Pred nedavnim sem šla v zdravstveni dom, da bi mi izmerili krvni pritisk. Pogosto me namreč obide omotičnost, pa me je zanimalo, če bi bil razlog lahko v pritisku. Sestra mi ga je izmerila, rezultat pa sporočila približno tako:«O gospa Nuša, to je pa nizko, res nizko, 90/55, srčni utrip 55.«

Kasneje sem razmišljala o svojem življenju. Prišla sem do ugotovitve, da se lotevam predvsem stvari, ki mi, vsaka na svoj način, ves čas zvišujejo pritisk. Služba, v prostem času bolj ekstremni napori, pa tudi življenje z Bojanom poskrbi za občasne adrenalinske doze. Kdo bi vedel, morda pa živim tako kot živim zaradi nizkega krvnega pristiska?

V letošnjem letu sem se udeležila nekaj manj trekingov kot lani, ker jih ni bilo toliko na Bojanovem koledarju, kot prejšnja leta. Sama nikoli ne delam načrtov za leto naprej, saj najdem v koledarju mojega »rostfraj prvaka« dovolj izzivov tudi zase, zato grem preprosto z njim.

Vsak treking je doživetje zase. Na vsakem srečam ljudi, ki me vedno znova osrečijo bodisi zaradi duhovitosti, tovarištva, svojih enkratnih izjav ali načina razmišljanja. Vedno znova spoznam še koga in vedno znova sem vesela srečanja z znanci od prej. Če dodam še užitke, ki jih nudi narava v različnih letnih časih, pravo mero tekmovalne vneme, telesni in duševni napor, je to prava mešanica, ki me poganja k življenju.

Treking okoli Storžiča

Na gorenjskem trekingu sredi avgusta sem se odločila za ultra progo. Bistvo tega trekinga je bilo ravno to, da grem okoli celega hriba, zato na kratko progo, ki je vodila po južnih pobočjih Storžiča, nisem niti pomislila. Bila je sončna nedelja, ozračje je bilo popolnoma čisto, saj so dan prej tu okoli divjale hude nevihte, in ravno prav topla za naš podvig. Štartali smo pri hotelu v Predvoru in se povzpeli na hrib Baba, JV od Storžiča. Po izrazitem, vendar kratkem grebenu in nato po ozki planinski stezici sem se povzpela na lovsko kočo v Hudičevem borštu. Zadnji del poti je speljan po zelo strmem travnatem pobočju, ki je omogočal lepe razglede po skoraj celi Sloveniji. Čez Mali Grintavec in Mačensko sedlo ter mimo Bašeljskega vrha sem poiskala izvir južno pod Bašelskim prevalom, z vzponom na preval in spustom do planšarije severno od sedla, pa se je začela pot po S strani hriba, na kateri sem se najprej povzpela do Javorniškega prevala, obiskala Dom pod Storžičem, se povzpela na sedlo Mala Poljana in vrh Grebenc v Z grebenu Storžiča. S tem so bili večji vzponi za ta dan zaključeni, sledila je še točka pri cerkvici Sv. Lovrenca nad Bašljem in Sv. Miklavž nad Mačami ter spust nazaj do hotela. Treking je dosegel vsa moja pričakovanja, me je pa tudi do dobra pretresel. Pri zadnjem vzponu na Grebenc se je električni pastir vlekel po hudi strmini še daleč v gozd. Ves čas sem hodila ob njem in se nisem mogla pripraviti do prečkanja, čeprav je bilo jasno, da bo to potrebno storiti. Ves čas je bil ravno toliko visok, da ga pri že tako naporni hoji v hrib nisem mogla prestopiti, in ravno toliko nizek, da se mi ni dalo valjati po tleh in na tak način priti iz ograde. Znoj je vidno mezel po mojem obrazu, ko je v mojih možganih dozorela odločitev, da je to pač treba storiti. Odločila sem se za varianto spodaj, pri tem pa slabo ocenila svojo velikost, kar se je maščevalo z elektro šokom direktno v glavo. Prevodnost telesa je bila popolna, zato me je dodobra pretreslo povsod, v možganih pa seveda najbolj. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem prišla toliko k sebi, da sem lahko nadaljevala pot in prišla do cilja. Težave zaradi elektrošoka pa so se v večji meri pokazale šele doma. Ponoči sem se zbujala za vsako, ko sem v postelji zamenjala položaj. Vsak zasuk je povzročil vrtoglavico, posledica te pa je bila še slabost. Tudi naslednji dan je vsak gib glave povzročal skoraj omedlevico in ko sem prišla iz službe, sem se zleknila na kavč in svojim najdražjim sporočila, da je z mano, pravzaprav z mojo glavo nekaj hudo narobe. Takrat težav še nisem povezala z dogodkom na trekingu, zato sem pomislila na Parkinsonovo ali Alzheimerjevo bolezen. Šele naslednji dan sem svoje težave pripisala elektošoku. Te so se postopoma zmanjševale, po dveh tednih so izginile, izkušnja pa je botrovala sklepu, da se bom pastirjev v bodoče lotevala le od zgoraj, položaj spodaj več ne pride v upoštev.

