ODPRAVE


Svetovno prvenstvo 2012, laussanne v Švici (Andraž Hribar)


torek, 17. 7. 2012 - WOC SREDNJE

http://erp.narvis.si/index.php?user=andraz

Karte na zgornji povezavi.

Karantena na vrhu hriba je bila čisti užitek. Že prej sem dobil informacije, da bo danes bolj hribovska dirka in slutnja o spustu me je poživila. Bus proti štartu in slaba dva km peš sta me rahlo potrla, ker se je višina hitro izgubljala. pa nič zato. hosta lepa, čeprav zaraščena, obetala se je lepa tekma, kot se za svetovno spodobi. končno.


Tihožitje
 

Skurjen po dolgih progah

Start s hong kongovcem in japoncem. perfektno sem pičil po rahlem spustu skozi nepregledno hosto. Malo nesiguren pred kt. a vseeno 8. vmesni čas. Nadaljeval nezmanjšano napadalno pa bi bilo morda dobro, če bi se pomiril. A kaj naj zdaj, ubral sem taktiko vse od sebe daj pa kar bo bo. No, opravil sem ne najboljšo varianto na 2.kt. in japonec je bil spet ob meni. Nič ne de. Naprej sem lepo žgal, čeprav to ni bil samo spust, ko je pa že bil, je bil pa tako strm, da sem si zaželel vzpona. Klanje skozi grmovje mi je še kar šlo in verjemite mi - je bilo treba klati.
Na radki lepi etapi (6.kt) skozi bel gozd sem res lepo tekel - a vidi ti japanezerja kako lepo je ubral varianto po poti, ki se je meni zdela čisto predolga. In spet je bil ob meni Yoko u p.m. Ono. Priznam, grize me, da ti hudiči napredujejo hitreje od nas.


karantena za srednje

Kmalu za tem sem ga prvič usral - tako lepo sem zavil okoli zelenega in prehitel vse na 9.kt.(nas je bila cela gruca tam) potem pa izgubim stik. prekleto. Jo najdem, potem pa iz nje namesto na 10. pičim na kt.5. Eh. Do konca je šlo ok. Še par kvačk ampak kaj naj; nisem imel moči niti za tek po tistem terenu, ki je zahteval vse telesne mišice, niti za branje karte. lepa tekma je bila, ni kaj. Dostojna svetovnemu. Nepregledno, reliefno, detajlno, tezko za lavfat, strmo ko pes. Vsaka cast Štamfiju, ki se je brez problema kvalificiral in to z nekaj napakami.


nedelja, 15. 7. 2012 - WOC DOLGE

Dan je kar hitro mineval v čakanju odhoda. Tekma v času kosila ni ravno po mojem okusu ampak počutil sem se super. Tudi karantena mi ni razbila morale, zamujanje na štart zaradi predolgega ogrevanja me ni niti malo vrglo iz tira; itak je procedura dolga 9'.

