa dolgo ni uspelo zaspati. Sem sanjaril o hrani. Morda bi bilo bolje, če bi se raje lotil kakšnega nočnega dela. Zaradi tega gledanja v zrak, sem potem precej potegnil spanec. Nisem še čisto prepričan, ampak zdi se mi, da me to kvečjemu sesuje, zato sem celo dopoldne še počasnejši in brez volje. Dan je bil sicer lep, tako da me je Lola zbezala na sprehod. Nisem preveč užival. Noge so prazne. Zelo mi je ustrezalo, da so mi stregli iz vseh strani, mama s kuhanjem čajev, Lola mi jih je dostavljala, tako kraljevsko. Prvič poskusil čisti nerazredčen korenčkov sok, premočnega okusa zame. No, sem se posilil z njim, nekaj mineralov moram obvezno zaužiti vsak dan. Je pa grenivkin sok še boljši od limoninega, prav razvajal sem se z njim. Šipkov čaj me pa tudi ni navdušil tako zelo kot sem pričakoval. Opažam, da sem ob večerih živahnejši, morda zaradi tega, ker vem, da bom kmalu šel spat in si spet nabral moči.

11.dan 11.1.2013

Tako, tudi to je mimo. Dan prvih velikih skušnjav, znašel sem se sedeč za mizo obloženo s hrano. In to ne kakršno koli hrano. Nušino hrano. Hrano občnega zbora. Priznam, na trenutke je bilo težko, pa ne toliko zaradi tega, ker bi čutil lakoto, bolj zaradi tega, ker vem kakšne dobrote sem imel na dosegu roke. Lačne so bile oči, samo glodati sem si želel, okušati. Ne polniti želodca. Ključnega pomena je to, da sta nad mano ves čas bdela Nuša in Bojan, s svojimi postnimi izkušnjami vesta kakšen način razmišljanja je pravi. Zaradi njunih komentarjev, mi je bilo precej lažje. Drugače pa je za uspeh posta izjemno pomembno tudi to, da imam starša in punco, ki me pri tem projektu tako zelo podpirajo. To je čudovito. Danes sem prišel še do enega spoznanja, neverjetno koliko izjemnih ljudi mi je dala orientacija. Od Edija in Štanfija, ki me bodrita s svojimi občasnimi komentarji, Ivana, ki je tako nor, da se je stradanja lotil tudi sam, Danija, ki je prava dušica in izjemen prijatelj, Andraža, pri katerem mi je najbolj všeč to, da toliko razmišlja o meni, in seveda Nuše in Bojana, ki sta od trenerjev postala mentorja, vzor in prava svetilnika, ki mi kažeta pot. Sicer pa je dan minil brez večjih posebnosti, prvič me je zares zeblo. Tako kot navadno čutim jezo, ki mi od znotraj ogreje telo, samo da tokrat ni bilo jeze in toplote, temveč mraz. Vroč tuš je prava rešitev. Pa malo me prasketa po grlu.

