Gledam skozi okno in občudujem modro nebo. A poznate tisto poletno pripeko, ko čutiš kako koža postaja hrustljava, ki jo vedno spremlja nekakšna bleščava in ki je vseprisotna? Tudi če sediš v hladu kakšne zidanice točno veš, kaj te čaka, ko boš stopil ven. Zdi se mi namreč, da me od pripeke loči le 50 cm poroterma. Kar čutim, kako bi me butnilo, če bi odprl okno. In če bi na drevesa obesil še listje, bi to tudi verjel. Izredno! Greben se sonči, kot da še ni dosti rjav, medtem ko je še prejšnji vikend bil poln zimskih radosti. Raj za brežiške orientaciste. Ampak ne zame! Lepo vas prosim, jaz sem profesionalec, kar pomeni da je trening brez veze, če zanj ne porabim vsaj 7l bencina. Moja dejanja, ki jih bom opisal v nadaljevanju, so zato popolnoma logična in opravičljiva.

Odločil sem se, da bo od zdaj naprej moje življenje izredno. Izredno je sicer že zelo dolgo in ne bi mogel reči, kdaj natančno se je začelo, tako pač je, in vsekakor mi je to v zadovoljstvo, bo pa od zdaj tudi izredno. Če je slednje zgolj posledica zunanjih vplivov in je moja "odločitev" le farbanje samega sebe, češ, da imam nad svojim življenjem kontrolo, ali je to dejansko moja volja, ki sem se je zdaj šele zares zavedel, definiral in "odločil", da mi je všeč in jo bom "fural", ne bi vedel.
A je važno?

Poznam ljudi, ki jim gre sneg blazno na jetra in so srečni samo poleti, obstajajo ljudje, ki jih sneg ne moti in jim je dejansko všeč, verjetno je pa kje kdo, ki uživa samo v zimskih radostih (pa tudi če samo zaradi veselega decembra, ki ga bodo kmalu registrirali kot šport). Vsekakor je pa onih prvih daleč največ. Jaz spadam v desno-sredinsko skupino (pri čemer je jasno, da je zima čisto leva a ne? Mislim, a si sploh kdo lahko predstavlja zasnežene gozdove brez enega pomankljivo oblečenega partizanskega kontigenta??), ki ima sicer raje švicanje kot zmrzovanje, se pa hkrati zaveda, da poletje brez zime pač nima za bograč. Kot takšen sem v teh mesecih čisto zadovoljen (pri čemer tiho priznavam, da v dobi pred Craftom ni bilo tako), me pa tu in tam zvije, ker, kot sem že rekel, nisem lev. In kaj storiti v takšnem trenutku, ko se človek ne počuti čisto nič izredno? Ja, stori nekaj izrednega! Čisto razumem vse zimomrzneže; oni pač mislijo, da je sneg depresirajoča reč (sploh za bosanca v Kanadi, ampak to je že tretja zgodba, ki jo boste razumeli samo v družbi vojakov, ki so pa druga zgodba). Ampak, ampak! To sploh ni res! Depresirajoča je... kako bi rekel... lokacija snega oziroma kombinacija snega in okolice oziroma prisotnost snega v bivalnem okolju. Če vam ni jasno o čem govorim, pojdite na Pokljuko! In če se boste tam depresirali zaradi snega, dobite podpisano klofuto "...od sve četvorice. Momentalno." Časa imate, glede na trenutno situacijo, nekje do junija - tako vsaj pravijo izkušeni domorodci z Rudnega polja.
Pa ne, da je Pokljuka edina varianta, tako je pač naneslo.

Kdor je združil vse tri niti mu je že vse jasno in se pokroviteljsko muza, ostalim pa pojasnilo: zgodila se je! Izredna Pokljuka, ki je bila izredna.