Štamfi , ki je štartal 3' za mano je izgledal grozno živčen. Jaz sem se mu lahko samo smejal. Hosta se mi je dopadla, sploh ne vem zakaj. Po štartu sem takoj začel uživati – vzameš kompas do prve večje ceste in pičiš – a mi kaj leži bolj kot to?? Ko sem tako žgal ( po svojih močeh) sem pomislil „fant, a je tole dovolj hitro za finale? Hm, morda pa je. Če je, bom podaljaš dopust, pa naj šef reče kar hoče.“ Samo misel me je prešinila. Iz tira me ni vrglo niti malo. Super sem se počutil in kontrole sem lepo pobiral. Srečal sem enega danca in še kakšna dva mimobežca, vsi so imeli manjše številke na prsih kot jaz. No nekje po prvi tretjini sem pa začutil da karte ne spremljam več tako lepo. Zelena je postala nekako bolj neprehodna, vse večkrat sem zaradi nenatančnosti padel v njo. Začel sem pešati in ko me je ulovil Štamfi (mislim da na 11.kt), mi je potrdil misel, da nimam šans. Od daleč mi je namreč zakričal v kateri skupini sem in po glasu sodeč sem si rekel, da ga bo on danes še sral. Torej če je za njega dvom, ali mu bo uspelo, meni zagotovo ne bo. Spet, to je bila samo misel. Orientacija je bila na avtomatiki. Sploh se nisem obremenjeval kaj delam, ali pravilno izvajam tehniko, ali dovolj pazim kaj delam... pač delal sem kar mi je v krvi. Lep občutek. Tempo sem spustil in začeli so me prehitevati tekmeci. Izkoristil sem jih kolikor je šlo, tudi brazilca, ki je lepo tekel (štartal je z mano). Ko sem Štamfija tretjič videl, dober kilometer pred ciljem, mislim da na 21.kt., se mi je začel dreti kakšen idiot je, ker je popušil finale. Da ve, da čuti, da bo za malo falil. Še ni nehal govoriti, ko je že zapustil kt. v napačno smer. Ko me je znova prehitel, je tekel hitreje od kogarkoli, ki sem ga na tej tekmi videl. Pol etape na 23. sem se pošlepal za rusom Valentinom. Fant je dobro žgal ampak ker je šlo čisto rahlo navzdol sem lahko toliko pospešil, da se mi je samo oddaljeval, ni mi pa izginil iz vida. Medtem ko me je Štamfi na 300m pustil za 100m. No, imel sem še moči, da sem pospešil v finišu in še enkrat prehitel brazilca, to je bilo pa to.

Za finalom sem svetlobna leta daleč, Štamfi pa 14''. Škoda. Res sem žalosten.
In tehnična predstava? Najbolj sem jezen, ker sem rinil na eno etapo skozi zeleno vzporedno s potjo. Nisem je videl. Na eno bi moral izbrati lažjo a počasnejšo varianto okoli po poti namesto naravnost, ker sem bil v tistem trenutku zelo utrujen (napak na kt. Prej) in nisem bil sposoben odteči takšno varianto. Dvakrat sem še malo netočno padel na kt, to je bilo pa to. Sploh se ne bom pritoževal. Hudiča, tekel sem 5,9'/km in to 12,2km!
Gledoč vmesne čase težko najdem način, da podkrepim, kar sem zgoraj napisal – izgleda kot da sem bil od štarta do cilja popolnoma konstanten in stabilen, a preprosto prepočasen. Saj nekako tako je tudi res bilo in na to sem izredno ponosen. Zgoraj napisano so nianse.

Po tekmi sem se spet nabasal nekega praška za tekače (stal me je 24€, mora biti čudodelen - sem že povedal, kako draga je Švica?), zdaj grem pa zajebavati srba Blaža (fant se je poškodoval med vožnjo v Švico). Še prej si bom pa naštimal zgubidan in popil pivo, ki ga fjakam iz Slovenije! Me je Štamfi prepričal, da se pije po tekmi, ne prej, drugače bi ga že včeraj. In evo! Lani sem bil 16'' za finalom, letos pa 6'. Sploh ne bom komentiral. Bi pokazal eno sliko iz Francije pa jo je Bubi zbrisal ker so jo menda mladinci takoj pograbili...


sobota, 14. 7. 2012 - WOC SPRINT

Včeraj sem zvečer razgibaval meča ob gledanju wrestlinga (20 tipov naenkrat v ringu – super šov) in sem se počutil naravnost perfektno. Zbudil me je Štamfi. Mojce pa ne in je zaspala. Toliko o slovencih. Je bila potem hudičevo živčna, čeprav je imela časa na pretek. Nisem je še videl po tekmi in ne vem kako ji je šlo. Na zajtrku sem naenkrat postal živčen. Nič novega. Novo je bilo samo to, da me živčnost ni kaj preveč motila. Zajebaval sem Štamfija in si pel „I'm sexy and I know it“.