10.dan 10.1.2013

Danes sem doživel prvo večjo krizo. Ne fizično, psihično. Veliko rajši bi tisto prvo. Čez dan sem se počutil čisto spodobno, me je pa s časom, ko se nisem več uspel zaposliti z ničemer, začel razjedati črv dvoma. Že več kot pol leta sem po mojem prepričanju povsem zdrav, zaradi tega prepričanja sem bil 100% sproščen, razmišljal sem o vsakodnevnih aktivnostih, prihajajočih aktivnostih, željah, bolj oddaljeni prihodnosti…Zdaj pa me je post prisilil v to, da sem se začel spraševati, zakaj se sploh postim. In se je začelo obremenjevanje, skoraj takšno kot pred dobrim letom, predno sem začel z zdravljenjem. Pa vprašanja tipa Kaj pa če nisem zdrav?, Kaj pa če to ne bo pomagalo?,…Verjetno so temu botrovale tudi včerajšnje besede onkologinje. Kmalu sem imel vsega dovolj. K sreči sem se v prebolevanju bolezni vsaj nečesa naučil. Ne bodi sam, povej kaj te muči. Tako je pogovor z bližnjimi in nekaj motivacijskega branja uspešnih postnih izkušenj naredil pravo malo revolucijo in od takrat naprej, se spet počutim odlično. Ob ponovnem branju Breussove knjižice sem ugotovil, da si lahko tu in tam privoščim tudi limonin, grenivkin in celo jabolčni sok. Ampak obvezno ne v kombinaciji z zelenjavnim sokom. To sta mi sicer že prej omenila Nuša in Bojan. Tudi to, da bi moral zelenjavni sok piti res vsak dan ni nuja. Poslušaj telo. S tem blagoslovom sem si pripravil limonin sok, mmm…teknil mi je, kot najbolj mrzlo pivo, po odbojki na mivki. Mimogrede, pivo in ostale pijače me trenutno niti malo ne mikajo. Me zanima, kako bo po postu.

9.dan 9.1.2013

Ha, to je pa bil dan za zapis z zlatimi črkami. Sicer sem se vseh teh aktivnosti kar malo bal, ampak je bil strah odveč. Vedel sem, da moram vstati okoli 7h, kar je zame v tem času precej zgodaj. Kot že tolikokrat, sem se zbudil z notranjo budilko, sicer malo prezgodaj, ampak nič ne de. Pokonci sem bil že ob 5.30. Hitro sem zvrnil malo korenčkovega soka in čaj, ter hop v avto in v Ljubljano. Naročen sem bil na redno kontrolo krvi na onkološkem inštitutu. Sem pred odvzemom krvi našel svojo onkologinjo in ji povedal, da sem na postu, da ne bi bila slučajno preveč šokirana, ko izvid krvi ne bo povsem normalen. Odgovorila mi je, da njo itak zanimajo samo tumorski markerji, potem pa je osorno navrgla:«Pa nehajte ga srat!«. Pravi, da je post škodljiv za telo, da rak vedno najde hrano in če mu je ne daš, bo grizljal vse okoli sebe. Ko sem jo povprašal kaj poreče ne vsa dokazano uspešna postenja, pa je odgovorila, da so ti ljudje v zmoti in da samo mislijo, da so zdravi. Meni je prav, če mislim, da sem zdrav in se tako počutim, potem ne potrebujem ničesar več. Navadno bi me tak nastop malo iztiril, zadeva bi se morda končala s kregežem, tako sem jo pa samo mirno pogledal in lepo pozdravil. Žal mi je samo, da na tisti:«Pa nehajte ga srat!«, nisem odgovoril z.«Ah, brez skrbi, s tem sem nehal že pred sedmimi dnevi.« Po kontroli sva z Lolo skočila na obisk k Ivanu, fant se odlično drži in imel sem občutek, da tudi fantaziranje o hrani, ni nikogar prav zares zmotilo. Bom videl kako bo v petek, ko se bodo na mizi v klubski hiši pojavile vse tiste dobrote. Od Ivana nazaj na onkološki pogledat izvide. Žal so naredili res samo izvid tumorskih markerjev, tako da ne vem kaj se dogaja s krvjo sicer, me je pa to, da so le-ti v mejah normale, še dodatno razvedrilo. Vsakič, ko grem na to kontrolo, binglja tam nekje v ozadju tak vprašaj, kaj pa če morda ni vse ok? Tudi vožnja domov me ni prav nič sesula in čeprav sem mislil, da bom padel v posteljo sem imel vso popoldne še dovolj energije, tako da sem skupaj naklepal tudi nekaj ur študija. Res ne vem ali je to odlično počutje posledica tistega jabolčnega soka včeraj, se je telo na post navadilo ali pa drugače preveč spim in sem potem zaradi tega cel dan tako upočasnjen (to se mi je znalo kdaj pa kdaj dogoditi skozi življenje). Zanimivo, tudi ko se vozim mimo gostiln mi ni več tako hudo, še ko mi je Lola omenila, da imajo pri Walterju (vrhunska bosanska kuhinja, tam na Njegoševi) po novem študentske bone, me ni nič stisnilo. Tudi za to bo prišel čas.

