ODPRAVE 2013


NAČRTI V LETU 2013 (držite fige, da bodo odprave polne inspiracije!)

- Mladinski TK 3 - Globoko, Brežice - 22.-24. 2. 2013 (realizirano)
- Trening vikend OKB Pag - Hrvaška - 15.-17. 3. 2013
- 10mila - Štockholm - 29. 4.-5. 5. 2013 (realizirano)
- Svetovno prvenstvo - Finska - 7.-13. 7. 2013
- Alpe Adrija pokal - Peč, Madžarska - 4.-6. 10. 2013 (realizirano)
- Pokljuka TK - Pokljuka - 26.-29. 12. 2013 (realizirano)


TIOMILA

29. 4. 2013

Ker je avion letel kasno sem skočil še na trening. Planiral sem klance na Jarunu, recimo 3x8x100m. Ko sem naredil testo za tri namesto dve pici sem trening skrajšal in načrtoval samo 3 intervale po 1km. In ker nisem hotel na Švedsko brez domačice sem za obisk štacune trening skrajšal na 10' ogrevanja in 15' tekaških vaj. Ne bodi len, 1h pred odhodom sem potegnil iz predala gps in merilec utripa. Knofi na uri so se v dveh letih počitka samo-popravili, baterija na pulzmetru napolnila. Ko sem si natikal zadeve na trup (trak merilca sem moral malo razširiti) sem se počutil točno tako kot tisti heroji v filmih, ko potegnejo meč in oklep iz kleti ali puško iz podstrešja, se opremijo in presenetijo vse s prekinitvijo upokojitve. V zadnji boj. Fantastičen občutek.
Hvala Jakatovim staršeh za premik na Zagrebški aerodrom, hvala obema polovicama Jake za kratkočasenje in hvala Avstrijcem za super letališče - tam mi ne bo nikoli problem čakati naslednji let. Na Arlando v Stockholmu smo prispeli pozno, a pred časovnico. Preprostost ali askeza skandinavcev se je zavohala v trenutku, ko sem izstopil iz letala. Ja, Švedska - dežela popolnega peska za gradnjo, močvirij na vrhu kuclov, drobnega dežja na sončen dan, vonja barij, močvirij in plesnivih čevljev, lesenih, zamaknjenih in škripajočih hiš, dežela brez betonskih robnikov in lovilcev olj na cestah.

30. 4. 2013

Hiška kluba Rotebro, kjer bivamo te dni, ima ogromno slačilnico, tuš in savno (vse dvojno skladno z žensko/moško sramežljivostjo), kar zaseda veliko večino pritličja, kjer se najde prostor le še za vežo z orientacijskimi čevlji (ko sem prvič vstopil sem pri sezuvanju komenetiral Klemnu "da, da, vonj po skandinavskih hišah - in potem sem zagledal gnile superge). V nadstropju en večji večkrat lomljen prostor, v katerem je kuhinja, jedilna miza, miza s fotelji kot dnevna soba in dve stranski mizi. Nekaj omar z orientacijskimi kartami in klubskimi fascikli, to je to. No, še majhno stranišče in kot za skladiščenje stolov. Ne manjka tudi skladovnica almanahov. Prvi, ki sem ga odprl, me je tako navdušil, da sem naredil poseben fotoalbum s spremno besedo. Če ga prevedemo v slovenščino, imamo čudovit orientacijski priročnik. Aha in almanah je iz leta 1939.
Čudovita klubska hiša, ki služi svojemu namenu - kar ni prenočevanje. Spimo na tleh, vsak si je našel svoj vogal, malo odrinil stole in se ulegel na pol pod mizo. Za pot na wc sredi noči se moraš najprej zbuditi in nato premišljeno stopati. Na srečo nekaj mladcev smrči kar mi nudi oporne točke med nočnim vandranjem z zalimanimi očmi. Je pa čez dan sila špas! Slik po stenah za občudovanje polno, miz za tvorjenje omizij dovolj, karte vsepovsod.

Na prvi trening sem se katapultiral skoraj iz postelje, poln vznemirjenja. Maznil sem karto hoste čez cesto in odlavfal par kontrol nekega Rotebro treninga. Kontrole so stale vsepovsod, samo na mojih objektih ne, kar me ni niti malo motilo; kot pravi penzionist še vedno obvladam. Hoste so znano nepregledne, saj imajo smreke veje nizko, a teči se da hitro. Mestoma so kilavi listavci, ki otežujejo prehod, na višjih področjih pa tiste skale z mahom, ki še vedno izgledajo T-A-K-O seksi. Tudi izohipse so še vedno enako generalizirane pod borovničevjem in pomožne izohipse mi še vedno delajo težave. Skratka, bomba.
Po zajtrku sem jo mahnil z ekipo na zahod na teren Angsjo. Ker je vodja zaupal GPSu smo se seveda izgubili. Morda gps čuti mojo sovražno nastrojenost (čeprav sem bil v drugem avtu), kaj pa vem. Vem le, da je uspešnost gps-a pri vodenju do cilja, ko sem jaz vpleten, nekje 54%. Na karto smo prišli, le na napačnem koncu. Ker se mi ni ljubilo voziti še enkrat okoli sem za ogrevanje odtekel 1,8km do starta. Trening št.2 sem opravil uspešneje, kot sem narčtoval.

Popoldne počitek v proučevanju turističnega vodiča. Večji del ekipe je zvečer po priporočilih knjige šel gledat veliko švedsko znamenitost in tradicionalno aktivnost, kurjenje kresov za 1.maj. Nekaj se nas je pa spravilo na 2km oddaljen nočni trening. Po pripovedih je kres predstavljalo kup dračja, ki se nabere po obrezovanju drevja. Zgorel je hipoma in hipno so se z dimom razkadili tudi molčeči švedje (ena mala piksna piva se hitro izprazni). Če so v nadaljevanju večera lokali na skrivaj, da niso morali deliti, očevidci niso znali oceniti. Vsekakor je bila kresna žurka krajša od moje. V hosto sem pritekel na kt.6, ker je bila ta najbližje, v času, ko brez lučke več nisem več mogel (nekje ob 21:30, štart 10mile pa bo ob 22:15). In tu se je začelo: Tista Švedska, zaradi katere sem pripotoval.

1. 5. 2013

Mišice, predvsem stegenske in ritne, me bolijo že nekaj časa. Ne vem od česa. Tisti intervali prejšnji teden? 100km oz. 10h na kolesu čez vikend? Tekaške vaje predvčerajšnjim? Včerajšnjih 25km? Tisto kolo bo ključno, vse ostalo pa olje na ogenj. Tekma na katero smo šli je bila neka lokalna liga na južni strani Stockholma (mi smo stacionirani na severni). GPS je tokrat lepo vodil do nekaj hektarov velikega parkirišča, tam nas je pa prevzela armada prometnikov. Lokalna tekma ja. Samo 1300 tekmovalcev na štartni listi.
To, da sem pozabil vzeti čip na tekmo in sem se nanj spomnil šele na poti na start je zgovoren podatek o moji orientacijski pripravljenosti. Jure me je rešil zagate in v drugo sem dosegel štart. Štirje štartni koridorji, 250m do štartne kt, na juriš.