Ko sem pogledal v biltenu in na netu kaj me danes čaka, sem se navdušil. Stari, tole bo pa špas! (glej 1.sliko) Štartal sem z belgijcem in portugalcem. Sem se ju držal. Po slabem kilometru sem moral upočasniti. Ampak ok - Tekel sem na maksimumu, to sem čutil po dihanju. Počutil sem se močno in poln energije. Tudi bolečine so po štartu vse naenkrat minile. Variante sem izbiral po principu „ne kompliciraj, itak je vseeno.“ Zdajle je Štamfi naredil analizo (moral je poiskati miselnost da se je potolažil – ne vem kaj ga muči; saj sam ve da ne trenira

 


startna karantena

teka!!): Dve etapi sta bili lepi: na vsaki dve varianti, od katerih je ena cca 50m krajša ampak z več ovinki. Če takole pogledam sem obakrat izbral daljši ampak zato nisem imel toliko vogalov in ni mi bilo treba iskati poti mimo grmovja, tako da sem s svojimi variantami zadovoljen. Nisem zadovoljen s samo tekmo. Razočaran sem bil že na sami tekmi, ko sem sopihal po tistih dolgih cestah. Nobene tehnike. Še najtežje je bilo ignorirati vse tekmovalce iz drugih skupin, ki so tekli križem kražem.

Kravice sredi Lausanne (karantena)

Na cilju sem od Gerrita (ne mi zamerit če nisem prav napisal) izvedel, da se na šprintu po novem meri dolžina optimalne variante in ne zračna razdalja, kot še vedno velja za srednje in dolge. To pomeni da 4km na mikrolokacijah predstavljajo optimalno pot, ki jo bom pretekel, ne pa zračne med kontrolami. Gerritov GPS (ne ga zatožit) mu je tako izmeril, da je opravil 4020m na 4km dolgi progi. To pomeni, da sem s 15'43'' malo pod 4'/km, kar se mi zdi prav ok zame.

No, v trenutku prečkanja ciljne črte sem se moral začeti raztezati. Z zavistjo sem gledal vse ekipe s fizioterapevti v ciljni karanteni. In ravno takrat nobenega znanca, da se kam prislinim. Sicer so imeli pa vsi polne roke, finale šprinta je čez par ur. Ampak v redu sem. Jutri bom lahko žgal, pričakujem pa krče proti koncu tekme. Moram povprašati če ima kdo kaj kalija in magnezija – svoje pilule ionov sem pozabil. Tako kot moj motivacijski film (300). Klinc vse skupaj. We live to fight another day in to je vse kar je važno.


petek, 13. 7. 2012 - WOC

Spust iz dvatisoč metrov v Lausanne je potekal v transu. S Štamfijem sva še naprej nabijala šah a po sedmih urah igranja posamezna figura ni imela dolge življenjske dobe, prav tako kot poza. Prihod v hostel je bil obetajoč; iz vidika estetike in točnosti. Garmin se je sicer zelo trudil poslati nas v Francijo. Ko je videl, da ga ne ubogamo, se je iz trme nekajkrat tudi resetiral ampak čeprav nisem biltena do zdaj še niti enkrat odprl, sem si zapomnil vsaj to kje spim. Iz ene knjige enega britanskega specialca sem namreč pobral taktiko SŽS – vedno se pobrigaj kje boš spal, žrl in sral. Tako da smo zamujali z odhodom, ker sem v službi pozabil sendviče, po drugi strani pa zaradi te iste taktike nismo iskali hostla. Izredno važno načelo, vam rečem. Včasih zaradi bacilov, ki jih lahko stakneš, včasih zaradi preprostega pomanjkanja surovin, včasih pa zaradi dragega materiala in storitev. Tokrat je absolutno prevladujoč razlog slednje.

Za lahko noč James Bond v Italijanščini in že so me budili za na zajtrk. Nasploh je organizacija krasna – ne vozim, ne skrbim za finance, v organizacijo posežem le takrat, ko se drugi res predolgo obirajo... nisem vedel da se lahko imam tako fino na svetovnem! (mimogrede, a veste da je tole moje osmo svetovno? Pri čemer je prvo bilo tudi v Švici) Prijave so bile rahlo zmedene in kot vedno je tudi tu trajalo dlje kot bi bilo treba. Ne vem zakaj je na vsakem WOCu tako. Najhitreje smo opravili s plačilom – vam vse častimo, tako da smo opravili, so rekli. Meni je ok! (še posebej zato, ker smo se po mailu zmenili, da hrano plačamo sami – no, so nam pa po drugi strani dali bone samo za dva dni ampak ok). Moram pa reči da to ni fer. Ker smo slovenci bili jebivetri, so nas povabili in nam skoraj vse plačajo. Drugim bolj vestnim pa ne dajo nič. In a sem že rekel kako svinjsko draga je Švica? Za Norveško se spomnim, da so rangirali države in so vse, ki so nas ocenili kot nerazvite, sponzorirali. Tako sem v Trondheimu dobil ene 300€ pomoči, čeprav sem se že prijavil. Enako kot hrvati (po osebi), ki so takrat še mozgali če/kdo/kako.