 


8.dan 8.1.2013

Danes sem se počutil bolje, bolj živahen. Dnevi minevajo rutinsko, bujenje, malo telovadbe, pripravljanje čajev, to mi vzame dobro uro. Potem malo pregledovanja e-mailov in spletnih strani, nekaj študija, če sem ravno motiviran, za okrepčilo si pripravim sok, za pripravo porabim dobre pol ure časa. Ob pitju soka se skušam s čim zamotiti in ga srebam po požirkih, ker drugače ne gre. Potem spet malo učenja, prebiram kakšno knjigo. In kmalu je že večer, sledi klistir, tuširanje, moram priznati, da zelo uživam pod toplo vodo. Kupil sem si celo tako babjo krtačo, s katero se drgnem po koži, prav fletna reč. Še malo zabijanja časa in že je čas za spanje. Do zdaj sem še vedno zelo hitro zaspal in se še nisem premetaval po postelji, to mi je zelo všeč. No, jutri grem v Ljubljano, tako da bo dan drugačen, me prav zanima, če mi bo to, da bom imel več aktivnosti ustrezalo ali bo prevelik napor. V sokovnik sem vrgel tri drobcena jabolka, iztisnil sem za en slab štamperle soka, ga razredčil z vodo in zdaj počasi uživam v njem. Ni Lolina pica, ki se mi vsak večer prikrade v misli, je pa vseeno lepa nagrada za uvod v 2.teden.


7.dan 7.1.2013

Nikakor ne morem razumeti tistih standardnih opisov posta, ki sem jih v pripravi na stradanje tolikokrat prebral. Ja, prvi trije dnevi so težki, potem se pa telo navadi, stopiš na višjo raven zavedanja in si ves leteč. Ma ja, to se neumnosti. Jaz sem plazeč. Pravi polž lazar in to me vedno bolj moti. Danes sem pospravljal novoletno smrekico, vsaj 1x več časa sem porabil kot bi sicer. Nekajkratna hoja po stopnicah me je spravila ob sapo. Sem se pa po pesinem soku, ki mi je tokrat prvič kolikor toliko teknil, počuti malo živahnejši. Sladkorjev v telesu že dolgo ni več in tisto malo, kar ga vnesem s sokom, je očitno pravi boost. Zdaj imam pogon na maščobe. Ni čudno, da sem tako počasen. Kot tisti čebri sala, ki so polni masti in se nikamor ne premaknejo. Drugače pa je prvi teden mimo, ko se zazrem nazaj, se mi zdi, da je vse minilo precej hitro. Ampak hudiča, še dolga je pot. Shujšal sem za 4kg.


6.dan 6.1.2013

Dan je minil brez večjih posebnosti, dopoldan sem bil malo živahnejši kot včeraj, vseeno pa mi sprehod ni nič kaj preveč pasal. Noge so švohtne in vse počnem malček upočasnjen. Tokrat sok iz pese in korenčka, bil je precej boljši kot tiste garje včeraj, tak sladkast okus je imel, ampak še vedno mi ne steče po grlu kot Usain Bolt v zadnjih 30m stotke. Všeč mi je to, da ne čutim več lakote, zaradi tega manj razmišljam o hrani, kar pomeni, da se tudi manj ubadam s vprašanjem kdaj za vraga bo tega konec. Se pa vseeno zelo veselim Lipice, ko se bomo lahko šli marsikaj, od tradicionalne pice v Skali, do kakšne osmice. Pa še s karto po hosti bom lahko spet dirjal, te dni se mi res ne da. Še dogajanje tam spodaj, v moji sanjski deželi (Nova Zelandija), sem samo na kratko vrgel oko. Levo, desnega imam na koledarju, kjer črtam dneve.