Po tekmi še malo heca s Sandijem, ki hara okoli Štokholma s čolnom, nato pa na ogled mesta. Lepo je to mesto. Stopljeno z razgibanim terenom. Klasična urbana ureditev, o kateri so me učili v šoli (pajčevina, zvezdasta ureditev, prstani, pravokontniki...), se tu le mestoma izrazi, znotraj četrti. V generalnem planu je vse prilagojeno mozaiku otočkov, posledica so pa mostovi, ki se križajo v 4 nivojih, tuneli pod morjem in cestni razcepi v temeljih zgradb, kjer popolnoma izgubiš orientacijo in ko pokukaš na plan, se z lahkoto zgodi, da gledaš na jug namesto na sever. Same zgradbe so zgovorne v svoji preprostosti in skromnosti. tudi palače in katedrale so asketske. Menjava straže pred kraljevo palačo je odjek vojaškega ponosa, smešna v svoji majhnosti a občudovanja vredna zaradi izžarevajoče samozavesti. Vse pa izgleda monumentalno in večno na tem njihovem granitu. V enem džiru smo obšli novi, osrednji in stari del centra, ki leži na treh otokih. Za muzeje si nismo vzeli časa, morda kateri drug dan, a dvomim. Za Štokholm si bo treba vzeti tri dni, sedaj pa domov jest in počivat. Današnji nočni trening je družba odpovedala, jaz sem se jim pa pridružil.

2. 5. 2013

Po današnjem dopoldanskem treningu povzemam zaključke glede nočnega teka, zaradi česar sem konec koncev tudi tukaj:

--- S kompasom imam težave: ko ga premikam levo-desno se igla vrti, v sloveniji je pa stabilna. Posledica je, da pri teku smer, ki jo kaže, zajema pahljačo in treba je izbrati pravo srednjico. Ne vem, zakaj je tako: bližina magnetnega pola, večji odmik magnetnega pola od geografskega, zamik igle "v tla" zaradi druge pozicije pola, več železa v tleh, ne vem. Vem le, da ni vse tako, kot je v sloveniji. To poskušam kompezirati tako, da roko ves čas držim v pozi za branje karte (kompas vodoravno) in da pogosto gledam kompas ter majhna odstopanja od smeri, ki jo kaže kompas ne upoštevam. Pri natančnem azimutu se ustavim, ga določim in nato krenem maksimalno skoncentrirano.
--- Branje karte mi gre razen: pomožne izohipse (ne prepoznam, kaj je dovolj valovito, da je narisano in kaj ne); gomile (gomile predstavljajo izbokline - kaj je gomila in kaj vrh v naravi ne ločim); jase (vrhovi so navadno skalnati in pokriti z mahom. Zaradi slabe podlage je gozd tam redkejši. Kdaj je dovolj redek, da je narisan kot jasa in kdaj ne težko ločim); skoki (če je skala v naklonu ali zaobljena je risana z izohipso. Kot skok je narisana le tista skala, ki je visoka vsaj 1m in popolnoma vertikalna. V naravi, ko iščem skok, večkrat pomislim 'to je ta skala' - pa ni).
--- Razumevanje terena znotraj krogca je težavno. V krogec znam priti in to hitro, v krogcu je pa treba natančno brati karto, in to mi ne uspe vedno. Ključno je izbirati dobro napadno točko pred krogcom in nato natančno uporabiti kompas. Mikrolokacij ne gledam (razen kodnih oznak), enako kot v sloveniji vse razberem s karte (enkrat se mi je zgodilo, da sem se zmotil).
--- Ljudje me zmedejo in dekoncentrirajo. Nisem stabilen in samozavesten.
--- Tek po tem terenu je izredno psihično in umsko naporen. Ponoči je pa težavnost potrojena. Zahteva se sto odstotna osredotočenost na progo. To zmorem 45', nato pa začnem popuščati in odletim. Po eni uri sem koma. Tu ni na voljo etap, kjer bi si lahko umsko spočil.
--- Najhitrejša varianta je tista naravnost. Ovinki so upravičeni le, če je teren naokoli hitrejši, kar pa poti niso. Le ceste so lahko v pomoč, ker so lahko razpoznavne in hitre, a treba je paziti, kje jih zapustiš.

Popoldne kuliranje v koči, noge v luft. Le na iztek sva se z Zmrzlim spravila, en krogec po osvetljeni gozdni poti; kakšne 4km, 18'. Pogovor in zaključevanje o dojemanju terena ter spraševanje, če je to kjer tečeva res krog.
Nato sem si privoščil savno. Imam rešpekt do njih, ker po savni pogosto fašem prehlad in se jih v sloveniji izogibam. A v skandinaviji imam dobre izkušnje s savnanjem zato sem poskusil. Samo ena runda, 10 ali 15' in nato mlačen tuš. Hitro v jedilnico in na večerjo v pričakovanju Sandija. Z Enejo sta prišla s pol urno zamudo, pripešačila sta od bližnjega zaliva, kjer sta skrila čoln. Pustolovščine vsepovsod. Počutil sem se kot v knjigi 5 prijateljev, še Bubi je sledil ideji in se je čemeril kot en pudelj. Le gnjat je manjkala a ta reč je ena tistih idej, ki jih moraš pustiti v meglah mistične nostalgije. Ne vem, kaj je gnjat, kako izgleda in kakšnega okusa je. Enkrat sem na televiziji videl nekoga, ki jo je rezal in zdi se mi, da mi ni bila všeč. Zato se tega ne spomnim več, ostajam pri spominu na občutek, ki me je obhajal pri branju, ko so se 4 prijatelji basali z njo, 5. je pa moledoval za ostanke.
Sandija je iz morskih švedskih širjav zvabila buteljka traminca. Naj najprej pojasnim, od kod buteljka sladkega traminca na švedskem: Organizacija 1. slovenske odprave na Tiomilo se je začela dolgo nazaj, začela se je pa s pisanjem. Eni so pisali zase, drugi za ekipo, tretji so se šlepali. Na koncu smo združili vedenje in se predstavili kot prva slovenska ekipa na Tiomili. Jaka in Klemen sta kot frontmana navdušila organizatorje, ki so nam najprej zaogtovili brezplačen nastop. Nato so nam dali na raspolago še brezplačen šotor na prizorišču in za konec so nam dali brezplačno na voljo še telovadnico za prenočevanje, od koder vozi avtobus vsako uro na prizorišče in nazaj. Kasneje je klub katerega član je glavni organizator dal na voljo še klubsko hiško, kljub temu, da nimajo izkušenj s slovenci. Slednje sicer proti plačilu in kot sem opisal zgoraj, hiška ni namenjena prenočevanju. Je pa daleč najcenejša varianta. Kot pravi balkanci moramo seveda podpreti zahvalo z materialnimi dobrinami. Po posvetu smo se zedinili, da je alkohol v skandinaviji zakon in da bomo zbirki vin iz cele slovenije, od koder pač kateri član ekipe je, dodali še knjigo o sloveniji v angleščini. In tako sta iz JV Slovenije romali gor dve buteljki svetlega sladkega traminca. Ko sem Sandiju na tekmi včeraj povedal, da sem prinesel dve in da sem prvo odprl z idejo »kaj bom dajal dve isti buteljki«, za drugo imam pa že pripravljen izgovor »kaj bom dajal švedom tako dobro vino«, je kojci začel mozgati, kako naj čim hitreje pride kaj naokoli. In ne bodi len, 6km nočnega pešačenja ni zanj nobena ovira. In tako smo za lahko noč po kapljicah posrkali žlahtno vsebino kozarcev, doživljaj pa smo popestrili z debato o vetrovih okoli Štokholma in njihovem vplivu na veslača (Sandi in Eneja sta se namreč pritoževala kako ju premetava med otoki).