Da pojasnim ozadje: Članska reprezentanca je bila povabljena, da se pridruži vojaški reprezentanci na kondicijskih pripravah tam gor (Miro, koliko ti jih že dolgujem zdaj... dve, tri? V glavnem, sami "mutni poslovi" med temi selektorji). Povabilu sem se odzval samo jaz. Kaj so počeli ostali reprezentantje, ne vem. Morda sem edini sposoben študent, ki lahko prilagodi hobi orientacijski profesiji, ali pa edini, ki ima razčiščeno, da babe pač niso na prvem mestu. Kakor koli že, nekaj kolobocij, nekaj klicev, nekaj na brzino urejenih poslov in že smo se prikazali tam gor; smučke, zvesti črni vranec (ki je, mimogrede, izrazito levo usmerjen) in jaz. Srednji pograd spodaj levo, kot vedno. Če nisem treniral, sem jedel, če nisem jedel, sem imel noge v zraku. Kot vedno. Človek bi rekel, da to pa ni čisto nič izredno! Strinjam se, slika ni izredna kljub izrednosti in še enkrat poudarjam, da je izreden pojav slike! Bilo pa je izredno.
Vrtel se je 9. teden (6. teden letošnjega leta za vse Gregorijance), kar pomeni, da je bil v teku prvi teden tretje periode treningov. Kot prvi v triadi je ta teden sledil počitku. Po eni strani bi torej moral biti spočit in poln energije, po drugi strani pa biti premišljen in pripravljen na stopnjevanje. Rezen enega dneva se zato nisem kuril. Samo dva treninga na dan, brez gnanja, upoštevajoč plan sem tudi naredil vse pomembne treninge.
Proge tokrat malo slabše utrjene, kar je zahtevalo dobro tehniko teka, če si se hotel kam premakniti. Trening tehnike torej, kar se je popolnoma ujemalo z mojimi principi (Srečo, hvala!). Poučevanje o oskrbi telesa in duha dilc oziroma "šnel kurs 'sklepaj si poršeja v petih korakih' " (Janez, hvala!). Dnevi svežine, lepote in novega (gospodična blond učiteljica, hvala!). Vse skupaj pa v družbi vojakov. Kusti, Pirman, Rajko, Benko, David, Janez. Popolnoma izredno! Naj se je gazilo ali teklo po asfaltu, naj so bile smučke ali krpelje, bilo je izredno. Kljub temu me je pa črvičilo; pulz čudno visok, počutje gnilo, pomanjkanje energije, pa še noge so me takoooo bolele... joj. Nekaj ni špilalo. Sem se sekiral vse do sobote, ko v zgodbo vstopi, ali naj raje rečem: ko je zgodbo pretresel lik malikovanja, Brzi.
Ampak pred tem sem moral priti v dolino, kar ni bilo čustveno stresno zaradi scanja in plundre, in preživeti do sobote, kjer me je klošarstva rešil Dani; res, ko sem se že čisto obupan zabivakiral v mojo poletno spalko pred Mercatorjem, čigar luči kruto gorijo samo za one z denarnicami, objokoval samoto in preklinjal razdaljo, ki je v finančnem smislu predstavljala par evrov in par centov, v fizikalnem smislu par galon, v srčnem smislu pa večnost (šmrc), so luči njegove doomsday makine privabile vlago v oči. In bil je celo tako dober, da mi je dal konzervo oliv!!! Izredno! Da, lepo je biti selektor. To je kot nek klan, veste. To so nevidne niti, podtalno delovanje, to so... tu ima beseda še težo. V glavnem, sami "mutni poslovi".

V soboto se je plata sicer obrnila, a šlo je za isto vinilko. Viža se je spremenila, a bend je bil isti. Pokljuko je zamenjal Rožnik, še zmeraj so se pa vrtele noge. Boga in batino pa itak zmeraj špilam. Za izživljanje so mi dodelili mladinca, ki naj bi ga opazoval in po potrebi rekel kakšno modro. Marko, brez zamere, jaz sem se imel izredno in upam, da si tudi ti kaj odnesel. "Poučevanje" je bilo neznansko poučno! Točno takšen sem bil jaz včasih!! Izredno. Izredno! Po eni strani mi je odprlo oči, kako sem dejansko napredoval, po drugi strani mi je razširilo pogled, da sem na principe orientiranja pogledal iz druge perspektive, po tretji pa mi je situacija povedala marsikaj o trenutni orientacijski sceni in medčloveških odnosih. Nebuloze, boste rekli? Izredno, bom rekel! V nedeljo se potem ni zgodilo nič novega, hkrati pa tudi nič manj. Oni so se šli zimsko ligo v Dragomerju, jaz sem bil pa še vedno zgolj orodje mladinskega selektorja. V soboto me je malo zeblo, ker nisem mogel prilagoditi hitrosti temperaturi zraka, zato sem se tokrat malo bolj oblekel. Pa ne bi bilo treba. Je Žid poskrbel za to. Pa tudi Marko se je umiril. Omembe vreden je samo še čas med treningi, ki sem ga preživel v duhu spoznanj (nič ni narobe z mano, tudi Brzi je zmatran (glej zgoraj)) in duhu varčnosti (v finančnem in fizikalnem smislu (glej zgoraj)), v zadovoljstvo mi je pa bilo, da imam, stari maček, še zmeraj trik ali dva v rokavu, četudi moje mesto ni več belo.

Izredno!

A

Po lanskoletnem "Pagu" smo se vsi udeleženci zelo trudili narediti vtis na javnost, češ, kako smo mi trenirali in na kanšnem terenu. Slike so neme in z dobro artikulacijo se da vodo speljati tudi mimo mlina. Zdaj, ko sem objavil slike letošnjega dogodka "Pag", me pa lahko kakšen vernik prime za besedo, zato bom raje kar v naprej vsem zaprl gobce.

VETROVKA, ki na večini slik krasi moj stas, mi zvesto služi zdaj že tretje leto. Kot lani, sem jo tudi letos nosil na vseh treningih, ampak bolj iz navade kot iz potrebe, ker smo tokrat zadeli na loteriji idealno vreme. Samo enkrat mi je bilo (na sobotnem dopoldanskem treningu s karto) tako vroče, da sem jo bil primoran premestiti na pas, na ostalih treningih sem pa potrpel.