5.dan 5.1.2013

Tokrat spal slabše, tudi vstati sem moral malo bolj zgodaj kot bi mi ustrezalo. Zjutraj siten, še pogovarjati se mi ni dalo. Potem z Lolo v savno, da sem se začel potiti je ob prvem savnanju trajalo vsaj pol dlje kot običajno. Pa še to ni bilo tisto moje pravo švicanje, ko iz savne naredim bazen. Po tušu in res prijetnem počitku v prostoru za meditacijo, sem šel še enkrat v savno, tokrat so se strupi začeli izločati takoj, mi pa dihanje več ni bilo tako prijetno kot prvič. Okoli poldneva sem se počuti povoženo, noge so me začele izdajati, sem se kar zavlekel v brlog in čakal da šibkost mine. Za vsako najmanjšo aktivnost (pitje čaja recimo) sem se moral skoraj 5 minut prepričevati. Potem sem se pa spomnil na besede Darkwood Dub: neka me nose noge od stakla, ja se ne zaustavljam, ovaj put nema kraj, budan sam predpostavljam. Ob mrmranju teh vrstic sem prišel k sebi.

Včeraj sem se prvič klistiral, ma to je res simpl kot pasulj, tudi reakcija telesa je podobna. Dobar pasulj se daleko čuje, klistir pa še dlje.

Ker mi pesin sok ne diši, sem danes v sokovnik vrgel tudi črno redkev, ta je sicer gladko povozila okus pese, naredila je pa tako trčenje okusov v mojem gobcu, da še zdaj štejem smrtne žrtve. V ustih že vse dni čutim nagravžen okus, tudi zadah imam, očitno se vsa nesnaga počasi izloča.

Zanimivo, da danes skoraj nisem čutil lakote, tudi o hrani za nisem prav resno razmišljal. Popoldne sem se spravil k učenju, tako skoncentriran pa res ne vem, če sem kdaj že bil, prav vsrkaval sem formule. Sem celo tako navdušen, da si bom še zdaj privoščil eno seanso.


4.dan 4.1.2013

Spal sem odlično, dolgo, kraljevsko. Jutro je bilo leteče, vse sem delal hitreje kot prejšnje dni. Vzljubil sem Breussov čaj, zjutraj sem prav nestrpen tistih 20 minut, ko si ga pripravljam in čakam na prvi požirek. Me je pa čez dan malo začelo pobirati, volje do študija nisem imel prave, pojavila se je tečnoba, prestavljam se sem in tja po hiši. Saj ne vem, morda sem pa tečen ravno zaradi tega, ker vem, da bi se moral z nečim zaposliti, ampak mi nikakor ne uspe. Vsak dan mi zadiši kakšna reč, danes recimo pečenice z zeljem in restanim krompirjem, tega sem se pred 14 dnevi najedel pri Starem Tišlerju. Fino mastno slastno. Večina ljudi, ki zaključi tak post, spremeni način prehranjevanja, kolikor mi je znano, se jih dosti za to odloči že med postom. Pri meni je ravno obratno, jaz v teh dneh samo čakam na to, da se bom lahko najedel vseh mogočih zamaševalcev žil. Glede na to, da nameravam biti vitalen (se sam prehranjevati) tam do 90leta, je teh 40 dni zgolj 0,15% časa, ki ga še imam, torej mi ostane 99,85% dni za krvavice, pečenice, razne pice,..no, to je pa že ohrabrujoče.