3. 5. 2013

Dan odhoda iz klubske hiše. Finski klub Terö, ki nas je nasledil, je presenetil z za dve uri preranim prihodom. Veliki vodja je stopil v akcijo in je njihovo postopanje okoli hiše izkoristil za stik s finskim trenerjem. Lepo ju je bilo gledati, kako debatirata o možnostih izmenjave mladincev, možnih taktikah članov in možnostih napsloh. Ugotovili smo, da ima Bubi veliko perspektivo, od velikosti trebuha vse do velikosti načrtov. Prigovoril nam je tudi karto terena Tiomile, na katero je Pasi vrisal progo, za kakršno on predvideva, da jo bo imela prva predaja. Vsaka čast. Bubiju namreč.
Za transport v dvorano šole, kjer bomo bivali naslednji dve noči, smo iskoristili dva avtomobila, ki so ju najeli nekateri člani odprave, vsi ostali jih pa zdaj parazitiramo. Hvala Borštnikom in Jerci ter Joni, moram nekako poračunati z njimi; zaenkrat vse usluge koristim na kredo, v Švedsko sem namreč pripotoval brez gotovine. Kreditna kartica kraljuje tu gori. Šola je luknja. Presenečen sem, da se najde kaj takšnega tu gori. Predsodkarski kot sem bi rekel, da je to šola s prilagojenim programom ali pa morda za priseljence. Če je tako, ni čudno, da so nas vtaknili sem. Aha, nisem še povedal, kako sem se dogovarjal s Švedi za treninge tu gori; kot sem omenil zgoraj, so večino organizacijskega dela opravili drugi. Ko smo se lani odločili, da gremo na 10milo, se je kmalu razjasnilo, da ima vsakdo čisto svojo predstavo glede tega kaj želi početi tu gori in kako dolgo namerava to početi in ko se nenazadnje folk tudi ni kaj prida zmigal okoli organizacije, sem začel raziskovati sam. Pisal sem nekaj znancem in dobil nekaj kontaktov klubov z najbolj zanimivimi tereni. Poskusiti ni greh in kmalu je moja e-pošta romala na sever. Rezultat? Porazen. Če so mi odgovorili so me gladko zavrnili (klubska hiša je že zasedena in podobno). Le en možakar se je javil, da bi me z veseljem sprejel, da pa kot predsednik kluba ne odloča o tem, kdo lahko pride in kdo ne. Po nadaljni komunikaciji mi je posredoval odogovor od pristojnih oseb: »ne, ker nimajo izkušenj s slovenci«. Možakarju odgovor njegovih tovarišev ni bil všeč zato je dodal, da ima pri vsem skupaj kljub vsemu nekaj besede glede na to, da je nekaj klubskih hišk (pazite – množina!) v njegovi lasti. Zato me je povabil na lastno odgovornost, kar se mi je zdelo sila fino. No, kasneje so se člani moje ekipe zmigali in zrihtali bolj ugodno varianto, možakarju je pa tudi umrla žena in se tudi zaradi tega zagotovo v vsakem primeru ne bi silil zraven.
Takšna so pota enega orientacijskega elitaša željnega treningov; da ne boste mislili, da je napisano prva tovrstna dogodivščina! Uh, kolikokrat sem vrtal okoli kako bi se dalo kaj zrihtat in kolikokrat sem zatrl občutek ponosa in se preprosto vsilil nekam. Računica je bila preprosta: če želim trenirati, bom moral nekje parazitirati. Budžeta nisem imel in s tem je bil standard definiran.
Celo štorijo sem napisal zaradi tistega odgovora: »nimamo izkušenj s slovenci«. Takšen je odnos švedov du južnjakov. Če bi bil nemec, bi bil rezultat kojci drugačen. No, ne gre jim zameriti – zgodovinsko in kulturološko gledano je razlikovanje logično. Slovenci smo na balkanu sila dobrodošli, česar ne moremo reči ravno za vse narode. Recimo francoze.
Ostal sem pri šoli. Saj ni kaj več za povedati. Ponoči sva se z Zmrzlijem spravila na zadnji trening, nato še zadnja večerja in spat. Do zdaj sem se že navadil na armafleks in brisačo za vzglavnik.

... se nadaljuje...

4. 5. 2013

Samo 15km od klubske hiše Rotebro spimo pa je sprememba v atmosferi občutna. Ne govorim o napetosti pred prihajajočo nevihto, ali nervozi vseh naelektrenih tekačev v telovadnici, ki čakajo svoj trenutek, da se spremenijo v strelo. Dejansko je tu hladneje in piha.
Mladinci so imeli štart štafet že dopoldne in ko se je zjutraj telovadnica malo spraznila se je lažje dihalo (natlačili so nas kot lososa v vakumsko pakungo, kar je sila premeten način: ne gre za trpanje v premajhen prostor, temveč te lepo, nežno položijo, nato pa zmanjšajo prostor okoli tebe! So nabriti ti švedje). Ekipa je pospremila punce na štart že malo prej, jaz sem pa še v miru malo pisal in šel na tekmo na zadnji bus, da sem še elegantno videl štart. Moral bi iti prej in pomagati miriti nervozo. Tako sem pa samo v zadnjem trenutku rekel par besed in predvsem Jerci, prvi v naši ekipi, poskušal biti v oporo.
Štart žensk je dvignil prah. Dobesedno. Lepo je izgledalo, čeprav so se mi zdele počasne. Smo jih pa cel km gledali, morda zato. Nato smo spremljali in navijali in se sekirali, super. Na ekranih so kazali tudi karte in gps izbranih tekmovalk, kar sem izkoristil za vizualizacijo karte. Počutil sem se super, fizično, psihično in na vse druge načine. Komaj sem čakal.
Punce so se vse super odrezale, prav ponosen sem na njih. Lepi časi na težkem terenu in še težji tekmi. Zelo lepo smo izvedli ta trening kamp in sploh vse skupaj.