Po kratkem premisleku smo vseeno šli malo v hosto, čeprav se je ljubilo samo Mojci. Jaz sem šel, ker sem med prijavo pošpegal na karte (stare karte, da ne bo pomote) in videl, da je tale zelena ena čudna reč, Štamfi je bil pa kolateralna žrtev. In res. Goščava je kr neki. Prva zelena je težko prehodna in zajema vse od trnja preko 2m visokih smrek do praproti in drugega nizkega listja na palicah. Najhuje je to, da je vse našteto znotraj enega zelenega fleka. Vse se staplja. Druga zelena je pa že neprehodna. Ampak drugega uporabnega kot vegetacija za orientirat pa skoraj ni! Kakšna pot ki se slabo vidi, kamni so visoki največ 20cm in pokriti z mahom, zemeljski objekti so risani kot da je ekvidistanca na 2,5m – pa ni, ker so še vedno pobočja in ne gre. V glavnem, čas zmagovalca planirajo blizu 5'/km tako da malo računam, da bo strasirano humano. Bomo videli. S prijavami v skupine sem že zajebal in nameravam jutri po šprintu žicati za premestitev v drugo skupino (ja, splača se prebrati bilten in pogledati kako je s karantenami, kako dolgo boš kje čakal in kakšna je vegetacija, da znaš oceniti vidnost sledi). Da skrajšam, med umovanjem sem splašil lisico in lisjaka, tako da sem prekinil trening. Skrivala sta se namreč v malinah.

Še en komentar za vse vas, ki silno računate na to, da sem letos sproščen in da mi bo po čudežu ratalo kvalificirati se, nakar si bom premislil in bom odpovedal sila pomemben sestanek v službi v torek ter bom ostal na finalu: Moje dolge mišice (da bo jasno – vsi fizioterapevti so sila vzburjeni od navdušenja, ko me dobijo v roke) so tokrat prekletstvo. Na 13km dirki v nedeljo sem se tako zgonil, da si vsem masažam navkljub v tednu dni nisem opomogel. In čeprav se raztegujem kot idiot preprosto ne morem razbiti tistih vozlov v mečih! Ne morem raztegniti mišice do tiste bolečine, ki ti pravi, da vlečeš narazen nekaj kar noče iti narazen. Problem je v tem, da me špika v tetivi. Bolečina št. 2, za vse tiste, ki me poznate. Šprint jutri bom že zmogel – hiter nisem in pretiravati po moje sploh ne morem. V nedeljo na 11,5km v 60' se pa bom pa ubil in tega me je strah.

Po treningu smo od vrlih čehov, ki bivajo v Franciji (a sem že povedal kako svinjsko drago je vse v Švici?), izvedeli za ultra tajno lokacijo Ikee in njene menze (a sem že povedal kako svinjsko drago je vse v Švici?). Ikeo smo našli šele s pomočjo spiralne tehnike (dobesedno), samo menzo pa s pomočjo jeklenih živcev in želodca (saj vsi veste da se restavracija nahaja na koncu čreva od trgovine).

20 mesnih kroglic z brusnično marmelado in pire krompirjem kasneje sedim v hostlu in se sprašujem, če se mi ljubi iti sprehodit na model šprinta in ali obstaja varianta da se izognem team-leader mitingu. Meso z brusnicami mi je namreč obudilo tako žive spomine na skandinavijo, da sem zdaj čisto raznežen. Štamfijevo žicanje naj grem z njim na svetovni pokal v Oslo in Goteborg je zdajle sila produktivno. A kaj ko je zadeva na isti vikend kot AA cup... Ah te dileme.

Eden in edini Selektor


 

< NAZAJ NA VRH ^