PAJKICE modro črne barve sem tokrat nosil samo enkrat in sicer na zadnjem treningu, petem po vrsti, v nedeljo popoldne. Na ostalih treningih so me objemale druge, malo tanjše in čisto črne. V nedeljo se je namreč malo ojačal veter, no, pa tudi one druge pajkice so takrat že pošteno smrdele, ker pa smo imeli za zaključek tekmo, sem se moral pokazati.

COPATI sive barve so verjetno najkočljivejši dokaz za izpodbijanje. Če je Paški kamen že pregovorno takšen hudič, kaj so potem počele te teniske na mojih nogah tudi to leto?? Priznati moram, da sem večino lanskoletnih dolgih treningov opravil v njih. Logična je misel, da lani na Pagu nisem kaj prida treniral, če nisem uničil niti enega para copat, pa tudi letos je kvaliteta vprašljiva, če je zdržala celo ponošena obutev. Sicer sem imel s sabo tri pare copat; ene za uničit (za katere se moram zelo motivirati, da jih obujem), ene za izteke (ki mi jih je grozno škoda in sem jih imel s sabo zaradi sorazmerja količine opreme in velikosti moje slave) in ene za kakšen dolg trening, tako vmes. A na vseh treningih, od nočnega ogrevanja v petek, preko planinarjenja v soboto in šprinta v nedeljo sem nosil le slednje. Ne vem kaj naj rečem, a prepričan sem, da so bili treningi fantastični. Letošnji in lanski, obakrat izvedeni formi primerno.

Morda noge niso crknile zaradi boljše prehrane kot lani in manj skrbi, ko pa sem se tokrat oskrboval kar pri mamici, morda zaradi tega, ker nisem spal sam, morda zaradi morske vode, za katero sem le zbral pogum, morda sem natreniran, morda, ampak samo morda, so pa copati fenomenalni. Oziroma so bili, kajti nisem ponovil lanskoletne napake.

A

Gledam skozi okno in ugotavljam, da nič ne vidim. Verjetno bo krivo to, da je noč. Kar me spomni, da je bil pred tem dan in da sem danes tekmoval. Opa, potem bi pa lahko kaj napisal!
Dejansko je bila to druga tekma, prva je bila v petek, pri čemer petek ni bil prvi dan v Srbiji. Kot blazno resni športniki v potovanje po novem vključujemo tudi aklimatizacijo. Sila praktična zadeva, tale aklimatizacija. Se nič ne čudim, da se nihče ne pritožuje nad njo. Razen morda kakšne revne reprezentance, ne bi vedel.

Deliblatska peščara:
Po tednu počitka, ki pa ni bil planiran (saj je aklimatizacija efektivnejša, če vanjo vključiš tudi gibanje) ampak nujen, ker se mi je uspelo poškodovati pri razgibavanju, je bilo počutje v petek sicer zelo dobro. Vendar so bile noge težje kot po maratonu. Ta občutek pa res sovražim; tisto plesnivo zaspano neokretno praznino v nogah, ki jo dobim ko se nekaj dni ne premikam. Ampak pri ogrevanju sem pogruntal da me poškodba ne bo ovirala, razen morda v goščavah, kjer bi moral delati s trupom, za večino proge po odprtem me pa ni skrbelo. Da ne bom ravno hiter mi je bilo jasno, samo napak nisem hotel delati. Ampak naj pojasnim kaj me je sploh zvilo; vsake toliko se mi vname ali pretegne ena prepona v prsih, lahko pa da tudi mišica. To si potem zdravim kakšen teden dva, rekord je pa en mesec. Izgleda pa tako, da se ne morem premikati (v najhujši obliki). Zadeva je po mojih opazovanjih kot rit in srajca v navezi s pretreniranostjo, sproži jo pa kakšen zunanji dejavnik kot je prepih ali slaba regeneracija zaradi premalo spanca in alkohola (Upam da sem vam s tem namignil, kaj sem počel prejšnji vikend). Kakorkoli že, zadevo sem odlavfal, neznansko užival in bil na koncu četrti z 2'45 zaostanka za zmagovalcem (čas 25'25 ali nekaj podobnega na 5,2km). Pri pregledu vmesnih časov pa še presenečenje; dejansko sem ves zaostanek naredil na zadnjih 4 kt po goščavi, kjer sem na vse kt. zbral slabše variante, pa tudi počasneje sem očitno tekel. Na odprtem sem bil pa enako hiter! Bomba!

Kalemegdan
Naslednje jutro stanje kvečjemu boljše. To in "prebujenost" sta me zelo oraspoložila. Na beograjski grad sem tako šel dobre volje, kljub dežju in Danijevemu slabemu počutju. Pot tja sicer malo travmatična (Beogradski saobračaj - ali pa če bi bil na Marsu), tam pa... STRAVA. Ker sem štartal neobremenjen sem prilagajal hitrost branju karte mikrolokacij, da sem kt. res točno zadeval. Na 3.kt sem se moral celo ustaviti, da sem pogruntal kje kt sploh je in kako priti do nje, pri čemer jim malo zamerim mikrolokacijo (severozahodni rob jase). Drug ocvirek je bila 10, katero sem študiral od 6. naprej. Ostalo pa ni bilo problematično. Sicer spet problemi z računalnikom, tako da sem rezultate zvedel šele v nedeljo, pa nič ne de, me je pa takrat razveselila zmaga. Če sem tekel (16:45 za 3,2km) tako hitro kot drugi, ali sem bil boljši samo tehnično, ne vem. Počutil sem se dobro, hkrati se mi pa zdi, da sem trenutno natreniran za čisto drugačen tek. Konec koncev se šele končuje zima...