Večina se nas je srečala že včeraj v telovadnici, ko sta nas obiskala Bob in Gregor, tako da sta manjkala samo še Sandi in Jaka (Rok je pripotoval malo prej s klubom NTNUI). Srečanje je nekako izzvenelo, vsak je imel svoja pričakovanja in ideje, debata se ni vzpostavila in tudi načrtov nismo začeli delati. Manjkal je ekipni duh. A po drugi strani se nas je pet družilo že cel teden in veliko smo si že povedali. No, kljub temu bi lahko delali na ekipnem duhu. Malo sem računal na vodjo odprave, da bo povzel kaj v tej smeri a vodja odprave je imel ta naziv silom prilike in tudi sam je bil tekač. Zato sem čez noč naredil načrt, da bom jaz kakšno rekel in zjutraj pred tekmo, ko so me pustili samega sem  spisal par besed. Nekaj čez 21.uro smo se prvič zbrali vsi tipi v našem šotoru, polna postava. Povedal sem, kar sem želel, a nekega opaznega efekta nisem dosegel. Eni preveč v svojem svetu, ene ovira lastno prepirčanje o statusu rekreativca, eni nervozni in eni izgubljeni. Tovrstnih izkušenj nimamo, da bi se znali dati ekipi. Trije, štirje tekači že, manjša skupina je sposobna dati se eden drugemu in ustvariti ekipo. 10 ljudi, ki se prvič zberejo 1h pred tekmo pa v slovenskih merilih z malo tovrstnih situacij ne more narediti čudeža.

Jaz sem bil med tistimi ta živčnimi. Ob 21, ko sem začel razmišljati o preoblačenju me je zvilo. To sem pričakoval. Od takrat naprej sem bil polno okupiran s sabo. Jona mi je priskočila na pomoč kot pribočnik, kar sem nujno potreboval. Malenkost, kot je to, da ti nekdo nosi kompas in prevzame jakno ogromno pomeni. Res bi potrebovali eno osebo, ki bi samo skrbela za te reči, obveščala tekmovalce o štartih,  času za pripravo in podobno. Kljub vsemu sem znal uživati v pogledu: 300 in še nekaj tekačev se je spravljalo skozi štartno proceduro, 300 treniranih za to, vzgojenih za to, rojenih za TO. Teptali smo že steptan koridor, si zamišljali, kje bomo planili v gozd in počeli to, kar je vsak od nas počel že tisočkrat. Kot kohorta smo se počasi postavili v vrste po 30, vedoč, da je časa dovolj, a le do štartnega piska. Trenutek za tem pa časa ni bilo več.

Jerci sem pred njenim štartom rekel, da je njen edini cilj do vstopa v gozd orientirati karto in pogledati kompas. Um v stresu namreč zahteva majhne korake, ki jih je sposoben razumeti in doumeti. Ona je pred mojim štartom meni zaželela enako in strinjal sem se z njo, občutki, ki so me obhajali, niso bili čisto nič drugačni od njenih. Že pred štartom sem načrtno nehal razmišljati in planirati, skozi misli so letele le kratke vrstice, jedrnate in preproste. Jaz to težko dosežem, ker moji možgani zahtevajo veliko mentalnega dogajanja. Zato glavo zaposlim z vpijanjem zunanjih informacij: Moja ekipa, raspostavljena vzdolž koridorja, ki je navijala zame, tekači nočnega trail teka, ki so prihajali z lučkami iz gozda, četica novinarjev, ki so smeli prečkati prostor za ogrevanje, uriniranje tekmovalcev vsepovsod, misel na sram ali kulturo je bila zadnja, prebujanje živalskih nagonov. Da bo tako sem razbral iz Jerčinega opisa štarta: oni za tabo te rinejo in tebi ne preostane nič drugega kot riniti one pred sabo. Le ena razlika je bila med njenim opisom in mojo izkušnjo. Rekla je, da je čakala po štartni sireni, da se je množica zganila in je dobila prostor za tek. Tako kot na maratonu. Ko je meni zazvenela sirena, smo štartali v trenutku. V prvih sekundah sem še trudil obvladati karto formata A2 a hitro sem raje posnemal druge, ki niso niti poskušali. Tudi misel na kompas sem prestavil 20'' v bodočnost, na makadamsko pot, po kateri bomo šli v gozd. V tistem trenutku sem samo tekel in poskušal ne preveč šprintati, da me vsaj totalno ne zakisa, ker malo me itak bo. Ko zdajle razmišljam, sem ravnal zelo razsodno in sem zelo zadovoljen. Tudi na makadamu, ko sem začel raspletati karto, ki je plahutala okoli moje glave, ko sem izgubil ravnotežje in sem se razsul po pesku vedoč, da za mano dirja še kakšnih 100 ljudi, tudi ko so se oblikovale kolone v gozdu in sem moral izbrati eno, ves čas sem se držal svojega tempa, pustil, da me prehiti, kdor me hoče (in prehitevali so me v koloni! Nisem mogel verjeti, koliko jih teče mimo mene! Izgledalo je, kot da sem štartal prvi!) in kontroliral, kam tečem.

Kt.1 je stala sredi polja močvirij, vse je smrdelo po gnojnici. Ne vem kakšne močvirske duhove smo dvignili iz mulja s tacanjem, dvomim da smo mi tako prdeli (jaz sem svoj prispevek biološki vojni dal – tu gori jem športno hrano – kašo iz ovsenih kosmičev. Negravžen smrkelj, ki postane užiten z mlekom, ko pa dodaš se marmelado in skuto in suho sadje in še kaj, da prekriješ osnovno sestavino, je pa fenomenalna). Po perforaciji sem se pognal v smeri, za maso in šele nato pogledal karto. Na treningih sem se odločil, da bom na vsaki etapi popolno pozornost posvetil zgolj tisti etapi. Tako sem med tekom po močvirju preložil karto in pogledal, kam tečemo. Tekli smo po močvirju vzporedno s cesto. Besede Boba so bile jasne: ne izgubi kolone. Tudi včerajšnji trening z Juretom mi je pokazal, da že družba ene osebe drastično spremeni vse. Zato nisem niti pomišljal, da bi prečil na cesto, to ni zagrebška Mrak kombinacija (nočne dirke po Sljemenu s 25tisočko), kjer si lahko privoščim rizik in alternavito, udarim noro prečenje in pritečem prvi v cilj. Stisnil sem zobe, žgal skozi vejevje in generelaziril karto: 1km dolga etapa, močvirje, velika jasa, velik hrib in nato 400m neizrazite ravnine. Stampedo se je dokončno oblikoval v kolone in moja je tekla desno od jase in desno od hriba. Moja ideja teka je vodila po drugi varianti a jaz sem bil v tej koloni sem sledil. In nato se je kolona razdelila. Zajeban trenutek. Ker sem imel generalizirano karto etape v glavi, sem se v trenutku odločil: šel bom okoli hriba, to je bolj logična varianta proti moji kontrolo, kolona, ki se vzpenja mora iti drugam. In šli smo okoli in prišli smo v zadnji del etape.