3.dan 3.1.2013

Tokrat sem se zjutraj počutil bolje, še vedno ne odlično, ampak sem se vsaj brez težav skobacal iz postelje. Prvih 10 minut na nogah je bilo spet napornih. Me zanima kdaj bo to minilo. Dan je minil brez posebnosti. Pulz je v mirovanju nizek (44udarcev), očitno je prebava za telo res napor, ki delovanje celotnega telesa vzdraži. No, bom videl v prihodnjih dneh, morda ja ta današnji utrip zgolj naključje. Včeraj zvečer sem gledal TV in takrat sem si močno zaželel toplega sendviča, takega mastnega, s čebulo in majonezo…zanimivo, da zdaj ko pišem o tem nimam težav. Tudi sicer misli zelo redko skočijo k hrani. Danes sem dosti razmišljal o pravih herojih, Loli, Bojanu in Ivanu. Jaz sem v karanteni, oni pa imajo razne skušnjave za vsakim vogalom, meni je že včeraj lepo zadišala materina sarma. Ni me iztirila, ne vem pa kako bi bilo, če bi moral sedeti zraven sošolke na faksu, ki melje slasten sendvič, ali pa bi celo hranil svojega sinčka. Ja, to so šampioni. Danes me je Donat hitro poslal na WC školjko, dokler bo tako, bom počakal s klistiranjem. Hm ravno v zadnjih minutah čutim zbadanje pod levim rebrom, o tem je pisal Bojan, tudi Lola mi je omenila, da to čuti zadnja dva dni. Zanimivo.


2.dan 2.1.2013

Spal sem odlično (pred spanjem mi je malo piskalo v ušesih, kot med kemoterapijami), ko pa sem se prebudil se nikakor nisem uspel spraviti iz postelje. Bil sem kot nasedli kit, sicer tak, ki že nekaj mesecev ni jedel planktona, ampak vseeno. Dobro uro je trajalo, da sem se končno prepričal in se postavil na noge. Ma kaj noge, šibice. Vsaj tako sem se počutil. Prav šibile so se pod težo trupa in glave, predvsem slednje, ker tako težke buče pa že dolgo nisem imel. Kot da bi se prestavil za leto dni nazaj, ko sem bil prve dni po kemoterapijah ves mačkast. Med kuhanjem jutranjih čajev, sem se moral zleknit na sedežno, ker enostavno nisem imel moči stati na nogah. Po nekaj korakih, požirkih čaje, kakšno uro po vstajanju pa sem se začel počutiti bolje. Šel v Krško dat kri (zanimivo nizki levkociti), potem pa še na en hiter 45minutni sprehod. Lakote ne čutim, no med sprehodom sem tu in tam pomislil na kak šnicel. Bolj me stisne, ko se peljem mimo kakšne gostilne, kjer sem se kdaj fajn najedel. Popoldan me je prvič nekajkrat zmrazilo, ob tem sem se vsakič vprašal, kako bo čez 30 dni. Že razmišljam o raznih kaloriferjih, morda bom celo zahteval Sandijevo Pokljuško posteljo. Za tiste, ki ne veste, Sandi je kerlc, ki si plača bivanje v vojašnici na Pokljuki, potem pa hodi spat na bližnji Viševnik (2050m) in to zdaj, v tem zimskem času.


1.dan 1.1.2013

Moram kar takoj povedat, da sem pričakoval težji prvi dan. Zadnja dva dni, ko sem jedel samo zelenjavo in sadje, sem se počutil slabše. Danes pa nobenega glavobola, nobene sitnobe, nikomur nisem hotel odtrgat glave in je prežvečit..ne vem, mogoče sem se pa psihično pripravil na to, ker do zdaj sem znal biti ob enodnevnem stradanju prava hijena, ki za vsakim vogalom opreza za crkotino. Drugače pa veliko časa porabim za pripravo čajev in zelenjavnega soka. To sploh ni slabo, je fajn da si vzamem čas, ker se z vsako sekundo, ki jo posvetim pripravi hrane, bolj veselim vsakega požirka. Z Lolo sva naredila en krajši pohod iz Straže na Šentvid. Sva se ravno dvignila nad megleno kapo in je bilo na soncu prav prijetno toplo. Moči sem imel seveda še vedno dovolj.