Na koncu ta trening kamp ni bil nič posebnega; dejansko je bil na trenutke celo brezveze, je pa Brzemu uspelo priti v medije, če že nič drugega... kar je za Slovenijo uspeh, a ne!

A

Gledam skozi okno spomina in podoživljam današnjo jago... Da,naokoli je še ena Lipica. Če malo oklestim situacijo, se je zgodba začela v soboto zjutraj z burekom. Dober je bil. Na srečo sem ga pojedel 5 ur pred štartom in sem ga imel čas prebaviti.
Eh, saj se mi sploh ne ljubi pisati, ne bom okolišil. Tekel sem super, napak praktično sploh nisem delal, le počasen in nesiguren sem bil ponekod, tu in tam tudi kakšen nepotreben ovinek, ampak generalno gledano, res super. Tudi s časom sem zelo zadovoljen, na Lipici pač še nikoli nisem lavfal skoraj 7'/km. Karta potrebna reambulacije, trasiranje ni bilo kaj prida... nič novega. Se pa tokrat za spremembo nisem fural v Lj, ampak sem se pridružil klubu v Postojni, smo spali na tleh v učilnicah. Zveni fajn, a ne?! Poceni prenočišče, ampak brez tistega džumbusa, ki je neizbežen v telovadnicah. No, na koncu smo bili tako natlačeni, da so ljudje spali tudi po hodnikih. Tuširali smo se pa v sosednjem dijaškem domu. Baje je zadeva vredna 2 evra. Aha, in pred tem sem prvič v življenju izkusil osmico. Mislim, da sem na zadevo gledal iz preveč poetičnega vidika; nisem upošteval, da je civilizacijski "razvoj" malo skrhal ostrino in prvinskost, ter da se je izvorna ideja osmic izgubila z iznajdbo krmil za prašiče. Vsekakor sem pa tudi jaz tokrat pogrnil kot "gurman". Me je tako sram, da sploh ne bom opisoval.
Precej neprespan sem naslednji dan kljub vsemu štartal prav dobre volje. Ne vem, nekako fajn je bilo vse skupaj od jutra naprej, prav sproščujoče. Karta kot vedno "rahlo" pomankljiva, ampak sem tokrat spoznal, da letos lavfam hitreje in po kompasu in se ne obremenjujem ravno z vsakim detajlom, kar je razlog za to, da se mi je Cezare prvič v življenju zdel sprejemljiv risalec. Tudi teren mi je bil bolj všeč (bolj tehničen in hitrejši), pa trasiranje je bilo tudi boljše in ko sem v finišu videl, da imam še vedno moč, tudi po 10km, sem si skoraj zažvižgal (mi je pa na pred-pred-zadnji kt prav odleglo, ko sem videl, da je konec). In seveda sem s časom 6,3'/km izredno zadovoljen. Nisem si mislil, da sem sposoben tako progo zlavfat tako hitro...