Še ene Jerčine besede po tekmi so bile: nisem imela poguma slediti koloni, ker nisem uspela pogledati na karto in sem se ustavila, čeprav je bila kontrola za naslednjim kuclom. Odločil sem se, da jaz ne bom naredil te napake. Na neizraziti ravnini sem izgubil stik s karto, imel sem le še smer. Spremljal sem objekte a prepričati se, kateri je kateri, nisem imel časa. A vzdolž naše trase je vse štimalo. Če štima samo en vrh, je to slaba tolažba. Ko pa pretečenih 200m štimajo trije, je to malo boljša tolažba. Ko smo po mojem občutku pretekli tisti kilometer in je teren dobil obliko terena okoli kontrole, sem premagal še zadnji trenutek dvoma in sledil še tistih nekaj metrov. Ko sem zagledal kontrolo je bilo že vseeno – do kt. bom šel, pa če je moja ali ne. In ko sem zagledal mojo številko, sem bil miren. V kotičku očesa sem videl veliko tekačev, ki so v ob pogledo na številko kt. pogledali karto in se ustavili. To ni bila njihova kontrola in takšnih tekačev je bilo ogromno že tu, na kt.2. Takšne prizore sem videval na celi progi in s časoma sem se navadil, na začetku sem bil pa presenečen, ker sem pričakoval večjo suverenost od teh ljudi.

Naprej za kolono in pogled na karto, kam tečemo. Spet ena dolga, nič izrazitega. Tako kot sem si predstavljal pri gledanju karte na ekranu med tekom žensk. In kot sem nameraval sem se osredotočil na močvirja. Kolona je tekla dosti na levo. Našel sem smisel v tem početju, ker smo se tako držali malo višjeležečega terena in nismo gazili po mokroti. A tokrat sem s časoma popolnoma izgubil stik karto, hkrati pa tudi smer, saj sem verjel azimutu kolone, ne pa svojemu. Tokrat sem, ko sem ugledal številko kontrole, jaz pogledal na karto in se ustavil. Ne vem, od kod mi je šinila v glavo misel: preveri druge številke tvojih kontrol (kodne oznake so bile napisane ob vsaki kontroli, mikrolokacij nisem pogledal niti enkrat in tudi kodo sem si zapomnil le eno v naprej). Stal sem na svoji 4. kontroli. Vzel sem kolono, ki je šla približno v moji smeri in padel na kt.5. Kar je bilo dobro, ker je proga tu delala strašen cik cak. Do kt.3 sem nadaljeval sam, prepoznal sem vse objekte, se obrnil in oddirjal s kolono, ki me je ulovila na kt.3.

Na kt.7 sem opazil spremembo v vedenju sotekmovalcev. Spoznal sem, da so se oblikovale skupine in da naša skupina nima več tistih 'ta dobrih' orientacistov. V pomanjkanju samozavesti sem seveda jaz najboljši in suvereno sem pobral kt.8 sredi nepregledne smrekove hoste. Vodil sem in sledili so. Dolga etapa proti kt.9, grob azimut do jase in nato dolgo do kt. nič. (hm, mislim, da je bila kt.9 krajša, da sem lepo vodil kolono do nje in da je bila kt.10 nato dolga. No, naj bo tako, dokler ne dobim karte). Pri teku na čelu sem se zavedal še enih Bobovih besed: ko tečeš v koloni ni problem, ker vidiš daleč naprej, kam se gre. Večji problem je, ko si prvi, takrat moraš gledat nazaj, kam se gre. Bob se je delno šalil, kolikor resnice pa je v besedah je z njo mislil na nas; ta dobri ne gledajo nazaj. No, jaz nisem tako dober, sicer sem pa prvič tukaj in zato sem lepo spremljal, kje so moji vagončki. Ko sem jih pripeljal na jaso proti kt.10 sem že na drugi strani, v gozdu opazil, da so čisto vsi zavili desno. Se pravi, da so vzeli ovinek, naokoli po jasi z bolj jasno napadno točko. Niti trenutek nisem okleval. Obrnil sem se in pičil za njimi.

Naslednji trenutek, ki ga dobro pomnim je plezanje v klanec. O groza. Nisem še zamenjal dovolj dolgih počasnih mišičnihn vlaken z onimi hitrejšimi in močnejšimi. Če bi jih, bi me pekle noge. Tako pa nisem imel zraka, občutek sem imel, da bom dušo spustil. No, ko je težko tebi, je težko tudi drugim in do vrha nisem izgubil niti mesta v koloni. Tako smo prispeli do kt.10, naprej sem pa še manj prepričan v številke kontrol.

Vem, da je na 11. ali 12. kolona žgala in se pri prelomu terena, kjer bi morala biti kt. ni ustavila. Jaz sem se in z mano se jih je veliko. Kam? Občutek me je vodil v levo, pregledoval sem skalnate vrhove in fantaziral, kateri je kateri. Nato se mi je zabliskalo pod smreko v daljavi – bila je moja, spet sem bil tam prvi med zgubljenci.

Naslednja kontrola je bila sredi pobočja v podolgovatem osatu. Ker sem bil prvi sem ravnal tako, kot sem si zamislil na treningih; rekel sem si: z azimutom imaš probleme. Če moraš iti natančno po azimutu, si vzemi čas. In sem si ga. Odmeril kot in štartal. Prečno po pobočju navzdol, vijugajoč med gostimi smrekami. Zahteven azimut. Med tekom sem opazil, da je osat podolgovat, zato sem ga malenkost pociljal v stran. Super sem zadel, pobral kt, pogledal karto in pičil navzdol na cesto in po cesti. V daljavi sem zagledal lučke in pospešil sem, da jih ulovim. Prijalo je malo žgati, se dati iz vajeti. Tu je bila tudi voda a jaz sem si rekel: da vidimo zdaj trekerja, naj pije kdor je žejen! Moral bi piti a takrat še nisem vedel, da se bom tako izgubil in da bom tako dolgo na progi.

Lepo sem zapustil cesto, pobral kt. in se še malo gnal popreko navkreber, da sem ulovil skupino. Nato sem si oddahnil in pogledal kam gremo. Dolga etapa, dolga dolga ravnina brez jasnih objektov. Le eno jezerce, čudovita mlakuža tik pred kontrolo! Kako naj pridem do nje? Tekel sem v koloni in upal, da bo kolona zavila tja. Kompas, ne glede na to, kako nenatančen sem z njim, mi je dal vedeti, da jezerca ne bom videl.
Spomnim se, da nismo pritekli na mojo kt. A če se pravilno spomnim, sem se hitro lociral in jo pobral. Najbolj grozen trenutek je prišel na naslednji, spet neskončno dolgi etapi. Nekaj sem tekel za drugimi, malo sem vodil jaz, prepoznal nisem ničesar in ko nisem imel pojma kje sem, sem pač nadaljeval v smeri, kamor so šli tudi drugi. Ni me ustavil potok, niti pot, ustavila me je šele moja naslednja kt, 300m v liniji naprej.