UČKA

Na Učki sem se podala na kratko progo, poznavajoč trasiranje tamkajšnjega organizatorja in svoje takratne sposobnosti. Učka je v svoji jesenski obleki in vegetacijski raznolikosti, prečudovita. Štartali smo v Lovranski Dragi nad jadranskim letoviščem Medveja. Traser je poskrbel za orientacijski užitek že na prvo kontrolno točko, ki jo je postavil v jamo Zijavica na pobočju, dvigajočim iz ozke doline, ki se od Moščeniške Drage zajeda globoko v južni del Učke. Prva polovica poti do te točke je vodila po markirani poti, za drugo polovico pa se sta bili možni dve varianti: ali daleč naokoli, kjer sem si pri orientaciji lahko pomagala s posameznimi objekti, ali direktna po azimutu. Sama sem se odločila za direktno, za mano pa se je podalo še nekaj tekmovalcev. Slišala sem le njihovo lomastenje in sopenje. Na tem delu smo tekli mestoma skozi pravo mediteransko trnavo rastje, ki na srečo ni bilo pregosto, mestoma pa skozi gozd maronov. Pomislila sem na divje prašiče, pa smo srečali le nekaj ljudi, ki so nabirali kostanj in nas malo začudeno opazovali. Že nekaj sto metrov pred kontrolo smo opazili, da po terenu blodi precej tekmovalcev iz dolge proge, ki so štartali pol ure pred nami. Na poti proti njej me je eden od fantov, ki so mi sledili, vprašal, če mislim, da je to prava smer (zavila sem namreč drugam, kot so iskali drugi). Nič mu nisem odgovorila, saj se je ob pogledu na ostale tudi meni porajal dvom o pravilnosti moje odločitve. Neverjetno je, kako človeka vleče želja, da bi se pridružil drugim, pa čeprav nimajo prav, samo zaradi lažnega občutka varnosti. Moja vztrajnost je obrodila sad, ravno tako pa vtrajnost onega, ki mi je sledil do konca. Ko sva v jami luknjala karton, me je hvalil in se ni mogel načuditi mojemu občutku za orientacijo, vprašal me je po imenu, mi povedal svojega, nato pa dodal stavek, ki mi bo ostal v spominu do konca mojih dni: «Pa Nuša, ja sam odlučio, da si danas na ovoj utrci ti moja taktika.«

In tako sva šla. Spredaj njegova taktika, on pa ji je zvesto sledil. Najprej spust skozi res gosto mediteransko trnje, nato po prelepi poti v jesenski bukov gozd, kjer sva na razcepu strmega jarka (Voloski kuk) našla drugo kontrolo. Sledil je vzpon na Perun in nato na sedlo severno od vrha Bodaj, kjer je bila okrepčevalnica. Moj sopotnik me je poprosil, da ga počakam, ker si je moral očistiti drobir iz copat. Počakala sem ga, ker mi družba godi, do konca tekme pa je bilo še kar daleč. Po travnatem grebenu, ki so omogočali uživaške razglede proti vzhodu na Jadran in proti zahodu na Istro, sva nadaljevala pot proti naselju Mala Učka. Malo pred njim sta naju dohitela dva tekmovalca in ker sta bila močnejša v nogah, sta naju počasi tudi prehitela. Od Male Učke smo morali premagati še zadnji, res strm vzpon, do Sedla pod Vojakom, ki je s 1401 metrom najvišji vrh Učke. In tu je mojega sopotnika potegnilo. Bil je močnejši od mene. V njegovem pogledovanju nazaj je bilo čutiti, da je okleval, nato pa me je, svojo taktiko, brez besed zapustil. Priznati moram, da sem mu nekoliko zamerila, saj je kot pravi moški izkoristil prvo novo priliko, ki mu je padla z neba. Moja edina misel je bila:«No, pa da vidimo, če se ti bo izplačalo.« Naslednja kontrola je bila namreč orientacijsko kar zanimiva, čeprav glede na prvo, nič posebnega. Bilo pa je potrebno skreniti z markirane poti v vrtačo, tam nekje v lepem jesenskem bukovem gozdu. Pa se mi je nasmejalo že, ko sem prišla na sedlo, kjer je bilo križišče poti. Izbrati je bilo potrebno le pravo. Izkazalo se je, da še premorem nekaj prave ženske privoščljivosti, ko sem opazila, kam rinejo. Verjetno je fantom, ki so me zapustili na strmem vponu, mlečna kislina zakisala poleg mišic tudi možgane. Ali pa jih je gnala v višave neka nedoločena sila, kot rine po travnati bilki navzgor polža mlakarja, okuženega z malim metljajem, da ga bo prej pojedla ovca. Fantje so bili ta čas, ko sem prisopihala do sedla, že na pol poti do vrha Vojaka, jaz pa sem se le »lahkotno« zapodila po rahlo spuščajoči stezici proti zadnji kontrolni točki. Sledil je še dolg spust v Lovransko Drago, kjer je bil cilj. Fantje so prišli v cilj okoli 20 minut za mano. Z mojim sopotnikom več nisem govorila, gotovo pa je eno: taktike se sredi bitke ne splača menjati.