Klemnov fotoalbum
rezultati

A

Vdani v večnost vsi vkup veselo veslamo v Valhalo, je rekel prvak med blogerji, jaz bi pa padel s stola, če ne bi napisana poved hkrati prav nekulturno namočila "jednog mog drugara", ki od takrat dalje le še upa, da bodo Valkyre prišle ponj preden do konca zgnije, kajti takšnega morilskega vboda ne preživi nihče in tudi njegovo blogovsko izlivanje je presahnilo.
Ampak jaz sem letel.
Ampak najprej je bil december (izpustimo vsa razmišljanja o namerah o začetku priprav, ki se vlečejo že tako dolgo, kot priprave na Jukolo), ko je bilo treba končno tudi kaj organizirati. Vrli selektor (jaz) je zavihal rokave nabrusil kremplje ter šel na lov. Na lov za emajli! In to je hudo nabrita zver, vam rečem, tale emajl. Včasih se mu je treba približati kot devici, ga počaaasi ošlatati kot ribo pod kamnom, potem pa karseda hitro HOPA! zagrabiti za škrge, ali odpreti kondom, kar vam pač bolj ustreza. Spet drugič se kar zakadiš z rjovežem in sulico v šušteče grmovje; če je zajec je fino, če je medved pa ni, ampak pustimo detajle. Včasih pa kar zapičiš vile v zemljo, jih priklopiš na štrom, si odpreš pivo in se bedasto režiš, ko gliste lezejo iz zemlje. No, tam nekje do februarja je bila hladilnica že kar polna in lahko so se začele delati razne pace, mariniranja in golaži. Da gre ob tovrstnih pripravah obilo elektrike in da se tudi zlomi kakšen noht, je postranska stvar, bolj važno je, da se človek zavaruje pred nevšečnostmi, kot so prestreženi golobi pismonoše. Kako to storiti vam pa ne izdam. Kakšna finta mora ostati tudi skrita.
Do aprila so bile ključne osebe že podkupljene, Sekretarjevo kartico sem že izčrpal in čas je že bil, da zgasnem, preden se opazi moj vele-nateg. Se je pa zalomilo. Namesto da bi letel čarobno, me je WizzAir obvestil, da je odčaral moj let. Morda se je avion izgubil v Baltiškem trikotniku, lahko pa tudi da so ga sklatili "thi žermans". Ne bi vedel. Na srečo pa lahko vedno računam na narod okrogloličnih (Bolek in Lolek nimata nič s tem) in češko na-pomoč-skočnost. Preko Prage torej. Bo malo dražje, bo pa iz Brnika (ja, Brnika! Ima kdo kaj za pripomniti??)
In se je začelo pakiranje. Pfff a sem omejen s kilažo? Neee, seveda ne. 4 kg gat, 5 kg dresov, 6 kg čevljev in 20 kg hrane (Če bi vam dali na izbiro - 20 kg konzerv ali 10 kg evrov, kaj bi izbrali?). Po besnem printanju kart na enem ljubljanskem podstrešju (neimenovani me je prav prebrisano zasužnjil kot kakšnega aziata, ki mu v kleti šivajo adidaske), sem ugotovil, da sem omejen s kilažo (neeee a res?). Po milo rečeno "obilni" večerji sem po zlomljenem občutku v križu sodeč prišel na nekje 28 kg. Z podtikanji in drugimi spletkami pa na letališču do spoštljivih 24. A sem car ali kaj?
Dva sendviča (a na avionih mislijo da smo vsi vegetarijanci ali kaj?) in eno psihološko preverjanje (dobrodošlica da te kap. Trik z bohorskim izrazom (našobljena usta, izbuljene oči in: "aaa? Kaj? Ne bi vedu.") je opravil z Norveško sumničavostjo - ubogi reveži so sicer zdaj malo depresivni, češ, kam gre to človeštvo, a očitno nimajo dovolj izkušenj z balkansko prebrisanostjo) kasneje in že ... čakam (tu vse bralce opozarjam, da se bo izraz "čakati" izkazal za ključnega, ter jih opozarjam, da mu ne pripisujejo preveč pomena. Naj se raje osredotočijo na pozitvne doživljaje). Vlak je prišel na minuto točno čez 4 ure in pol, od takrat pa le še hiiiiiipeeeeeeeec do Trondheima. Ma saj je lepa Norveška, vsa tista jezerca, soteske, slapiči, zasnežene planine in podobne vsakdanjosti, ampak lepo vas prosim; a se peljem v Črno Goro ali kaj?? Še moja trakulja ni tako dolga!! Prevzem golfa, zasedba hiške, vsa rokovanja in bum, kres, postelja.