Moram reči, da me niso obhajali neki posebni občutki v teh trenutkih, ko sem spoznal vso velikost in težo ravno storjene napake. Napako sem sprejel nekako pasivno. Itak nisem imel izbire – moral sem končati! Gregor, 2.predaja, je moral štartati čim prej in to je to. Pač, tekel sem nazaj in še enkrat nazaj.

Še dva tekača sta bila blizu mene a dokončno sem se nehal ozirati na njih. Izpustil sem še eno okrepčevalnico, ker nisem prepoznal občutka približujočega se kolapsa in šel po svoje. Gor, dol, močvirja, 2. zelena, prebijal sem se skozi vejevje, tolkel s piščaljo po kamnih, nesposoben dvigniti noge, se končno prebil na pot, ki so jo zvozili z motorji in ustvarili grbine, po katerih sploh nisem znal teči, spet dol, pa neka križišča, za vse mi je dol viselo, samo kompas sem gledal in da končno pridem do tistega močvirja in za njim vzpon. In prišel sem do tistega močvirja in začel plezati po gozdnatem melišču med skoki gor. O moj bog.
In potem pridem na kontrolo in iz moje desne pripiči kolona! PA OD KOD?? OD KOD ZDAJ TI TU??? Res, ne znam vam opisati, kako polna je bila hosta ljudi in kako lahko ljudje na štafetah, kjer se teče USMERJENO, letajo križem kražem.

Zbudil sem se in odtekel zadnja dva km do konca, sledil sem pravi koloni, enkrat minimalno falil v krogcu, ko sem vodil kolono in odtekel zadnji del okoli jezera, ki je bil bolj kros kot kaj drugega. Finiširal sem, kolikor sem pač lahko in še nekako strgal karto s panoja ter jo predal Gregorju. Potem sem se pa sesedel.

Pred silnimi leti na Alpe Adria na Madžarskem sem se na štafetah po prihodu v cilj zjokal, tako psihično uničen sem bil. Celo progo sem se namreč boril za pozicijo, delal napake, lovil tekmovalce, bil sam plen, tekel sam nevedoč, če so drugi spredaj ali zadaj in na koncu sem v 500m dolgem finišu pritekel 2. mesto. Na tokratnih štafetah sem bil prazen. Naredil sem kar sem lahko. Zelo verjetno bi moral po prvih kilometrih, ko sem se spumpal upočasniti in začeti teči svojo progo s svojim tempom, ker se nisem več znal šlepati. Kako prepoznati ta trenutek še ne vem, tokrat sem dobil prve informacije in zdaj grem na delo, opredeliti tisti občutek, ki javlja to. Na vseh večjih štafetah (svetovna) do zdaj je bilo drugače, tam so mi tekmovalci po nekaj kontrolah pobegnili in sem pač ostal sam s svojo orientacijo. To tu je bilo novo.

Praznine se ne zapolni kar tako in moja je bila ogromna. Tresel sem se od mraza, lakote in žeje. Govoril sem a ne čisto kontrolirano.  Nekako sem se pritresel pod tuš in zbral voljo sleči se do golega na tistem ograjenem travniku. Ko me je objela suha čudovita hribovska termo majica, ki sem jo tovoril samo zarati takšnega trenutka brezmejne samote in hladu, ki te v Skandinaviji z lahko doleti, sem prišel delno k sebi. Pri šepanju proti šotoru sem se ustavil v ciljni areni, da še enkrat vržem oko. Noč je vzela svoj davek, gledalcev dosti a vsi v stolih, zadekani pred velikim ekranom, vsenaokoli praznina, tekmovalci so spali, kdor ni imel kaj početi, se je spravil na toplo. na ekranu živa gps sled vodilne skupine osmih z NTNUI (Rokov klub iz Trondheima) na čelu, nekaj 100m za njimi večja skupina s klubom Halden v vodstvu. Razlika, ki jo je kazal računalnik je bila 2'39''. Vodilna skupina se je približevala dvema kontrolama, 50m narazen. Zavili so proti tisti kt, kjer sem se jaz tako svinjsko izgubil. Perforirali so in 5 jih je šlo naprej. 3 so ostali na mestu. Predstavljal sem si jih, kako so pogledali na karto. nato se je gps sled zganila, malo so začeli krožiti, eden je pa vse bolj odločno odšel v pravi smeri, proti tisti drugi. Druga dva sta tudi kmalu pokapirala in sta zavila gor.

Vsi so se izgubljali. Strašna tekma. Hočem še.

Stegen nisem mogel iztegniti, hodil sem rahlo pokrčen. Bodriti ekipo in jim nuditi oporo nisem bil sposoben niti v sanjah. Srečal sem Gregorja, ki je končal s progo a samo pasivno sem ga pozdravil. Lovil sem bus, v dvorani me je čakala spalna vreča. Velika napaka, da je nisem vzel s sabo. Ko sem prišel v dvorano sta hrana, ki sem jo zmetal vase, in topel avtobus naredila svoje in pretresen sem bedel do jutra. Za kakšno uro sem zaspal, nesrečen, ker moram misliti na to, kako bom prišel domov, nato sem se pa odločil boriti z dnevom.

5. 5. 2013

Navadno se dan začne z zbujanjem in ker sem komajda zatisnil oko nedelja nekako ne obstaja, le zelo dolga sobota. Že pred tekmo sem glede tiomile imel pri primerjavi z drugimi tekmami kot najbližjo korelacijo 100 milj istre; obe tekmi sta se vlekli nenavadno dolgo, s koncem v nedoločljivi bodočnosti.

Ko sem se enkrat odločil stopiti v dan sem ugotovil, da je še kar zabaven. Uspelo se mi je udobno organizirati glede transporta prtljage, prevoza in naslednje nočitve in tudi dnevni načrti so izgledali vse bolje. In tako sem si nadel sončna očala in se odpravil v Štockholm na tekmo Slovenija Belorusija.

6. 5. 2013

Imel sem srečo, da sem lahko noč pred letom preživel v postelji, saj je Bob odšel domov že v nedeljo. Hvala Gregorju, da me je vzel. Na letališče sem prispel zelo zgodaj, kar mi je ustrezalo. Prvi na okencu sem lahko izbral tisti sedež: ob oknu pri zasilnem izhodu, kjer so vrste sedežev bolj na široko.