No, zdaj je pa že čas, da vam pokažem kakšno karto a ne? Aha, še malo statistike: Trondheim je mesto. Leži ob tretjem največjem norveškem fjordu, ima dobrih 200k prebivalcev, najbolj popularen šport je dobri stari fuzbal, do normalnih športov pa tek na smučeh. Orientacistov je 1% populacije, kar nanese tam 2in pol k ljudekov. Mesto na severu omejuje morje, na vzhod in zahod so same hoste, iz juga pa priteče ena reka, zato se tja nadaljujejo predmestja in vse transportne poti. Mesto je urejeno, norveška mi nasploh deluje precej asketsko in sonaravno urejeno (ne vem kako naj drugače opišem, ne da bi uporabil ta znucani izraz), kar pomeni malo betona, lesene hiše, nobenih ograj, še asfaltne ceste se končajo z robom mesta (itak, če pa 9 mesecev sploh ne vidijo tal). Mesto je nizko in nekih blaznih znamenisti razen samega sebe nima. Ok, tu je katedrala (dolgo časa najsevernejši katoliški okraj), imajo en stolp z restavracijo na vrhu, v pristanišču je polno večnadstropnih skladišč (zdaj vse predelano v razne storitvene dejavnosti - kdo pa še dandanes prenaša zaboje na hrbtu?) in kolesarska vlečnica - pokrajina je vsa valovita in mesto je dejansko nekako terasasto, z ulicami ki se vijejo gor in dol brez neke logike, zato strmina ni neznanka, prej vsakdanjost (prilagodljivci bi rekli aksiom, neprilagodljivci pa mučna neizogibnost). Promet je katastrofa. Tako zafrustriran že dolgo nisem bil. Omejitve so na avtocesti 70 (!), v mestu pa 50, če imaš srečo, ponavadi pa kar 30. Pa tudi če je 50, voziš 30, ker imajo tako nesramne ležeče policaje, da ga prepoznaš le po drugačnem odbojnem kotu infrardeče svetlobe. Glavobol in luknjasta streha sta vsakdan (morda pa zato vikingi nosijo one čelade z rogovi?). In kar je najhuje, vsi se omejitev tudi držijo!! Nobene nervoze, vse mirno, v 11 dneh nisem slišal trobljenja, cviljenja gum, rohnenja motorjev niti siren. Balkanski jutranji pozdrav soseda? Pozabite. Črni BMWji z 400 konjskimi basi? Ni šans! Policaja sem videl enega!
No, dobro. V Trondheimu je precej vsakdanji tudi sneg. In ko so nas ob prihodu takoj začeli svariti pred določenimi območji, kjer se sneg še ni stopil, mi je postalo jasno, da se tu dogaja nekaj čudnega. "Ma kaj tu plundra grize? Ok, pa iz Slovenije sem, alpsko kontinentalna dežela hudiča, menda vem kaj je sneg!!" Mi se gremo zimsko ligo madona. Ker so nas na kolenih prosili, naj ne gremo na jug v hribe, smo na koncu s stisnjenimi zobmi privolili, ampak zahodnemu teritoriju se pa nisem bil pripravljen odpovedati, samo na vzhodnih terenih pa tudi ne bom lavfal. Kaj ste nam potem sploh prodali vse te karte, a?? Povedati moram tudi, da so zaprti tereni za svetovno 2010 na zahodni strani in pa na malo stran od mesta na vzhod. Treninge smo imeli pripravljene v naprej z nekim okvirnim planom. Nekaj strasirano in kasneje tudi označeno s strani organizatorjev WOC-a, drugo pa nam je strasiral tehnični trener Dani.
Spoznavni džir smo udarili na zahod, eno daljšo progo. Na začetku je še dobro zgledalo, potem je pa res ratalo sranje; snega še kar dosti, predvsem na odprtih delih, po drevesi ga ni bilo veliko in se je stopil. Prvih par kt. "užasnih", drug del pa ... uf. Ja, nič preveč nisem pričakoval od Norveške. Čudovito. Hosta pregledna in hitra, če imaš moč v nogah, ki je tu potrebuješ ogromno. Razgibana podlaga, mehka zaradi resja in vode, ter strmi klanci. Glede slednjega moram reči, da zame obstajajo dve varianti: Ali na norveškem rišejo izohipse na 6 m, ali pa jih pri nas rišejo na 4 m. Ker na enem tro-izohipsnem klančku se ubiješ! Majke mi! Ker dejansko sem imel vedno občutek, kot da se izohipse na splošno ne rišejo ravno na 5 m. A vi veste, koliko je to? Dve nadstropji. A je en hribček na karti iz dveh izohips visok 10 metrov? Samo na Puštalu. No, glede na to, bi se moral počutiti kot doma, a ne? Pa, kaj naj rečem; šel sem 10'/km, brez napak, kar pa je zahtevalo ogromno stanja, da sem prepoznal vse tiste detajle. Karta , podatke o progah imate imate pa pod karto.
Malo zmedeni na regeneracijo, popoldne pa seveda takoj spet v šumo , čeprav je vreme že začenjalo kazati, kako bo izgledal naš vsakdan naslednjih ducat dni. Bolj tehničen trening in pa hitrejši, ker smo lovili drug drugega. Blazno zabavno, kljub dežju, ali pa ravno zato, ker so nam razpadale karte. Gozd tokrat malo drugačen; vidljivost se je drastično zmanjšala (in pokazalo se je, da so tereni v glavnem takšni) zaradi smrek z nizkimi vejami. Čeprav je gozd prehoden, moraš vijugati med drevesi, kar zahteva abnormalen občutek za smer in oblast nad kompasom. In reči moram tudi kakšno glede močvirij. Si zaslužijo. Dejansko so to najhitreje prehodna območja v gozdu! Če imaš na izbiro, greš zmeraj čez močvirje. So jasno prepoznavna, vidiš daleč, sicer se ugrezajo, ampak največ do gležnja (jasno je označeno kam ne smeš iti - kako rišejo karte, ne vem, verjetno preštancajo vsak kvadratni meter, da to pogruntajo - če vidiš jezerce na karti, se mu boš na daleč izognil, ker se ga na terenu včasih niti ne vidi; to bo potrdil Brzi :) ) in so dejansko konstantna, ali kako naj rečem; to niso švedska močvirja, kakršna sem pričakoval, kjer moraš skakati iz šopa trave na šop, vmes so pa žužki, pa blato, pa vse ljigavo. Tu preprosto tečeš kot po poti, le z malo večjimi obrati. Hosta je dosti težje prehodna in že prva zelena te zelo upočasni, v tretjo pa RES ne rineš, kar me je zelo presenetilo, ker nisem pričakoval trnja in ga tudi tam gor ni; za robidami in akacijami se lahko norvežani obrišejo pod nosom. Ampak hosta te vseeno ustavi in ne bi vedel, kako ji to rata.
Naslednji dan je spet prinesel obilico novega; dopoldne tekma na drugi strani fjorda, ki vsekakor zahteva odstavek zase. Že pot tja je zbila vso moralo. Za 30km avtoceste, ki je dejansko enopasovna, plačaš 4€ in se po njej pelješ 70km/h. Ma pejte v rit. Potem ti zaračunajo parkirnino, 2€, štartnina pa 16€. Za eno lokalno tekmo. In potem hosta. Kaj tako usranega pa še ne. Kako je pa to gosto! No, sicer pa karta pove vse. Precej sem ga sral, ker če greš po napačni strani smreke, si mrzel. Vzdušje na tekmi pa zabavno, tu nimam pa kaj reči. Folka veliko in kar pisana druščina, tako da najti nekoga, ki bi se mu slovenci zdeli eksotični res ni problem. Nič, gremo mi raje nazaj v Trondheim.
Popoldne štart iz kuhinje. To ti je trening kamp! Človek začne kar uživati! (naša bajtica se nahaja na zahodni strani jezera, čisto zraven njega). Spet hiter trening, tek v paru. Z Brzim sva začela kot velika, potem pa katastrofa. Dokler je šlo, je šlo spektakularno v Hollywodskem smislu, z špricanjem vode, šopanjem adrenalina, hrupno, glasno in z stisnjenimi zobmi. Žal se je pa to končalo nekje pri 6. kt. Nič, treba si je bilo priznati, dva smo tu, pa smo že popolnoma crknjeni.
Tretji dan, ne boste verjeli, spet nekaj novega. Popoldne smo jo raje odhlačali v mesto; ljubek je center Trondheima, ni kaj. Dejansko vse v duhu tistega kar sem napisal zgoraj, le bolj skoncentrirano je. A veste kaj je problem Norveške? Da ima takšen mističen prizvok. Ali pa sem samo jaz prevečkrat gledal 13.bojevnika. Ker potem te dejstvo, da edino povezavo z vikingi predstavlja štacuna z meči, ki se imenuje Valhala, malo razočara. No, kmalu smo izbrskali tudi knjižnico, kjer se internet je z veliko žlico in to, da smo na Norveškem, je naenkrat postalo precej nezanimivo. Popoldne smo se pa pridružili klubskemu treningu OK WING, v čigar klubski hiš(k)i smo tudi spali, kar je pomenil še en štart iz kuhinje. Moram reči, da sem se po dveh dneh imel že za nekako izkušenega tukaj, se mi je zdelo, da sem videl že vse tipe terenov, da me ne more nič presenetiti. No, teren je bil isti kot prejšnji dan, le da tokrat samo po izohipsah....
In že je tu torek. Dnevi so postali rutina, 2 treninga, vmes nekdo nekaj kuha, ali kuha mulo, ali pregovarja nekoga tretjega, da bi z njim igral spomin, ali šteje minute. Je bilo kar dosti dolgčasa tam gor, moram priznati. Sicer smo se trudi zapolniti čas in smo se "družili" (o druženju s študenti si več preberite v Bubijevem spisu, jaz sem še vedno v travmi - so pa bili navdušeni nad domačico, to pa), ali ogledovali, moja najljubša kratkočasna dejavnost pa je postalo razmišljanje o tem, kaj bom jedel za prihodnjih 6 obrokov. Problem je v tem, da je Norveška RES predraga. Ko grem kam v tujino, si privoščim, tudi če je dražje, klinc, samo enkrat sem tam a ne. Če je pa reč 4x dražja, si pa ne moreš privoščiti! Srce ti ne da pa konec, preprosto ne moreš. In potem sediš v svoji hiši in se nikamor ne premakneš in še jesti ti je neprijetno, ker se ti zdi kot da glodaš kovance. Da bi šel na sprehod po obali se pa ne splača, ker se bo itak vscalo čez eno uro.
Tereni so se obračali, tipi treningov različni, tereni različni. Je pa manj treningov potekalo na terenih ob zaprtih območjih kot smo planirali, zaradi snega. Napredek je bil opazen in to me je kar veselilo; naslednji trening na izohipsah že ni več predstavljal problema, počasi mi je uspelo izbirati in prepoznavati napadne točke in začeti teči po kompasu; res, kot da sem se vse te osnovne tehnike moral začeti učiti znova. Kot da poznam samo teorijo, ki sem jo moral prenesti v prakso. Največjo težavo mi je predstavljala kontinuiteta na progi. Da odlavfaš progo z konstantno hitrostjo. Ni važno kako hitro, samo da se ves čas premikaš. Kar me je pa frustriralo, je pa občutek, da sem izgubil sposobnost hitrega teka. Vsi tisti treningi so bili takooo počasni, da se mi je zdelo, kot da sem pozabil, kako se hitro teče! Resno me je začelo skrbeti, ker se mi je zdelo, da v Sloveniji ne bom več znal bit hiter! Ampak tudi to je minilo, ko se je v petek tekma Trondheim Open začela s šprintom. Sem videl da jo še imam, no, je hudo kilava in v primerjavi z brzino Matiasa Bjugana je kot sojin polpet ob pečenki, je pa hitrost. Mi pa manjka kaj drugega, ker ko Gonon prišprinta mimo v klanec, te pa mine. Ampak res. No, na šprintu so naredili kar se je dalo na tisti precej nezanimivi karti, tako da vsaka čast. To je bil drugače dan počitka, dopoldne nič, popoldne pa ta šprint - no, popoldne; štartal sem ob 20:30 - noč je tam trajala od 1:30 do 3:30. Verjetno, ker videl je dejansko nisem. Aha, naj omenim še 8. trening, za katerega smo se zrinili k norveški reprezentanci in je bil edini trening blizu vzhodnjega zaprtega območja. Čudovito v vseh pogledih. To, to so pa sanje za orientacista.
Trondheim Open se je nadaljeval z srednjimi progami... so bile in so minile, fina tekma, dobra gonja. Zadnji dan klasika, lovski štart, štartna lista oblikovana po točkah, ki si jih zbiral prva dva dni; še kar komplicirano, ampak meni je dejansko všeč sistem. Proge dosti bolj dolgočasne od treningov, kjer je bila proga narejena tako, da je iztisnila kar največ iz terena, na tekmah pa pač ne. štart in cilj na neki lokaciji izbrani po drugih kriterijih in kontrola za gledalce so hudo oklestile tehnično zanimivost. Človek z mojo kilometrino se pa tudi že počasi nauči izkoriščati vse, kar mu proga ponuja; mikrolokacije, ves folk v gozdu da mu pokažejo za katerim grmom tiči zajec, kakšno norvežanko da stisne kakšen klanec, ki ga drugače ne bi, sotekmovalce za psihični počitek in taktičen pobeg z boljšo varianto, izhojene stezice, spomin, ker so se kontrole ponavljale in podobno. Je bilo fajn, ker se je pokazalo, kako hitro sem sposoben teči v tem gozdu, kar mi je vrnilo moralo. Tudi vzdušje na tekmi je bilo super, kar je bila prava osvežitev po na koncu že hudo duhamornem tednu treningov. Več pa ni za povedati, rezultati so tukaj.
Sledila sta še dva dneva treningov, pridružil se nam je Chris Forne, novozelandski reprezentant, ki dela tam gor, vsi smo bili pa utrujeni. Bubi je bil nasploh depresiven, izgleda da se je malo zamislil sam nad sabo, Brzi se je na prvem treningu gnal in na drugem crknil, jaz obratno, orientacije smo se pa vsi najedli. Odhod v Oslo je bil težko pričakovan in vstajanje ob 4 zjutraj za vlak ni bilo preveč težko. V sredo popoldne smo tako vrgli sidro v hostel Sidro ter se šli orientaciste v Oslu. Samo po mestni kart, kt so bili pa muzeji. Fletno, vam pa povem, da je Oslo brez veze. Eno navadno srednjeevropsko mesto, popolnoma nič originalnega ni tam, 25% prebivalca je pa itak črncev in burmčanov. Pokaj kufre in gremo na jug, na 25 stopinj, kar je predstavljalo precejšenj šok, moram reči. Pa kaj, samo da sem doma.