Na redni letalski liniji po navadi nisi tako natlačen, kot pri nizkocenovnikih. Moj obrok sem pričakal udobno z iztegnjenimi nogami in praznim sedežem zraven mene. Pri nakupu karte sem naročil poseben obrok in stevardesa mi ga je prinesla osebno. Dobil sem majhno kljukico, da bi si prtiček lahko pripel za ovratnik, a raje sem si ga pogrnil po kolenih (prostor za noge ima svojo ceno – mizica je daleč!). Začel sem z muslijem z jogurtom, semena in suho sadje vključena, vse že zmešano in ravno prav zmehčano. Mimo je prišel voziček z rednim obrokom; delili so kolačke in spraševal sem se, če ga bom tudi jaz dobil. Ni ga dala. Tudi prav. Če bi rekel, bi si ga verjetno izgovoril, ni nujno, da letalska družba špara (poseben obrok dobavlja druga firma, z obrokom pa ni letalska karta nič cenejša – se pravi, da je obrok še vedno vključen v ceno leta!). Morda le stevardesa meni, da že imam dovolj boljšega za jesti. Sem se strinjal. Natočil sem si res odličen pomarančni sok s koščki pomaranč in naročil čaj iz naslednjega vozička. Odkril sem alufolijo iz lične pleh posodice in ugotovil, da je pečen krompir še prevroč. Zato sem se lotil treh majhnih žemljic, ki so bile še nesramno hrustljavo tople. Maslo in ena kupljena marmelada, ki me je presenetila, kako dobra je. Na, zdaj sem se pa spomnil, da sem pozabil vzeti kozarček.
S krompirjem sem zmazal zmešana jajca, so morala biti vsaj tri v tistem kupu, zraven pečene gobice in nekaj kosov mazavo pečenega paradižnika. Sicer sem zajtrkoval nekaj muslija 3 ure prej a obrok je bil količinsko prav spodoben. Sadje v koščkih na koncu sem tako prav počasi malical med opazovanjem oddaljujoče se Švedske.
Najlepši let v mojem življenju.

A


ISTRA TREK

30. 3. 2013

Karta , Rezultati, dnevnik

Pred tekmo sem bil precej nerazpoložen; nervoza, dež in strah zaradi kolena. Zaradi kolena sem cel teden šepal in ga šparal za to tekmo. V petek je še bolelo a premikal sem ga lahko še kar v redu, brez tistega občutka napetosti znotraj sklepa tako da sem se odločil, da grem na vse ali nič.
Žreb mi je določil štart med zadnjimi, kar mi je dalo psihološko prednost, mi pa takšen start ne leži najbolje, ker pri prehitevanju ljudi zaradi mojega individualizma ne znam teči v družbi, se preveč ženem, ker želim ostati sam in se skurim.

Štartal sem na nož. Štartni interval je bil na 15'' in tako sem prehiteval kolono. Imel sem srečo, da pot proti kt.2 ni obstajala, v najboljšem primeru se je našla slutnja poti. Zaradi tega sem tudi spremenil taktiko in sem se spustil v dolino in prečil na kt. In ker sem precej dober v gibanju po istrski makiji sem na kt.2 bil skupaj s Franetom med prvimi (po mojih ocenah). Vse skupaj mi je bilo v olajšanje in zavzel sem ultraški tempo, vključil pamet glede vnosa hrane in pijače ter izključil vse ostale misli. Gledal sem naokoli a pogled je bil tu še precej dolgočasen.

Spust proti kt.4 je bil točno tak, kot sem predvideval: gnil. Mojega aduta - spuste - nisem mogel izkorsititi. Dokler je bil spust položen in po lepi poti sem bil hiter. Čim se je naklon povečal sem upočasnil in ne obremenjeval desno koleno. Če je je bila pot blatna ali polna kamenja sem se bal zdrsa ali spotika, zaradi katerega bi moral narediti nenaden korak s polno obremenitvijo mišic, ki bi mi zategnile koleno. Če je bila pot zaraščena sem se bal udarca v koleno, ki se mi še ni zaraslo. Zaradi vsega tega sem seveda obremenjeval levo nogo in že na spustu proti kt.4 me je začelo boleti levo koleno. Vse skupaj me je precej frustriralo. A da bo tako sem predvideval pri gradnji strategije ves pretekli teden in na to sem bil pripravljen. Zaključil sem, da bom navzdol res počasnejši a po drugi strani ne bo zakisanih stegen in bom hitrejši na drugih odsekih, predvsem pa v zadnjih 10km tekme.

Začelo je deževati in v intervalih je pralo celo progo. Nisem si vzel časa, da bi oblekel vetrovko, tudi ko je malo pihalo, ker nisem imel namena popustiti tempa in sem bil toliko topel, da mi ni bilo hladno.
Pri približevanju kt.4 sem videl na poti na pobočju proti kt.5 tekača v beli majci. To je lahko samo Ljubas. Da je samo on pred mano sem izvedel na živi kt.5 in tu se mi je vse sestavilo. Zdaj sem dokončno vedel kaj in kako mi je storiti.

Spust proti kt.6 me je spet grozno frustriral. Namesto da bi užgal naravnost navzdol sem cincal in iskal odcep poti, ki ga ni bilo. Nato sem vijugal po hosti po zaraščeni poti, namesto da bi iskoristil lep prehoden a strm gozd. Precej me je živciralo. Na preglednem odseku ob reki pri približevanju kt.6 sem opazil Ljubasa slab km daleč. Žgal je ko sneta sekira.
Na štartu sem v pogovoru ocenil, da bo dirka tekaška z nekaj etapami, kjer se lahko naredi napaka in ker je konkurenca tokrat još ne viđena sem zaključil, da mora vsak skrbeti, da ostaja v stiku z vodilno skupino. Večja napaka te bo stala zaostanka, ki ga ne boš več nadoknadil. Modri, Lino, Lesjak, Ljubas in vsi drugi, ki jih ne želim zanemariti z ne omenjanjem. Od absolutnih favoritov je manjkal le Mauro, ki je zgrizel planinsko kategorijo v sklopu priprav na 100milj čez 14 dni. Z mojim umovanjem se niso ravno vsi strinjali a na progi sem dobival potrditev. Ko kt.6 nisem našel sem težko ohranil mirno kri, a sem jo. Vijugal sem po pobočju na eno stran in ker kt ni bila tam sem se pač vrnil. slabih 10' me je stalo in zgodilo se je točno to, kar sem predvideval: izgubil sem Ljubasa, ulovila sta me pa Frane in Lino. Temu dejstvu in občutku iz spustov se je pridružila še jeza na organizatorja zaradi postavitve kt. in sem malo popizdil. Tik pred tem sem požrl dvojno energetsko tablico, večino strmih spustov in vzponov je bilo za mano in začel sem paliti.

Na kt.8 (kjer so nas nagradili s fenomenalnim razgledom - pišem vsem vam, ki ste ga v vnemi spregledali) sem se odločil za malo rizika in sem užgal po kompasu. Samo mestoma je bilo malo zaraščeno in vse sem hitro obšel, tako da sem nadoknadil zaostanek in pri spuščanju proti kt. srečal Ljubasa; 3' za njim, se pravi, da sem nadoknadil napako. Že na kt.9 sem ga prehitel, kar so mi povedali tekači v planinski kategoriji. Do kt 13 sem tekel vztrajno, par metrov hoje za kakšen gel, občudovanje brezen ali da sem prišel do sape. Na kt.14 sem slabo držal kompas, padel v goščavo skozi katero je vodila ena pot in to precej iz smeri pa še potem sem se težko sprijaznil, da kompas ne kaže v smer mojega gibanja; samoocenjevalni algoritem je prižgal alarm zato sem se malo posvetil sebi; lažja varianta na kt.15, gel, pijača, vse misli usmerjene na zadnji vzpon, ki me je čakal.
Kt.15 sem našel brez težav, tudi zato, ker sem vedel kaj iskati - okrogel gozdiček, le tam se je lahko skrivalo brezno, kakor sem zaključil po ogledu na googlu.

Zadnji spust spet sranje, tokrat še bodež - ti geli sicer delujejo in me res dvignejo a po vsakem me je bolela prepona in tako sem pol zadnjega spusta prehodil, pol pa prešepal. Ampak šel sem izredno točno, tudi zaradi izkušenj s to potjo iz Marčana treka.
Zelo sem ponosen na zadnji vzpon proti kt.17. Hiter in energičen tempo, odseke z blažjim naklonom sem celo pretekel. V zadnjih km proti cilju me je pa zvilo, občutek slabosti, ki mi naznanja izčrpanost, spet bodež in padec energije. A v cilj sem pritekel in tudi skupaj nisem padel, kot sem na Brtonigla treku. V dobri formi sem, ni kaj.

Kot priča dolžina spisa sem na svojo predstavo in rezultat ponosen.

A


4. 3. 2013

Ponedeljek je vsakič znova prelomnica in kot vsaka prava prelomnica tudi ponedeljek povzroča pretrese. Velika večina tednov je kot špricer ali flaming B52 ali viski z ledom: dvojni salto mortale oz. dvojna priložnost – odvisno kako svetlo-ok sem. Ne glede na to, ali me sesujejo mehurčki v špricerju, led ali tisti ognjeni zublji v kozarcu, ostaja fiksen dan: ponedeljek. Kratek stik med dvema svetovoma po imenu vik-end in dela-vnik, Bitka v Termopilah z večno ponavljajočim se baletom klanja. 5 dni dirjam in lovim rok. Nato imam cca 2-3h vožnje časa da preklopim stanje duha in telesa, vržem brzino in spuham cilindre. Sobota je vedno klofuta in zavem se je nekje med 12 in 13 uro, ko telo namesto standardnega obroka (razkuhan fižol v menzi čez hodnik, kompot s keksi, če imam veliko dela, ali pa sendvič s sprehodom, če je sončno) dobi energetsko tablico oziroma enormne količine morskega živelja (jegulje, škampi in to), odvisno od dirke; če je kakšna krajša kot so puntijarka ali lagvič na Sljemenu in zimska liga v Istri, potem je na programu druga prehranjevalna varianta. Če je aktualno kaj daljšega kot so pustolovke, trekingi, trening kampi ali takšna ali drugačna istraživanja, potem je prenažiranje prestavljeno na nedeljo. V vsakem primeru pa temu šusu sledi klofuta po imenu ponedeljek: ravno ko se navadim na ta drug planet, ko ulovim ravnovesje polnjenja/trošenja, me še matastega od gostije zjutraj že v postelji požgečka musklfiber (letom primerno pride dva dni po obremenitvi – pazite se zavedanja lastne starosti!), znova moram vstati rano (kar mi vse manj paše odkar je v postelji stalno toplo) in zopet grem loviti zamujene roke, loviti tempo tistih, ki so delali vikend nadure, miriti nervozo tistih, ki niso delali vikend nadur, loviti ritem onih, ki so se spočili čez vikend in se truditi biti resen ter skoncentriran na sestankih kljub brazgotinam na rokah in obrazu. Dnevi po ponedeljku so že mirnejši. V ponedeljek se vedno lovi nekaj, kot da sta dva dni izgubljena in ju je treba nadoknaditi. V ponedeljek te vedno ulovi tisto, kar si v petek poslal v tri krasne, ko si ugotovil, da ti ne bo uspelo. V ponedeljek vedno sledi računica, ali mi bo uspelo do petka narediti vse in če se še tako trudiš, ne moreš ubežati kolektivnemu nezavednemu, ki ti pravi, da je ponedeljek pa res en poscan dan. Česar si sicer nikoli nisem znal pojasniti ker meni je ponedeljek super! Vsekakor boljši od kakšnega torka a ne. Ali četrtka – četrtek je pa res brezvezen. No, ampak pesmi pa klanfajo samo o ponedeljku. Kdo bi vedel zakaj.
Načeloma imam vedno željo po napredku in baje se napreduje takrat, ko je stresno. To sem danes tuhtal na poslu, ko sem sedel za mizo, glava v rokah, komolci na tipkovnici in veliko vprašanje v glavi: kaj, o kaj sploh še lahko naredim? Tako brezizhodna situacija, da sta bili res ampak RES samo dve možnosti (vedno, ampak res VEDNO sta vsaj dve). In ko sem čemel tam v nekem čudnem ekvilibriju med nervozno tresavico in vedenjem, da se bo nekako vse to rešilo, čeprav se mi niti sanja ne kako, sem razmišljal, ali ta situacija točno zdaj tukaj vodi v kakršen koli napredek? Nisem pridobival novega znanja, nisem pilil veščin. Šlo je za iskanje številke 6 v polju devetk. Pomislil sem tudi, da se po eni strani držim bolj pod kontrolo kot nekdaj, spet po drugi, sem pa manj aktiven, z manj energije in volje po iskanju izhoda, ker sem vedel, da se bo zadeva rešila. Je to izkušnja? Izkušnjo namreč opredeljujem kot tisto spremembo v reakciji v določeni situaciji, ki je posledica nekega dogodka – ko grem na tekmo in jo odtečem z nekaj napakami in v nekem času, to ni izkušnja. Izkušnja je tisto, kar bom na naslednji tekmi naredil drugače! In če na naslednji tekmi nič ne naredim drugače, potem nisem ničesar izkusil, niti nisem izkušen – sem samo poln doživljajev. Zato sem tudi proti, da se na tekme pošilja kogar koli. Ampak pustimo šport, to ni športen blog. Če sem jaz za tisto mizo bil mirnejši kot nekdaj, potem sem bil priča izkušnji v prvi osebi. Pa se bo tudi iz današnje limone izcedila kakšna izkušnja? Iz zagate sem kasneje namreč našel tretjo pot. Ali sem se s tem tudi kaj naučil?
Vse to sem premleval po službi pod rokami maserke. Našel sem eno pravo, takšno, ki je že prvič zahtevala, da se slečem do golega. Zadnje štiri ponedeljke jo testiram. O njenih sposobnostih razvozlavanja mišičnih vozlov ne bom pel slavospevov, njena čarovnija ima zavite verze. Nisem bil vajen masaže, ki ne boli in ob kateri celo zaspim a po štirih seansah zaključujem, da je ponedeljek popoln dan za tovrstno sproščujočo masažo, ki me tako stopi, da mi še jezik otopi, da ne pričakujem več udarcev iza vogala in da se po avtocesti peljem 80 čeprav nažigajo Korni. Telesna in psihična utrujensot postanega nepomembni. Noge so še vedno boleče a se lahko premikajo, odgovornost je še vedno tu a jasneje jo lahko uokvirim v tiste ure, ki bodo potrebne.
Zelo zanimiva izkušnja.

A

 


 

< NAZAJ NA VRH ^