Zaključki? Nisem vedel, da tako potrebujem to Norveško. Moral sem to videti, kako lavfajo tam, doživeti tiste terene. Ogromno sem se naučil. Zdaj razumem superiornost teh norvežanov (predvidevam, da ostala skandinavija ni zelo drugačna). Pri nas lahko tečeš in si dejansko dober orientacist tudi brez določenih orientacijskih kvalitet, kot so samozaupanje, tek po kompasu, koncentracija, držanje smeri, generalizacija (že teren na karti je prikazan generalizirano! Toliko mikrodetajlov je. Ti moraš pa še to generalizirati!), napadne točke. Če hočeš biti dober, se pa moraš tega naučiti. Pri njih pa brez tega sploh ne gre. Nimaš šans. Nobenih. Poleg tega njihovi tereni zahtevajo dosti večjo moč v nogah in ergo. In ne me basat, da tudi naši tereni notranjski tereni zahtevajo to. Ker ne. Ker je predobra vidljivost, ker so karte drugače risane, ker vidiš tla, tudi če so kamnita, ne pa resja, ker samo kamni ne naredijo terena težkega. Če vklopim filter, da črne barve ne vidim, se lahko razmeroma preprosto orientiram samo po izohipsah. Reliefni objekti so jasni, tudi prepoznavanje vegetacije pri nas ni problem. Zato je zame Novi Svet najtežji teren, ker ga težkega naredijo izohipse. Na terenu pač iščem tisti način gledanja, ki mi bo omogočal najhitrejše orientiranje. Tam gor je to modra barva, močvirja so najbolj prepoznavna. Če pa jih ni, potem pa pogosto najboljšo napadno točko predstavlja del pobočja z večjo strmino ali območje z manj gomilami. To pa na terenu z slabo vidljivostjo predstavlja umetnost. Moja taktika v takšnem primeru je gledanje nazaj - med tekom snemaš teren, ker v enem trenutku pač nimaš pregleda nad večjim območjem, in potem v glavi sestavljaš podatke ter čakaš, da bo napadna točka dejansko za tabo. Če odpove tudi to, ti pa ne preostane drugega, kot tek od objekta do objekta. To, dragi moji... Pasi je v zadnjih letih izgubil tisti status, ki sem mu ga nadel kot občudojoč mulc. Ampak če se on lahko orientira tam brez kompasa, potem mu pa ljubim njegove v finskih močvirjih zgnite noge. In prepričan sem da se on lahko.

Tako. Upam, da je bil tale post prevelik zalogaj za vas in se vam je zataknil, ter da so se vam s tem Odprave zagnusile. Ker jih ukinjam. Postale so še en moj oseben blog, tega pa ne potrebujem.

A